Postno razmišljanje 2019

I don't really wanna know what's good for me

God's dead, I said, "Baby that's alright with me."

-Lana Del Rey (Gods and Monsters)

Bog je mrtev
  
Pred šestnajstimi leti mi je v roke prišla ravno sveža številka slovenske izdaje mednarodne katoliške revije Communio. Na mehki beli platnici je pisalo: »Ali more Bog trpeti?«

Ta naslov se je nanašal na osrednji članek te revije, z naslovom "'Smrt Boga' v filozofiji", v katerem avtor Peter Henrici, naredi nek pregled na idejo smrti Boga. Ta članek je tako postal nek moj prvi korak v miselni koncept te smrti Boga, h kateremu se nenehno vračam.

Problem božje smrti je fascinanten, o tem ni dvoma, kako bi drugače pojasnili toliko prelitega črnila in porabljenih pikslov, vse samo zaradi te grozovite ideje: Bog, ki pa je mrtev.

Že nekoliko prej, sem bil, priznam, tudi sam fasciniran z Nietzschejem. Sicer ni bilo to nič globokega ali trajnega, temveč kratko raziskovanje, kaj neki je ta nemški filozof, z zanimivo zapisovanim imenom in še zanimivejšim pomenom imena v direktni slovenski asociaciji, doprinesel k naši zahodni »civilizaciji« in ali je res njegova filozofija lahko temelj fašizma in nacionalsocializma, kakor sem pogosto videl zapisano.

Seveda ni Nietzsche nikakršen ključar kakršnegakoli fašizma in celo nacionalsocializma ne. Njegova filozofija je tipično moderna v smislu »šokfilozofije«, ki zgrabi neke uveljavljene koncepte in jih skuša zreducirati, razgaliti, degradirati, da bi s tem potešila tisti svoj ranjeni ego, ki potiho ve, da je preplitek in preničev, da bi zmogel zares ustvariti kaj novega. To je filozofija sestopanja, filozofija razpadanja, filozofija gnusnega individualizma. A vendar je tu zanimivo Nietzschejevo vprašanje nihilizma, niča, posebej če ironično pomislimo, da se filozofovo ime izgovarja kot: »niče«.

Skratka, iz branja njegove filozofije nisem veliko odnesel, pričakoval sem, da bom tam našel zares kaj fašističnega, a je bilo vse le izredno poplitveno, a uspešno in prijetno zavito v grandiozno pretencioznost. Kakor koli že, zanimivo pa je, da v knjižnici, kjer sem iskal njegove knjige, si jih izposojal in bral, niso imeli njegove knjige Antikrist. Ko bi jo imeli, bi mi bilo veliko stvari že prej jasnih. In ker je njegova filozofija tako bizarna, tudi nisem zares naletel na koncept smrti Boga, dokler nisem prebral omenjenega članka in naletel na Guardinijeve krajše opazke glede tega filozofa.

A zakaj sploh izgubljam tu besede o tem filozofu? Zato, ker se mi zdi, da se ravno okrog njega plete največja pompoznost smrti Boga. In tako imamo na eni strani to pompoznost, na drugi strani pa neko pasivnost, ki se ni zmožna soočiti s tem miselnim konceptom božje smrti.

Vedno, ko kdo reče »Bog je mrtev« ali »smrt Boga«, se zdi, da skuša s tem nekaj implicirati, kar niti sam ne ve točno, kaj bi to lahko bilo. In prav tako se vedno zdi, da naj bi bilo potem na poslušalcih in bralcih, da razvozljajo in ugotovijo, kaj neki ta »božja smrt« pomeni. Kaj neki je hotel nek avtor reči, ko je rekel, da je »Bog mrtev«. Ali je hotel reči, da umira vera, da umira otročja človeška pobožnost, ali je hotel reči…? Na nas naj bi bilo, da iščemo razlage in se obremenjujemo s »šoktrditvami« mrtve filozofije.

In dolgo se mi je zdelo tudi meni samemu, takšno govorjenje o božji smrti pretenciozno in nesmiselno. Če sem kdaj slišal koga reči, da je Nietzsche rekel, da je Bog mrtev, sem odvrnil: »Nietzsche je mrtev.« to je razvidna resnica, dokazljiva resnica, to je vesela vest ničvrednosti življenja napihnjenih filozofov, da umrejo in so mrtvi, za njimi pa ostanejo napol dokončani literarni zmazki, ki jih nič manj pretenciozni »profesorji filozofije«, skušajo razumeti, analizirati in koherentno predstaviti študentom filozofije. To je mrtva filozofija, kjer na vrhu piramide sedijo šokfilozofi, ki krušijo in podirajo zgradbo, pod njimi sedijo t.i. filozofski raziskovalci ali profesorji filozofije, ki pobirajo okruške in jih zlagajo v samokolnice, pod njimi pa sedijo študentje filozofije, ki zvrhane samokolnice previdno vozijo stresat v mlakužo.

Smrt Boga

A vendar je jasno, da koncept smrti Boga mora zares nekaj predstavljati in da je groza ali veselja, ki se poraja ob njem, nekaj realnega, ali bolje rečeno: da nekaj pomeni. Da ima nek realen pomen, neko realno implikacijo za človekovo bistvovanje v svetu. Da vpliva na človeka, kot razmišljajočo osebnost.

Če pa je tako, kaj neki pomeni ta smrt Boga in zakaj se tu ukvarjamo z njo? Iti moramo na začetek.

Zanimivo je, da sta trpljenje in smrt ne le povezana s krščanstvom, kot religioznim dojemanjem bivanja in delovanja v svetu, ampak tudi z našim pojmovanjem Boga, z Bogom. Kajti Kristus je pravi Bog in pravi človek. Ta pravi Bog pa je trpel in umrl za naše grehe. Umrl je Bog.

To dejstvo sicer ne pride pogosto do izraza v naših vsakodnevnih religioznih kontemplacijah in praksah. Ko govorimo o Jezusovemu trpljenju, še vedno nekoliko površno postavljamo veliko distanco med Njegovim boštvom in njegovo človeškostjo. A posebej v postnem času, ko molimo in premišljujemo Križev pot, zapojemo tako pretresljivi verza:

Na križu tam visi
In sveta teče kri
Za nas umira Bog
Žalujte vse stvari.

Kako neposredne in presunljive so te besede. Ko torej govorimo o smrti Boga, si moramo priznati, da ima to neko osnovo v krščanskem pojmovanju Boga in sveta.

