Kaj je narod in zakaj katoliški?

Na tem mestu zagovarjamo določen specifičen svetovni nazor, ki izvaja, da je naš narod katoliški in zato mora biti vsako pro-narodno, nacionalistično in sploh politično-aktivno naziranje in gibanje, eksplicitno katoliško usmerjeno. To pomeni, da trdimo, da katolicizem pomeni vodilno silo, po kateri naj bi se organizirala aktivna, recite temu: revolucija, kontrarevolucija, rekonstrukcija, rekonkvista ipd. Dalje pa naj bi bila država posledično eksplicitno katoliška v smislu, da bi svojo moralo izvajala iz katoliškega moralnega nauka.

V tem se tudi najbolj ločimo od ostalih nacionalističnih, kontrarevolucionarnih, konservativno-revolucionarnih in reakcionarnih miselnih tokov, nazorov in gibanj. Večina slednjih namreč kljub svojemu "tradicionalizmu" in "reakcionarstvu" ter "identitarstvu" ne ponudi nikakršne konkretne moralne usmeritve posamezniku, kaj šele narodu kot Državi. Večina teh pristaja na t.i. moralni pluralizem, ki pa je najfundamentalnejše javljanje revolucionarnega liberalizma 18. in 19. stoletja.

Zato naj pojasnimo: zakaj katoliški? Čemu smatramo, da je lahko vsak pravi nacionalizem, vsak pravi tradicionalizem, vsaka prava reakcija in vsaka prava (kontra)revolucija le katoliška?

To izvajamo iz treh razlogov.

1. Narod kot abstrakcija posameznikov, ki ga sestavljajo

2. Narod kot konkretno moralno naziranje

3. Konkretizacija in objektivizacija moralnega naziranja

Vsi trije razlogi se prekrivajo, a se predvsem podpirajo.

Vprašanje naroda gotovo ne sodi na to mesto in zdi se, da prehitevamo, saj gre za pomembno temo, ki jo je treba posebej obravnavati. A ker ponavadi pravimo, da smo katoličani in Slovenci, potem izvajajmo tudi v tem vrstnem redu to naziranje. Vseeno pa potrebujemo vprašanje, kaj je narod.

To vprašanje je gotovo eno najtežjih vprašanj s katerimi se sooča nacionalizem, domoljubje, narodoljubje, itd. Nanj boste stežka dobili zadovoljiv odgovor. Mi bomo na tem mestu povedali kar po resnici: to vprašanje odgovora sploh nima.

Vrtanje po tem vprašanju vodi v narodni relativizem in izmislite si lahko še tako dobro definicijo, na koncu bo tudi ta padla. Zato se je na desni družbeno-politični strani tudi izvršil velik razkol med nacionalisti in domoljubi. Duhovi so se ločili na dve strani. Eni so šli v t.i. civilni oz. državni nacionalizem, drugi pa v rasni nacionalizem. Ne eni, ne drugi ne ustrezajo tistemu nacionalizmu, o katerem so sanjali stari liberalci in katerega bi radi mi danes pripeli na svoj prapor.

Državni nacionalizem se osredotoča na narod, kot na državo v banalnem smislu upravnih struktur nekega naroda. Te vrste nacionalisti popolnoma sprejemajo prevladujoče definicije naroda, ki kot tri glavne pogoje narodu postavljajo: skupni jezik, skupno kulturo in skupno zgodovino. Njihovo mišljenje je, da narod živi kot neka zamisel, popolna abstrakcija, ki se kot nek pridevnik potem more navesiti na posameznika, posameznike, skupnost, splošno ljudstvo. Vkolikor potem nek prišlek sprejme jezik, kulturo in zgodovino naroda za svoje, potem tudi on sam postane del naroda. Take vrste nacionalisti radi govorijo o nekih vrednotah in o nekih vrednostnih strukturah "naše kulture" ali "naše civilizacije" ali "našega naroda". Ni važno iz kje prihaja posameznik, če sprejme te vrednote, postane izenačen člen naroda. Veliko navdušenje potem sprožijo drugonarodni in drugorasni prišleki, ki dejansko sprejmejo te vrednote in se potem postavljajo za zgled "asimilacije".

Na drugi strani rasni nacionalizem popolnoma eradicira zgodovinsko pojmovanje narodov kot nekih relativno razdrobljenih samoozaveščenih politično-narodnih skupnosti. Te delitve na majhne in velike narode smatra za hibo in zgodovinsko napako, do katere so pripeljali določeni prav tako pogubni dejavniki. Rasni nacionalizem za narod smatra kar samo evropejsko raso in popolnoma zanemarja kulturno-narodno specifiko. Poudarja nad-narodno povezovanje in smatra vse vojne med belo-evropskimi narodi za pogubne "bratske" vojne. Poudarja identiteto rase, ki temelji na posplošitvi in redukciji vseh evropejsko-narodnih dosežkov na raso posameznika, kjerkoli se ta že nahaja. Posameznikova identiteta je torej antična grška umetnost, rimska arhitektura, francoske katedrale, skandinavska zgodovina, nemška filozofija, italijansko pesništvo... iz razloga, da posameznik pripada isti rasni skupini. Klasični narod izgine in sonarodnjak je Slovencu lahko tako Hrvat kot Nemec, Šved ali Britanec.

A oba glavna tokova tega razdeljenega nacionalizma, kot rečeno nam ne moreta ustrezati, zato ker še verjamemo, da je narod realna konkretnost. Državni nacionalizem reducira narod na trenutno (kontemporarno) državo in v resnici enači državo z narodom. Narod smatra za neživ vidik neke zgodovinske določenosti, ki je obstajala v preteklosti in iz tega razloga varuje določeno "identiteto", ki ji daje različna imena. Ne ozira se na realno, vidno determiniranost in meni, da je vprašanje naroda vedno le vprašanje kulture. Zanemarja specifičnost biološko-duševne determiniranosti naroda. Rasni nacionalizem pa megalomanizira te biološke determiniranosti a zanemarja zgodovinsko in kulturno specifiko, ki je kljub določenim podobnostim drugim, vendarle samo naša.

Obe zmoti izhajata zaradi želje po dokončni definiciji naroda v neko zares konkretno zaključeno enoto. Ker tega ne zmoreta, zaideta vsaka v svojo skrajnost. S tem relativizirata narod v želji, da bi ga absolutizirali. Vendar na tem mestu predlagamo, da stvar ni niti absolutna niti relativna, temveč konkretna v svojih mejah.

Tu radi ponavljamo neko misel, za katero bi želeli, da se zarije v podzavest slovenskega naroda: narod ni jezik! Tega so se implicitno zavedali predvsem mnogi katoliški predvojni narodoljubi in narodni delavci ter katolicisti. Vendar pa je tudi mnogo njih na koncu ob definiranju naroda, nujno definiralo narod v klasičnem smislu občestva, ki govori isti jezik. Mi na tem mestu predlagamo dilemo: ali je narod res samo jezik in je potem takem vsaka skrb odveč, saj bo narod ostal, dokler bo ta jezik v neki državi uradni jezik, neglede na to, kdo ga govori; ali pa je narod nekaj več od jezika.

Mi predlagamo zadnje, v nasprotnem primeru se sploh ne bi pogovarjali. Slovenski jezik ne bo, kljub določenim zamudniškim prerokom strahu, nikoli izginil, kakor so nas strašili od sredine devetnajstega stoletja dalje. Slovenski jezik je uradni državni jezik in je kot tak celo priznan za enega od uradnih jezikov v Evropski zvezi (EU). Če je torej narod le jezik, je obstoj naroda zagarantiran. Če bodo črnci in rumenci govorili slovenski jezik, bodo namreč to očitno še vedno Slovenci in če bo ves narod postal mešanica različnih verstev, kultur in ras, bo to očitno še vedno slovenski narod.

A mi temu nasprotujemo. Narod ni jezik! Kako torej definiramo narod?

Narod, gledano absolutno, ne obstaja. Narod pa obstaja absolutno, gledano relativno. Kaj neki to pomeni?

Narod ni absoluten v smislu, da bi obstajal kot neka zaključena celota od nekdaj. Narod tudi ni mogel obstajati v smislu naroda in narodnosti pred t.i. narodnimi prebuditvami, pomladjo narodov, zedinjenji narodov ipd. Narod tako nastane v absoluten narod v nekem trenutku zgodovine le na podlagi neke dolge zgodovinske podlage. Zato je narod, povedano krajše, relativen in ne nosi v sebi neke absolutne moralne suverenosti. Noben narod ni bil narod preden ni postal narod. A noben pravi narod ni narod vkolikor je bil poprej že narod. Pravi narod je tako neka končna stopnja narodnega razvoja, za katero pride v zgodovini čas. V tem ni niti nujno absolutno pozitivna, niti absolutno negativna.

Narod je torej relativen v tem, da nastane: se osamozavesti na neki stopnji svojega razvoja, a je absoluten v tem, da abstrahira zgodovino svojih členov v neko abstrakcijo, ki pomeni narod.

Narod tako pred devetnajstim stoletjem ne bi mogel nastati, ker ni imel zgodovinske podlage, ki bi jo lahko sploh abstrahiral v tisto zaključeno narodnost. Isto velja za druge narode in za njihove dobe osamozavestitve.

Kaj je torej narod? Narod je torej ideja ali pojem, ki si ga ustvarimo s tem, da abstrahiramo specifičnosti določenega naroda. Med temi specifičnostmi je gotovo na pomembnem mestu jezik, saj le-ta dejansko ločuje narod od naroda. A vendar so tudi druge specifičnosti ali vsaj danosti pomembne in so, kar bi si upali trditi z največjim prepričanjem: popolnoma odvisne ena od druge. To pomeni, da je narod celovit le vkolikor abstrahiramo vse te značilnosti, ne da bi katerokoli zanemarjali in jo prepuščali "zgodovinskim okoliščinam".

Narod tako v prvi vrsti pomeni verigo rodov ali konkretneje: verigo posameznikov. To je: konkretnih, realnih ljudi, ki jih danes smatramo za pripadnike našega naroda. Tu ne gre za idealizacijo, za objektivizacijo neke zgodovinske osebnosti v smislu zajetja kolektivne duševnosti, temveč za realne posameznike iz mesa in krvi, ki so živeli na tem območju in so bili naši predniki. Najdlje, kar lahko rečemo, da so bili naši predniki, pa do zadnje generacije prednikov, ki je minila (umrla) preden se je rodila trenutna prevladujoča generacija. Vsi ti neprešteti rodovi, ti neprešteti realni posamezniki torej predstavljajo narod. Če namreč vsem tem nepreštetim realnim posameznikom abstrahiramo njihove značilnosti, dobimo pojem naroda. Konkretno videnje kaj narod je.

Tu naposled le presekamo s tistimi nedoločljivimi pogoji, kakršni so: skupni jezik, skupna zgodovina, skupna kultura. In dobimo določljive pojme: kultura konkretnih ljudi, ki so nam bili predniki, vera konkretnih ljudi, jezik konkretnih ljudi, naziranje konkretnih ljudi, zgodovina konkretnih ljudi.

Tu nam pride v veliko pomoč zdrava pamet tudi v določevanju kdo neki je lahko moj sonarodnjak in kdo ne. Če je več ali manj telesno podoben neki splošni podobi konkretnih Slovencev, naših prednikov, je Slovenec. In tu marsikaterega cinika zamika, da bi se spraševal o mejah in kam seže takšno naziranje. Vendar eno je gotovo, pomembna je zdrava pamet in zdrava presoja. Več ali manj podoben, pravimo. In če še tako obračate, afrikanec ali azijat ne bo nikoli podoben našim prednikom.

