Kratka kritika nacionalizma

Že pred časom sem naletel na dobrodošlo definiranje nacionalizma na strani Tradicija proti tiraniji, ki je nek relativno nov projekt usmerjen v nacionalizem in identitarizem in sledi določenim kontemporarnim trendom na disidentski, marginalni desnici. Ker se v tem dvodelnem članku nahaja tudi neka kritika kritike belega nacionalizma, je do neke mere logično, da tudi sam interveniram nanjo. Namreč sam sem večkrat že kritiziral beli nacionalizem in rasni nacionalizem kot kontradikcijo in absurdnost, ki je produkt amerikanizma. 

Avtor tega članka se v drugem delu dotakne belega nacionalizma. Začuda se strinja, da je tovrsten nacionalizem nastal v Ameriki, a ob tem oporeka, da bi bil torej breznaroden oz. nadnaroden. Kar pa vodi v zmedo. V začetku pravi, da se je beli nacionalizem razvil iz specifične situacije belih Amerikancev, a dalje pravi, da beli nacionalizem nima namena odpravljati narodnosti v korist rase, marveč ima namen "medsebojnega sodelovanja" in "skupne fronte mnogih zastav". Vendar moram na tem mestu intervenirati, da je pa to še bolj abusrdna pozicija od one, ki bi velela, da se je potrebno nacionalnemu karakterju odreči v korist skupnega belega karakterja. Ta pozicija je vsaj relativno izvedljiva, medtem ko povezovanje narodov v "skupnost v različnosti", pa je naravnost utopična zamisel, ki more zrasti le na zeljniku resignirane in pasivne misli.

A če se vrnem za hip nazaj h kritiki "nepoznavanja belega nacionalizma" tistih, ki beli nacionalizem kritizirajo, med katere spadam tudi sam. Malo dalje v zapisu avtor potem implicira, da beli nacionalizem ni ekskluzivno amerikanski koncept, saj pravi, navajam, "[t]isti, ki kritizirajo beli nacionalizem kot popolnoma ameriški koncept", kljub temu, da je sprva dokaj eksplicitno zatrdil, da je amerikanski koncept. vendar bolj kot to, je pomembno, ko pravi dalje, da imajo tudi beli Amerikanci svojo nacionalno identiteto, saj so Poljaki, Irci, Angleži, Nemci itd. A ta argument je nesmiseln. Seveda tudi kritiki belega nacionalizma vemo, da so ti belci od nekje prišli in niso padli z neba, vendar se obenem tudi zavedamo, da so mešanica cele vrste evropskih narodov in zato že po definiciji ne morejo imeti neke konkretne in koherentne nacionalne identitete. Ravno zato pa se je razvil beli nacionalizem, ker so se beli narodi v Ameriki tako zelo zmešali med seboj, da je "belskost" oz. "bela rasa" sploh nastal kot koncept. 

V Evropi sem jaz Slovenec in to dalje implicira vse ostalo: tako mojo raso, kot mojo domovino, kot mojo religijo, kot mojo kulturo, kot moj jezik. Zame ni treba, da bi hodil okrog in trdil, da sem belec, ker že moja slovenska identiteta eksplicitno implicira kaj sem. A v Ameriki se je tovrstna nacionalna identiteta porušila in zaradi koncentracije velikega števila narodov na enem samem mestu, se je v primeru nacionalistov izoblikoval najmanjši skupni imenovalec, imenovan rasa. Evropejci, sestavljeni in zmešani iz vrste evropskih narodov so skušali najti najmanjši skupni imenovalec in so sprva izoblikovali koncept WASP, ki je namerno izključeval določene evropske narode, kasneje je izoblikoval koncept "bele rase" in zdaj govori o neki "evropski rasi". 

Jasno je, da ti Amerikanci imajo svoje korenine v evropskih narodih in da sponekod ostajajo izredno homogene nacionalne skupnosti, a ravno to je razlog, da se je izoblikoval beli nacionalizem. Če obstaja nekje sredi Amerike več tisočglava skupnost Poljakov, ki negujejo svoje poljske običaje in tradicijo, to ne pomeni, da bo ta njihova identiteta, kakorkoli realno upoštevana v realnem svetu države in njenih aparatur. Prepoznana bo, a to je tudi vse. To pač ni noben argument. Na koncu dneva se Amerikanci ne morejo povezovati drugače, kot le na podlagi najmanjšega skupnega imenovalca in jim nič ne pomaga njihovo negovanje tradicije. Ko se bodo povezali s svojimi brati zmešanimi iz drugih evropskih narodnosti, bodo morali svojo tradicijo pospraviti v predal. Pa tudi, če je ne bodo, pač ne bo imela nobene realne moči.

Zdaj pa se lahko vrnem k tezi, da naj bi se vsi Evropejski narodi povezovali v skupno fronto. S tem se radikalno ne strinjam. Namreč zato, ker je to nemogoče. In zdaj bom na hitro pojasnil problem.

Sam vidim dve možnosti belega ali rasnega nacionalizma. 

Prva možnost je, da se vsi evropski narodi oklenemo svoje realne zgodovinske tradicije in identitete ter se potem na podlagi rase združimo zoper zunanje sovražnike.

Druga možnost pa je, da se vsi evropski narodi strinjamo, da je nacionalna identiteta relativen zgodovinski pojav in se ji zaradi zgodovinskih sprememb odrečemo ter kreiramo svojo identiteto izključno na podlagi svoje "evropske rase". Združeni v veliko evropsko raso, se lahko potem brez težav povežemo z Amerikanci in belci v drugih neevropskih državah in pariramo problemom s katerimi se sooča belec.

To sta mislim, da dve edini možnosti belega nacionalizma, pri kateri je edinole druga realno izvedljiva. Namreč vedeti morate, da je nacionalna identiteta izredno močan faktor, ki presega vse današnje probleme. Nacionalna identiteta je  v smrt poslala na milijone ljudi iz relativno banalnih vzrokov in kar je najpomembneje: nacionalne identitete so izključujoče se. So agresivne, zelo občutljive in z veliko nevarnostjo samovžiga. Ni ga vzvoda na tem svetu, ki bi vse te nacionalne identitete združil pod en sam dežnik. Kdor misli, da je kaj takšnega mogoče, se slepi ali je pa neiskren in nalašč zagovarja absurdno pozicijo. Narodi, ki so si na las podobni, so med seboj sovražni do te mere, da dobijo etnocidne in genocidne aspiracije. Poglejte si Angleže in Irce ali Ruse in Ukrajince ali Hrvate in Srbe ali Nemce in Poljake. 

Druga možnost pa je po mojem mnenju vse bolj izvedljiva in je tudi razlog zakaj beli nacionalizem sploh vzdiguje glavo in se o njem pogovarjamo. Nacionalna identiteta vse bolj upada, saj kot rečeno, gre za relativen zgodovinski pojav, ki je zvezan z nacionalnimi državami. Nacionalne države se vse od druge svetovne vojne samo-ukinjajo, kar pomeni, da skuša liberalna država stopiti na mesto nacionalne države in pri tem se odreka vsakemu nacionalnemu karakterju in po kalupu Amerike kreira pripadnost "narodu" na podlagi državljanstva. Nacionalnih držav malodane ni več in z njimi ugaša tudi nacionalna identiteta. Mladina, ki danes naokrog paradira z grškimi simboli in kvaka o identiteti, nima nobenega stika s svojo resnično nacionalno ideniteto, marveč z neko pan-nacionalno identiteto univerzaliziranega pan-nacionalizma. Mladina bere tuje pamflete in vede ali nevede pomaga pri kreiranju pan-nacionalizma oz. belega nacionalizma. 

Zato na tem mestu nenehoma ponavljamo eno in isto vprašanje naslovljeno na te mladinske iniciative, ki govorijo o identiteti: kaj je vaša identiteta? Odgovora ni moč najti nikjer.

A problem pri tej drugi možnosti je pa to, da bo s tem izginila naša kulturna specifika in proti temu sem jaz agresivno naravnan, ker sem tu bolj soroden liberalističnim nacionalistom devetnajstega stoletja, kot pa belim nacionalistom enaindvajsetega. A to je zgolj moja usmeritev.

Sam sicer vedno pozdravljam te iniciative in Tradicija proti tiraniji je zanimiva spletna stran in tudi avtorju imenovanemu Las Hrastov vse pohvale, da se je sploh lotil definiranja pojmov, saj tega mnogi ne zmorejo. A že pri tem je pač jasno, da ne vemo o kakšni "tradiciji" ti ljudje govorijo, o kakšni identiteti itd. itd. Nočejo iti v radikalnost in jasno definirati pojmov, ker se bojijo, da bodo s tem od sebe odvrnili še tiste ljudi, ki so sicer "zraven". A to je slaba popotnica. Načelnost in gorečnost je pred toliko leti privabljala ljudi v vrste nacionalistov.

Gniloba 'tradicionalizma'

Pred leti, tam nekje okrog leta 2014 in prej, pa vse do leta 2017, so v Ameriki in tudi v Evropi obstajali profili in kanali, ki so na spletu delili svoja mnenja o najrazličnejših stvareh. To je bila vzbujajoča se "neo-reakcionarna" desnica, ki je zrastla iz antifeminizma in preko Yarvina in NRx-a prešla v t.i. alternativno desnico. Sam sem te tokove podrobno spremljal in najbolj mi je v spominu ostal ta antifeminizem.

Namreč, vedeti morate, da so vsi ti koncepti, o katerih danes na dolgo in široko kvaka tudi mainstream desnica in razni enominutni iskalci smisla, kakršen je bil zdaj že odpisani Jordan Peterson, zrasli v antifeminizmu t.i. ateističnega in libertarističnega internetnega decentraliziranega udejstvovanja in "gibanja". Ja. Ta sveti "kulturni marksizem", o katerem danes poslušamo, je postal zares populiziran ravo v teh logih. 

Vendar že tedaj je bilo jasno, da glavni izdelovalci, mnenjski voditelji in avtorji, ne razumejo, kako bistveno pohabljeno in predvsem partikularizirano je to njihovo naziranje. Konec koncev se vse zreducira na svobodo govora, ki da jo krati t.i. tretje-fazni feminizem. Mišljenje je tedaj bilo, da je vse v svetu v redu, a zaradi t.i. "ženskih študij" in radikalnega feminizma, ki da se je polastil univerz, je ogrožana svoboda govora. Znani avtorji, ki so na podlagi tega koncepta pridobili v svoje statistike velike tisočglave množice spremljevalcev in sledilcev, so tako porabili dolge ure v katerih so se norčevali iz zelenolasih debelih feministk. Redki posnetki podivjanih deklet in žensk, ki so iz nekega razloga skušale svoje poglede uveljaviti na nekoliko histerične načine, so postali čisto zlato in glavni anti-feministični kriticisti so kar tekmovali med seboj, kdo bo prej reagiral nanje. 