Sicer tu nočem trditi, da more Bog zares trpeti. Moderno krščansko naziranje o antropocentričnem Bogu, ki trpi zaljubljenske krče spričo padlih človeških individuumov, je kratkomalo ostudno in negira v Bogu Boga. Tu se popolnoma strinjam s Haeckerjem, ki je zapisal:

"Dejansko kaže, da obstajajo ljudje, za katere je posebej tolažilno, če Bog ne bil vsemogočen, če še ne bi bil končan, da bi bil Bog le po bistvu, "bistvujoči" Bog in ne tudi v realnosti. Tako navaja Scheler ob priložnosti besede psihologa Stumpfa: "Da Bog z nami trpi in se bojuje, lahko številni dojemajo kot največjo tolažbo." Ta stavek bi lahko imel lep krščanski pomen; a tako ni mišljen, izrečen je proti krščanskemu verovanju v vsemogočnega Boga. Tuje mi je, da bi podvomil v subjektivno poštenost tistih, ki nam dajejo taka zagotovila; a priznam, da jih ne morem razumeti, priznam, da taka možnost, če bi jo domislil do konca, ne bi mogla biti v tolažbo, temveč bi me vodila v obup. Tu gre vendar za absolutno, brez akterega duhovni človek, menim, ne more dihati: nekaj mora biti odločeno s strani večnosti, ali pa nikoli ne bo odločeno; eden mora od vekomaj imeti zmago, ali pa je ne bo imel nikoli. V vseh časnih in relativnih stvareh mi lahko pomaga kdo, ki je močnejši, le za stopnjo močnejši; v večnih rečeh pa mi lahko pomaga samo absolutno mogočni; in če tega ni, ali če je šibek, kar bi bilo enako, kakor da bi ga ne bilo, potem ne bi mogel drugače, saj bi ne našel nobene tolažbe več, kakor da bi obupal."

To opominjam le zato, ker kot rečeno dejansko obstaja tudi znotraj katoliškega občestva neka čudna spačena duhovnost, ki uči, da Bog trpi, če ga nimamo radi, pa celo da ga lahko prizadenemo in da Bog potrebuje našo ljubezen ipd. To razmišljanje nima nič s tem.
 
A trpljenje in smrt Boga je paradoks, kakor je paradoks deviškost matere, ali umiranje v življenje. Je paradoks najvišje vrste. Kajti, kako neki naj Bog, ki je počelo brez začetka in konca, ki ni bil ustvarjen in ni bil začet, umre, se konča?

Tu sicer bralca opozarjam, da ko takole govorim o Bogu, s tem ne govorim o teh atributih Boga, kakor da so verske resnice, temveč o atributih Boga, kot filozofski ideji. Namreč, Bog, če tu govorimo iz povsem filozofskega, objektivno-agnosticističnega vidika, je Bog vkolikor ima te in te določene atribute. Povedano drugače: kakor mora biti kamen trd, da bi mu mogli reči kamen, tako je tudi z idejo Boga. Mehak kamen ni kamen. Bog z začetkom ni Bog.

A paradoksalizem krščanstva je v tem, da ohranja Boga z vsemi njegovimi atributi, obenem pa mu daje realno zmagovito moč, ki je v nenehni zmagi, posebej v oziru na človeka. Človek gleda tako Boga v njegovi premagovalni moči, v njegovem izkazovanju zmage. V tem je tista božja aktivnost, ki nikoli ne stagnira in je vpeta v človekovo življenje.

Ta paradoksalizem je torej priveden do skrajnih koncev, kjer se vedno končuje z zmago Boga, z zmago Kristusa Kralja Zmagovalca.

Tako je vse krščanstvo paradoks, a ta paradoks konec koncev osmišlja življenje realnemu posamezniku, saj mu daje smisel in nastavke za razumevanje bistvenih problemov človeškega bivanja.

Tako je devica postala mati, tako je Kralj-Bog rojen v hlevu, tako se Bog pusti trpinčiti zlobnežem, da bi premagal zlo in pekel, tako Bog umrje, da bi premagal smrt.

To je torej povsem versko gledanje na ta problem. A tokrat se na tem mestu sprašujemo o smrti Boga, kot modernemu miselnemu konceptu. Kaj pa je s tem?

Smrt Boga kot krščansko naziranje

Sam mislim, da lahko v tem trenutku v popolni skladnosti z vso katoliško doktrino zatrdimo, da je Bog mrtev. Bog je mrtev! A kaj bi s tem trdili? S tem ne bi trdili najbolj razširjene in tudi patetične misli, da je Bog mrtev v prenesenem pomenu, upada religioznosti in vernosti na zahodu. Tudi to, a takšna vprašanja so vedno presežna in kdor govori o tej smrti Boga, kot naraščajočem ateizmu, izvirajočem iz materializma in materialne preskrbljenosti, to počne v pasivni maniri, ki ne poseže v globine in ne transformira zares tistega, kar je treba transformirati.

Mar ni že vsak izmed nas kdaj občutil gluhoto Boga, ali ni že vsak izmed nas kdaj občutil mrtvost Boga, ko je prosil in molil, a se mu je vse le še bolj postavljalo na glavo in je ostajal razočaran, zapuščen in polomljen? Ali ni bilo to nekaj podobnega tistemu bdenju pred Božjim grobom, kjer leži mrtvo in neodzivno telo Boga?

Nekateri temu pravijo mrk duše, jaz pa to imenjem smrt Boga. To je izkušanje tiste smrti Boga, ko je Kristus umrl in so apostoli lahko le obnemeli. Njihovi klici so bili zaman in njihovi upi neizpolnjeni. To so bile težke in temne ure božje smrti, ki so jih izkušali apostoli in drugi Kristusovi učenci. To je dano izkušati tudi nam, kajti Bog nam ničesar ne dolguje. To so težke preizkušnje.

In kakor apostoli na tisti prvi Veliki petek, ko je za nas umrl Bog, izkušamo to smrt tudi danes. A ta smrt, ta neodzivnost in smrtna gluhota, pač ni le v domeni naših življenj, temveč se razteza preko naših osebnih življenj, v družbo in tako smo sredi časa in prostora, v katerem je umrl Bog. Mar ni danes čas, ki je v tem smislu najbolj podoben tistemu prvemu Velikemu petku in prvi Veliki soboti?

Mar se niso, kakor tedaj mnogi Kristusovi učenci, ki so ga tako množično počastili ob prihodu v Jeruzalem z zelenjem, kakor kralja, tudi danes nekdaj verni narodi in posamezniki, razkropili, poskrili in zavrgli ter zatajili tega Kristusa, tega Boga, ki je mrtev obvisel na križu in so ga sneli, položili v grob in grob zaprli? Mar ni danes veliki petek in velika sobota, ko le še redki ostajajo lojalni temu Kralju kraljev, vsi drugi pa ga tajijo in pravijo, kaj naj z njim, ki je mrtev?

Bog je mrtev in mi smo pogrebci v njegovem pogrebnem sprevodu.

Preizkušnja je torej ostati lojalen mrtvemu Bogu. A za nas je ta preizkušnja, navzlic vsem norostim našega časa, lažja, ker vemo, da je ta Bog izginil iz groba, ko so ga žene iskale na nedeljsko jutro in, da je ta mrtvi Bog vstal od mrtvih.

Ostajati lojalen temu mrtvemu Bogu, biti pogrebec mrtvega Boga, biti prepričan, da bo ta Bog kljub njegovi smrti, kljub njegovi mrtvosti, vstal od mrtvih v vsem svojem zmagoslavju... to je tista resnična preizkušnja našega časa in katoliškega obstajanja v svetu, družbi in sploh bivanju.