Ko pa izdelamo takšno podobo pojma narodnosti, kot slovenstva in Slovenca, pa s tem tudi že določimo druga vprašanja, ki se manj tičejo telesnih značilnosti. To so duševne značilnosti oz. svetovno naziranje, religioznost in politični temperament. Vse te so določljive in zajete v pojmu narodnosti. Narodnost tako postane več kot le jezik. Postane konkretna in zaobsežena identiteta.

Kajti problem raznih prej omenjenih naziranj, ki narodnosti ne določajo na takšen način je v tem, da razumejo pogoje narodnosti reduktivno. Skupni jezik -- ta je lahko skupen meni in v Sloveniji rojenemu azijatu. Skupna zgodovina -- tu se zgodovina reducira na neke zgodovinske mite, ki so potem plod nekih spekulacij in ideoloških manipulacij, ter je zopet lahko skupna zgodovina nek dogodek meni in azijatu, katerega starši so po neki logiki živeli v Sloveniji začasa "upora proti okupatorju". Skupna kultura -- ta je zopet zelo vprašljiva. Kultura je splošno precej moderni pojem, še posebej v smislu sekularnega kulturnega sutvarjanja, a je zopet lahko sprejeta ali celo lastna nekemu azijatu.

Medtem pa se z abstrahiranjem značilnosti konkretnih ljudi pojem naroda konkretizira in dobi svojo realno zaslombo v linearni in neprekinjeni zgodovini. S tem se torej narodnost osamozavesti in dobi svoje vzvišeno, pravilno-idealizirano mesto, ki ničesar ne prepušča naključju, ničesar ne reduicra na zgodovinska obdobja in ne prepušča svojega naroda muham posameznih generacij.

Takšno naziranje je zajeto že v katoliškem nauku o trojni Cerkvi. Cerkev na zemlji ali vojskujoča se Cerkev (Ecclesia militans) - na zemlji živeči pripadniki Cerkve, Cerkev v vicah ali trpeča Cerkev (Ecclesia poenitens) - ljudje (duše) v vicah in Cerkev v Nebesih ali zmagoslavna Cerkev (Ecclesia triumphans) - ljudje (duše) v Nebesih. Po tem katoliškem naziranju tako narod obstaja še vedno v povezanosti z vsemi predhodnimi rodovi in posamezniki. Ko molimo za naše prednike v vicah, se priporočamo njim, da molijo za nas; našim prednikom v Nebesih pa se priporočamo, da nam izprosijo milosti pri Bogu. Skratka, narod obstaja v neprekinjeni povezanosti vseh rodov.

To neprekinjenost in povezanost pa lahko gledamo tudi v smislu našega odnosa do naroda in narodnosti ter identitete zvezane s tema pojmoma.

Zakaj torej katoliški?

Če se vrnemo torej na začetek, je razvidno zakaj trdimo, da je naš narod katoliški, da zgodovina pripada katoliškemu občestvu, da mu pripada Država itd. Kajti če abstrahiramo značilnosti naših prednikov s tem neizpodbitno dobimo konkreten pojem narodnosti, v kateri z največjo gotovostjo vidimo katoliško vero kot samo srčiko bistvovanja in delovanja naših prednikov. Če je torej narodnost abstrahiranje realnih posameznikov in so ti realni posamezniki živeli in se držali svete katoliške vere, kdo bi potem lahko trdil, da naš narod ni katoliški? Katolištvo je naša narodna značilnost in je z narodnostjo povsem zvezana.

Vzemite slovenstvu kot narodnosti in Slovencu kot narodu katoliško vero in že ste jima izpodbili eno od bistvenih značilnosti tistega, kar dela slovenstvo za slovenstvo in Slovenca za Slovenca.

A še pomembneje: s tem nastane nesoglasje v bistvovanju med predhodnimi realnimi posamezniki, ki so sestavljali naš narod, in nami, ki živimo v tej zgodovinski dobi in ki smo ravno nedavno postali ateisti, agnostiki in raznovrstni duhovni pohabljenci.

Vzemimo torej zgodovino našega naroda in poglejmo koliko časa je bil naš narod ajdovski, koliko časa katoliški in koliko časa moderno akatoliški! Šele tedaj boste videli pravo sliko tega, čemur pravimo narod.

Če se torej odpravimo v zgodovino, nazaj in rod za rodom, posameznika za posameznikom pogledamo in si ogledamo njegovo verovanje, bomo kmalu uvideli, da so vsi prevladujoče katoliški. Ako torej od vsakega konkretnega in realnega posameznika iz te nepregledne množice abstrahiramo njegovo naziranje, dobimo, da je narod katoliški. Tu smo torej opravili s prvo točko.

"Katoliki smo se srcem, z dušo in telesom, tem odločniši, čim več smo pretrpeli, da bi si ohranili dragoceni zaklad sv. vere.

 

Nove nevarnosti nam prete: krivi nauki, ki niso vzrasli na njivi katoliški; nauki ne le nekrščanski, ampak tudi nenaravni; nauki tuji, ki se ne vjemajo niti se značajem niti se zgodovino slovenskega naroda. Ti nauki privedeo k odpadu od krščanstva, ki bi bil pogubniši kaker povrat k staremu poganstvu."

-Anton Mahnič, 1888

Druga točka je narod kot konkretno moralno naziranje.

Danes med mnogimi, ki se zavzemajo in veliko govorijo o narodu, velja, da je narod nekaj, nek pojem, ki je sam sebi v namen. Ta pojem je po njihovo pasiven in le delno določa posameznika v njegovem življenju. Govorijo sicer o narodu, kot o identiteti, a te identitete nam nikoli (zares nikoli!) konkretno ne predstavijo. Kakor, da bi se bali soočiti se s tem vprašanjem, govorijo o identiteti lokalnega, nacionalnega in širšega globalnega okolja. Kaj neki je ta identiteta očitno prepuščajo pluralnemu prostoru zmede vrednot in dejstev.

A mi na tem mestu vztrajamo, da je narod torej nek pojem, ki ga kot rečeno dobimo iz abstrahiranja značilnosti realnih nekdaj živečih pripadnikov tega naroda. S tem pa torej narodnost ne pomeni le neke delne identitete v kapitalistično-individualističnem smislu navijanja za svojo športno ekipo, temveč predpostavlja konkretno družbeno, a predvsem moralno naziranje.

To pomeni, da narodnost kot takšna ni le vprašanje potnega lista, himne in države, temveč vprašanje kako gledamo na vprašanja človeka, njegovega razmerja do soljudi, do oblasti in do nadnaravega t.j. Boga. Pa tudi vprašanja nravnosti, javne dostojnosti, seksualne morale, družinskega življenja in vprašanja smotrnostne usmerjenosti države.

Kaj neki mi govori to, če pravim, da sem Slovenec? Ali mi to zgolj pomeni, da nisem denimo Nemec ali Poljak, ali pa mi to govori, da se zavzemam za pravično družbo, javno nravnost, nerazvezljivost zakona, eksplicitno katoliško državo in obsodbo nenravnega obnašanja? Če pomeni prvo, potem je končno narodnost prepuščena cikličnemu razžiranju, kjer se bo naposled končala. Kajti vkolikor narodnost sama ne predpostavlja neke fundamentalne (temeljne) svete (t.j. stalne in nedotakljive) vrednostne strukture, temveč je vsako vprašanje prepuščeno presoji nekega trenutnega volilnega telesa, potem bo to volilno telo prej ali slej glasovalo tudi zoper svoje, dolgoročno gledano, najboljše interese, da bi zadovoljila svojo kratkoročno slo po udobju. To se je tudi že večkrat pokazalo.

A mi trdimo, da slovenstvo, kot pojem narodnosti tudi predpostavlja neko fundamentalno moralno usmeritev, ki je zopet določljiva preko abstrahiranja in je po logiki obstoja naroda, nedotakljiva. So stvari, katere, kakor je rekel Adolf Vadnjal, ne bi smele biti nikoli predmet političnega in demokratičnega odločanja. Te stvari so fundamentalnega pomena za narod in so z narodom istovetne.

Ker pa so torej z njim istovetne in določljive, gledano po tem principu, torej narodnost sama predpostavlja neko točno določeno moralno naziranje. To moralno naziranje pa je torej katoliško moralno naziranje.

"To pot bomo našli, če se bomo poglobili v zgodovino našega naroda, kakor tudi v zgodovino Evrope. Kdo bi dvomil, da je ta zgodovina krščanska! In kdo bi dvomil, da je pot Evrope v zadnjem stoletju vodila čisto drugam!"

-Adolf Vadnjal, 1944

Tretjo točko smo že bežno omenili: konkretizacija in objektivizacija moralnega naziranja.

Kaj to pomeni? To pomeni, da vsak narod, vkolikor želi biti vitalen, se ohranjati v razvoju in pri življenju, potrebuje neko fundamentalno moralno naziranje. Najbolj religiozni in prvinski narodi, ki v sebi ohranjajo nekaj tistega "strahu božjega" in čutijo svoje življenje kot neozaveščeno vzvišeno poslanstvo, se tudi najbolj razvijajo in množijo. Dokler obstajajo jasne meje med tem, kaj je lepo in grdo, kaj je prav in kaj je narobe, toliko časa ljudje, pripadniki naroda živijo svoje življenje na junaški način sprejemanja trpljenja zase, za svojo družino in s tem za svoj narod. Njihov pogled na svet ni ciničen, ironičen in nihilističen. Njihovo življenje je predano ne-egoistično in zato je vzvišeno, ne-anksiozno, ne-depresivno in srečno. Zato najdemo v tiranskih državah, v državah v pomanjkanju, nerazvitih narodih, srečne ljudi, ki so kljub boleznim, lakoti in pomanjkanju kot (narodni) organizem vitalni in razvijajoči se. Takšna je bila nekdaj tudi Evropa, tudi naš narod. Z jasnimi in stalnimi moralnimi temelji je Evropa prosperirala, se razvijala, ekspanzirala, ostajala vitalna, lepa in srečna kljub lakotam, kugam, pomanjkanju, vojnam in vsem drugim tegobam. Evropa se je razvijala kot neustavljiv ekspanziven organizem.

Danes je Evropa pustila za seboj katoliško in krščansko vero, se podala na pota filozofskega cinizma, naturalizma, agnosticizma in nihilizma. Njene zibelke so prazne in drugi narodi, ki so prvinski, religiozni in imajo tisto nedotakljivo moralo, se sedaj širijo vanjo, da jo, vkolikor se ne vrne na pota obnovljene slave, požrejo od znotraj navzven.

Zato tudi v tem primeru, sedaj predlagamo katoliško moralo za to temeljno moralo, ker je skladna z našim narodom in je ohranjala naš narod vitalen in rastoč ter razvijajoč se. To pomeni, da konkretiziramo in objektiviziramo moralo, namesto, da jo prepuščamo demokratičnemu odločanju, političnim strankam in splošni zmedi. Ta obrat nazaj k vitalnosti in prvinskosti strahu božjega, pa more biti danes le plod suverenega, svobodnega in ozaveščenega dejanja, kjer si "zreli človek" oz. narod v svobodnem dejanju predpiše meje in zakone, da bi obstal, bival in se zdravo razvijal.