Iz tega se je rodilo več stvari. Prvič, pojavile so se ženske, ki so vso svojo prepoznavnost in sledilce pridobile na račun tega, da so kritizirale feminizem in mu vokalno nasprotovale. Postale so ženske, ki so tako zelo pametne, da nasprotujejo feminizmu. V resnici so bile popolnoma brez vsebine. Njihov "jaz nisem feministka", je bil zgolj prežvekovanje enih in istih retoričnih izhodišč antifeminizma. Kot drugič, od nekje se je vzel NRx v bolj banalni obliki, ki je svoj tradicionalizem videl v reklamah za pralne praške iz petdesetih let prejšnjega stoletja. In tretjič, nastal je nek patetičen monarhistično-libertarističen tradicionalizem, ki je pod vsako neumnost zapisal "deus vult" in, kar je najpomembneje, je začel oznanjati najbolj absurdno in kratkovidno stvar, kar jih je moč najti. Vsega so krive ženske, ženska volilna pravica je uničila zahodno civilizacijo.

Gotovo na tem mestu že veste, zakaj pišem o tem ravno zdaj. Pred kratkim je namreč nekaj podobnega napisal dežurni slovenski tradicionalist Goljar. Že pred leti, ko sem naredil nek kratek pregled alternativne desnice in sem tam omenil tudi ta antifeminizem in to idejo o ženski, kot izvoru vseh težav zahodne civilizacije, sem pojasnil, da ti, ki izrekajo te trditve ne mislijo resno in samo želijo izzvati neko reakcijo od svojega objekta fascinacije, ki je feminizem. Namreč, in to je bistveno, praktično vsa desnica danes, je reakcionarna v banalnem smislu te besede, obstaja samo kot reagiranje na pojave in napredovanje oz. evolviranje in progresivno gibanje sveta okrog nas. To je žalostna slika o kateri sem tudi že pisal na tem mestu in se ne bi rad ponavljal bolj kot je to nujno potrebno. Gre za problem brezperspektivnosti in težišča svojega ideološkega naziranja, ki je v negaciji. Spomnite se najprej liberalnega proti-komunizma, pa proti-džihadističnih iniciativ, pa protifeminističnih, pa proti-LGBT, proti-kulturnomarksističnih in pred časom proti-makareških. Vse je samo hlastajoče negiranje, izločanje zadnjih moči umirajočega liberalnega konservativizma, ki se navzven kaže v mnogih pojavnih oblikah, a je v notranjosti en sam. 

Anti-feminizem, anti-džihadizem, neo-monarhizem, tradicionalizem, beli nacionalizem... to so samo pojavne oblike liberalnega konservativizma. Kajti tudi, če vam nekdo reče, da ni liberalni konservativec, to ne pomeni, da ni liberalni konservativec. Spominjam se nekega dekleta, ki je izvajalo zelo moralno relativistična naziranja, a obenem je bila zagreta nasprotnica moralnega relativizma. Namreč, enostavno ni razumela, da ni dovolj, da rečeš, da si zoper moralni relativizem ali, da celo nastopaš zoper moralni relativizem, če pa si moralni relativist.

Zzato so prejle omenjena naziraja od anti-feminizma do belega nacionalizma popolnoma liberalna in samo reagirajo na določene pojave, ki jih producira ista korenina iz katere izhajajo sami. Oni ne vidijo, da tako njihovi nazori, kot nazori njihovih domnevnih nasprotnikov izhajajo iz iste korenine, ki je liberalistična. To je zelo jasno in je tudi dokazljivo. A ker ostajajo na površinskih izrazih, med seboj in svojim nasprotnikom vidijo razlike, ki pa so popolnoma nebistvene.

Vzemimo primer. Pogosto boste naleteli, da ti antifeministi in beli nacionalisti kot proti-utež domnevni feministični, liberalni in kulturnomarksistični degeneriranosti in dekadenci, nalepijo oz. ponudijo sliko lepe bele mladenke v kaki narodni noši in pripišejo "vrnitev k tradiciji", ali kakšno podobno neumnost. A to je dejansko nekaj istega feministični emancipaciji in seksualni osvoboditvi ženske. Razlika med feministično žensko in tisto od belih nacionalistov, je samo v tem, da druga nosi narodno nošo. A kljub temu je ženska sama zreducirana na njeno privlačnost, na njeno telesnost, torej na liberalni materializem.

Tretiranje ženske, kot nekega estetičnega objekta pa je isto tako med belimi nacionalisti, kot med najbolj kulturnomarksističnimi feministi. Razlika je le v stopnji. Medtem, ko beli nacionalisti s svojimi slikami žensko reducirajo na objekt naslade in poželenja implicitno, kulturni marksisti to počnejo bolj eksplicitno. Razlika med nastopom Jennifer Lopez in Shakire ter med sliko belega dekleta v narodni noši je le v stopnji implikacije, a obe stvari sta funkcionalno isti. In če se vam zdi, da je nastop Shakire in Jennifer Lopez znak dekadence in moralnega razkroja, slika belega dekleta v narodni noši pa ne, ste že zgrešili bistvo. To je podobno, kot če bi si poleti zaželeli, da dež pada le na vrtnine.

In če se vrnemo sedaj h Goljarju. Spominjam se izpred let tega človeka, kako je na Twitterju pisal vse mogoče podobne reči in obenem tarnal, kako da ne more dobiti zaposlitve v javnem sektorju. Zaprl je račun in ko ga je čez nekaj let spet odprl nazaj, ni zamudil dneva, da ne bi povedal, kako zelo uspešen podjetnik je in kako so vsi, ki nimajo svojih podjetij nesposobni in kako država ovira podjetnike. Skratka klasične liberalno gospodarske kapitalistične neumnosti. Obenem je gnal nek svoj tradicionalizem, po katerem so vsi ostali popolnoma nekatoliški, le on, Fulton Sheen in Gilbert Chesterton so pravi katoliki, kakor rad poudarja. Katoliki.

Res, opazil sem, da se spotika ob uporabo besede "katoličani" in trdi, da je prava oblika "katoliki". Šel je celo tako daleč, da je izvor besede "katoličani" pripisal kar samemu Grmiču. Vendar šalo na stran, to nam vendarle razgalja tisto gnilobnost, ki se skriva pod tem tradicionalizmom. Namreč estetika, tista gnila, pasivna, resignirana estetika, ki ji je bolj pomembno, kako naj nekaj izgleda, kako se nekaj zapiše, kot pa kaj to neki je. In vprašanje besede katolik ali katoličan, je vprašanje estetike in ali ni torej to ravno direkten prikaz vsega, kar tradicionalizem je? Spraševanje o izgledu, ne pa o bistvu.

Zato je torej Goljar svojih pet minut slave dobil nedavno, ko je na Twitterju razglasil, da je ženska volilna pravica uničila zahodno civilizacijo. Seveda je ta patetična potreba tradicionalistov, da privlačijo pozornost in se izpostavljajo, kot neizprosni "radikalci", kakor da ne bi že to bila kontradikcija tradicionalizma sama po sebi, rezultirala končno v tem, da je sočasno z manevrom šibke leve fronte, ugotovil, da mu Twitter jemlje preveč časa in je naglo zaklenil svoj profil, kakor je poprej storil tudi oni javni uslužbenec, ki je vehementno pripisoval faktično neuspešnost centrov za socialno delo manjku spolnih odnosov, kar je seveda po papagajsko ponovil tudi Goljar, ker kot rečeno, tradicionalist ljubi pozornost in išče, kako bi se lahko čimbolj izpostavil.

Tradicionalizem sam po sebi je negacija in ne nosi nobene realne moči sam v sebi. Je najbolj patetična banalna rakcija, reagiranje, na moderno in je torej v resnici sestavni del moderne. Je derivacija moderne, nekakšen ob-produkt moderne. Pričakovan izdelek moderne, ki živi od moderne in se ji noče nikdar in nikoli odreči.

O tem sem bežno pisal že pred leti. Kako je tradicionalizem pozicija resigniranosti in politične hinavščine. Radikalno zavrača moderno liberalno državo, da mu ne bi bilo treba prevzeti nobene odgovornosti zanjo in se zapira v svoj svet tradicionalističnih getov, kjer poziva na "šolanje doma", zaprte ekskluzivistične "cerkve" in zida paralelno tradicionalistično družbo, ki je po definiciji nje same obsojena na to, da ravno s svojim obnašanjem in ravnanjem afirmira liberalno državo v njenih najbolj agresivno ateističnih izrazih.

Kajti, kaj pa je ta "beg iz moderne", drugega kakor kapitulacija pred moderno in še več: priznanje moderne ter afirmacija moderne s svojim namernim položajem tradicionalističnega getoizma. Zato tradicionalizem močno sovraži fašizem, ker se zaveda, da fašizmu pristoji mnogo več pravice do kakršnega koli nazivanja s tradicionalizmom, kakor pa tradicionalizmu samemu. Fašizem skuša vzeti državo in jo narediti za svojo, po svojih merilih in po svojemu kroju, tradicionalizem pa državo zavrača (kar je absurdna pozicija, saj je država realna in ni moč biti zunaj nje) in jo s tem prepušča najbolj agresivnim progresivističnim strujam, medtem ko prostovoljno obstaja znotraj nje in se bori zoper njo na način, da kvaka in kokodaka o tem, kako je ženska volilna pravica uničila zahodno civilizacijo.

Nič čudnega ni torej, če naši slovenski tradicionalisti tipa Goljar berejo in se sklicujejo na dva "tradicionalista", ki sta najslabši možni izbor za kakršenkoli katoliški aktivizem ali katoliško družbeno udejstvovanje. Namreč Gilbert Chesterton in Fulton Sheen. Dva katoličana, ki sta trenutno kanonizirana svetnika znotraj tradicionalističnih getov, sta bila oba državljana nekatoliških držav. In to dejstvo je zelo pomembno. Zelo pomembno! In žalostno je pomisliti, kako je mogoče, da ju berejo ne le amerikanski in britanski katoličani, marveč celo naši ubogi slovenski tradicionalisti.  