Poglejte ga, na križu visi, mrtev je, sneli so ga s križa, njegovo mrtvo in negibno telo, položili žalujoči materi v naročje in ga potem zavili in položili v hladen grob, ter pred vhod zavalili kamen. Vidite, vaš Bog je mrtev! In tako tudi danes nam vse govori, da je Bog mrtev. Naša življenja so dokazi gluhote in mrtvosti Boga, družba zmagoslavno kliče o smrti Boga in vse okrog nas nam veli, da je vera v tega Boga, ostanek preteklosti. In mi?

Sveti Jožefmarija Escriva je zapisal prelepo:

"Nikodem in Jožef iz Arimateje -- skrivna Kristusova učenca -- posredujeta zanj z visokega položaja, ki ga zasedata. V trenutku samote, popolne zapuščenosti in prezira... takrat se postavita za Gospoda audacter [pogumno]... (Mr 15,43) -- junaški pogum!

Z njima se bom povzpel do vznožja križa, se z ognjem svoje ljubezni oklenil hladnega telesa, Kristusovega trupla ..., izpulil mu bom žeblje s svojim zadoščevanjem in mrtvičenjem ..., zavil ga bom v novo platno svojega čistega življenja ter ga zagrebel v svoje prsi iz žive skale, iz katerih mi ga nihče ne bo mogel iztrgati, in tam, Gospod, počivaj!

Ko te bo zapustil in preziral ves svet ..., serviam, ti bom služil, Gospod."

Tako tudi jaz, ti in vsi mi, ki se trudimo ostajati katoliški, Kristusovi, papeževi, navzlic vsem težavam, ki jih pred nas postavlja tako brezbožni svet, kot čudna zmeda znotraj katoliškega občestva, moramo vzljubiti tega mrtvega Boga, za katerega verjamemo, da bo vstal zmagoslavno od mrtvih, tako v našem življenju posameznikov, kakor v življenju sveta in stvarstva. Naš čas je Veliki petek, Velika sobota. Naša življenja so pogosto Veliki petek in Velika sobota, ko kličemo, prosimo Boga, a v odgovor le gluhota in mrtvost.

Na ta Veliki petek letošnjega Velikega tridnevja torej premislimo trenutek, ko je Bog umrl na križu in s tem povežimo tudi naša izkušanja božje smrti ter se potem veselimo velikega zmagoslavja božjega.
 

Kaj je klerikalizem

Na tem mestu ponovno podajam zelo kratko pripombo k še eni besedi ali enemu pojmu, ki more koga zapeljati v prepričanje, da ima ta beseda fiksno, statično in  popolnoma določljivo razlago oz. pomen. Ta beseda je klerikalizem. Da sploh govorim na tem mestu o tej besedi, je razlog v tem, da jo je nedavno uporabil papež v enem svojih nagovorov in že prej nekajkrat.

Papež tam s to besedo klerikalizem imenuje nek pojav, za katerega pravi, da se ga je treba varovati. Težko natanko opredelim kaj zaznamuje s to besedo, a gre za to, da se ustvari neko klikarstvo in nek neupravičen rešpekt ter preveličan pomen funkcije zaradi funkcije same, znotraj hierarhičnega dela Cerkve, torej znotraj klera. To papež imenuje klerikalizem. A jasno je, da gre tu za njegovo razlago te besede, ali bolje rečeno za njegovo uporabo besede "klerikalizem" za označbo nekega pojava, ki se more pojavljati znotraj klera in potem to poenostavljeno imenuje "klerikalizem".

A to ni pravi pomen te besede in jasno je, da torej ta beseda nima nobenega fiksnega pomena. Sveti Jožefmarija Escriva, ustanovitelj Opus Dei, denimo imenuje za "klerikalizem" tako naziranje, ki bi velelo, da obstajajo "katoliške rešitve" družbenih in političnih vprašanj. In pogosto se torej za klerikalizem smatra politično udejstvovanje bodisi duhovnikov samih, kot denimo v preteklosti našega naroda, bodisi politično udejstvovanje deklariranih katoličanov. Gre za praviloma slabšalno nazivanje katoliškega aktivizma v družbi in svetu.

To neodobravanje katoliškega vstopanja v politiko in družbo, pa izvira iz bistveno pohabljenega gledanja na svet in družbo, ki državo, družbo, vse njene skupine in končno še posameznika samega avtonomizira in torej izdeluje multi-dimenzionalno bivanje osebnosti v družbi. To je protislovno naziranje, ki veli, da človek obstaja v sebi, a zunaj sebe obstaja ločeno v različnih segmentih ali nivojih življenja. Skratka: človek je torej prepričan, da je katoličan in da ima Cerkev prav, a ko gre v politiko išče neke obče rešitve, ki premosorazmerno diskvalificirajo Cerkev, ki ima potemtakem prav le v prvem nivoju in ne tudi v drugem itd. itd. To protislovje je toliko bolj izrazito prav v besedah sv. Jožefmarije Escrivaja, ki po drugi  strani poziva katoličane, da ostajajo katoličani tudi v družbi, a potem to isto stvar imenuje kot nepravilno in kot klerikalizem.

Josip Hohnjec pa je pri nas precej dobro izrazil, kaj pomeni "klerikalizem", ki so ga očitali liberalci katoliškemu taboru. Po njem klerikalizem ni "[n]ič drugega kakor katolicizem, dosledno uveljavljen v javnem življenju."
 
Torej ali je tu klerikalizem kakorkoli podoben tistemu klerikalizmu, o katerem govori papež? Ne.
 
Klerikalizem nima fiksnega pomena, kakor nobena druga beseda nima fiksnega pomena in zato je treba biti ob tem pozoren, da ne bi zaradi poimenovanja ene stvari z nekim imenom, zavrgli drugo stvar, ki je bila poimenovana z istim imenom. Papež govori torej o nekem specifičnem pojavu, ki se nas ne tiče in tu opozarjam na to, da njegove besede ne bi koga zmedle. Kar imenuje on za klerikalizem, zavračam tudi jaz in zavračamo vsi, a kar je veljalo za klerikalizem v naši narodni zgodovini, bodisi slabšalno, bodisi od katoličanov samih sprejeto, za tem še danes stojimo in se imenujmo "klerikalci", "klerikalisti", "črni", "katolicisti", "klerofašisti".

Upor proti Bogu (Jeglič, 1916)

Upor proti Bogu

(Iz škofovskega pisma 3.1.1915)

Anton Bonaventura Jeglič

  
Premišljevali smo nekoliko prevažnih resnic in še bolje spoznali svoje razmerje do Boga. Bog kot naš Stvarnik, Odrešenik in Dobrotnik je naš najvišji Oblastnik, naš neomejeni Gospodar; mi pa smo v vsem mišljenju in življenju popolnoma nanj navezani, popolnoma od Njega odvisni; je pa naša največja sreča v življenju in v smrti, če mi po tem razmerju uravnamo vse svoje živ­ljenje, nesreča pa, ko bi mi Boga, svojega Stvar­nika, Odrešenika in Dobrotnika zavrgli, se osamo­svojili in hoteli brez Njega, ali celo zoper Njega živeti.
 