Ali kakor je nekoč zapisal nemški filozof Theodor Haecker:

"Brez krščanske vere je Evropa samo zrnce peska v vrtincu mnenj, idej in verstev, jutri bo na kolenih pred Rusi, pojutrišnjem pred Japonci, v treh dnevih pred Kitajci, v štirih pred Indijci, nazadnje pa bo čisto gotovo plen črncev; jutri bo dobila matriarhat in pojutrišnjem pornokracijo; njena literatura bo zmogla in izrekala samo še podduhovne reči, namreč psihoanalitične, podtelesne, namreč te s področja nečistovanja in perverzije."

-Theodor Haecker, 1927

Zato torej katoliški.

Kar nam po pravici pripada

 
Kdor spremlja ta projekt, predvsem "Kar nam po pravici pripada" spletno mesto, ve da smo se tu osredotočili predvsem na dve stvari, ki jih smatramo za pogubne odnosno na družbeno, kulturno, metapolitično in politično dinamiko. A nikoli se nismo zares lotili neke eksplicitne artikulacije teh problemov oz. nismo sploh pojasnili za kaj se gre temu projektu. Glede na to, da se počasi ta projekt bliža svojemu logičnemu koncu pa bi bilo torej koristno, da se v naslednjih mesecih, ki so pred nami, bolj konkretno lotimo določenih reči. Da jih poimenujemo, razložimo in ponudimo neke odgovore.

"Kar nam po pravici pripada" je neko geslo, ki naj bi precej dobro razložilo za kaj naj se zavzema bodoča avtentično-narodna avantgarda, ki bi zmogla diseminirati fundamentalne logične metafizične zaključke med širše sloje prebivalstva, ki nima ne časa ne prilike, da bi se z njimi resno ukvarjalo samo. Gre se torej za t.i. "slovensko rekonkvisto", ki naj bi predstavljala nek dolgotrajen proces ponovne osvojitve družbenih struktur, predvsem države, Kristusu Kralju in katoliškemu občestvu, kot edinemu dediču naroda, kot metafizične realnosti. Države tu ne razumemo kot neke razvejane aparature, temveč jo razumemo v korporativističnem, če hočete fašističnem, smislu poosebitve in realizacije narodnega moralnega in smotrnostnega bistva. Razumemo jo kot novega monarha, ki več ne vstane v pohabljeni obliki krvnega nasledstva neke rodbine, temveč v volji vsega naroda kot točno določene determinante vsakega posameznika.

Kaj je narodno moralno in smotrnostno bistvo pa je vprašanje realne in linearne tradicije in zgodovine, še enega pojma, ki smo ga na tem mestu že velikokrat ponovili. To tradicijo, ki je konkretna in torej izvira iz realnosti: razvidnega resničnega stanja, in linearnosti: povezanosti, neprekinjenosti in nereduciranosti, zgodovine, pa je treba poiskati, dokazati in utemeljiti, ter jo predvsem prilagoditi, upravičiti in terjati današnjemu človeku.

Smoter takšnega početja je povrnitev narodu njegovo bistvo in njegovo bit. Bistvo v smislu, da narod dobi točno določene nespremenljive moralne fundamente, ki ne morejo biti vprašanje neke ničvredne in zavržne ustave, kaj šele trenutne volje nekega števila ljudi v volitvah, in da na ta način s svojim naravnim moralnim razvojem narod ohrani svojo vitalnost, razvoj in obstoj.

Danes se nahajmo sredi kaosa v katerem se okrog nas vrtinčijo najrazličnejše informacije, načini, možnosti, pogledi, resnice, dejstva... Vsako vprašanje ima na tisoče, na videz enakovrednih, odgovorov. Kontradikcije so pravila in nenačelnost junaštvo. Iz tega razloga se počasi ruši družba in svet v smislu, da propadajo neke stare, ustaljene, naravne strukture in se vzdigujejo nove, nenaravne, venomer spreminjajoče se strukture. A kaos je vedno začasen. Kaos je vedno predstopnja nekega novega reda, nekega novega oblikovanja struktur, ki bodo obstale dlje časa in bodo po dolgih stoletjih prišle na novo preizkušnjo. Iz tega razloga je jasno, da se stara civilizacija, ki ji pravimo evropska ali evropejska, počasi pogreza sama vase, ker ni več vitalna ne v zunanjih materialnih vidikih, ne v notranjih, idejnih in duhovnih. Največja grožnja takšni stari civilizaciji je civilizacija, ki je v sebi vitalna. Take so nove civilizacije vzhoda (Azija) in juga (Afrika). Te grozijo, da nadomestijo izčrpano in staro evropsko civilizacijo. In na nas je, da pridemo do sledečega uvida: če je civilizacija izčrpana, stara in ne-vitalna; če producira grdoto, zmedo in ne verjame v posvečeno resnico, ki od posameznikov terja dolžnosti, je prav, da pogine. Mi moramo biti prvi, ki naj terjamo, da pogine. Nobena sentimentalnost nas ne sme vezati, da ne bi mogli izreči za evropsko civilizacijo: če je to tisto, kar je evropska civilizacija, če je to tisto, kar je belska civilizacija, potem naj pogine!

Vendar kaj s tem trdimo? S tem se v prvi vrsti obračamo zoper tisti čudni realizem (v smislu filozofskih univerzalij), zoper tisto čudno pobožanstvenje, zoper tisto čudno vero, ki veruje, da je evropska civilizacija bitje. Ta vera, ki jo moramo zavrniti najprej v sebi in potem zunaj sebe kjerkoli se pojavi, je mišljenje ljudi, da je evropska civilizacija nastala kar sama iz sebe takšna kot je nastala, že samo zato, ker je evropska civilizacija. To je vera, ki pravi, da niso določeni dejavniki ustvarili evropske civilizacije kot ob-produkt, temveč je evropska civilizacija ustvarjala sama sebe, se ustvarjala samo sebe in na koncu postala neka norma, neka božanska ideja, ki lahko biva dalje tudi če s sveta izginejo vsi dejavniki, ki so vplivali nanjo, in vsi Evropejci. Ta vera je tako globoka, da je ena od poglavitnih reči, ki ji moramo nujno nasprotovati in ji moramo v prihodnjem posvetiti še posebno poglavje na tem spletnem mestu.

In ko pravimo, da naj pogine s tem ne pravimo le, da naj pogine ta čudna vera, ta čudni realizem, temveč, da naj pogine vsa evropska civilizacija vkolikor je resnična in je to njen logičen razvoj! Vkolikor! A mi verjamemo, da ni. To, čemur rečemo evropska civilizacija je le izraz moralne dejanskosti neke specifične naravnanosti na življenje s strani vsakega posameznika. Ta izraz pa ne biva sam iz sebe, ker nima nobene biti, če vzamemo to moralno naravnanost na življenje posamezniku, posameznikom, vsem posameznikom. Zato je logično, da se vrnemo, ne k temu fenomenu oz. pojavu, temveč k dejavnikom, ki ustvarjajo in projicirajo ta fenomen. Ne k evropski civilizaciji, temveč k tistemu, kar ustvarja in projicira evropsko civilizacijo.

A kaj jo ustvarja? Če izgine vsak narod evropski z obličja zemlje, ali bo evropska civilizacija še obstajala? Po veri novih kulturnih realistov naj bi. A mi pravimo: jasno, da ne. In če torej verjamemo, da obstaja evropska civilizacija kot abstrahiranost evropskih narodov je jasno, da se v prvi vrsti ne smemo zavzemati za ohranjanje te abstrakcije, temveč za ohranjanje narodov. Lastnega naroda, ki ga določamo in on določa nas. Ki nas določa, da ga določamo. Zato velja nasprotovanje tudi vsakomur, ki se zavzema za neke pan-evropske ideje, ki naj bi reševale idejo, ne pa konkretnosti, ki sploh določa idejo. Reševanje Evrope je reševanje imena, rešiti pa je treba narode.

A kako rešiti narod? Rekli smo prej, da je tudi narod le abstrakcija, ki abstrahira pripadnike naroda v realni in linearni zgodovini. Kar zaznamuje te posameznike je torej treba rešiti, preden bi rešili narod, ki je zopet le "prazno ime", vkolikor ne bi pristali, da ni odvisen od konkretnih danosti. Narod je narod zato, ker je zgodovinsko gledano sestavljen iz realnih in konkretnih posameznikov nagibanih od neke moralne in smotrnostne ideje. Zato narod zopet ni narod, ker je narod, temveč je narod, ker je tak in tak zato in zato.

Gre torej za določenost, determiniranost naroda z nekimi moralnimi fundamenti posameznikov, ki ga sestavljajo (gledano vse-zgodovinsko). Tu zopet narod nazaj determinira posameznike v smislu neke občestvenosti. A ta determiniranost posameznikov postaja v določenih dobah premalo instinktivna, saj narašča individualizacija posameznika, ki se čuti vse bolj osamosvojen (pojav novoveškega subjekta), suveren. Tu nastopi pomen Države, ki mora poosebiti narodno moralo in smotrnost na način, ki omeji in osvobodi posameznika. V prvi vrsti pa Država kot obča vest naroda predvsem garantira, da narod ostaja zvest tej svoji determiniranosti in garantira lojalno kontinuiteto nekim moralnim fundamentom. Tu Država torej ni razumljena v absolutnosti lastne suverenosti, ki je že samo po sebi nesmiselno naziranje, temveč v absolutnosti poosebljanja narodnega bistva in narodne biti. To Države ne dela v absolutne v klasičnem smislu absolutizma, a jo dela absolutno v mejah svojega dosega, ki ji po pravici pripada.

Posameznik tako postaja odgovoren v individualnem in kolektivnem smislu za svoje življenje. Posameznik ni odvezan nobene odgovornosti, ne v zasebnem življenju, ne v javnem. Njegovo življenje postaja resno in zrelo.

V naslednjih mesecih si bomo ogledali nekaj konkretnih zadev iz takšnega naziranja, predhodne vzore in pretehtali smiselnost posameznih nazorov.

Subjektivna objektivizacija in krščanstvo

Reakcija na postmoderno dobo in modernizem sam, reakcija na liberalizem, individualizem, multikulturalizem, pacifizem in vse drugo, kar je rodilo in izrodilo našo dobo vodi v nekakšno "vračanje k tradiciji". Nekateri temu rečejo enostavno tradicionalizem, čeprav lahko ta pojem dobesedno niti ne ustreza. Kakorkoli že, čeprav smo na tem mestu nasprotovali takšnemu proti-polarnemu doživljanju sveta v zapisu "Zoper tradicionalizem", pa to ne pomeni, da takšen tradicionalizem ni logičen in celo v prvi fazi pravilen. Problem tradicionalizma se pojavi tedaj, ko se ne išče svoje lastne faktične tradicije, temveč se po neki logiki evolaizma išče občo tradicijo in se jo postavlja nasproti obči moderni.

Pred časom je bilo moč naleteti na dva primera, ki sta v resnici tragična prikaza zmotnosti takšnega tradicionalizma. Namreč dva prominentna tuja avtorja, ki se pojavljata v relativni bližini alternativnega desničarstva na spletu, sta se izrekla o vprašanju krščanstva oz. katolicizma. To pa sta storila preko tega, da sta si zadala nalogo, da prebereta Sveto pismo in preučita ali je le-to primerno zanju in ali bi ga priporočila svojim zvestim poslušalcem.

V približno istem času pa je še en manjši komentator iskal odgovor na vprašanje paganizma oz. neopoganstva. Vsi ti trije primeri kažejo na distorcirano naravo dojemanja sveta, časa oz. zgodovine in posameznika samega. Zato velja opozoriti na nekaj stvari.

Kot prvo: ne berite Svetega pisma!