Ne v Britaniji, ne v Ameriki ni bilo nikdar nobene možnosti, da bi ti dve državi postali (spet) katoliški, na način, da bi dejansko bili eksplicitno katoliški. In to sta Sheen in Chesterton nedvomno dobro vedela in zato je treba tudi njune pisarije presojati iz tega vidika. Ona dva sta bila gotovo dovolj inteligentna, da si nista delala utvar, da je mogoče, da bi nekdo ukinil tisto od Boga prekleto angleško monarhijo in naredil katoliško republiko, ali pa da bi nekdo sežgal tisti rumeni kos papirja in proglasil Ameriko za katoliško korporativistično federacijo. Zato sta ona dva pravi naslov za vse te tradicionaliste, ki danes pristajajo na katoliške gete znotraj indiferentnih držav. Nič čudnega torej, če ti debeloglavi slovenski tradicionalisti ne poznajo najbolj osnovnih socialnih dokumentov katoliške Cerkve in menijo, da je kapitalizem skladen s katoliško doktrino in da je Pij XI. oznanjal tisti Chestertonov distributizem, ki je pazljivo prilagojen razmeram anglikanskih heretikov. Kako patetično, da si ti čestertonovci drznejo jezikati o fašizmu ali pa celo citirati Sheena v svojem sovraštvu do fašizma. Z razliko od Sheenove Amerike, je bila fašistična država eksplicitno katoliška.

In če se vrnemo na ono trditev o ženski volilni pravici, ki ima ravno toliko vrednosti, kot katerakoli generična trditev zapisana na rojstnodnevnih voščilnicah, je pač jasno, da gre za patetično šok-trditev, ki zmore priti le izpod prstov socialno in filozofsko omejenih tradicionalistov. Trditi, da je samo spol volivca odgovoren za razpad zahodne civilizacije, je strel v prazno in dober prikaz mentalne omejenosti teh, ki take trditve izrekajo. To je zopet tipičen znak tistega, o čemer smo govorili na začetku, namreč tega, da so vsi ti nominalni proti-liberalisti, del liberalizma. Ta trditev je tako neumna, kot če bi človek, ki mu je na glavo padlo letalo, trdil, da so mu na glavo padle ženske v letalu in ne ljudje v letalu. Ta izjava je zares neka žalostna parafraza tistega posmehljivega Milčinskega in njegovega izdelka o butalcih, kjer piše, da je razbojnik pobil že sedem ljudi in tri ženske. Žalostna predvsem zato, ker je namerno patetična in na stopnji osnovnošolskih fantičev, ki cukajo osnovnošolske dekliče za kitke. Nima namena izraziti nobene resnice, nobenega uvida, marveč samo izzvati gnev iz žensk, ki pridno ohranjajo živ mit o permanentnemu boju za emancipacijo, ne da bi videle, da so s tem le koristno gorivo za nenasitno mašinerijo neustavljivega progresivizma, ki gre bolj njim na škodo, kakor moškim (če samo pomislimo na pisateljico Rowling).

Sam sem že nekajkrat izrazil prepričanje, da je treba čas sprejeti. Pisal sem bežno že o retrogradnem progresivizmu, ki je relativistično prepričanje, da za človeka in človekove institucije ni pomembno, kaj neki je resnica, najsibo, da je ena sama, absolutna in univerzalna, marveč je vse relativistično in ta resnica nujno ne nagiba človeka in institucije sebi. Zato je resnica, če verjamemo, da je, lahko spoznana in uveljavljena le vkolikor jo proglasimo kot takšno. To je paradoksalistični relativizem, relativistični relativizem. In zato sam podpiram feminizem. Predvsem radikalni feminizem, ki žensko poganja v iskanje popolnega suverenizma. Prepričan sem, da lahko le ta radikalni feminizem povrne ženski njeno pravo bistvo. Ta trenutni, moderni feminizem, ki ga imajo, vsaj tako se zdi, mnogi desničarji rajši od feministk samih, pa je negativističen feminizem, ki gnezdi znotraj postane in gnile post-patrirarhalne, rekel bi, znotraj pornokratične družbe in se ni zmožen osvoboditi moškega vpliva nad žensko. Ta pornokratični feminizem zgolj zaostruje svojo moško-centrično seksualnost in si dela utvare, da se s tem osvobaja. Zato je zopet na mestu, če ponovim, da sta tako nastop Shakire in Jennifer Lopez, kakor dekle v narodni noši iz nacionalističnih pamfletov, funkcionalno in idejno ista stvar.

In ne, ženska volilna pravica ni uničila nikakršne zahodne civilizacije. Zahodna civilizacija je bila v spustu že dolgo preden so ženske pridrle na volišča. Vprašati gre tega tradicionalista, ali ni čudno, da tako zelo verjame v voljo (moškega) števila, da se mu zdi ženski vpliv na to oblast izvirajočo iz ljudstva, usoden. To je zares gnil liberalen nazor. Zopet je to samo prikaz, da so tradicionalisti globoko znotraj liberalne države in jo afirmirajo tudi s takšnimi, na prvi pogled iliberalnimi, izjavami, ki so v resnici bistveno in zelo liberalne.

Volilna pravica je uničila zahodno civilizacijo. To je vsaj zares iliberalna izjava, vredna tradicionalističnega napihovanja z monarhističnimi in rojalističnimi nazori. Ženska volilna pravica je uničila zahodno civilizacijo, je pa, ne le patetična šok-trditev, brez vsake vrednosti, marveč tudi afirmacija liberalističnega koncepta splošne volilne pravice.

Kako patetično pa je šele, da se kdorkoli obremenjuje s tem tradicionalizmom, ki nič drugega kot fazona nekih z estetiko preobsedenih iskalcev pozornosti.

Estetika

^{"Ko vodilna ideja po hierarhiji ni bila več 'dobro', temveč 'lepo' -- čemur pravijo renesanca -- se je začel razkroj in rezultat ni polnost zla, pač pa prepadna grdota človeških duš v naših dneh."}

^{-Theodor Haecker}

  
V letu 2016  in začetkom leta 2017 sem nameraval na tem projektu zagnati nekakšen agregator vsebin iz desnega spektra, ki bi s kratkimi opisi, povzetki in komentarji objavljal povezave na aktualna dogajanja na, tedaj še precej živahni alternativni desnici. A ker sem s stvarjo odlašal in sem se preveč ukvarjal s formatom, se je vse skupaj odpelajlo mimo zaradi določenih razlogov, o katerih sem že govoril.

Seveda ni to nič obžalovanja vrednega, vendar pa se mi zdi škoda, da nisem 'ovekovečil' določenih najzanimivejših prigod in nezgod alternativne desnice. Ena teh bi bil gotovo tudi Matthew Heimbach in njegova pot po belem nacionalizmu Združenih držav Amerike. Do Heimbacha sem bil nezaupljiv že, ko sem ga prvič videl s pravoslavnim križem okrog vratu paradirati po Ameriki. Nobena skrivnost ni, da sam ne prenesem pravoslavcev, ki niso nič drugega kot protoprotestantje in iz njihovih sred ne pride nič zares dobrega in koristnega, zgolj slabo, škodljivo in razdirajoče.

Zato nas je vse nasmejalo v marcu 2018, ko je bil beli nacionalist, načelnik 'Traditionalist Workers Party' Matthew Heimbach aretiran zaradi nasilja v družini, potem ko je njegov tast odkril, da ima Heimbach afero s svojo taščo. Temu jaz rečem: najpristnejši tradicionalizem! Podobno, kot vrhunska morala mlade 'prolife aktivistke', ki si je prepoznavnost gradila na nominalno krščanski platformi. Ta morala je v zrak izpuhtela ob prvem moškem, ki je bil v njeni neposredni bližini! Ves ta tradicionalizem, nacionalizem, ki je grajen na plitvi estetiki pogasi že prvi piš vetra. Zato je estetika tako škodljiva.

Seveda je stetika po eni strani logična in če vzamete belemu nacionalizmu estetiko, bo z njo odpadlo tudi 75% ljudi, ki se oklicujejo z nacionalisti in podobnimi pridevniki. Kajti tako, kot je v začetku fašizma, ideologija prihajala za akcijo, kakor je poudarjal Mussolini, tako danes akcijo nadomešča estetika družbenih omrežij in občasnih grafitov ter plakatov. A ideologija, doktrina, kje je ta? Sploh obstaja? Pred časom sem že opozoril na zavoj Grega Johnsona, ki je eden od bolj proaktivnih ideologov belega nacionalizma danes. Dolgo je trdil, da je svobodna in pluralna družba ideal belega nacionalizma. Po debati z nekimi nasprotniki si je moral priznati, da je takšno stališče nevzdržno in je spisal nekaj besed o paternalistični svobodi. Zato, ker tudi pri njem je bila estetika pred ideologijo.

In logično je reči danes mladini in širšemu krogu ljudi: mi si samo prizadevamo, da bi se naša rasa ohranila in to zahtevamo tudi za vse druge rase; nič drugega nočemo! Po njihovem mišljenju naj svet ostane takšen, kakršen je, le zasigurati je treba obstoj svojih ljudi in prihodnost belih otrok.

Kakšno infantilno razmišljanje. In po drugi strani niso nominalni tradicionalisti s svojim 'uporom modernemu svetu' nič boljši. Že neštetokrat so dokazali, da je njihov tradicionalizem samo estetika, prazna reč. Potem pa tako kot prej omenjeni tradicionalist Heimbach ali slovenska 'aktivistka', ne zmoreta niti toliko volje, da bi držala noge skupaj.

Ravno pred kratkim je namreč Heimbach pred spletno kamero stopil z razvito persono. Beli nacionalist, tradicionalist in pravoslavec Matthew Heimbach je postal 'nekdanji beli nacionalist', ki se odslej trudi za rešitev ljudi iz pekla belega nacionalizma in se zavzema za socialistične ideale. Še en spreobrnjenec. Že pred leti sem na Črna garda iz kota! pisal o fenomenu, kako mnogo skinheadov in nacionalsocialistov prestopi v vrste antifašistov in anarhistov. Zakaj? Zato, ker ni ideologije, ker je vse samo estetika. Nominalni tradicionalizem, pravoslavni križi, črne obleke, dixie zastave, pozdravi, grafiti... vse sama estetika, sama pozunanjenost.

Danes mnogi menijo, da je na vzhodu še veliko pristnega krščanstva. Predvsem pri tem gledajo v pravoslavne države, pa tudi na Poljsko. Ko je pred časom novinarka vprašala beograjskega nadškofa Hočevarja, kako je s to silno 'vernostjo' med pravoslavci, ji je brez težav pojasnil, da gre tu za pozunanjeno izkazovanje bolj kot ne občinske ali državne verske pripadnosti. Z drugimi besedami gre za tradicijo, za zunanjost. In prvi sem, ki bom zatrdil, da so zunanjost, zunanje manifestacije in tradicija zelo pomembne; prvi sem, ki bom nasprotoval vsakomur, ki trdi, da se naj Božiča ipd. ne praznuje pretirano zunanje. Vendar zunanjost mora biti odslikava, simbol notranjosti: projekcija močne notranje prepričanosti, truda, dela, boja. A tega ni. Kajti ta silna pravoslavna vernost ali celo katoliška vernost na vzhodu, je izražena samo tam, kjer so še relativno gospodarsko nerazvita območja.