Sedaj se pa ozrimo po svetu in poglejmo, kako se svet v pogledu na Boga ravna. Ne bomo pogledali na posamezne ljudi, ampak le na očitno življenje narodov in držav. Saj so narodi in države ravno tako od Boga odvisne, kakor posamezni ljudje; saj morajo narodi in države svoje po­stave in vse svoje naprave tako urediti, da se prizna Bog kot najvišji Oblastnik in morejo po­samezni ljudje v narodu in v državi nemoteno vse svoje dolžnosti do Boga izpolnjevati. Ako pa na te pogledamo, moramo reči, da se države in narodi Bogu upirajo, se od Njega obračajo, Njegove naprave razdirajo, Njega samega kar taje. To je sicer grozno, toda resnično, ker države so: 1. Bogu nasprotne v svojih temeljnih zakonih, 2. dopuščajo širiti in celo pospešujejo nauke, nasprotne onim, ki jih je Bog razodel, in 3. dopu­ščajo in celo pospešujejo življenje, ki ga je Bog naravnost prepovedal.

1. Temeljni zakoni držav

Poprej so bile države vsaj po imenu katoli­ške, katoliška vera se je priznala in pospeševala kot edino resnična, druge vere so se obsodile kot krive in so se dopuščale, v kolikor je to radi javnega miru moralo biti. V novejšem času so se v nekaterih državah katoliška vera in kriva vera priznale kot enakopravne, enakoveljavne, da, kriva vera se je po državnih zakonih po­speševala, utrjevala, katoliška pa ovirala, omejevala, tlačila. V najnovejšem času so pa že skoraj vse države ime katoliška zavrgle in se razglasile kot države brez veroizpovedi, namreč kot države, ki se same po sebi nočejo ozirati sploh na no­beno vero, ampak bodo svoje zadeve tako uravnavale, kakor se jim bo brez ozira na Boga naj­bolj pametno zdelo.

Sedaj poprašam, ali ni ta postopek grda nehvaležnost do Boga, da, kar naravnost pre­ziranje vsega, kar je On za našo pravo srečo storil? Le pomislite: Bog sam nas pouči, sam Sin božji pride na svet, da nam prinese resnico in spravo z Bogom, On utemelji svojo Cerkev narodom v rešitev: države se pa kot take na božje delo ne ozirajo, božjih naprav ne podpi­rajo, zmotam podele enakoveljavnost z resnico, jih celo pospešujejo!
 
Nekatere države so še bolj globoko padle. Za temelj so si postavile nauk, da Boga ni, da torej tudi državna oblast ni od Boga, ampak da je ljudstvo vir vse oblasti, da so načelniki držav le ljudski pooblaščenci in da je pravnoveljavno edino to, kar sklene ljudstvo: ljudska volja je vir vseh pravic. Kajne, tukaj je pa Bog kar na­ravnost odstavljen, država se zanj nič ne zmeni. Navadno pa država ne ostane na tem stališču, marveč gre dosledno dalje in začne razdirati vse božje naprave: božjo službo, krščansko šolo, krščanski zakon, samostane in drugo. Take države so že v očitnem odporu proti Bogu, ko so druge le bolj v tihem in mirnem uporu proti Njemu.

Ali ni to nekaj strašnega? Država za državo se je vedno bolj oddaljevala od Boga, se je vedno manj nanj ozirala, je začela dajati zmoti iste ali pa še večje pravice kakor pa večni, razodeti resnici, dokler ni Boga kar odstavila in ga iz svojega življenja naravnost izključila.

2. Zmotni nauki v državi
 
Evropejske in druge države so podelile prostost pouka in tiska. Učiti in tiskati se sme vse, ako le ni naravnost zoper državo. Zato je mogoče, da se v šolah, po knjigah, posebno po časopisih razširjajo najgrše in preškodljive zmote. Vanje se zapeljuje mladina, zapeljuje se ljudstvo, zapeljujejo se visokošolci. Na visokih šolah imajo popolnoma brezverni učenjaki še prednost pred vernimi. Brezverski časopisi so pa najbolj razširjeni.
 
Svobodno se smejo učiti in razširjevati naj­bolj očividne zmote o Cerkvi. Posebno na potu je ljudem oblast papeža, škofov in duhovnikov. Kako se prizadevajo dokazati, da take oblasti s početka niso imeli, ampak so si jo le z zvijačo in goljufijo polagoma dobili. Ko se jim iz zgo­dovine in iz svetega pisma dokaže, da se motijo, grdé svete knjige in jih zametavajo. Naukov o svetih zakramentih, posebno o zakramentu svete pokore, in še bolj o presvetem Rešnjem Telesu, kar slišati ne morejo. Ko jim pa zmanjka do­kazov, začnejo cerkev grditi, začnejo opravljati in zaničevati posebno duhovski stan. Vse grdo­bije, kar jih je na svetu, pripisujejo duhovnikom. Doseči žele, da bi ljudje duhovnike zaničevali in sovražili. Strah nas je pretresal, ko smo v početku vojske opazili, kako satansko sovraštvo do duhovnikov je bruhnilo na dan. Ni postave v evropskih državah, ki bi branila duhovski stan, ki bi branila sveto katoliško Cerkev! In vendar je sveta Cerkev delo samega Sina božjega, ki jo je odkupil s svojo krvjo in jo utemeljil vsem narodom v korist. Kolika strašna grehota torej ta boj, ta gnusni boj zoper sveto Cerkev, zoper duhovski stan! Ali ni ta boj zoper samega Je­zusa, Sina božjega? ali ni ta boj zoper neprecen­ljivo delo odrešenja, zoper delo tako velikansko in imenitno, da je sam Sin božji prišel zanj na svet!
 
Pa kaj, saj je v naših državah tudi svo­bodno pisati, učiti, govoriti in hujskati zoper Jezusa samega. Kdor pobija Cerkev, mora do­sledno priti v nasprotje s samim Gospodom. Na vse načine si prizadevajo dokazati, da On ni Bog, da je le moder, nadarjen človek, ali pa da je goljuf. Njegovo sveto življenje, njegovi prevzvišeni nauki, akoravno ni hodil v šolo, preroko­vanja, čudeži, mučeniki, svetniki, izpreobrnjenje poganov, znanosti, umetnosti in drugi prečudni sadovi Jezusovih naukov in milosti; za vse to se dosti ne zmenijo. Čudeže in prerokovanja kar naravnost taje, češ, da čudež sploh ni mogoč, prerokovanje tudi ne; zato so le pravljice vse povesti o čudežih in prerokovanjih. Pred par leti je neki nemški bogotajec celo trdil, da Jezus nikoli živel ni. In vse te strašne zmote se smejo učiti po šolah, se smejo razširjevati po časopisih. Evropejske države nimajo postav, da bi taka bogokletstva zabranile in onemogočile. O celo v državnih zbornicah se grdi in preklinja naš Go­spod Jezus Kristus! Strašen greh! ki so ga krive države, ki izziva naravnost jezo in pravično kazen božjo.
 