Ta navidez blasfemičen vzklik se zdi najbrž zelo čuden, a naj pojasnimo, kaj s tem mislimo. Pogosto prepričanje v današnjem sekulariziranem ateističnem svetu je, da religija deluje po simplističnem principu, kakršnega otrok spozna v šolo pri zgodovini ali pri nekem spoznavanju svetovnih religij in kultur. Ta princip pravi: prerok(i)/bog(ovi) - sveta knjiga - prostor čaščenja. In tako se otrok nauči: židovstvo: Mojzes itd./Jahve - Tora - sinagoga; islam: Mohamed/Alah - Koran - mošeja; krščanstvo: Jezus(/Sveta Trojica) - Sveto pismo - cerkev. To percepcijo dalje utrjuje spačeno krščanstvo v obliki protestantističnih sekt, ki postavlja "Biblijo" za edino merilo krščanstva in reakcija novega ateizma na krščanstvo, ki v center svoje kritike postavlja prav "Biblijo". Na to spačenost vse bolj pristajajo tudi katoličani, npr. K. k. Prenova v Duhu, ki na vprašanje, kaj je več: Sveto pismo ali Sveta Evharistija odgovarja, da je vprašanje neprimerno, s čimer izenačuje Sveto pismo s Sveto Evharistijo samo. A to ni pravilno.

Dr. Aleš Ušeničnik o Svetem pismu pravi: "Katoličani verujemo, da je obsežena v sv. pismu božja beseda, a zanikujemo, da bi bilo sv. pismo tisto, po čemer naj bi se ali edino ali prvotno širil sv. evangelij v vse čase in med vse narode."

To nam pove, da Sveto pismo ni ekskluzivni fundament krščanske vere in krščanstva, temveč je le eden od več fundamentov, ki pa se hierarhično podreja Cerkvi. Zato je za posameznika dokaj neprimerno, da bi v iskanju krščanstva in krščanske vere začel s Svetim pismom in tam iskal svojo versko identiteto. Sveto pismo je kompleksen dokument, ki vsebuje spekter različnih zapisov. Sveto pismo namreč ni sestavljeno kot neka doktrina ali nek Talmud. Slavne desetere božje zapovedi so v Svetem pismu svojevrstna izjema, preostali tekst ni niti najmanj tako neposreden. Posameznik, ki nima nobenega verskega predznanja in stopa iz praktičnega ateizma v iskanje vere, bo naletel na kaotično območje, kjer bo tekste prebiral kot človek bere roman. Skoraj gotovo je, da ga bo knjiga odvrnila.

Kajti resnica je, da je Sveto pismo šele sekundarni vir kristjanove kontemplacije ali sploh verskega doživljanja sveta. Če bi bil primaren, bi namreč otroka pri verouku najprej napotili, da bi bral Sveto pismo ali se ga učil na pamet, tako kot to počno židje s Toro. Pa ga ne.

Ušeničnik tozadevno pravi: "Knjiga je knjiga. Človek mora znati čitati, da jo umeje. Da bi šla od rok do rok med vse, jo je treba prepisovati, prevajati v razne jezike. Kdo naj jamči, da se pri tem ne vrinejo hibe, da se bistveni smisel tu ali tam ne spremeni? Kdo naj tudi ve, ali jo prav razume?
  
Protestantje so čutili težo teh pomislekov, zato so dejali, da vsakega človeka ob čitanju sv. pisma notranje razsvetljuje in uči sv. Duh.
  
To bi bilo samo po sebi mogoče. V neki meri se to tudi godi. Vera je milost sv. Duha, ki nam daje tudi boljše umevanje sv. pisma.
  
Toda že vnaprej ni verjetno, da bi bil to način, kako Kristus kliče narode k veri. To bi bil nekak verski individualizem, a Bog je ustvaril človeka socialnega, otroke vzgajajo in uče starši, narode vodijo vladarji, zato je pričakovati, da je tudi v nadnaravnem redu tako.
  
In tako je zares. Kristus je ustanovil Cerkev kot versko družbo in v njej živo učiteljstvo."
 
Kristjan s Svetim pismom ni nujno neposredno povezan v smislu branja in študiranja tega dokumenta, pač pa se pokorava učiteljski avtoriteti Cerkve, ki Sveto pismo sploh interpretira. Tudi tiste vrste katoličani, ki mimikirajo protestantsko dojemanje Svetega pisma, v njem skoraj nikoli oz. le izjemoma iščejo temelje in doktrino svoje lastne vere. Služi jim bolj kot iskanje navdiha, kot kontemplacija in meditacija. Odlomke iz Svetega pisma prebirajo naključno in iščejo v njih neko simboliko za svoje življenje.

Posameznik sam je tudi nezmožen pravilne interpretacije Svetega pisma in zato nujno potrebuje nekega avtoritativnega interpreteta. Bizarno veliko število protestantskih sekt, cerkva in združenj to tudi v praksi potrjuje. Razhajanja v interpretacijah besedil in sporočil v Svetem pismu vodi v drobljenje teh skupnosti in v individualistično doživljanje božje besede.

Zato Sveto pismo ni prava knjiga za vstop v krščanstvo.

Kdor išče razumevanje krščanstva naj se loti katerega od cerkvenih očetov, katoliških apologetov ipd. Od tam bo potem njegova pot vodila do avtoritativnih stališč Cerkve. Šele iz te stopnje pa mu bo morebiti pot odprta v branje in razumevanje Svetega pisma. A to nikakor ne bo nujna ali vsaj ključna faza njegovega krščanskega doživljanja sveta. Prav verjetno je, da dober kristjan ni še nikdar prebral Svetega pisma v celoti.

Ušeničnik navaja protestanta Gottholda Ephraima Lessinga (1729-1781), ki je pravilno ugotovil:

"Krščanstvo je bilo, preden so apostoli in evangelisti kaj napisali."

"Tudi če bi se sv. pismo izgubilo, bi se krščanstvo vendarle lahko ohranilo."

"Naj bo pomen sv. pisma še tako velik, vsa resnica krščanstva ni od njega odvisna."
 
Skratka, Sveto pismo ni tisto, za kar ga imajo ateisti ali določeni krščanski shizmatiki. Zato je že v izhodišču napačno, da skuša nekdo v srž krščanstva zakopati tako, da se spravi prebirati ta dokument. Kdor iskreno išče krščanstvo, to prastaro vero te dežele in našega naroda, potem je njegova naloga, da skuša najti svoji izobrazbi primerno apologetsko knjigo kakšnega priznanega katoliškega avtorja. Na tem mestu priporočamo slovenske predvojne avtorje, ki so najsorodnejši in najrazumlivejši slovenskemu človeku. Ne priporočamo pa raznih trenutno popularnih avtorjev, torej večine povojnih in praktično vseh danes živečih. Ti avtorji slikajo distorcirano krščanstvo in nalašč ne povedo, da je na večino vprašanj Cerkev avtoritativno odgovorila.
 
To je torej prvi razlog, zakaj je smešno in nespametno, da sta se omenjena dva tuja "tradicionalista" odpravila brati in presojati Sveto pismo, da bi tako razumela krščanstvo. S tem sta dokazala, da ne razumeta narave krščanstva in katoliške vere ter sta si naredila več škode, kot pa koristi. A obenem sta dokazala še nekaj drugega. Svoje pohabljeno gledanje na svet in čas.

S svojim potovanjem v Sveto pismo sta predpostavljala, da lahko sama, kot individuuma vidita celostno sliko te knjige in krščanstva, ter na ta način presodita in ovrednotita to knjigo iz neke lastne notranje avtoritete. A posamezniku ni dano, da bi lahko tako vehementno presojal stvari iz svoje lastne osebnosti in z njo povezanega intelekta. Kdor kaj takšnega stori, to počne iz izrazitega individualizma, ki pa je v radikalnem nasprotju s tradicionalizmom samim. 

A ne tradicionalizmom, kot ga pojmuje kontemporarni altrajt s svojim branjem Juliusa Evole. Po tem tradicionalizmu posameznik indvidiualistično razume tradicijo kot plod nekega časovnega razvoja in se nameri, da bo iz različnih tradicij ustvaril neko sebi prikrojeno filozofijo. Isto velja za C.G. Junga in denimo J. B. Petersona, ki danes razširja Jungovo doktrino. Ta dva zopet v tradiciji videvata neko javljanje kolektivnega nezavednega in preko primerjalnega veroslovja ustvarjata pavšalne zaključke. Po takem razumevanju tradicije in religije je pač logično, da se pojavljajo ugledni altrajterji, ki se lastnoročno iz subjektivnega gledišča odpravijo presojat Sveto pismo, kot povsem izoliran izkaz vprašljive resničnosti krščanstva.
 
A tradicionalizem, ki bi bil vsaj nekoliko kompakten in koherenten bi bil v izhodišču vezan iz individuuma na nek zgodovinski kolektiv, torej narod. Po takem tradicionalizmu bi bil posameznik dolžan slediti tradiciji že zato, ker bi s tem lahko zopet koreninil zunaj sebe, a vendar v sebi. Tradicionalizem, ki pa presega determiniranost posameznika, tega posameznika pošilja na kokošji lov za neko občo človečansko tradicijo, kjer bo logično prepuščen relativizmu že zato, ker tak tradicionalizem relativizira sleherno tradicijo.

To Jung dobro razume, ko pravi: "Moderni človek, protestant ali ne, je daljnosežno [...] izgubil zavetje cerkvenih zidov in zaradi te izgube se je približal območju svetovno razdirajočega in svetovno uničujočega ognja."
 
Problem današnje žeje po tradiciji in iskanje tradicije je torej v tem, da tradicija ni razumljena v svoji resnični obliki in predvsem v svojih zahtevah nasproti individuumu. Tradicija pač ni tisto, kar je nasprotno progresivizmu in moderni ter postmoderni, temveč je tisto, s čimer je posameznik povezan glede na njegovo obstajanje v svetu. Torej njegova determiniranost je nasprotni konec vrvi, s katero je povezan s tradicijo. Potem takem ni vsaka tradicija dobra, je pa dobra njegova tradicija, ker ji pripada. Ta tradicija pa terja od posameznika, da postane nje del, ne v vračanju nazaj, temveč v hoji naprej.

Takšen pogled tradicijo sicer relativizira na drug način, a vseeno daje posamezniku trden temelj iz katerega lahko pravilno stopa v razmerje do sveta in sebe. Kajti če zatrdimo na tem mestu, da je vsak Slovenec poklican, da živi konkretno realno in linearno tradicijo slovenskega naroda že zato, ker je rojen temu narodu na teh tleh, lahko nekdo protestira v smislu: in če bi se rodil v Aziji? A s tem je kritik že zgrešil pomen tradicije oz. se je zoperstavil svoji determiniranosti. S tem načeloma ni nič narobe, a v ožjem pogledu je s tem vse narobe. Tradicija kot koncept terja od posameznika, da jo živi, zato ker obstaja v njej. Taka je pač logika žive tradicije, mrtva tradicija pa je zgolj neka življenjska filozofija, ki pa nikoli ne more posamezniku ponuditi istega temelja, saj od njega ničesar živo ne zahteva.
 
Zato je drug velik problem omenjenih dveh avtorjev tudi v tem, da stopata v svoje presojanje krščanstva oz. Svetega pisma iz časovno zreduciranega vidika. Stojita namreč v nekem trenutku zgodovine in presojata krščanstvo v nekem trenutku zgodovine skozi nek tekst, ki je po njuno evidentno tudi zgolj baziran na trenutku(ih) zgodovine. To je danes posebno razširjeno pojmovanje religije, posebno krščanstva, ki ga je moč zaslediti tudi pri kontemporarnih katoliških avtorjih.