In ja, te dokazljive reči se lahko zdijo black-pill, lahko se zdijo relativistične in defetistične, vendar sam menim, da niso. To so evidentni problemi, ki jih je treba sprejeti, ozavestiti in najti nanje odgovore. Najslabše, kar lahko storimo pa je, da se pretvarjamo, da ne obstajajo in dežele s kopico problemov, ki pa na zunaj kažejo krščanski ali "tradicionalistični" značaj, imamo za svoj zgled.

Pred kratkim sem opozoril na "poglavitno zmoto katoliškega tradicionalizma", ki je v tem, da razume vse težave v svetu kot simptom slabe Cerkve. Po tem mišljenju je treba samo latinski obred in vse bo spet tako kot je nekdaj bilo! A resnica je, da nikoli ni bilo zlatega obdobja in da je v vseh časih treba truda, boja, dela in trpljenja. Ni čarobne formule, ki bo odvrnila od nas tek časa in težo zahteve, da postajamo dobri ljudje.

Tako me je zelo nasmejalo, ko sem pred kratim slišal, da je znan kriticistični medij ChurchMilitantTV objavil razkritje po katerem naj bi v Družbi sv. Pija X. (SSPX) prihajalo do spolnih zlorab, manipulacij in druge gnilobe značilne za moderno družbo. SSPX je namreč tradicionalistična sekta, včasih imenovana tudi lefebvrejevci, po nadškofu Marcelu Lefebvreju, ki je ustanovil to ločino. Bolj papeški od papeža je dober izraz za praktično vse odpadnike od naše svete Cerkve, najsibodo to stari razkolniki, protestantje ali starokatoliki in lefebvrejevci.

Njihova kritika papeža, klera in vse katoliške Cerkve je dosegala nepojmljive nižine. Koliko samovšečnega strupa in najbolj nizkotnih zmerjavk in duhovičenj, ki niso imeli opraviti z nikakršno doktrino, so v teh letih od zadnjega koncila zlili na Cerkev. In vse kar so zares imeli je bila trditev, da so oni zares pravi katoličani, da so oni ostanek resnične Cerkve, da je vse zgolj v vprašanju liturgije in liberalizma... In zdaj se je najverjetneje pokazalo, da je več ali manj bila vse le estetika. Tista estetika, ki ne more nikoli nadomestiti doktrine.

Postno razmišljanje 2020

Smo ravno v času, ko je svet zajela t.i. epidemija in pokazalo se je, kako odreagira materialističen in individualističen človek na takšne razmere. Na razmere, ki so relativno blage, a vendar današnjemu človeku to predstavlja grozno breme. Prvič, ker se ne zna umiriti in utihniti, marveč skuša iz vsake banalnosti napraviti cirkus, ter želi biti v nenehnem ekscentričnem gibanju, ki je tako zelo značilno za njegovo osebnost in njegovo doživljanje sveta okrog njega. In drugič, se ga polašča nek iracionalen strah, neka čudna anksioznost, kajti svojemu tuzemskemu, tako zelo kratkemu življenju, daje titansko pomembnost, ki v megalomanskem egoizmu meni, da je on sam center vsega vesoljstva in naj se mu vendar vse pokori. Jasno torej je, da takšne krize venomer le razgalijo gnilobo, ki se je poprej nabirala nevideno.

A to ni mesto za razmislek o tem tako banalnemu družbenemu pojavu, marveč nas zanima širša slika nekoreninjenja današnjega človeka v narodni tradiciji. Njegova odtujenost od svojih prednikov in iskanje neke umetne in neavtentične narodove tradicije.

Zakaj? To je pač postno razmišljanje in v prejšnjih postnih razmišljanjih na tem mestu smo pogledali bolj na posameznika, kaj ima to opraviti s postom? Post je zares milosten čas. Post je namreč čas izstopa iz tistega udobja, ki si ga človek hote ali nehote napravi, da bi živel čim lažje, čim prijetnejše življenje. Ob postu se spomnimo, da življenje od nas terja tudi žrtve, da terja od nas, da postanemo boljši, da se poboljšamo tam, kjer smo se poslabšali morda čisto nehote, zgolj zato, ker smo želeli živeti čim udobnejše življenje. In del tega je tudi ta stičnost posameznika z narodom.

Zanimivo je opaziti, da smo imeli Slovenci že veliko raznoraznih nacionalističnih pobud formalnih in neformalnih. Obstajajo skupine in nepovezani posamezniki, ki se zavzemajo za "narod", "narodnost", obstoj naroda, narodni ponos, domoljubje, itd. Vendar kar ob tem najbolj čudi, je to, da vse te pobude in dejanja nikdar eksplicitno ne vključujejo katoliške vere. Kaj ni to čudno? Kaj ni to zares čudno?

Toliko stoletij je bil naš narod katoliški, docela katoliški, toliko spomenikov, toliko kulture je fundamentalno katoliške in vendar ne boste našli nacionalističnega ali domoljubnega gibanja ali pobude, ki bi bil eksplicitno katoliški.

Saj boste velikokrat slišali, da ti posamezniki in te skupine govorijo o tradiciji, morda celo o veri, morda celo o kakšnih katoliških osebnostih, a nikoli ne boste slišali od njih: mi smo katoličani, naša vera je katoliška, narod je katoliški. To je vendar zgodovinsko dejstvo! A od njih tega ne boste slišali. Najbolj preverljivo zgodovinsko dejstvo je, da smo Slovenci vedno bili katoličani, da smo bili celo precej bolj katoliški od primerljivih katoliških držav. A danes ga ni nacionalista, domoljuba, ki bi vam jasno povedal, da smo katoličani, ali pa nismo pravi Slovenci.

Še celo stari nacionalisti, tisti eksplicitni liberalci devetnajstega in dvajsetega stoletja, ki so bili kulturni boj zoper "klerikalce" in so naposled pripravili godna tla za komunistično revolucijo, so se vsaj nominalno imeli za "katoličane". Njihovo mišljenje je bilo: katoličani smo, ker smo Slovenci. Tako naziranje je sicer naletelo na odpor pri "klerikalcih", torej proti-liberalcih, ki so v tem videli absolutizacijo naroda nad vero, a danes lahko priznamo, da je naziranje "katoličani smo, ker smo Slovenci", objektivno veljavno tudi iz naše katoliške prizme, četudi je bil ta sentiment pri starih liberalcih najverjetneje hinavski in bi odkrito proti-katoliško stališče pomenilo v tistih časih zanje pogubo.

A danes ne boste od teh nacionalistov, ki so nominalno anti-liberalni, celo proti-demokratski nikoli slišali, da so katoliški in da ni moč biti Slovenec, ne da bi bil katoličan. Oni danes verujejo v neko nedoločljivo, nedefinirano "tradicijo". Kako prazna je postala ta beseda: "tradicija". Bolj kot grebete vanjo, bolj prazna je. Kaj je ta tradicija? Povejte nam! Končno enkrat povejte, kaj je tradicija slovenskega naroda! Zakaj si tega ne upajo?

Enostavno zato, ker je ves ta nacionalistični tabor, vse to slovensko domoljubje, narodoljubje, državoljubje, okuženo z liberalizmom. Oni verujejo v individualizem, pluralizem. Oni verujejo, da naj se posameznik sam odloči, kaj bo veroval, kaj bo njegova morala, kako gleda na bistvena družbena in socialna vprašanja. A to ni nič drugega kot najpristnejši liberalni demokratizem. To je konec koncev bistvo liberalizma.

Zato logično ne sprejemajo zgodovinskega dejstva, da je naš narod katoliški in da vzeti našemu človeku katolicizem, pomeni odvzeti mu tri četrtine njegove identitete. Kajti morda se sliši današnjemu nacionalistu to bizarno, vendar problem katolicizma, problem vere je v tem, da služi kot korenina iz katere poganja narodova kultura. Morala, navade, medčloveške relacije, dojemanje bivanjskega prostora... vse to bazira na veri, ki jo je naš človek tako zelo ponotranjil, da je tudi jezik denimo samo odraz te ponotranjenosti. Kajti vsak jezik implicitno razgalja narodno duševnost, predvsem še pred nacionalnimi državami, ki so potem uniformirale jezik, ga naredile delno umetnega, neavtentičnega. Posebej Slovenci občutimo določeno nestičnost našega jezika z našim izražanjem, kar je sicer spet tema za precej bolj poglobljene raziskave. A vendar velja, da kot rečeno, jezik odraža narodno duševnost, zato določeni jeziki ne vsebujejo določenih pojmov, ki jih vsebujejo drugi, zato dajejo nekateri jeziki več pozornosti pojmom in idejam, ki jih drugi popolnoma zanemarjajo. Vse to kaže na narodovo dojemanje sveta, ki pa je zopet izredno pogojeno z vero kot osnovnim gradnikom morale in dojemanja samega sebe, kot tudi z geografsko specifičnim prostorom, torej domovino.

Vera pač ni nekaj nepomembnega, niti ni vprašanje tega, ali verujemo, da je nad nami Bog in kakšne so njegove lastnosti in kaj verujemo, da se zgodi s človekom po smrti. Vera določa človeka tu in zdaj, njegovo vrednostno in vrednotno gledanje na vsako stvar, pogojuje njegove odločitve in določa, kako bo reagiral na silnice zunaj njega. Zato to ni nekaj zunanjega, marveč nekaj zelo intimno notranjega, a paradoksalno: obenem pa tudi ni nekaj zares individualnega ali individualističnega, marveč je docela zlito s kolektivom, z narodom. Je skupek idej, ki prežema narod, ga usmerja v skupni cilj, ga dela enotnega in kar je najpomembneje, daje mu občutek univerzalne vsprežemajočnosti. Poenotena duhovnost, poenoteno obredje daje ljudem občutek skupnosti in dela narod, še preden se ta narod samoozavesti v času vznika nacionalnih držav.

Vendar zakaj torej nacionalisti, domoljubi, vsakovrstni teoretiki in praktiki, ki naj bi stali v prvih vrstah pristnega, avtentičnega dojemanja naroda, te vere ne dojemajo tako? Zakaj menijo, da je vera zgolj vprašanje posameznikovega osebnega doživljanja sveta? Kajti to je zares bistvo problema. In odgovor je zopet: zato, ker so docela liberalni. Lahko še toliko in tolikokrat zatrdijo, da so zoper liberalizem, so v resnici vendar bistveno liberalni.