Nazadnje se tudi Bog taji. Kako si priza­devajo, da bi Boga s sveta spravili. Dokazujejo, da ga ni. Ko se jim dokaže, da njihov dokaz prav nič ne velja, ker je zmoten, iščejo drugih dokazov in zopet drugih in zopet drugih. Na vprašanje, odkod človek, odkod rastlinstvo in živalstvo, odkod svet, so razno odgovarjali, vedno drugače, in ker se še noben dokaz ni mogel ob­držati, sedaj mnogi kar pravijo: mi tega ne vemo. Boga pa le nočejo priznati. Iz učenjaških knjig in govorov beseda Bog izginja. Na Francoskem se celo v šolskih knjigah nikoli ne dobi beseda Bog, in se sploh o Bogu ne uči in ne govori. Seveda, ako ni Boga, tudi čudežev ni, tudi Jezus ni Sin božji, tudi Cerkev ni božja ustanova. S temi nauki bi se s sveta spravilo vse, kar je Bog; Bog bi se popolnoma odstavil, takorekoč uničil. Ali ni to najstrašnejši upor proti Bogu, našemu najvišjemu Oblastniku? In evropejske države nimajo postav zoper ta upor, marveč ga dopuščajo, nekatere celo pospešujejo!
 
Saj dopuščajo in pospešujejo celo društva, ki imajo namen izpodkopati ne le katoliško Cerkev, ampak vse krščanstvo, da, sploh vsako vero, vsako prepričanje o Bogu, Stvarniku. Takih društev, bodisi učenjaških, bodisi ljudskih, je po vsej Evropi dovolj. Zadnja leta so se organizirala in združila po Evropi in po vsem svetu z na­menom: uničiti krščanstvo, uničiti vero v oseb­nega Boga, Stvarnika nebes in zemlje. In ni je postave v evropejskih državah, da bi zabranila društva, ki imajo na svoji zastavi zapisano voj­sko, upor, smrtno sovraštvo do Boga, marveč se morejo svobodno shajati in kovati uporne na­klepe zoper samega živega Boga.
 
3. Brezbožno življenje v državah
 
Kdo bi mogel človeško srce in njegovo spa­čenost točno razumeti! Imamo zapovedi božje, ki so za mirno in srečno življenje take potrebne, da bi si jih morali dati sami, ko bi jih Bog ne bil dal; imamo prekoristne zapovedi cerkvene in vemo za dolžnosti svojega stanu; tudi vemo, da nam bo Bog večno srečo dal le v tem slučaju, če vse to natanko izpolnjujemo, da nas bo pa vekomaj kaznoval, ako bi jih v velikih stvareh prelomili. Vse to vemo in vendar je mnogo ver­nih katoličanov bilo in jih je še, ki vedoma in prostovoljno smrtno greše. Kako pa bodo šele grešili oni, ki v Boga ne verujejo, ki torej nimajo nobenega strahu božjega!
 
Zato pač ni čuda, da je toliko greha na svetu. Močno se razširja poželenje oči, z njim lakomnost; še bolj napuh življenja, z njim pre­vzetnost in nepokorščina; najbolj pa se raz­širja poželenje mesa, z njim nezmernost v pi­jači in prav posebno vsakovrstna nečistost in pohotnost.
 
Nezmerno uživanje opojnih pijač, tudi onih, ki imajo mnogo alkohola v sebi, se le preveč razširja; in ž njim toliko bede po družinah, to­liko otrok, slabih po telesu in razumu, toliko živčno bolehavih ljudi! Neizmerno gorje! In skoraj je ni države, ki bi imela potrebnih postav zoper zlorabo alkohola, zoper zlorabo opojnih pijač.
 
Najbolj pa se širi nesramnost in nečistost. Pohotnost je najhujša strast v človeku. Koliko zatajevanja se potrebuje, da se premaga, in ko­liko molitve! Kjer pa ni vere v Boga, tam se pohota ne premaguje, tam se opisuje kot na­ravna potreba, tam se kar pospešuje. In kako se je po celem svetu, posebno po Evropi največ zadnja leta razširjevala in pospeševala! Razširjevale so se knjige, pisane zato, da se poželenje vname in razplamti; razširjevale so se in očitno izlagale ostudne podobe nagih teles in nesram­nih dejanj, da jih je mogel gledati vsakdo, tudi otrok; v kinematografih in glediščih so se prikazovala najbolj pohotna dejanja, ki so mo­rala v gledavcih vzbuditi vso meseno strast; prirejale so se zabave, izleti in sestanki obojega spola tako, da se je morala zanetiti strast in iskati prilike, da se ji ustreže; razširjali so se kroji ženskih oblek, ki so bili skrajno pohujšljivi na ulicah in kaj pa še le doma po hišah, kjer je v nekaterih krogih sramežljivost popol­noma prenehala; izdelovala so se, očitno hva­lila, ponujala in prodajala razna sredstva zoper posledice nečistega greha in za detomor tudi v zakonu. Vsa ta dejanja so prav posebno gnusna v očeh najsvetejšega Boga in nekako najbolj izzivajo pravično jezo božjo. Mesenost pa tudi najbolj zbega um, da ne more gledati večnih resnic in jih rad zataji. Zato ni čuda, da se z nečistostjo tudi nevera, brezverstvo hitro širi. In ker se je zadnjih pet do deset let vsako­vrstna nečistost z vsemi mogočimi sredstvi hitro hitro širila, se je ravno tako hitro širil popoln odpad od krščanstva, odpad od Boga. Sodnji dan bo odkril, da brezverstva ni vzrok znanost, ampak mesenost. In ta upor proti Bogu je bil in je očiten. Nikjer ni državne postave, ki bi zabra­nila ali vsaj omejevala nesramnost, ki je kakor smradljiva reka okužila celo Evropo, celi svet. Države so vse to gledale, so tiho dopuščale, do­puščale celo izdelovanje, glaševanje in razpe­čavanje raznih sredstev zoper začetek otrok. To je vnebovpijoči greh nekako vseh držav.

Ali boste razumeli sedaj, ako trdim: očitno, javno življenje po državah nosi na sebi znak vsestranskega, strastnega odpora in upora proti Bogu, proti vsemu, kar pride od Boga?
 

S križem v življenje (1938)

 S križem v življenje

   

[(1938) Urednik: Andrej Križman; odgovorni urednik: Milko Pirih]

Nič ni resnično velikega, kar je življenje obdalo z lagodjem. Videz barv in zunanjega leska nas sicer včasih za trenutek premoti, da občudujemo stvari, ki so na površju življenja, ki pa se zato hitro, navadno že pred očmi gledalcev razblinijo v prazen nič. Zgodovina pa jih kot neizprosna sodnica vedno vrednoti tako, kakor zaslužijo. Človek stoji pred njimi brez spoštovanja, če že ne z obsodbo.