Tu se razume linearno zgodovino kot serijo dokaj nepovezanih trenutkov, ki jo povezuje neka oblika evolucije. Tako je po tem mišljenju vsak naslednji trenutek boljši od prejšnjega in sčasoma začne čas predpostavljati kvaliteto teh trenutkov. Čas teče, a kvalitativno se določene reči ne morejo spreminjati. Zato tudi ni mogoče presojati krščanstva v nekem trenutku zgodovine.

Tako eden od avtorjev, prominentni altrajter na koncu priporoči poganstvo kot Evropejcem bližjo religijo in to nas ponese do nekega manjšega altrajterja, ki se je nedavno v svojem videoposnetku vprašal: "Kaj poganstvo predstavlja meni?" In šele v tem vidimo kako nevzdržno šibka je vsaka alternativa realni linearni krščanski tradiciji Evrope. Tu ni pač nič otipljivega, tu je le plehka mistika napihnjenih votlih besed in čutenja. V paganističnih krogih se praktično vse gradi na nasprotovanju krščanstvu, a realnega paganizma skorajda ni. Govori se veliko o pravi dediščini, o pravem duhu, o pravi duhovnosti Evropejcev in Evrope, a nikjer ne duha ne sluha o tem, kaj neki to pomeni. Vse bazira na negaciji krščanskih "vrednot" in na "vrednotah", ki prihajajo iz nas, ker smo, kar smo.

A to je bojazlivost in nezmožnost sprejemati realne in linearne zgodovine. To je strah pred samim seboj in iskanje boljšega sebe, ki bi zakril svojo šibkost pred zahtevami tiste neizprosne krščanske tradicije, ki iz človeka dela križarja: duhovnika-vojaka-kmeta. Ta se bori v svetu s svetom in samim seboj; dela zaradi dela; moli nevidnega Boga, ki posega v vsako ped njegovega bitja in žitja. Živi, da umira in odmira ter umira in odmira, da živi.

Nasproti temu pojmovanju stoji patetika hedonističnega udobnega življenja neodogovornega paganizma po katerem je človek bon sauvage, ki životari v svetu za svet in umira, da bi postal humus ciklične norosti.

Česa naj se torej človek, ki išče pot iz moderne norosti varuje? Kot prvo naj se varuje skušnjave, da bi samega sebe postavljal za presojevalca določenih reči, ki mu jih ni treba presojati oz. posledično: jih nima pravice presojati. To so evidentne reči, kot naprimer realna zgodovina našega naroda, naše domovine in Evrope. Ali pa različnost med moškim in žensko, različnost med rasami in narodi. To so stvari, ki jih določeni koncepti in ideje vsebujejo v sebi. Ki torej predispozicionirajo določene resnice. Iz tega izvira tudi, da ne jemlje trenutka zgodovine v katerem se nahaja, za kvalitativno boljšega od predhodnih.

Poišče in sprejme pa naj svojo determiniranost, ki mu je bila podeljena z vzgibanjem v življenje. Tako življenja nima pravice presojati drugače, kakor v najčistejši uglašenosti z rodovi prednikov in okolja v katerem se nahaja. Vsaka dilema vodi namreč proč od te tradicije v narodno smrt. Danes so najglasnejši proponenti rasnega realizma in belega nacionalizma tudi bodoči pogrebci naroda, saj namesto k narodni tradiciji, vodijo proč od nje v internacionalistični relativizem in dekadenco.

Naprej

Claim our hills and mountains
In which our fathers bones dwell
Sell what you cannot own
Silence what you do not comprehend
In your pillory we rot
 


Nekaj sprememb na projektu NeoDomobranec. Prejšnji mesec je bil blokiran videoposnetek "Dvajseti april" na Youtubeu. Razlog blokade in zaklepa v "limited state", je po besedah te platforme spodbujanje sovraštva oz. sovražni govor. Po uporabi gumba za ugovor, naj bi Youtube ročno pregledal vsebino in je določil, da je blokada primerna in da videoposnetek ostane zaklenjen v večini evropskih držav, vključno s Slovenijo. Zanimivo, da je bil videoposnetek, ki nima nobene posebne vsebine blokiran po pičlih 120-ih ogledih, kar je kratkomalo bizarno. Še bolj zanimivo pa je, da je do blokade prišlo šele potem, ko sem videposnetek delil na Twitterju tri dni po objavi. Vnovič se je pokazal razlog, zakaj je nesmiselno uporabljati Twitter ali Facebook in podobna omrežja.
 
Problem teh omrežij je prepaden. Težko ga je zajeti v enostavno formulo in jo izraziti. A jasno je, da gre za popolnoma kaotično drobljenje vsake svetovno nazorske koherentnosti. Kontradikcija je tam pravilo. Ljudje oz. profili za katerimi stojijo, postajajo tako agregatorji cele vrste kontradiktornih misli in zamisli, v želji po pridobivanju všečkov in deljenj. A to je propad in ne začetek. Aut - aut je nekoč terjal Anton Mahnič. S tem je namreč terjal od intelektualcev in avtorjev svojega časa, da se izjasnijo o svojih nazorov in ne zagovarjajo istočasno diametralno nasprotujočih si stališč. To je bil namreč čas liberalizma, ki se je skozi slovenski narod plazil zaklinjajoč se, da je krščanski, katoliški. A Mahnič je ostrooko videl, da so določena filozofična izhodišča teh diseminatorjev liberalizma, v neskladju s katoliškimi principi, kljub temu, da so trdili, da se držijo katoliške doktrine. Zato je pokazal na te probleme in pribil svoj aut-aut. Ali - ali. Ali si kristjan ali pa nisi. Ne moreš biti kristjan in nekristjan, lahko si le eno ali drugo.
  
Danes ne bi Mahnič niti mogel več terjati aut - aut. Danes je pravilo, da nimaš nobenega koherentnega svetovnega nazora, se ne izrekaš pozitivno o  metafizičnih vprašanjih, a obenem zasedaš neke ideološke pozicije in predvsem da nekoga drugega žigosaš, da sveta ne dojema dovolj jasno. To pravilo se razteza na vse strani. So katoliški duhovniki, ki jih je nekdo poklical, da pišejo kratke kolumne o perečih vprašanjih, a njihova izvajanja so v kričečem nesoglasju s katoliško tradicijo in doktrino. Skrivajo se za zidovi legalizma in na druge kažejo s prstom, sami pa do potankosti izpolnjujejo vse pogoje, ki jih je npr. Mahnič očrtal katoliškemu liberalcu in katoliškemu liberalizmu, po besedah Piju IX. najpogubnejši kugi.
 
A tudi na nekatoliški oz. t.i. agnostični strani so še hujša protislovja. Tam menijo posamezniki in avtorji, da si morejo kar zlepiti skupaj nek svetovni nazor in ga zagovarjati. Menijo, da jim sploh ni treba odgovarjati na določena življenjska vprašanja in da morajo le to ali ono reč spraviti v red neki uporniški politiki in vse bo spet v pravem lepem redu. To so plitvi nazori individualističnih kolektivistov, ki svoji osebnosti prilagajajo svetovni nazor, namesto, da bi svetovnemu nazoru prilagajali svojo osebnost. Vkolikor se z določeno rečjo ne strinjajo iz svojih ozkih subjektivističnih vzrokov, zavržejo celo filozofijo, cel svetovni nazor, celo religijo in na koncu celo tradicijo. Oni bi radi sterilno, vsakemu individuumu prilagojeno filozofijo, ki bi producirala le še dalje gnili pluralizem, ki vodi v paralizo, stagnacijo in smrt.
 
To so ljudje, ki jim je njihovo kratko življenje pomembnejše od vsega kar jih presega. Zato so nestanovitni in begajo od enega svetovnega nazora do drugega, na koncu pa ostajajo razočarani in si ustvarjajo neke megalomanske pošasti, da bi jim ne bi bilo treba pogledati v praznino v sebi. Zato so socialna omrežja tako ničeva.
 
Obenem pa ta omrežja tudi morijo vsako pripravljenost za razmišljanje in razpravo, ki bi mogla obroditi sadove. V suhoparnih debatah se izčrpajo duhovi in namesto študiranja vprašanj se vse zreducira na občutek užaljenosti in potrebe po "imeti prav". Zato je mnogim dovolj, da vzpostavijo tezo in jo branijo na vse mogoče načine, predvsem sebi v škodo. Ta izčrpanost potem brani in jemlje poguma, da bi ti posamezniki, ki tako vehementno operirajo z nekimi obtožbami in vsevednostjo, zgrabili pero ali tipkovnico in nekaj spisali, sprožili debato. Ne. Včasih se kdo opogumi in prevede kakšen suhoparen članek iz angleščine, ali pa povzame kak članek. Spet najredkejši pišejo neke bebave povzetke modernih filozofov, da bi razjezili svoje včerajšnje prijatelje.

In na drugi strani postaja jasno, da bo misel Slovencem diktirala tujina. Ničvredni amerikanisti in neki individualistični skandinavci, pa celo Francozi in Rusi. Še celo naši domači katoliški tradicionalisti prebirajo tuje katoliške avtorje, škofe in duhovnike. Onega Gilberta Chestertona in Fultona Sheena.
 
Nič ni narobe s tujimi vplivi, to je seveda jasno. A vendar nikoli ni in ne bo dovolj enostavno sprejemati te vplive in meniti, da zadoščajo. Treba je vzidovanja in prilagajanja. A to najbrž na koncu koncev niti ni pomembno.
 
Skratka, na projektu NeoDomobranec se je manj objavljalo v zadnjem času in ta trend se bo tudi nadaljeval. Objave so postale suhoparne in na trenutke (vključno s to) pretenciozne. Ta projekt očitno daje videz irelevantnosti in ne daje občutka zaupanja, kar je povsem razumljivo.

T.i. Torkovi večeri se ne bodo več producirali in fokus se bo premaknil na prebrane govore in članke, obenem pa se, če bo Bog dal, pripravljata vsaj dva večja projekta za Youtube kanal. Kar se tiče teh blogov nekega cilja ni in bodo objave dalje (še vedno) naključne. Čeprav bodo redkejše, se najverjetneje ne bodo povsem končale vsaj do drugega leta, ko bo deset let obstoja tega projekta.
 
  

Postno razmišljanje 2018

"Fašizem odklanja možnost materialističnega pojmovanja 'sreče' ter ga prepušča ekonomistom prve polovice 17. stoletja; odklanja namreč enačbo — dobrobit: sreča — ki bi ljudi spremenila v živali, misleče na eno samo stvar: da bi bili rejeni in nakrmljeni ter bi se tako ponižali do golega in preprostega vegetativnega življenja."

-Benito Mussolini

  
  
Groza preskrbljenosti
 
Nekateri razloge za degeneriranost in dekadenco "zahoda" pripisujejo krščanstvu. V dolgih miselnih izvajanjih spekulirajo o svetu, v katerem krščanstvo ne bi nikoli prevladalo nad Evropo. A to so lenobni duhovi, ki se zatekajo v romanticizem in historične fikcije, da bi se izognili teži realne in linearne zgodovine. Zato se oddaljujejo v najbolj obskurna obdobja preteklosti, kjer z dovolj napora in še več domišljije izrišejo svetlo in neomadeževano obdobje človekovega obstajanja. Ravno sedaj v postu pa lahko tako jasno vidimo ničvredno zaverovanost v gnili naturalizem in pozitivizem, ki ne daje nobenih sadov, temveč le ruši in podira, ne da bi zmoglo dati eno samo logično in realno alternativo.