Vprašajmo se vendar, zakaj neki bi bila pa ravno vera nekaj posamezniku osebnega in ne bi bila vera nekaj, kar je narodu skupnega? Zakaj ravno vera? Enostavno zato, ker je to degradacijo vere na območje privatnega in zasebnega izvedel liberalizem, s tem ko je osvobajal "posameznika" nasproti narodu in državi. S tem je moral nujno karseda atomizirati posameznike, torej moral jih je razdrobiti, narediti za nepovezane člene, torej za tisto, čemur rečemo: individualizem. Individualistična družba je tista družba, ki postavlja interese posameznika pred interese skupnosti. S tem naredi preobrat v dojemanju sveta in na dolgi rok izpodnese vse zdrave in objektivne norme v narodu, saj te prej ali slej pridejo v navzkrižje z interesi in "pravicami" posameznika. To je vendarle jedro liberalizma in postopnega zatona zahodne družbe v smislu moralne celovitosti.

In kje je tu povezava z nacionalisti. Vidna je! Nacionalisti se bojijo ali nočejo izpostavljati vere oz. jo degradirajo na območje zasebnega iz dveh razlogov: prvič, sami so neverni, ali drugič, bojijo se, da bodo z izpostavljanjem vere odvrnili od svojih zamisli neverne in drugoverne. Vendar s tem so že zgrešili bistvo nacionalizma! S tem so vendar negirali svoj nacionalizem!

Danes mnogi niti ne razumejo, kaj nacionalizem pomeni, kaj šele, da bi razumeli kaj pomeni narod. Narod ni pluralno okolje skupnosti individuumov, ki jih druži nek skupni interes: bodisi interes gospodarstva ali interes varnosti. To je pojem države. Država skrbi za varnost in gospodarski razvoj. A narod ni država^*. ker če bi bil narod država, potem nacionalizem sploh ne bi bil potreben! A mi vemo, da narod ni država, ker nas zanima ohranitev naše narodne specifike, nas na koncu dneva ne zanima ali bomo med najuspešnejšimi gospodarstvi sveta in ali bodo naši športniki zmagovali na internacionalnih tekmovanjih. Nas zanima ali bomo na koncu dneva še vedno ostali Slovenci. Ali bomo slovenski, ali bo naša domovina slovenska in samo slovenska ter samo za Slovence. To pa je presežno vprašanje in država se mora pokoravati temu osnovnemu, prvemu in zadnjemu interesu.

A danes kot rečeno mnogi tega ne razumejo in menijo, da je narod skupnost nekih ljudi, ki živijo v tem trenutku. Pomislimo skupaj: narod zanje predstavljajo vsi tisti, ki živijo zdajle, ta trenutek, ko jaz tole pišem in ti tole bereš. Zanje narod ni nič drugega.  Samo ta skupina ljudi, ki v tem trenutku živi na našem ozemlju. A mi smo zoper tako naziranje! Narod so ljudje, ki so že bili in ki še pridejo, narod so tisti ljudje, ki čutijo isto z onimi, ki so bili. Nobeden od nas si nima nobene pravice lastiti trditev, da se mora narod pokoravati njemu! Mi ne moremo zoper naše prednike! Vsi mi, ki živimo danes, ta trenutek, smo samo eden od členov zgodovinske verige naroda. Mi smo docela podvrženi narodu.

A vrnimo se korak nazaj, rekli smo, da je degradacija vere na zasebnost prvina liberalizma in da je to povezano z nacionalisti. Res je. Kajti oni torej izhajajo iz mišljenja, da je narod skupnost pluralnih osebnosti, ki živijo v tem trenutku in se sami odločajo, kaj bodo verovali in ali bodo sploh verovali. Vendar to je liberalizem par excellence! Biti nacionalist ravno pomeni biti zoper tako gnilo individualistično naziranje, da se naj posameznik sam odloča, kako bo živel, kaj bo veroval in kaj je prav in narobe. To je namreč postavljanje individuuma, posameznika pred narod. V čem se torej nacionalizem razlikuje od liberalizma?

Obrat proč od liberalizma v radikalno dojemanje naroda in njegove usode je ravno v tem, da postavljamo interese naroda pred interese posameznika. To pomeni, da narod jasno in natančno določimo, tako da ne puščamo prostora za individualistične mahinacije, ki prihajajo od zunaj in znotraj ter se tem dejstvom podvržemo. To je najbolj osnovna definicija nacionalizma. Narod pred posameznikom! Vendar tu je zopet nevarnost, da pri nacionalizmu zamenjamo narod z državo in tu nastane tudi največ zmede. A eno je treba vedeti: države se menjajo, narod ostaja!

In če je narod katoliški in je dokazljivo katoliški, zakaj neki se torej bojijo ti nominalni nacionalisti besede katolicizem? Zato, ker so okuženi z liberalizmom, zato ker nimajo pravilno razčiščenih pojmov. Oni ostajajo na sami površini naroda, na najbolj banalnih lastnosti naroda in zato ničemur ne služijo. So hiša zidana na pesek.

Problem je individualizem. In tu smo zdaj pri postu! Problem je v tem, da je posamezniku težko izstopiti iz svojega individualističnega udobja in se pokoriti zahtevam, ki od njega nekaj terjajo. Ki od njega morda terjajo tudi, kaj neudobnega. Zato mnogi danes govorijo o narodu in obstoju naroda, a nočejo toliko napora, da bi šli raziskovat, kako so živeli njihovi pradedje, kaj so verovali, kako so dojemali dobro in slabo. Mrzko je mnogim, da bi se bili uklonili in častili Boga svojih pradedov, da bi odhajali ob nedeljah v cerkev in tam molili med starodavnimi zidovi, ki so jih postavili njihovi pradedje. Sovražijo misel, da bi jim nekdo povedal, kaj je prav in kaj narobe. Sovražijo misel, da bi jim nekdo povedal, da so določene reči  nemoralne in jih naj ne počenjajo. Oni bi radi instant nacionalizem, tisti stokrat in tisočkrat prežvečeni nacionalizem, ki meni, da vse težave prihajajo od zunaj, da jih vodijo neke senčne figure in da nas ogrožajo neke sile.

Vendar, vse to so samo simptomi bolezni. Bolezen pa je notranja. Bolezen je znotraj naroda, znotraj nas samih, znotraj vsakega posameznika. Bolezen udobja, bolezen postavljanja lastnih interesov pred interese naroda. Bolezen antropocentrističnega individualističnega udobja.

Zato je post, ki je čas posameznikovega izstopa iz tiste lupine udobja, ki jo nehote zgradi okrog sebe, tudi čas za prevprašanje našega odnosa do naroda. Ko to rečem, seveda ne morem, da me ne bi sililo na smeh. Kaj takega je pač nemogoče. Nobene refleksije ne bo, še vedno bomo imeli one zblaznele liberalce na eni strani in kratkovidne konservativce in nacionaliste na drugi. Drug drugemu bodo še naprej v potuho, ker drug drugega potrebujejo. Še naprej se bodo klali med seboj ob vprašanju, ali je pametno imeti na obrazu masko spričo kitajskega virusa, ali ne. In potem boste imeli one najbolj neinteligentne, ki bodo trdili, da ni ne levica in ne desnica dobra in da je levica in desnica le način za razdvajanje naroda. Pri tem vam seveda ne bodo zaupali, kaj neki ta narod je. Kaj ga druži, kaj so tiste ideje, tista morala, ki ga druži. Oh, narod, beseda tako prežvečena in vnemar izgovarjana.

Letos bodo ob velikem tednu naše cerkve menda brez ljudstva. Zaradi kitajskega virusa bodo duhovniki maševali v praznih cerkvah, ki so jih gradili naši pradedje. Mi pa bomo posedali doma, hodili na sprehode in grebli po vrtovih. Morda bo ta slika v komu vzbudila željo, da najde spet stik s svojim narodom in se po koncu tega kitajskega virusa vrne v eno teh cerkva, ki so jih zgradili njegovi predniki in začuti, da je njegovo življenje prekratko, da bi svoje interese postavljal pred interese naroda.

Kraljuj križani Kristus, ki si umrl tudi za naš narod in vstal v poveličanje mnogih naših prednikov!
 
 
 
 
   

---

^{*Tu govorim o klasični državi in ne o korporativistični Državi, ki ustvarja narod in je narod. Bralcu hočem prihraniti potencialno zmedo, če bi sedaj skušal vnesti še ta razloček. O korporativistični oz. fašistični Državi, tako ali tako ni nobenega sledu, tako da je torej jasno, da se pogovarjamo o navadni državi, ki je relativna in ne-istovetna z narodom.}

Prazni glasovi - narod

  
Velikokrat slišimo besede narod, civilizacija, Evropa, rasa, kultura, tradicija, identiteta, in mnogo podobnih besed,a se najbrž le malokrat zavemo, da gre za prazne glasove, če menimo, da so to bitja, ki bivajo sama iz sebe. To so pač mitična bitja, neobstoječe prikazni, ki ne pomenijo nič in pomenijo vse. To so prazni glasovi, prazni zvoki, besede brez pomena, ako jih postavljamo, kot neke suverene pojme, ki bivajo iz sebe na svojem. Zato zaničujmo te splošne pojme! Zavrnimo v samih sebi taka zvoke, ki ne pomenijo ničesar konkretnega.

Poglejmo si torej za kaj gre.

Vzmemimo narod. Na tem projektu že več let opozarjamo na dvoje, kar se tiče naroda: 1.) Narod mora pomeniti nekaj konkretnega in 2.) narod je abstrahiranje atributov realnih posameznikov.

To je sicer povedal že Anton Mahnič leta 1888:

"Kaj pa je narod, kaj država? Abstraktna pojma, ki kot taka sama na sebi nimata nikake objektivnosti. Vsa realnost tega, kar imenujemo „narod“, „država“, je le v pozameznikih, iz katerih abstrahiramo ona dva pojma, v ljudeh, ki govore isti jezik, ki so združeni v večo skupino z istimi postavami in istim najvišim glavarjem; ako te vzamemo, spuhti „narod“ in „država“ brez sledu. „Država“ in „narod“ ni nič nad ali zunaj državljanov ali isti jezik govorečih ljudi, ampak oboje se v njih in ž njimi identifikuje."