Kralji in vladarji sveta, veliki vojskovodje, organizatorji narodnih mas zato še nimajo v sebi one očarujoče sile, ki zajame človeško dušo z nekim rposebnim sijem zanosa in jo kliče za seboj. Duša se namreč nikoli ne skloni s svojim življenjem po vrednotah, ki niso duše vredne in zato zvajajo za seboj le počutnost telesa.
 
Človeku zato nekje v neskončni dalji sveti nasproti njegov cilj, odmaknjen daleč od vsega trenotnega. Strma je pot do njega, obdana je s trnjem in posuta z mnogimi bridkostmi. Na tej poti ob umiranju telesnih lagodij raste duhovno življenje in njegova neprecenljiva cena. Na vrhu, na vratih ločitve dveh svetov pa čaka krona zmage bojujoče.

Na pragu teh vrat jih stoji nepregledna vrsta, obdanih s soncem svobode, da nam izpričujejo, da je za vratmi večnosti doma nedopovedljiva sreča in da v preizkušnjah samoodpovedi ne zdvojimo nad seboj radi prevelike razdalje med nami, kakoršni smo in med ciljem, kamor gremo.
 
Vsi ti so trpeli, vsi so omahovali, vsi pa so se tudi pod težo bremen oslanjali na znamenje svojega odrešenja, ki je človeštvu dano v križu. Vsi so bili v šoli velikega mojstra, ki je učil in dal zgled, da je treba za resnično življenje vzeti križ na svoje rame in hoditi za njim, za možem bolečin. Kakor sen je minula zanje bolečina in kakor sončni dan je vstala večna sreča.
 
V tihem tednu, ki je Resnico hotel kamenjati, se zamislimo v skrivnost trpljenja velikega tedna tudi mi, ki nam je od Previdnosti določen tako majhen košček navidezne sreče tega sveta, pa podanih toliko grenkih napojev, da zaradi njih ne bomo zdvajali sami nad seboj.
 
Nič ni res, kar nam svet lažno oznanjujem da je sreča v njem doma in da je radi njegovih osladnih zabav vredno pozabiti na oni dalni cilj. Res pa je, da nam je trpljenje kot božji delež dano v posvečenje, da z njim dosežemo svoje odrešenje.

Kot delavci bomo v tem nosili svoj križ za tesarjevim sinom in kot pokretaši iskali zmage pravici, vedno si svesti, da ne bomo nič velikega ustvarili, če ne bomo znali zase, za stan in za pokret trpeti. Samo v križu je zmaga velikih stvari.

Narod je

Ko človek pogleda na našo narodno zgodovino in se vpraša: katero obdobje, kateri trenutek, kateri časovni razpon v linearni zgodovinski premici našega naroda bi ga moral najbolj zanimati, pride do zanimivega odgovora. Če si hoče priznati ali ne: zanimati ga mora predvsem tisto, kar dejansko predstavlja narodno identiteto v organičnem smislu narodnega razvoja. Vse drugo, četudi lepo, junaško, slavno, se mora pač nujno podrediti temu aspektu bistva naroda.
 
Na narod moramo nujno gledati iz dveh vidikov: bit in bistvo. Vidik biti je vidik obstajanja in sploh tega, da pravimo, da narod je. Nihče ne more trditi, da naroda ni. A drugi vidik je vidik bistva. Narod je nekaj. Ta nekaj pa mora biti določljiv. Stvar ne more biti a ne bistvovati. In tudi narod, kolikor ga dojemamo že abstraktno, moderno ali predmoderno, je, ker biva in ker biva je nekaj.
 
Vendar v preteklih dveh stoletjih smo se veliko ukvarjali z vprašanjem ali bomo lahko vedno rekli "narod je" in ali nam vendarle grozi iztrebljenje, tako da tega ne bomo mogli več trditi. Le redki pa so se ukvarjali z vprašanjem, kaj je bistvo tega naroda: kajti, če narod je, mora nekaj biti. Sicer bi mnogi oporekali in bi rekli, da se je vendar to vedno utrjevalo neglede na politično korenino onih, ki jih je skrbelo ali bo narod ohranil svojo bit. Vendar ni res! Če pogledamo natanko se je vse prevečkrat v naši zgodovini anrodne zavesti in narodnega buditeljstva negiralo kaj narod je, kot pa se govorilo kaj narod je.
 
Premnogi literati, pesniki, aktivisti in politiki so izhajali iz te čudne tipično slovansko-narodne melanholistične negativne pozicije. Naš narod je bil narod hlapcev ergo, naš narod ni narod hlapcev. Naš narod ni narod klerikalcev. Naš narod ni narod kmetov. Naš narod ni narod ... Vendar kaj pa naš narod je? Tu pa že naletimo na tisto srčiko problema. Tu nam ponujajo ti narodno-zavedni šarlatani, ki prodajajo visokodoneče melanholistične literarne izdelke, vizijo prihodnosti. Kaj naš narod šele bo; kaj naš narod lahko postane; kaj naš narod čaka, ko se vzdignejo neki vrhovi in znižajo doline. Vendar kako neka stvar lahko je, če ne vemo kaj je? Narod pač ni zares transcendentna in tako kompleksna ideja, da bi lahko bila brez, da bi nekaj bila.
 
To je tako, kot če bi govorili o Gramboronu. In pravi človek: gorje ako nam Gramboron pogine; pa drugi vpraša: in kaj je Gramboron? Prvi pravi: Gramboron ni slabič, Gramboron ni ničvredno bitje; drugi spet: in kaj je Gramboron? Pa prvi odvrne: Gramboron lahko nekoč postane najvišji in največji, ako se mu bodo zvezde poravnale bo postal nekaj najlepšega in najprijetnejšega. In kaj naj drugi reče? Ve, da menda Gramboron obstaja in da ima očitno tendenco, da postane nekaj čudovitega, a vendar ne ve, kaj neki je Gramboron.
 
Takšna je bila tudi bistvena problematika našega narodnega bujenja, naših prenapetih liberalnih nacionalistov in vseh vrst drugih narodnih zagretežev. Niso nam povedali, kaj narod je. Borili so se za bit, ne pa za bistvo.
 
Še danes paradoksalno gledamo to najbolj ničevo pozicijo narodne napetosti. Generacija identitete pravi, da se zavzema za ohranjanje identitete. A žalibog, da nam ne razodane kaj je ta identiteta, kako izgleda in kakšna je. Je kakor Gramboron. Ima očitno bit, če so ti ljudje pripravljeni jo braniti, nima pa bistva. A kakšna neki je to stvar, ki je, a nihče ne ve kaj je.
 
In to je bistvena napaka demokratizma. Namreč prepričanje, da lahko narod obstaja skozi indiferentno, povsem nedoločljivo, neideološko državo, ki jo vodi le čisto naključje volilnih rezultatov. Češ: narod obstaja, a nihče ne ve kaj neki ta narod je. Vse odločitve so prepuščene ljudem na referendumih in volitvah, ali pa so celo diktirane iz nekih absolutnih nezmotljivih centrov internacionalnega povezovanja.
 