Namreč Evropa v svoji degenriranosti ni nekaj posebnega, edinstvenega, temveč je le ena v vrsti družb, ki so se uspele preriniti na sam vrh napredka in blagostanja državljanov. Tu nima krščanstvo nič opraviti, kajti takšni družbi sta denimo tudi Japonska in do neke mere Južna Koreja. Dve nekrščanski družbi, ki sta na trenutke celo proti-krščanski, se utapljata v identičnih problemih, kakršne videvamo na evropskem zahodu. Ekscesi prve "cyberpunk" družbe, ki je Japonska, postajajo že komični, a so v resnici tragični. So privid prihodnosti. Ta prihodnost pa nam kaže ssliko propadajoče pasivno-samodestruktivne družbe, ki ji nič ne manjka materialno, a ji manjka najpomembnejše: sla po življenju.

Zato je tako ničev tisti argument, ki pravi, da je krščanstvo rodilo liberalizem, liberalizem je pa vzrok propada zahoda. Liberalizem, ki je svetovno-nazorski negizem in je koncept poživaljenja človeka, z različnimi imeni, je učinek in ne vzrok. Liberalizem je produkt napredka, napredovanja v človekovo degradirajočo osvoboditev. Njegova kal ni ne v tem ne onem religioznem ali svetovno-nazorskem sistemu, niti ne v tej ali oni rasni podobi človeka, njegova kal je v človeku samem, v njegovi padlosti.

A ta padlost pride do popolnega izraza sorazmerno s preskrbljenostjo človeka, z udobjem, v katerem postane nujno le še karikatura človeka in obenem karikatura živali, saj ni žival in ta žival z razumom je žalitev živali.

Poglejmo si vendar družbe na robu propada, tiste družbe, ki izginjajo z obličja zemlje, se starajo in stagnirajo v nenehnem napredku in toleranci socialno-kapitalistične demokracije. To so družbe napredka in preskrbljenosti. Japonska, ki menda ne sprejema tujerasnih imigrantov je na tem, da propade, tako kot Evropa, ki jo menda ogrožajo le imigranti in krščanstvo. A degenerirana Japonska je za mnoge "tradicionaliste" amerikanskega tipa, ki jih videvamo, da se s temi imeni kitijo v Alt-Rightu, idealna družba, h kateri naj bi vsi narodi težili. Zdaj razumemo, čemu navdušenje nad sex-roboti, ki naj bi že pokazali feministkam, da njih nihče ne potrebuje in zdaj razumemo, čemu takšno silno neodobravanje prepričanja, da so problemi mešanja narodov produkt demografske slike. In ali zdaj razumemo silno kratkoviden argument altrajterjev o tem, kako je bela rasa odgovorna za večino izumov in sploh za napredek človeštva?

In na drugi strani gledamo komično fascinacijo altrajterjev s Poljsko in t.i. višegrajskimi državami, ki menda ščitijo svoje meje in preprečujejo imigracijo. Nihče ob tem ne vidi, da so redki imigranti, ki si sploh želijo v te države in da te države zgolj nasprotujejo prisilnemu uvozu imigrantov iz zahodnih držav pod programom vzajemne razdelitve. A vprašanje je, kdo priselitvi imigrantov na Poljsko bolj nasprotuje, Poljaki ali imigranti sami? Poljaki in državljani drugih višegrajskih držav so znani po izseljevanju v Britanijo, kjer delajo kot čistilci in podobno, kako neki bi bile torej njihove države zaželjena destinacija imigrantov iz drugih držav in kontinentov?

A bolj kot ta paradoksalnost je smešno to, da ti ljudje, fascinirani s Poljsko in vzhodnimi državami, ne vidijo očitnega dejavnika, ki prispeva k kontrastu med zahodnimi odgovori na odprta vprašanja in njihovimi lastnimi. Ta dejavnik pa je razvitost držav. Sorazmerno z ekonomsko razvitostjo postajajo ljudje vse bolj individualistični in disociirani od vsake duhovne in materialno ne-koristne skupnosti. Z napredovanjem ekonomske razvitosti in preskrbljenosti, ljudje postajajo nedovzetni za vprašanja zgodovine, tradicije in religije, še posebej pa rase. Tu ne gre za neke zarote, pač pa za realno stanje človeka, ki se postopoma disociira od zemlje, naroda, države, celo družine (urbanizacija, atomizacija in individualizacija posameznikov, krčenje pojma družine, izginotje družine v pogodbeni skupnosti dveh posameznikov, itd.)

Kar gledamo namreč pri narodih, lahko poenostavljeno vidimo pri posamezniku. Večanje preskrbljenosti, neodgovornosti, udobja, svobode in varnosti vodi posameznika v grozljiva brezna nenravnosti, lahko pa že zgolj v nesrečnost in depresijo, ki sta tako pogosta pojava pri zvezdnikih in bogataših. Človek, ki ima vse, kar si lahko poželi, ni dovzeten za vprašanja, ki ga presegajo. Tak človek postane resigniran, otopel in šele tedaj se odpre vprašanje eksistencialne groze, ki je pri današnjem človeku skorajda že pravilo. Epidemija depresije, anksioznosti in drugih oblik človekove groze nasproti sveta in družbe, je produkt človekove disociacije s svojim koreninjenjem v svetu, kot njega del, predvsem pa je produkt preskrbljenosti, ki proizvaja mehkužnost.

Zato je post za katoličana oz. kristjana tako pomemben. Ker v njem skuša ostajati zdrav in vitalen, ko kaže svojo moč nad svetom, moč nad tokovi, ki naj bi se jim ne upiral. Katoličan v postu kljubuje mehkužnosti, a tudi strahu in eksistencialni grozi; kljubuje umetnemu videzu sterilnosti sveta, ki kaže lažno srečo, odrešenje in lahko življenje. Trpljenje pa človeka kali, ga dela zdravega in je zdravilo za depresijo in razne tesnobe, predvsem pa je zdravilo za mehkužnost. Tako človeka ne sme biti groza trpljenja, pač pa ga mora biti groza preskrbljenosti in udobja.

Enako velja za narod. Če hočemo obstati se moramo v prvi vrsti začeti odpovedovati; odpovedovati predvsem pretirani in nezdravi svobodi, ki je lažniva svoboda in odpovedovati neodgovornosti in pravicam do tega ali onega nesmisla, ki ne gradi pač pa podira.
 
 
Tradicionalizem

Zabavalo me je, ko sem ravno v postu na socialnem omrežju naletel na nekega kritika "krščanskega univerzalizma", po kliku na njegov profil se je izpisalo, da se identificira kot "traditionalist". Tradicionalizem je pogosta "pozicija" na današnji načelnejši oz. radikalnejši desnici. A izraz vse prevečkrat zavede.

Tradicionalizem, ki ga propagira danšnja "neo-reakcija" ali širši krog razširjajočega se kroga nazorske koalicije, ki je nezadovoljna z liberalizmom in t.i. pojavi modernosti, ni nekaj, kar bi človek mogel razumeti že ob samem izrazu. Tradicionalizem pomeni negacijo ne-tradicionalizma, kar je pa zopet nezaključen in večkrat nedoločljiv pojem. Ta tradicionalizem je torej neka reakcija (v banalnem smislu) na nezmožnost čutenja realne tradicije. Je občutek izpodrezanosti korenin.

Kajti prej omenjeni "traditionalist" evidentno ni zasledoval nobene realne tradicije. Njegova stališča so bila mešanica generičnega liberalističnega proti-krščanstva in novo-starega rasnega realizma. Kakršnokoli tradicijo bi zaman iskali. Še več, ta posameznik je edino tradicijo, ki jo je bilo moč videti, razodeval v obliki citatov ameriških politikov in mislecev prve polovice dvajsetega stoletja. Kakšna neki je ta tradicija človeka, ki živi na slovenskih tleh, govori slovensko, tradicijo pa išče na drugem koncu sveta pri mislecih navdahnjenih od liberalističnih revolucij osemnajstega in devetnajstega stoletja?

Kajti tradicija sama po sebi ni nekaj objektivno ali absolutno dobrega. Tradicija ima namreč logiko, ki je naravnana na posameznika, če gleda osebno, oz. na narod, če gleda kolektivnejše. Tradicija nekoga drugega ali celo drugega naroda, je meni nepomembna, do nje sem lahko v najboljšem primeru indiferenten, po pravici pa lahko celo nasproten. Tradicija, ki je meni kot posamezniku pomembna, je le tradicija, v kateri naj bi našel sebe, ker sem z njo definiran po kriterijih, na katere nimam vpliva. Da pa sem definiran je do neke mere to moja dolžnost, saj se danes nahajamo v dobi, ko se zavedamo določenih procesov, ki naj bi bili dokaj nezavedni ali intuitivni. Zato moremo in moramo do njih pristopati le s sklicevanjem na svoje hotenje in svobodo.

Tradicionalizem, namreč kot filozofska doktrina, ki izvaja, da v tradiciji leži edina možnost doumetja resnice, je Cerkev zavrnila. Tradicionalizem v tej obliki skuša odgovarjati na vprašanje o tem, kako je človek sploh lahko gotov o katerikoli stvari. Po tradicionalizmu človek sam od sebe ne zmore nikakršnega spoznanja. Spoznanje je tako le v skladanju umevanja množice posameznikov - splošnem prepričanju. Gre za neke vrste skepticizem, ki mora v svoji doslednosti nujno priti do zadnjega stališča in skepse do vsega, tudi Razodetja in celo Boga samega. To naziranje je torej nekaj podobnega ne-krščanskemu tradicionalizmu Juliusa Evole in njegovih predhodnikov, pa tudi Carla Gustava Junga in njegove šole, v katero sodi tudi danes popularni Jordan B. Peterson. Ta tradicionalizem podobno meni, da je v tradicijah celotnega človeštva moč najti neke obrazce bivanja, resnice, prajezika in celo skupnega izvora.

Kakorkoli že, temu nasproti lahko postavimo: praktični tradicionalizem. Kaj bi bil ta pojem? Praktični tradicionalizem bi bilo prepričanje, da tradicija v sebi drži resnico odnosno na posameznika in da je tradicija odnosno na posameznika, ki pripada tej tradiciji, absolutno dobra. Posamezniku se torej ni treba spraševati kaj je resnica, ozirati se mora le na tradicijo. To pa ne pomeni, da človek ne more doumeti resnice zunaj tradicije, niti da je tradicija absolutno dobra zunaj mej posameznika, to pomeni le praktično naravnanost posameznika, ljubezen do določenosti.
 
 
Praktični tradicionalizem

Kljub temu, da je praktični tradicionalizem sicer nepopoln in navidezno zahaja v iste ekscese kot prej omenjeni Lamennaisov tradicionalizem, pa temu ni tako. Praktični tradicionalizem bi izvajal, da vsa resnica, ki jo človek potrebuje, leži v npr. tradiciji slovenskega naroda in posameznik ne potrebuje drugega, kot da se je drži. To bi bilo sicer navidez nekatoliško, saj se zdi, da postavlja narod pred vero, a ker narodna tradicija postavlja vero pred narod, praktični tradicionalizem zdrži.

Tu se prekrivata torej dve izvajanji, ki pa sta obe pozitivni in nista protislovni. "Katoličan sem, ker sem Slovenec" in "Slovenec sem, ker sem katoličan". Posebej drugo se zdi nekoliko absurdno, prvo pa navidez absolutizira narod. A gre za izvajanji, ki bazirata na narodni tradiciji in narodna tradicija, popolnoma neločljiva od katoliške vere in morale, je pravilna, ker je katoliška. Zato posameznik za resnico o svetu in za zanašanje na resnico, ne potrebuje drugega kot narodno tradicijo. S tem ne trdimo, da se do resnice ne more dokopati drugod, kot po narodni tradiciji, temveč, da se mu ni treba, ker je njegova tradicija pravilna. To bi zaznamovali z izrazom praktični tradicionalizem.
 