Na nas je, da to resnico, ki jo je nakazal Mahnič radikaliziramo in totalitariziramo, da bi razumeli, kaj sploh narod je in ne bi več pristajali na prazne glasove, marveč bi dejansko dobili za tem pojmom "narod", neko konkretnost, ki torej ne bi bila več plen raznoraznih manipulacij.

Sam vztrajam na mišljenju, da je narod zgodovinsko relativen pojem zato, ker vsak narod potrebuje relativno dolgo obdobje, da se oblikuje. Da oblikuje svoje determinante: svoje biološke determinante pa tudi svoj jezik, svoj značaj, svojo kulturo in svojo moralo. Zato je narod relativno moderen pojem in v tem smislu naroda niti najmanj ne relativiziramo, saj drugače tudi ne more biti.

Tu gre za klasično vprašanje splošnosti. Vsi vemo, kaj pomeni, če rečemo, da je nekaj "rdeče", "rdečost". A če izginejo v tem trenutku vse rdeče stvari s sveta, ali bo rdečost še obstajala?

To toliko bolj velja za pojme, o katerih govorimo tokrat.

Narod je abstrahiranje lastnosti realnih posameznikov v realni linearni zgodovinski premici. Ko izluščimo te lastnosti, dobimo splošni pojem "narod". A, če teh posameznikov ni ali jih ne bi bilo, ali če jih preko svojega ideološkega nastavka negiramo, potem tudi naroda ni več, saj ne mora obstajati sam na sebi. Sam na sebi je prazna beseda, prazen glas.

Beseda "narod", torej nekaj pomeni, toliko časa, dokler imamo realne ljudi, od katerih smo abstrahirali njihove atribute in izdelali splošni pojem. Sam predlagam, torej troje: jezik, vera in navade. Biološka specifika je pač že predpostavljena, saj narod ne more obstajati drugače, kot na prav določenem ozemlju, enotno in homogeno. Jezik, vera in navade tako predstavljajo gradnike tistega čemur končno rečemo: kultura. Vera pomeni fundament morale, nastavek medosebnih odnosov, distanc in tretiranj sebe, okolice in naravnanosti na bivanje, hotenje in dejanje. Navade delno izvirajo iz te morale, delno pa so determinirane z okoljem, z naravo, zemljo, specifičnimi pogoji tistega, čemur rečemo  "domovina". Domovina je pač najbolj konkretna. To je prostor in to je tudi krajina puščanja pečatov tod živečih ljudi. Jezik pa naposled pomeni izražanje te duševnosti teh ljudi, njihovega intimnega gledanja na svet, njihovega izkušanja sveta, samega sebe, tistega kar jim je drago in tistega, kar jih ogroža.

Ti trije atributi torej: jezik, vera, navade, so torej določljivi realnim posameznikom, ki so živeli v tistem delu sveta, ki jim je predstavljal domovino. Tu pa gre torej za dolgo vrsto posameznikov v njihovi domovini. Posplošitev njihovih abstrahiranih atributov v splošni pojem: narod, je torej tisto, kar narod je.

Če pa negiramo te posameznike in menimo, da narod ne izvira iz tega, marveč vsebuje bit sam po sebi, v smislu one vere, ki meni, da bi pojem rdečosti vseeno bil, četudi bi izginile vse rdeče stvari s sveta, potem dobimo 'narod', ki je zgolj prazna beseda, prazen glas.

A to pomeni iztrganje 'naroda' zgodovinskim determinantam, iztrganje 'naroda' končno svoji biti in svojemu bistvemu samemu in naredi ta pojem za zgodovinsko avanturističnega, torej ga izvrže iz zgodovinskih tirnic na polje poljubne določljivosti. Tedaj se pojavi največja nevarnost za narod sam.

Največji problem za narod je, paradoksalno, narodova samoozavestitev. Torej tisti trenutek oz. tisto relativno kratko obdobje, ko se narod zave samega sebe, v smislu, da začuti, da biva kot narod. Prej je njegova bit in njegovo bistvo intuitivno, spontano, organično in avtentično. Po tej samoozavestitvi, pa vstopi dejavnik zavedanja in posledično nespontanost; pojavi se problem neskladnosti narodovih živečih predstavnikov s svojimi predniki in njihovim načinom življenja. A ta način življenja, kot smo videli zgoraj, sploh predstavlja narod. Ko te spontanosti ni več, nastopi večja ali manjša neavtentičnost. Pojavi se občutek ogroženosti, ki je realen zgodovinski pojav.

Edvard Kocbek je v letu 1939 zapisal:
  

"Čim bolj raste zavest kakega naroda,tem bolj čuti svojo ogroženost."

 
To je eden najbolj resničnih pojavov v zgodovini narodov. Dokler narod biva nezavedno, organično, avtentično, toliko časa je kljub močnim pritiskom od zunaj praktično neogrožen, saj je njegovo bivanje fundamentalno, radikalno (koreninjeno), njegova bit in njegovo bistvo, sta tako zlita druga v drugo, da pomeni narod docela zlitost identitete vsakega posameznika s svojim sorojakom.

Ko pa nastopi samoozaveščenje, tedaj naenkrat posamezniki v narodu začutijo, da morajo ohraniti narod, kot nekaj, kar biva zunaj njih, kakor bi človek hotel ubraniti nekaj materialnega, nekaj, kar ni istovetno z njim samim. Tako imamo v svoji zgodovini lepe dokaze, da naš narod ni bil nikoli realno ogrožen, preden ni nastopila samoozavestitev naroda. Tudi zgodovinski trenutki pred samoozaveščenjem, ko naj bi nam pretila propast, so smatrani kot taki, šele iz te post-samoozaveščene perspektive in so bolj ali manj historična špekulacija.

A bolj kot to, je pomembno da vidimo, da je tudi domnevna ogroženost naroda, ki je stopala pred živeče posameznike po samoozavestitvi, bila velikokrat napihnjena in neresnična, ter uporabljena v korist ideoloških bojev, predvsem kulturnega boja, ki je šel direktno na škodo narodu. To je torej tisti paradoks naroda, paradoks tega o čemer govori Kocbek. Kajti, zakaj bi "narod" (recimo temu: trenutno živeči predstavniki naroda), čutil večjo ogroženost sorazmerno z zavedanjem samega sebe? Ali res zato, ker bi mu vselej pretila takšna poguba, da jo more pravilno doumeti čimvečje samozavedanje? To je nesmiselno. A resnica pač je, da samozavedanje, ki nastopi po samoozavestitvi, vodi narod v malodane paranoično čutenje ogroženosti. Še posebej, vkolikor po tej samoozavestitvi izgubi stičnost s svojim narodom v smislu, da skušajo narodni posamezniki živeti drugače, kakor njihovi predniki.

Zato narod najbolj ogroža nesprejemanje svoje lastne zgodovine. Prav tako narod ogroža patološko iskanje nečesa, česar v narodu ni. Posebej tu velja nevarnost, če začnejo posamezniki meniti, da organičen razvoj naroda ni bil pravi in da bi bil moral biti drugačen. Prav takšna je nevarnost t.i. generičnega nacionalizma, ki skuša predvidevati kalup, kakšen naj bi narod bil in išče v preteklosti neke fantomske prikazni zavojevanja, samoodločanja in podobnih post-liberalnih in post-samoozavestitvenih zamisli.

Vse to namreč negira tisto abstrahiranje atributov realnih posameznikov v zgodovinski premici našega naroda in naredi iz pojma narod -- prazen glas.

Poglavitna zmota katoliškega tradicionalizma

^{"Sovraštvo zoper Križanega in njegovo ustanovo, katoliško Cerkev, je vsikdar ločilo in razdvajalo duhove, včasih bolj, včasih manj." -A. M. Levičnik,1896}

Pred kratkim sem naletel na videoposnetek nekega slovenskega "katoliškega tradicionalista", ki se pogosto izpostavlja na socialnih omrežjih z zagovarjanjem nekega estetičnega katoliškega tradicionalizma. To seveda počne na tipično modernističen način, kar pomeni, da se požvižga na vso tradicijo, ki mu ne koristi in iz svojega subjektivnega vidika udriha po papežu, škofih, vsej Cerkvi. Komanovmulc oz. Goljar, tako v enem svojih video-predavanj izreče, nekaj, kar je simptomatično za t.i. katoliški tradicionalizem.

"Svet je vedno takšen, kakršna je Cerkev, nikoli obratno, saj je Cerkev Kristusovo mistično telo na zemlji."

Ta izjava je zelo zmotna in neresnična. Vendar pa predstavlja poglavitno zmoto katoliškega tradicionalizma. Tega sem se nekoliko že dotaknil v enem izmed blogov na tem mestu pred leti. Gre pa za to, da so ti "katoliški tradicionalisti", ki so brez vsakega zgodovinskega spomina, prepričani, da je Cerkev nekaj, kar v resnici ni. Prepričani so, da je za vse probleme na svetu kriva Cerkev in, da bi vkolikor bi Cerkev ne zadel "drugi vatikanski koncil", bil tudi svet dober in popoln. Oni menijo, da je svet zrcalo Cerkve.

Takšno naziranje je seveda absurdno. Cerkev je bila v vseh časih preganjana od sveta, ne glede na njeno stopnjo "relativne popolnosti" ali "relativne svetosti". Poglejmo si vendar početke krščanstva, pa preganjanje kristjanov v Angliji, v Franciji, v Rusiji, v Mehiki. Ali so bile tiste satanske vlade, ki so v zgodovini venomer preganjale Cerkev in kristjane ter uvajale najbolj brezbožne zakone, torej le odraz slabe Cerkve, ker je svet zrcalo Cerkve? Kako absurdna pozicija.

In da si torej nekdo drzne tako vehementno zatrditi: "Svet je vedno takšen, kakršna je Cerkev, nikoli ni obratno.", pa je sploh odraz popolne odtujenosti "katoliških tradicionalistov" resnični katoliški tradiciji. To, da je Cerkev Kristusovo mistično telo na zemlji, namreč nima nobene zveze s tem, da naj bi bil "svet vedno takšen, kakršna je Cerkev". Kajti to le pomeni, da je Cerkev v svetu, a ni od sveta, kar je tudi Kristus sam rekel o sebi. In mi smo vojskujoča se Cerkev, potujoča Cerkev. Smo na svetu, a nismo od sveta. Naš boj je vedno zoper svet in zoper našo padlo naravo.

Kdor pa meni, da je svet le odraz Cerkve, s tem negira mišljenje, da se Cerkev vojskuje in torej meni, da ona zrcali v svet stanje sveta samega. Kako absurdno! Obenem pa negira tudi Kristusove besede, ko On pravi, da je v svet prinesel ogenj in da je spričo Njega v svetu nastal razdor; kakor tudi, ko pravi, da bodo njegovi učenci preganjani zaradi njegovega imena.