In tam kvakajo in kokodakajo neki prenapeti domoljubi in nacionalisti, ki si postavljajo maloumnega kapitalista za svojega voditelja. Tega, ki veruje v vse uravnavajoče silnice Trga. Tega Trga, ki more na koncu povsem preobraziti narod, ga porabiti za svoje požrešne profitarske interese in ga dokončno iznakaziti. 
 
Vendar mi smo narod! Imamo Prešerna, imamo OF, imamo Trubarjeve bukve! Narod je!
 
Če je -- kaj je?
 
Zato je najzanimivejše obdobje naše slovenske zgodovine tisto obdobje v katerem se prvič pokažejo te čudne tendence ruvanja naroda iz njegovega organičnega zgodovinskega razvoja pod krinko narodne zavednosti. To so najzanimivejša obdobja za raziskovanje in pregledovanje: samo poglejte si stare liberalne nacionaliste, sokole, pesnike in literate; poglejte v kaj so se razvili in kaj danes pravijo njihovi dejanski mutiranci, njihovi razvojni dediči. Kajti čas ima tendenco, da pokaže resničnost, smotrnost in rezultate nazorov in dejanj. A človek mora biti pozoren.

Kaj je demokracija

Na tem mestu podajam precej kratko in osebno pripombo, ki se po naslovu glasi: Kaj je demokracija. Sam nisem nikoli pripadal kakšnemu libertarizmu ali liberalizmu, ali sploh kakršnikoli obliki relativno levega nagnjenja, kljub temu, da je mnogo ljudi ravno iz libertarizma našlo svojo pot v neoreakcionarne in meta-desne vode današnjega dokaj obskurnega a zato toliko bolj živahnega internetnega "desničarskega" avantgardizma. Vendar pa sem kljub temu do neke mere pripadal t.i. demokratični usmeritvi v svojem naziranju. Predvsem v smislu, da sem preveč blizu spremljal protirevolucionarno kontinuitetno misel doma in v emigraciji, da bi končno mogel sploh biti nasprotnik "demokratičnosti". Zato je moč najti tudi na tem projektu določene zapise ali videoposnetke, ki demokracijo do neke mere poveličujejo. Vendar tu že pride do vprašanja: kaj pa je demokracija?
 
In tu je glavni problem. In tu se postavljam v perspektivo nekoga, ki počasi vstopa v te, uporabljajmo ta izraz, neoreakcionarne vode in počasi dojema določene politične, zgodovinske, religiozne in sociološke vidike , ki se mu odkrivajo pred njim. Tam bo naletel na besedo demokracija tako pogosto, da bo lahko kaj kmalu zaveden v misel, da je vsako nasprotovanje demokraciji neupravičeno in kratkomalo absurdno. Vendar pa temu ni tako.
 
Demokracija je samo beseda, ki pa pomeni v različnih kontekstih nekaj popolnoma različnega. Zato se je treba ogibati branja te besede in njej podobnih besed, kakor da bi imela neko fiksno in statično razlago. Ker je nima.
 
Kdor bo bral denimo avtorje iz poznega devetnajstega in zgodnjega dvajsetega stoletja, katoliške orientacije, bo naletel na pogosto uporabo besede demokracija. A tam ta beseda še zdaleč ne pomeni tega, kar pomeni danes. Demokracija v začetni fazi pomeni vključenost demos-a, običajnega ljudstva v politiko, celo odločanje. To pač ne pomeni ljudstva, ki vlada nad ljudstvom s pravico, ki izvira iz ljudstva (volilna pravica suverenih državljanov, da se volijo med seboj, zaupajo odločitvi števila in potem glede na to eni vladajo drugim). To je moderni pomen t.i. liberalne demokracije, ki več ne smatra, da izvira pravica vladanja iz Boga, temveč smatra, da ta pravica izvira kar iz ljudstva samega.
 
Zato se pogosto dogodi, da kdo povleče od nekod nekega preteklega avtorja in potem tam omembo demokracije ali kakšne podobne besede razlaga skozi prizmo današnjega definiranja tega pojma. To je lenobno, a se pogosto dogaja. Vendar pa je demokracija po klasičnem pojmovanju tudi komunizem ali fašizem ali kakšna druga relativno podobna oblika vladavine po kateri del ljudstva pride do oblasti, ki jo potem utemeljuje na sebi ali na nečem drugem. Mussolini imenuje fašizem kot: "organizirano, centralizirano, avtoritarno demokracijo." Jasno je, da je pri fašizmu šlo za demokratično gibanje (v smislu, da je šlo za gibanje demos-a), ki je s fašistično revolucijo prevzelo oblast in zavladalo.
 
A posebej je treba biti pozoren glede omemb o demokraciji na tistem prehodu iz starega okostnelega demokratizma v liberalni demokratizem, namreč ravno v času gibanj za splošno volilno pravico ipd. Tam se demokracija veliko imenuje, a pomeni pogosto nekaj konkretno različnega od tistega, kar ta pojem splošno pomeni danes.
 
Tako, da naj bo vsak, ki se podaja v vode intelektualnega dela za neko meta-politično stvar, pri tem pozoren, da ne jemlje te besede kot nekaj fiksnega, ker ga more to kaj hitro odvrniti od določenih zelo zdravih naziranj, ki so vsebovala govorjenje in pisanje o demokraciji in demokratičnemu. Posebej še pred vojno. A strinjam se, da je treba v celoti zavračati liberalno demokracijo, kakor je utemeljevana danes; to od nas zahteva že vera naših dedov in pradedov.
 
Bizarno bi bilo, da bi danes zavračali demokracijo v klasičnem smislu, namreč da bi bili kakšnega čudnega neo-monarhističnega naziranja, a še bolj je škodljivo sprejemati tisto laž, ki nam pravi: število ima prav.
 

Progresivni retrogradizem

 
Na tem mestu smo že večkrat izrazili neko bistveno prepričanje tega projekta. To prepričanje je v tem, da moramo gledati na vse stvari iz vidika določenih zgodovinskih in družbenih sprememb in ne moremo nekaj trditi ali se za nekaj truditi, kar mimo teh sprememb. Od tod denimo nasprotovanje vsakemu tradicionalizmu in reakcionarizmu, ki poenostavljeno ponuja rešitve za odprte probleme v direktnem posvajanju preteklih stanj in dejstev. Na drugi strani pa stoji nevarnost, ki je v tem, da te zgodovinske, družbene spremembe posvojimo do te mere, da se jim uklonimo in se jim povsem prilagodimo.

Na tem mestu predlagamo, da gre tu za vprašanje zbranosti, preudarnosti posameznika in konkretnosti ter koherentnosti njegovega svetovnega nazora, njegove graditve totalnega pogleda na svet, ki zmore vključevati nastavke za odgovore na vsa bistvena vprašanja, ki imajo potencial, da se odprejo pred njim.

Kaj to praktično pomeni? Tu gre za gledanje na svet, zgodovino in človeštvo, ki je bistveno progresivno retrogradno.Zakaj?