S tem smo (na kratko) razrešili verske ugovore zoper tradicijo (bralcu naj prihranim poizkuse zavrnitev vseh možnih ugovorov). A bolj kot za verujočega katoličana je tradicija ali praktični tradicionalizem pomemben za neverujoče. Namreč katoličan hote ali nehote živi narodno tradicijo, četudi na trenutke zapada v ekscese. Medtem pa na drugi strani med nekatoličani vlada zmeda in ravno ateizem, agnosticizem ali kak panteizem so najbolj zvesti spremljevalci vsake proti-narodne težnje in sploh narodnega propada ali izginjanje narodne specifike. Zato je ne-vera oz. pasivno ali aktivno proti-katolištvo, najsi bo v katerikoli obliki, s slovenstvom in predvsem slovenskim narodom kot duhovno in fizično danostjo, popolnoma nezdružljivo.

Namreč po prepričanju katoličana je narod dan od Boga in ima svoj smisel v Bogu. Narod ni evolucijsko naključje niti ni kakršnokoli naključje, temveč realnost dana od Boga, vrhovne Avtoritete, Kreatorja. Delo zoper narod ali delo zoper narodno specifiko je tako nekaj, kar je proti božji volji -- za katoličana. Na drugi strani pa stoji brezverec, ki ne veruje v nobeno takšno avtoriteto ali pa veruje zgolj v Naravo kot neko pobožanstveno silo v tem ali onem paganističnem panteizmu, in za tega brezverca slovenski narod nima nikakršne garancije v presežnem. To pač ne pomeni, da tak brezverec ne more biti narodno zaveden. Nasprotno, brezverci znajo biti najgorečnejši nacionalisti, kajti v narodu iščejo presežnost, ki so jo izgubili skupaj z vero. A njihova gorečnost kaj hitro ugasne, saj je po logiki stvari relativna. Brez avtoritete, ki bi jih presegala in do katere bi čutili osebno odgovornost in s katero bi imeli oseben odnos, ne morejo dolgo stati na pozicijah narodnega absolutizma. Tem manj lahko na teh pozicijah stojijo panteisti, ki verujejo v evolucijo. Evolucija je najboljši argument zoper narod, najboljši argument zoper raso. Ta narod, ta rasa, sta zgolj fazi evolucije in ne moreta biti nič absolutnega. Bazirata na naključni spremenljivosti narave, ki je nekontrolirana in ki ni osebna.

Kaj tore preostane nekemu človeku, ki ni katoličan, a čuti v sebi potrebo in zahtevo duha po pripadnosti oz. identifikaciji z narodom -- identiteti? Njegovo prvo vprašanje pač ne sme biti ali bog obstaja ali ne, ali je ta Bog pravi ali pa je pravi oni bog; niti ne sme biti njegovo vprašanje ali je monoteizem resničen, ali pa je resničen panteizem ali politeizem. Njegovo vprašanje mora biti eno samo: kaj o bogu pravi narodna tradicija. In kar pravi narodna tradicija, to je dolžan narodu, da tudi sam veruje. To je praktični tradicionalizem.

Praktični tradicionalizem jemlje torej posameznika kot človeka na nekem prostoru v nekem trenutku zgodovine in mu pripisuje realne atribute. Posameznik je torej vpet v zgodovino, ki ga presega, njegovo življenje je dolžnost do te vpetosti, do te zaznamovanosti z ravno temi določenimi atributi, na katere nima nobenega vpliva. Če je torej rojen tu in tu tem in tem staršem ima dolžnost, da živi to tradicijo, jo spoštuje in neguje, ter predvsem, da se čuti dolžan iskati bivanjsko uglašenost s predhodnimi rodovi, ki so stopali po teh tleh, ustvarjali pečat te dežele in ljudi (in so govorili ta jezik).

Posebno ob prazničnih dneh človek ne more, da se ne bi zastrmel v katero od starih cerkva, v katero vsako nedeljo hodi k maši in ne bi začutil silnega spoštovanja do povezanosti z vsemi onimi, ki so stoletja pred njim hodili v te prostore, jih imenovali svete in častili tega Boga. To je realna, otipljiva tradicija. Tradicija staršev, starih staršev, starih starih staršev, starih starih starih staršev... tradicija naroda, ki jo bi bilo moč zasledovati kontinuirano iz roda v rod. To je veličastna tradicija vpetosti in vdanosti v to konkretno verigo, kot njen člen, ki skuša držati in nadaljevati njeno neprekinjenost, trdnost in vzdržljivost.

Kako neki bi se človek spričo tako mogočnega pečata prednikov, tako mogočnega spomina nepreglednih rodov prednikov, sploh mogel vprašati ali Bog obstaja ali ne. Kako bi se človek mogel spraševati o pravilnosti te vere, ki so nam jo predali naši predniki in v kateri so videli pogoje za svoje vitalno obstajanje? Kako bi mogli zapustiti to realno in konkretno tradicijo, s katero je že samo dežela, kot prostor sveta, nepreklicno in trajno zaznamovana, in se pognati na kokošji lov za vprašanji, ki nas presegajo. Kako bi si sploh drznili pod vprašaj postavljati obstoj Boga in s tem delovati zoper naziranje in iskreno čustvovanje tolikih predhodnih rodov, ki so tu hodili, stali in poklekali v stoletjih in tisočletjih pred nami? Kako bi si drznili enačiti to vero z nekimi starimi ajdovskimi bajkami o slovanskih škratih in palčkih ter implicirati, da so se vsi ti rodovi motili in so cerkve na tem mestu postavljali, ker so bili manj inteligentni, kot smo mi danes, v času narodne dekadence?

Ko se človek ozira na te prastare spomenike verskega čutenja naših prednikov in ki jih še danes uporabljamo, da skupaj z njimi molimo in častimo istega Boga, čuti nepreklicno povezanost s temi predhodnimi rodovi. Čuti, kako ga more ta določenost osrečiti in mu nakloniti varno zavetje v kaosu napredka in disociirane družbe, ki se utaplja v brezsmiselju, grozi, strahu, anksioznosti in depresiji.

To je praktični tradicionalizem, v čutenju dolžnosti posameznika do zvezanosti s predhodnimi rodovi.
 
Kdo bi torej lahko trdil, da je tradicionalist, a ne bi čutil aktivnega spoštovanja do vere prednikov? Kdo bi lahko trdil, da je nacionalist in narodno zaveden, a ne bi bil veren? Kdo bi lahko trdil, da mu je mar naroda, a bi ne obiskoval redno svetišč, ki so jih postavljali njegovi predniki? Kdo bi lahko trdil, da mu je narod vrednota, a bi se spraševal o resničnosti vere in Boga?
 

Problem Cerkve in družbe

Že pred časom je začelo naraščati vse večje "pohujšanje" nad sveto katoliško Cerkvijo, predvsem zaradi trenutnega papeža Frančiška in domnevnega odnosa Cerkve do tujerasnih imigrantov. Na tem mestu ne bomo niti obravnavali histerično komičnih izpadov nekih libertaristov, kapitalistov in včerajšnjih komunistov ali celo nacionalističnih velesrbov, še manj kratkovidne izpade slovenskih "desnih" "nacionalistov" ali kakih neopoganov in "karantancev". Hočemo le podati kratke in jasne obrise v čem je problem Cerkve in njenega odnosa do družbe znotraj države in naroda.
 
Najprej konflikt: mnogi so prepričani, da bi se morala Cerkev zavzeti zoper invazivne sile imigracije; ker se Cerkev ne zavzame, smatrajo to kot: 1.) Cerkev oz. krščanstvo je religija židovskega univerzalizma in je proti-evropejska, zato je logično, da se ne zavzema za ohranitev evropske "rase"; 2.) Cerkev je bila napadena od znotraj, določeni vplivi (prostozidarski, protestantski, židovski, liberalistični, itd.) so jo "ugrabili" in jo po svoje prikrojili in uničili, plod tega je tudi zloglasni Drugi vatikanski koncil ali "anti-papež" Frančišek; te sile so krive za cerkveno zadržanje do imigrantov.
  
A to so močna poenostavljanja, ki izvirajo ali iz slabega poznavanja zgodovine ali iz sovraštva do Cerkve. Poglejmo si torej zgodovino.
 
Cerkev in država sta bili vedno ločeni, slišimo pogosto. Res je, a med njima je vladala ključna simbioza, kar pomeni le, da obstaja po taki ureditvi ločitev na časne in večne reči. Časne ureja država, večne pa Cerkev. Med večne pa spada tudi morala državljanov in zato mora država časne reči urejati tako, da niso v nasprotju z večnimi. Morala države je stvar večnega zveličanja in zato je stvar Cerkve. Jasno je, da bistvene ločenosti med državo in Cerkvijo ni, država obstaja znotraj Cerkve in se podreja moraličnim zakonom Cerkve.
 
Temelj take simbioze je enotnost naziranja in stremljenja vrste skupnosti oz. narodov, kar zaznamujemo z izrazom 'krščanski svet' ali 'krščanstvo', kot konkretno prostorsko in časovno realnost (christendom, christiadum, itd.). Čemur rečemo danes "Evropa", bi torej rekli 'krščanski svet'. A z odtegovanjem posameznih subjektov duhovni (recimo temu moralni) oblasti Cerkve, kot v primeru reformacije ~1517 in angleškega odpada ~1534, se začne vpliv Cerkve vse bolj zmanjševati do usodnega Vestfalskega miru ~1648 in koncepta suverene države. Nič pa ne zapečati vpliva Cerkve tako, kot Razsvetljenstvo s svojim razumarstvom in pozitivizmom, Francoska revolucija 1789 z realizacijo teh nazorov ter zametki nacionalnih držav 1848.
 
Vpliv Cerkve se do druge svetovne vojne naglo zmanjšuje. Stare države bodisi razpadajo na manjše, suverene (Avstroogrsko cesarstvo), ali pa se združujejo v večje (Italija). Države terjajo nacionalno suverenost in si svojo moralo predpisujejo same; šolstvo, zakonska morala se odtegne Cerkvi in država sama postane svoj zakon, čemur rečemo koncept liberalne države. Tisočletni vpliv Cerkve sicer ostaja, tako v morali implicitno, kot predvsem v pobožnosti državljanov, ki ravno oni sami postanejo vpliv Cerkve. Katoličani prek političnih in "nevladnih" gibanj ostajajo nezanemarljiva sila, ki lahko kroji politiko in javno moralo držav (katoliške politične stranke, lige proti nečedni modi, slovstvu, alkoholizmu). Cerkev se zanaša na ta ogromni bazen, kažejo se zametki korporativno urejenih eksplicitno katoliških držav.

A z drugo svetovno vojno se tudi to konča. Vzhodne katoliške države padejo pod komunizem, zahodne naprednejše, pa se utapljajo v naraščajočem liberalizmu in raznih "osvoboditvah", ki temeljijo na naraščanju blagostanja, kot rezultatu socialnega kapitalizma. Praktično zadnji dve katoliški državi, Portugalska in Španija, sta v sedemdesetih končali svoj politični katolicizem in Cerkev je izgubila vsako realno zaslombo v oblasti, ki bi njen nauk izvrševala v praksi.