Naravnost absurdno in smešno se mi zdi, da se na tem mestu trudim razložiti, tako osnovno stvar.

Tako se razgali problem katoliškega tradicionalizma, ki se ne bori s svetom in noče transformirati sveta, marveč se bori s Cerkvijo. To je modernizem par excellence, popolnoma nov pojav, ki je nastal v nereguliranih poljanah lefebrejevcev in postal karikatura samega sebe. Bolj modernistično in nekatoliško naziranje je pač že kar težko najti.

Vedno smo katoličani simbolično imenovali Cerkev za ladjo, ki jo papež krmili skozi viharno in nevihtno morje svetovne zgodovine in na krovu katere so verniki (npr. slavna slika Friedricha Stummela), nikoli poprej se ni nikjer izvajalo mišljenje, da je svet, takšen kakršna je Cerkev.

In naj to kratko razmišljanje zaključim z zares pomembnimi besedami, ki jih je vletu 1936 izrekel papež Pij XI. To je namreč tisto, kar mnogi kritiki Cerkve ne razumejo ali pa nočejo razumeti. (V prvem delu odstavka govori papež o žalostnem dejstvu, da socialne pravičnosti, ki jo Cerkev predlaga, države nočejo udejanjati.)

"Kaj naj Cerkev še stori, če omogoča, uči in zahteva ter nudi vsa sredstva, da se taka družba med ljudmi ustanovi in vzdržuje po božjih načelih, ki so vsa usmerjena v resnični blagor človeške družbe? Mar je Cerkev kriva, če se ta načela ne izpolnjujejo, če se slepota in zloba takim načelom upirata in če ravno tisti, ki vodijo boj proti Cerkvi in ji take očitke delajo, Cerkev ovirajo v njeni svobodi, da bi se mogla ta načela vseskozi privesti v dejanje. Cerkev pač v takem slučaju ne more storiti nič drugega, kakor da tako stanje obžaluje, da proti temu protestira in da moli za razsvetljenje vsem, ki vsak njen korak k uresničenju kraljestva socialne pravice ovirajo. In kaj naj stori Cerkev, če državni oblastniki sami to Cerkev zanemarjajo, jo ponižujejo in njen vpliv na javne zadeve zmanjšujejo ter ga skušajo sploh onemogočiti? Kaj naj Cerkev stori, če katera država sama vzdržuje šolo, iz katere se izganja krščanski pouk; če se Cerkev oropa svobode, vsak drugi nauk, ki v resnici družbo revolucionira, pa se od zgoraj pospešuje in trpi ter se celo pusti, da ga časopisje razširja, hvali in povzdiguje, medtem ko skuša krščanstvo naslikati kot nesodobno in celo državi škodljivo? In kaj naj rečemo k temu, če mnoge države mladino naravnost odtegujejo vplivu Cerkve in če se na ta način v mladini podirajo vse ovire, ki jih je postavila vera in Cerkev najhujšim strastem, iz katerih izvira potem v človeški družbi razdejanje največjih moralnih in socialnih vrednot."

Kratka kritika nacionalsocializma

Preden sploh začnem, naj bralca opozorim, da pred njim ni še ena v vrsti kritik nacional-socializma, ki vse izhajajo že iz načelnega nasprotovanja nacional-socializmu in posvečajo vse svoje napore popolni demonizaciji tega zgodovinskega idejnega pojava. Ne. Ta kritika izhaja iz povsem drugega zornega kota in če si drznem, naj rečem, da gre za katoliško in nacionalistično ter do neke mere fašistično kritiko avtentičnega narodnega socializma in tako isto kritiko povojnega nacionalsocializma.

Pomembneje pa je, da povem, da sem se tudi sam nekoč smatral za nacionalsocialista. V kritiki, ki je pred nami, bom tako opozoril na nekaj ključnih problemov znotraj nacionalsocializma in obenem nakazal na tipične paradokse, ki spremljajo nacionalsocializem danes.

Razlika med nacionalsocializmom in fašizmom

Kdor spremlja predvsem moderno nacionalsocialistično gibanje, kakor se odraža v raznih pojavih na internetu in občasno tudi v realnem življenju, opazi pogost sentiment, ki veli, da je fašizem nekako nezadosten napram nacionalsocializmu. Povedano enostavneje: mnogi smatrajo, da je nacionalsocializem ideja, ki daleč presega fašizem; smatrajo, da je fašizem nepopoln, medtem ko je nacionalsocializem popoln. Mnogi pa celo menijo, da je nacionalsocializem izpopolnitev oz. izboljšanje fašizma.

Vendar resnica je drugačna. Najprej stopi pred nas vendarle vprašanje ali in do kakšne mere je nacionalsocializem navdihnjen od fašizma. Jasno je, da ima NS svoje izvore v fašizmu, vendar se je treba vprašati ali so ti kaj več od enostavnega organizacijskega in estetičnega posnemanja. Fašizem je nedvomno predstavljal navdih za mnoga resnično desna gibanja, ki so vzniknila po Evropi po prvi svetovni vojni. Ni je države, ki ne bi imela vsaj eno gibanje, ki se je navdihovalo od italijanskega fašizma in zato ni bilo nič drugače z Nemčijo in t.i. narodnimi socialisti. Vendar pa je obenem treba videti velike svetovno nazorske razlike med prvim in drugim. Torej, ideološke, doktrinalne, kulturne razlike.

Sam smatram za popolnoma absurdno tisto tezo, ki veli, da je nacionalsocializem na katerem koli področju kvalitativno superiornejši, boljši od fašizma. Če pogledamo obe ideologiji, vidimo kako je nacionalsocializem v resnici popačenje fašizma, ki pa je nedvomno uspešnejši v smislu njegove organizatorične moči in njegove konsolidacije moči v celem narodu, ki se ga je polastil. Pač v Nemčiji se nikoli ne bi moglo pripetiti, da bi tako kot v Italiji, neki nominalno fašistični oficirji in Kralj, odstavili in zaprli Duceja, torej samega “vodjo” fašizma. Zato je fašizem tudi v tem oziru drugačen od NS.

Vendar pa je velika drugačnost med fašizmom in NS v njunem gledanju na osnovna metafizična in življenjska vprašanja. Tu naj torej postavim tezo, da je NS manj kot fašistična shizma in da je v resnici NS malodane afašističen.

Čeprav sem kritiko nacionalsocializma načrtoval že nekaj časa, pa me je nedavno razveselila neka interakcija na enem od socialnih omrežij, kjer je sogovorec dejal, da je nacionalsocialist “vsak belec, ki strmi k višjemu in zavrača vse kar človeka kvari”. To me je namreč spomnilo na neko interakcijo izpred let na eni od ljubljanskih ulic, kjer je prišlo do doktrinalne konfrontacije med majhno skupino nominalnih nacionalsocialistov, med katerimi sem bil tudi sam. Tedaj je bilo živahno domoljubno gibanje v Ljubljani, kjer je Tukaj je Slovenija privlačila mnoge zmerne domoljube in nacionaliste v svoje vrste in jih potem po čudni organizacijski politiki vse bolj tiščala v nominalni nacionalsocializem retardiranih združb, kakršni sta bili B&H Ljubljana ter Headhunters Domžale. Eden takšnih prišlekov, nek domoljub z dolenjske je tako iz včerajšnjega ljubitelja partizanov, hote ali nehote postal nacionalsocialist. In ta človek pravi: veste nacionalsocializem ni sovraštvo marveč je skrb za uboge, ostarele in otroke.

Jaz temu rečem “idealizacijska faza” mladinskega angažmaja v nacionalsocializmu. Poznam nebroj primerov ljudi, ki so šli skozi to idealizacijsko fazo. Ne verjamem, če je danes še kdo nacionalsocialist.

NS pač ni niti stremljenje “k višjemu” in zavračanje “kvarnega”, niti ni skrb za ostarele in otroke. NS je točno določena in določljiva ideologija, ki (lahko) vsebuje tudi stremljenje k višjemu in skrb za ostarele in otroke. Zato je pomembno, da vemo, kaj NS je in se ne zatekamo v idealistične krilatice o “stremljenju k višjemu”. To je pač le gnila estetika. Citati, glasba, fotografije, slike, besedila, poezija, vse to je estetika za oči in ušesa. A je na koncu koncev prazna in vodi v vse kaj drugega, kot pa v človekovo osebno izpolnitev. Nič nimam proti estetiki, četudi se mi osebno vse bolj gnusi, vendarle vem, da je koristna in celo nujna, vendar ni vse. Če pa postane vse, če postane fokus, potem je to le neke vrste hipsterstvo.

Sam vidim bistveno razliko med fašizmom in nacionalsocializmom v vprašanju posameznika. Vsaka ideologija mora namreč odgovarjati na tri bistvena vprašanja, ki so kratkomalo vprašanja človeka in njegovega bivanja sploh:

1. Zakaj posameznik živi, kako postane boljši, kaj je njegov smisel

2. Kako lahko posameznikovi najbližji živijo čim lepše življenje

3. Kako lahko posameznikova vrsta (npr. narod) ohrani svojo bit in svoje bistvo

Fašizem odgovarja zadovoljivo na vsa tri vprašanja, s tem da se fokusira na posameznika, saj je vsak človek lastno bitje in poseduje lastno razumno dušo. NS pa na drugi strani na vsa ta tri vprašanja odgovarja iz vidika “rase” oz. naroda. Od tod tudi naziranje denimo Rosenberga, glavnega filozofa NS, o t.i. “rasni duši”, kolektivni duši. To izhodišče, ki je torej bodisi v posamezniku, tako kot v fašizmu, bodisi v rasi, tako kot v nacionalsocializmu, potem pomeni glavno ločitev enega in drugega ter izvor vseh ostalih naziranj na eni in na drugi strani, ki so vodila v raznorazne odločitve.

Poglejmo si vendar sploh začetke NS.

V devetnajstem stoletju je Evropo in svet zajelo navdušenje nad spiritualizmom in raznoraznimi ezoteričnimi idejami. Ena najbolj vplivnih je bila gotovo ona imenovana teozofija. Pri tem je najbolj zanimivo to, da je simbol tega gibanja sestavljen iz kljukastega križa in davidove zvezde. Dveh simbolov, ki sta kmalu zatem postala tako zelo pogosta v Nemčiji začasa vladanja nacionalsocializma.