Kot katoličani verujemo v dve bistveni predpostavki, ki nujno usmerjata naš odnos do časa, mirovanja in razvoja. Kot prvo moramo nujno verjeti v linearno zgodovino z začetkom in koncem. To pomeni, da kot kristjani sprejemamo resnico, da je svet ustvarjen in da ni od vedno ter da bo sveta enkrat konec, da bo prenehal biti. Če je pa tako, je zgodovina linearna, neciklična in gre iz nekega hotenega začetka proti hotenemu koncu, v tem je progresivni del. Kot drugo, pa zelo pogosto, praktično med vsako molitvijo, pravimo: "... kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj, amen." V tem je vera v neko stalnost, statičnost, trajnost, trdnost in neomajnost. V tem je retrogradni del -- v resnici  paradoksalno napredovanje in razvijanje proti začetku, ali rekli bi: Izhodišču. To Izhodišče je torej tisti Bog, ki je vselej. To je progresivni retrogradizem.

V nekem smislu se lahko strinjamo tudi denimo s Kierkegaardom v smislu paradoksov. Paradoks ni protislovje, niti ni banalno-fatalistično uravnavanje neravnovesij, kaj šele kaka dialektika. Krščanstvo je paradoksalistično v smislu, da paradoks pomeni aktivno, hoteno in storjeno zmago. Paradoks lahko tako nadomestimo tudi z besedo Zmaga in bi dobili zelo dober pogled na krščanstvo.

Zato se progresivni retrogradizem sliši kot paradoks, ker temelji na paradoksalistični naravi krščanstva. Vendar pustimo to za hip ob strani in se vprašajmo, kakšno neki implikacijo ima to za posameznika? Predvsem tovrstno gledanje na čas in zgodovino in posameznikovo življenje kot en drobec tega časovnega razpona, ne more biti statično, resignirano in pravilno, v smislu, da bi se moglo v nekem trenutku zgodovine realizirati nekaj, kar bi bilo docela ustrezno: kar bi bilo raj. To velja tako za zgodovino, kot velja za človekovo življenje. V zgodovini nikoli ni bilo raja in ga nikoli ne bo. Ne glede na to, ali jemljete zgodovino, kot napredujočo, v smislu da smatrate, da postaja svet okrog vas vse boljši, bodisi da jemljete zgodovino kot degradirajočo se, v smislu, da smatrate, da postaja svet okrog vas vse slabši, ne v prvem primeru raja ne bo, ne v drugem primeru raja ni bilo.
 
Prav tako človekovo življenje ni nikoli zares dobro in udobno. In ne more biti! To je najpomembnejši uvid. Ni ga recepta, ki bi napravil človeku življenje povsem udobno. Seveda obstajajo ljudje, ki bodo trdili nasprotno in našli boste med njimi celo takšne, ki bodo to trdili iskreno in v to trdno verovali. A če človek pogleda pozorno vanje, bo videl, da so nenehno v lovu za tem udobjem. In prej ali slej bodo morali sami priznati, da je ohranjanje tega domnevnega udobja lov, ki se nikdar ne konča in terja celo velike nepredstavljive žrtve za ta in oni ničevi trenutek, ki že naslednji hip ugasne, kakor plamen sveče.

Skratka, če vzamemo to prepričanje o nestatičnosti, nezaključenosti in neudobnosti življenja in človeške zgodovine za svoje, lahko jasno vidimo, da torej nimajo prav ne oni, ki pričakujejo iminentno (skorajšnjo) realizacijo raja na zemlji med ljudmi in v svojem življenju, ne oni, ki implicitno trdijo, da smo se v njem že nahajali in naj se torej povrnemo tja. Tu se povsem strinjamo z Guardinijem in njegovim mišljenjem, da za določena obdobja enostavno napoči oz. nastopi čas. To, da pride eno obdobje za drugim, denimo da je prišel za srednjim vekom novi vek ali da je prišla za monarhijo demokracija ali da je komunizmu sledila liberalna demokracija, pač ne pomeni, da je kvalitativno naslednja doba boljša od prejšnje ali, da je kvalitativno slabša od prejšnje. Pomeni le razvidno linearnost zgodovine. Ta linearnost pa se odvija od začetka proti koncu; dobe in obdobja, ki prihajajo in odhajajo ni moč ocenjevati v nobeni absolutnostni kategoriji. Vsako obdobje je le člen v linearni verigi, zaporedju in v vsakem členu smo se dolžni bojevati, trpeti, delati in se truditi za točno določeno statično, absolutno in popolnoma dobro videnje , kaj človek počne na svetu, kaj je njegov cilj in kdo je njegov Cilj.

Torej, ko se nahajamo danes v našem času, tega ne moremo zares ocenjevati drugače, kot tako, da pravimo, da je zanj prišel čas in da smo tudi v njem dolžni storiti vse svoje dolžnosti, da ga po svojih močeh naredimo "vse bolj pravega", kakor to imenuje tudi ravno Guardini. Kajti progresivni retrogradizem namreč ne pomeni resignacije. Sprejemanje nekega obdobja, kot nečesa, za kar je prišel čas, pač ne pomeni, da se v njem aktivno ne trudimo, da bi ga naredili nam po volji. Ravno nasprotno. Sprejemamo ga in ga želimo podvreči kraljevanju Kristusa Kralja Zmagovalca. Če pa bi bila naša naravnanost drugačna in tega obdobja ne bi sprejemali in bi ga imenovali za napačnega, za oddaljevanje od nekih idealov, kot to počno razni krščanski tradicionalisti in reakcionarji, potem bi se vdali in bi objokovali stare čase, ne bi bili pa pripravljeni spreminjati ta čas sedaj in danes, ker češ, da ni pravi in je slab in pokvarjen.

To torej pomeni, da znamo uporabiti ta čas in vse njegove ekscese, filozofske slepe ulice, miselne kontradikcije in paradokse, jih postavimo na glavo in z njimi progresivistično retrogradno rekonstruiramo tisto nespremenljivo, kar skuša naš sovražnik skozi vso zgodovino dekonstruirati. Ta brezkompromisna lojaliteta, ki nam veli, da ostanemo zvesti svoji zgodovinski religiozni in narodni determiniranosti, nas mora vselej poganjati v boj, nam dajati smisel, da premagujemo in sploh živimo življenje.

Tako posvajamo najskrajnejši individualizem, da ga priženemo do njegovega skrajnega konca, ga obrnemo na glavo in se paradoksalno vrnemo v izhodišče, kjer je individualizem premagan. Isto velja za skrajni etatizem, za radikalni feminizem, kjer vsi ti filozofski nastavki, privedeni do njihovih logičnih in zopet pravimo: paradoksalnih, zaključkov, služijo naši stvari. V tem je ta progresivni retrogradizem. V tem, da nismo negibni ujetniki časa, niti da smo sužnji nenehnih razvijajočih sprememb. Temveč, da jemljemo vse s pravo mero tiste posvečene brezbrižnosti, ki nam vedno veli, da imamo v sebi neumrjočo dušo, ki že zdaj čuti, da njen končni cilj ni v času, temveč zunaj njega.