Kdor si ogleda teozofijo in nacionalsocializem podrobneje, lahko kmalu odkrije določene povezave med njima. Ključni člen med njima je pač ariozofija (ariosophy), katere sledilci so potem ustanovili Thule Gesellschaft in katere sledilci so ustanovili DAP stranko, ki se je kasneje preimenovala v NSDAP. Skratka, mnogi ustanovni člani NS so bili navdušeni ezoteriki in spiritalisti. Vprašanje pač je do kakšne mere se je njihovo gledanje na stvari prelivalo v stranko in uradno državno politiko po nastopu NS vlade v Nemčiji. Sam nikoli nisem verjel raznim senzacionalističnim teorijam zarote o hiper-okultizmu znotraj NS, vendar pa sem vseeno kljub vsemu prisiljen priznati, da so določene stvari tako očitne, da jih ni moč zanikati.

Priznam, da sem sam pogosto celo zanikal očiten paganizem in okultizem nacionalsocializma in do neke mere verjel v teorije, da je pa vendarle NS deloval za resnično fašistično stvar in da je hotel ubraniti avtentično Evropo pred boljševizmom in razbrzdanim liberalizmom. Vendar temu ni tako. Na spletu je moč dobiti določene citate Hermanna Göringa, ki ni bil nič navdušen nad očitnim neo-paganizmom v tretjem rajhu. Poleg očitnega obujanja tega poganstva, so potem tu še proti-cerkvene politike NS Nemčije, netenje kulturnega boja zoper katoliško Cerkev in seveda, nam najbližje, ukinjanje katoliških praznikov ob okupaciji 1941 na od Nemcev zasedenem delu Slovenije.

Potem pa je tu seveda še dobri stari Alfred Rosenberg, nacionalsocialist s tipično židovskim priimkom in ideologijo, ki je tlakovala pot popolni demonizaciji ne le nacionalsocializma, marveč fašizma sploh. Če mu rečemo, da je on evtanaziral fašizem, sploh ne bi zares pretiravali.

Če se za hip vrnem k tisti anekdoti od prej. Zanimivo pri sogovorcu, ki je zatrdil, da je nacionalsocializem stremljenje k višjemu, je bilo tudi to, da ko sem ga povprašal po Rosenbergu, mi je odvrnil z nekaj generičnimi točkami iz angleške Wikipedije. To pa me do neke mere zelo moti. Ali ni bolje, da bi sogovorec vztrajal na svojem videnju NS in bi zatrdil, da ga Rosenberg nič ne zadeva, kakor pa da preleti Wikipedijo in potem vehementno trdi nekaj najbolj generičnih točk, ki jih niti ne pozna v kontekstu in so absolutno napačne? Ampak ne, danes je zelo moderno meniti, da ti lahko hiter pogled na wikipedijo razodane vse, kar je treba o neki stvari vedeti.

Kaj je torej s tem Rosenbergom? Rosenberg je bil član prej omenjene združbe Thule in je bil zagret neopaganist in ezoterik. Treba je brati njegove tekste o rasi, da bi razumeli za kaj se je pri njemu sploh šlo. Problem pač pri njem ni v tem, da je bil “proti krščanstvu”, to je pač itak logično, da je bil proti krščanstvu. Problem je v tem, kako je on gledal na stvari, problem je njegova metafizika, njegova filozofija. Ta njegova ideologija, ki, to si upam trditi, je bila za časa NS omejena na nek del NS Nemcev, se je po vojni zlahka uporabila ne le za ves NS, temveč za ves fašizem. Tako je fašizem v percepciji povojnega sveta postal nič drugega kot neke vrste rosenbergizem, torej rasno-fantastični fanatizem.

Problem nacionalsocializma je torej večplasten.

Prvič je treba vedeti, da gre za zelo specifično nemški pojav, ki je nastal iz tipično nemških razmer, kakršen je denimo germanistični in nordicistični misticizem, neopaganizem (wotanizem), vse kar je že poprej dobivalo zagon tudi iz nemškega idealizma Hegla, Schopenhauerja ipd., ter je potem nekako permutiralo v Nietzscheja. Tudi divji antiklerikalizem je najbrž do neke mere pomenil le drugi krog tistega kulturnega boja, ki ga je prej bojeval Bismarck.

Vendar pa problem ni le v temu, da je nacionalsocializem praktično proti-krščanski in surovo antiklerikalističen. To je pač problem iz našega zelo striktno slovenskega vidika, saj smo vendarle narod katoličanov in je prav klerikalizem za naš narod naredil veliko, če pa smo pošteni, potem pa lahko rečemo, da praktično vse.

A problemi nacionalsocializma so namreč tudi v tem, da je to nekoliko infantilna ideologija, ki se z brezglavim revolucionarizmom zaganja ob tisočletne tradicije in išče neko “staro tradicijo” v historičnih spekulacijah in misticizmu. Še bolj kot to, pa je problematično vsako obnavljanje, vsaka rekonstrukcija nacionalsocializma. Kajti če si hočemo priznati ali ne, nacionalsocializem je vendarle tisti pojav, ki je trajal od ~1920 do 1945. NS pač ni nekaj nad-transcendentnega, nekaj kar bi bivalo zunaj tega določljivega obdobja in točno določljive manifestacije, ki se je izrazila v stranki NSDAP.

Že samo ime nacionalsocializem, ali kakor smo ga Slovenci imenovali pred vojno: narodni socializem, je ime, ki s seboj prinaša neko časovno konotacijo, nek časovni kontekst. To ime samo namreč ne predstavlja nič trajnega ali relativno trajnega. Predstavlja zgolj nekakšno reakcijo na internacionalistični socializem oz. marksistični socializem. Kljub temu, da sem na tem mestu že opozarjal, da je napačno naziranje ono, ki veli, da je NS zgolj internacionacionalistični ali klasični socializem, brez internacionalnosti oz. mednarodnosti, pa je vendarle res, da je kljub temu, da je NS pred-marksistični, svoje ime dobil zato, da bi se diferenciral od marksističnega socializma. To pa jasno pomeni, da je produkt svojega časa, neko ne prav posrečeno izbrano ime, morda nasledstvo ali nadgradnja narodnega oz. državnega socializma (Staatssozialismus) iz Bismarckovih časov.

Že večkrat sem naletel na ljudi, ki so prepričani, da nacionalsocializem kot ideja, kot manifestacija, kot bistvo, presega NSDAP, presega Tretji rajh in da je obstajal pred NSDAP in obstaja po njem. Vendar je to neresnica. NS je zgodovinski pojav, skupek različnih nemških miselnih tokov, navdahnjenih od italijanskega fašizma in docela manifestiranih v Adolfu Hitlerju. NS poprej ni obstajal, ker je že sam po sebi sinteza in simbioza različnih tokov v enem časovnem trenutku. Kasneje pa tudi ni mogel več obstajati, saj je izgubil vse praktične vidike in je odtlej permutiral le v čisto kontra-kulturo, ki je svoje domovanje dobila v ZDA. V ZDA so pač plodovita tla za nacionalsocializem, prvič, zaradi tradicije sužnjelastništva in paradoksov, ki so iz tega izšli in drugič, zaradi tradicije svobode govora, ki dopušča celo zagovarjanje najbolj absurdnih sentimentov, ki so izšli iz ali pa so bili obešeni na nacionalsocializem. Vendar to pomeni, da je tovrsten nacionalsocializem popolnoma neavtentičen in v mnogih pogledih direktno nasproten onemu originalnemu nacionalsocializmu.

Zato mnoge zmoti oznaka “originalni nacionalsocializem” in želijo verjeti, da ta nacionalsocializem biva zunaj zgodovinskega pojava NSDAP, kot sem nakazal zgoraj. A pri tem ne predložijo nobene prepričljive utemeljitve. Ravno nasprotno, s svojim zatekanjem k mistiki in občutjem naravnost diskreditirajo NS in ga zreducirajo na najbolj absurdno-banalni rasizem ali pa na najbolj mistično-čutni banalni idealizem. Tako so novi “nacionalsocialistični ideologi” vsi po vrsti sami ekscentriki, z Maximiani Portas (bolje znano kot Savitri Devi), na čelu, da o ameriških Rockwellih in Piercejih niti ne govorimo.

Vendar v čem sta si podobna nacionalsocializem Tretjega rajha in današnji nacionalsocializem? V tem, da je novi nacionalsocializem internacionaliziral idejo “arijstva” oz. “belstva” in napravil kontradiktorno skovanko “beli-nacionalizem”? In če nacionalsocializem obstaja tudi zunaj NSDAP, kako, da je danes tako nedoločljiv in ga vsak ekscentrični ideolog kontra-kulture, razlaga po svoje, po možnosti, da čim bolj šokira s svojim LARP-anjem?

Če se že spet vrnem k oni anekdoti od prej. Mlad sogovornik mi je med drugim tudi zabrusil: ti ne poznaš nacionalsocializma, tisti NS, o katerem govoriš ti, je skinheadovski NS, a pravi NS je drugačen. In potem mi je prilepil sliko zavaljenega in smrdečega “skina” nasproti stiliziranega in pokončnega SS vojaka. In zelo sem se moral nasmejati. Četudi sem bil tudi sam vedno glasen kritik skinheadovske kulture, sem moral vendarle videti paradoks v sogovorcu. Kajti ti skinheadi so naredili veliko več od vsakega tipkovniškega bojevnika, ki jih skuša kakorkoli diskreditirati, češ, da niso “pravi nacionalsocialisti”. Kajti pri tej sliki gre na eni strani za realnega človeka, ki je na ulici živel svoje (kakor-koli že popačeno) prepričanje, medtem ko gre na drugi strani za LARP-erja (nekoga, ki se igra, da je esesovec). Namreč kaj pa sploh pove ta slika? Da skinhead ni pravi nacionalsocialist in da je pravi nacionalsocialist le esesovec? Dobro, povsem se strinjam. Torej nacionalsocializma ni več in ne obstaja. Ta slika je bila tako v resnici argument sogovorca zoper njegove lastne besede poprej.

Glavni problem nacionalsocializma pa je v tem, da je zaradi svojih absurdnosti, ki jih nedvomno vsebuje, način za diskreditacijo fašizma. Zelo pogosto boste namreč naleteli na “kritiko fašizma” in ko jo boste šli brati, boste ugotovili, da avtorji v resnici kritizirajo nacionalsocializem, ki ga prikladno imenujejo “nemški fašizem”. Četudi je nacionalsocializem v najboljšem primeru fašistična shizma! Zaradi zaletave norosti ‘originalnega nacionalsocializma’, ki so ga Britanci prekrstili v “nacizem”, je danes fašizem sam postal v zavesti povojnega sveta, nekakšna derivacija nacionalsocializma. Torej mišljenje, da je fašizem ena od oblik nacionalsocializma. Kako absurdno, vendar resnično.