Cerkev je torej iz včerajšnje nad-državne avtoritete z realno in konkretno oblastno močjo prišla na točko, kjer ni bila nič drugega kot "moralni kompas" posameznikov oz. individuumov, znotraj posameznih versko in moralno indiferentnih de-facto kapitalističnih držav. Če je pred stoletji cerkveni nauk o morali nadomeščal državni nauk, sedaj država ni imela več posluha niti za moralo, ki bi bila implicitno katoliška. Država je začela nedotakljiva vprašanja grešnosti in posvečenosti prepuščati odločanju števila (demokracija) in mednarodno postavljene naddržavne institucije so oblikovale neke moralične kodekse, ki so imeli več opraviti z nasprotovanjem stari (tj. cerkveni) morali, kot pa z resnično skrbjo za ohranjanje vitalnosti narodov. To so tako imenovane človekove pravice in svoboščine, ki služijo kot nadomestek za izgubljeno krščansko moralo.
 
Drugi vatikanski koncil pride sredi šestdesetih kot direktni rezultat propada socialnega vpliva katoliške Cerkve. Zbegani kler išče odgovore na novo stanje v svetu, ki se je razgalilo ob koncu svetovne vojne. Določeni cerkveni dostojanstveniki menijo, da so poklicani, da spričo novo nastale svetovne ureditve, rešijo Cerkev propada. Ali, kakor je v neki refleksiji, v letih po koncilu, zapisal sveti Jožef Escriva: "Nekaterim se zdi, da bi -- namesto Cerkve, ki rešuje svet, Cerkve, ki jo je Jezus Kristus ustanovil za vedno in ji teh dvajset stoletij zvesto stal ob strani -- moral zdaj svet reševati Cerkev. Ko zapuščajo večni katoliški nauk, se zatekajo k manj krščanskim miselnim sistemom, k politično in družbeno veri najbolj nasprotnim gibanjem, k temu, kar bo po njihovi sodbi za Cerkev edina rešitev: k najpopolnejši sekularizaciji."
 
Cerkev brez realnega političnega vpliva je izgubila naposled še katoliške množice, na katere se je zanašala (in se še zanaša), ker je pozabila na resničnost besed "cuius regio, eius religio", torej: čigar oblast, tega religija, ker ne gre za politični princip, marveč za resničnost dejstva, da oblast diktira religijo. In če je oblast indiferentna, bo takšen tudi polis.

Sorazmerno z nasprotovanjem bistvenim moraličnim zahtevam Cerkve, kakor so jih udejanjale versko indiferentne demokratične države (ločevanje Cerkve in države, razporoka, kontracepcija, splav, legalizacija homoseksualizma, evtanazija, itd.), se je kazal tudi realni vpliv učeče Cerkve, ki ni prenehala svariti pred temi, za družbo pogubnimi, nasilništvi nad tisočletno krščansko moralo; npr. Humanae vitae, Pavla VI. že v letih po koncilu. Nobeno svarilo ni padlo več na plodna tla in sekularizirane države so obravnavale Cerkev le kot še eno prostočasno dejavnost, kateri pripada določen del državljanov. Na drugi strani pa se je katoliško občestvo po logiki prej omenjenega principa (cuius regio, eius religio) vse bolj krčilo, kljub iluzornemu prepričanju Cerkve ter klerikov in katoliških intelektualcev, da se to ne more zgoditi. Nepripravljenost ali vsaj premajhno pripravljenost katoliškega občestva, da po principu prvih katoliških vladarjev, katolizira (pokristjani) državo in iz nje napravi 'novega katoliškega monarha - katoliško Državo', so izkoriščali predvsem "levi katoličani", ki so Cerkev stlačili v okvir sistematične apolitičnosti. Tako so katoličani prepustili državo, ki so jo smatrali za kužno-liberalno, nekrščanskim elementom, ti pa so po principu cuius regio, eius religio dekristjanizirali družbo.

Danes smo na točki, ko Cerkev nima nobene realne politične moči več, njena striktna in skoraj militantna apolitičnost jo sili v degradiran, podrejen položaj, kjer mora v prvi vrsti skrbeti za svoj družbeni izgled ter zgolj in samo za posameznika, individuuma, ne pa za družbo, narod. V istem času, na vzporedni fronti predaja moralna vprašanja, eno za drugim, aktivnim proti-krščanskim silam.
 
Kaj je torej sedaj na teh zahtevah po zavzemanju Cerkve za krščansko Evropo proti invazivnim drugoverskim in drugorasnim silam?
 
Najprej je treba vedeti, da Cerkev, kot smo rekli, nima nobenega realnega vpliva več. Vkolikor bi se Cerkev zavzemala za proti-imigracijo, bi to počela z istim učinkom, kot, ko se zavzema za striktno prepoved splava, kontracepcije, razporoke, legaliziranih homoseksualnih življenjskih skupnosti itd. Kakšen je ta učinek? Kot lahko vidimo, je ničen. Praktično vse države so že legalizirale te amoralne pojave dekadence, kljub gorečemu nasprotovanju Cerkve.
 
Kot drugo je treba vedeti, da je "krščanska Evropa" kot neka abstrakcija, neka zamisel, popolnoma prazna beseda, prazno ime. Evropa je krščanska vkolikor živi po moraličnih krščanskih zakonih, če tega ne živi, predstavlja prazno sentimentalnost. Če države niso eksplicitno katoliške oz. krščanske, potem niso del "krščanske Evrope" in se povsem hinavsko sklicujejo na to ime. Cerkev je v takem primeru glas vpijočega v puščavi.
 
Tretja stvar pa je v tem, da se moramo zavedati, da je domnevna naklonjenost Cerkve do tujeverskih in tujerasnih imigrantskih sil, produkt izrivanja Cerkve iz družbe oz. produkt sistematičnega omejevanja verske svobode. Namreč, katoliški moralični nauk in nauk Cerkve je zelo hitro prišel v navzkriž z novo liberalno Evropo razsvetljenstva in revolucije. Do včeraj sprejemljivi moralni nauki so postali "plodovi predsodkov", "intoleranca", "temnjaštvo", "reakcionarstvo", "sovražni govor", "nestrpnost". Na drugi strani pa se je Cerkev obtoževalo poseganja v politiko, klerikalizma, vmešavanja v svetne zadeve, ki se je ne tičejo. Cerkev se je znašla v položaju, kjer se je morala zavoljo svojega svobodnega delovanja v korist katoliškega občestva, vse bolj in bolj samo-omejevati. V nasprotnem primeru je tvegala poslabšanja odnosov z državo, ki je imela moč omejevati versko svobodo in Cerkev izsiljevati na različne načine.
 
Cerkev brez politične zaslombe na eni strani in s samoomejevanjem ter umikanjem iz družbe na drugi strani, je torej postala družbeno ne-funkcionalna. Če si je kak cerkveni dostojanstvenik drznil spregovoriti o družbenih ali političnih vprašanjih, je bil napaden in razkazovan v medijih; če je kak duhovnik povedal samo katero stran je treba voliti, so ga verniki naznanili medijem in ti so ga takoj obiskali ter naredili prispevek o njem. Na drugi strani je Cerkev načelno še zastopala svojo nespremenljivo moralo, a si ni drznila eksplicitno govoriti o njej v širši javnosti, da ne bi bila ožigosana za "-fobno".

Cerkev je torej našla svoje poslanstvo v degradirani obliki karitativnosti. Svoj obstoj, ki je navidez postal ostanek preteklosti, kričeče neskladje z indiferentno liberalno vele-državo, je začela opravičevati s tistim, kar je za razkristjanjeno družbo še ostalo sprejemljivo: dobrodelnostjo. To se je začelo kazati tudi skozi njeno pastoralo. Fokus se je premaknil od Boga na sočloveka in rodilo se je nekaj, čemur bi lahko rekli "norost ljubezni". Razširjeno naziranje današnje teologije in pastoralnih delavcev je, da je "Bog nor na človeka", "nor od ljubezni". Ta "nora ljubezen" Boga, ki "išče človeka", je postala namreč teološki temelj družbeno degradirane Cerkve, ki v liberalni državi ne zmore najti svojega mesta, v svoji "stari" obliki. Če pa Bog išče človeka, če je Bog nor na človeka, če Bog potrebuje človeka, če je človek fokus Boga -- potem, moramo tudi mi kristjani svoj fokus preusmeriti na človeka, tega božjega ljubljenca in namesto, da se držimo skrbi za pravovernost, se raje oklenimo radikalnega razdajanja za slehernega človeka. Ni več pomembno ali je ta človek katoličan ali ni, ali hoče postati katoličan ali pa katolištvo sovraži; če je svet okrog nas militantno nekatoliški, ateističen, kako naj se omejujemo le na so-katoličane. Brezverci in drugoverci polnijo prostor, kamorkoli iztegnemo roko, zavrgli so krščanstvo, a vendar so ljudje in Bog ljubi človeka, Bog je nor na človeka.

Iz takega naziranja Cerkve in krščanskega občestva, ki se vse bolj in bolj ožata sredi naraščajočega morja brezvercev in drugovercev, se rodi postkoncilska krščanska mentaliteta. In od tu torej sprejemanje imigrantov kot so-ljudi.
 
Kdor pa se ob to spotika zunaj Cerkve, je hinavec.

  

Osnove modernistične miselnosti (Lenček,1940)

Osnove modernistične miselnosti

Dr. Ignacij Lenček, 1940

Mnogo se je v zadnjih letih pri nas govorilo o modernizmu. Ob vsem razpravljanju je bilo opaziti, da mnogim ni jasno, kaj modernizem prav za prav je, v čem je modernistično mišljenje, kdo je modernist ali modernističnega duha. Tako se more zgoditi, da zadene po pravici očitek modernizma koga, ki sam o sebi misli, da ni prav nič tega duha v njem, ampak le čisto in pristno krščanstvo. Na drugi strani pa bi morda veljalo za modernistično mišljenje, ki tega gotovo ne zasluži. Nejasno in zmotno, včasih že kar modernistično naziranje o modernizmu more roditi nepotrebna nesoglasja in nasprotja. Le ob pravi sliki te nevarne in obsojene zmote moremo pravilno in pravično presoditi in oceniti nekatere pojave v našem kulturnem življenju zadnjih dveh desetletij. Zato naj ta razprava skrčeno in zgoščeno poda nekatere osnovne misli modernizma in pokaže na vire, iz katerih so izšle

Kaj je modernizem

Jasno je, da modernizem še ni vsako zanimanje za moderne ideje. Nasprotno: to je bilo v vseh časih in je še danes potrebno. Kdor se poglobi v duha časa, študira nove filozofske sisteme, jih primerja s cerkvenim naukom in ob njem loči resnico od zmote, kdor nove moderne ideje kritično presoja, razbere dokazano od nedognanega, dobro od slabega, dela v duhu velikih cerkvenih učenikov. Sv. Tomaž Akvinski je pri vsakem vprašanju upošteval tačas sodobna mnenja in iz njih izluščil jedro resnice, zmoto pa zavrgel. Seveda pa more postati to zanimanje za moderna načela pretirano in pristransko. Ob blesku in čaru novosti in izvirnosti zatemni včasih stara in dobra resnica. Staro se zdi zastarelo in mrtvo, novo pa življenjsko in resnično. Tu so zašli tudi prvi modernisti. Moderni duh 19. stoletja jih je vse prevzel. Ko je osvajal znanost in pronical polagoma v vse panoge razvijajočih se ved, zašel v mišljenje izobraženih vrst, so mnogi mislili, da se mu ne morejo več upirati in ustavljati. Hoteli so — nekateri gotovo v dobri volji — spraviti v sklad svojo vero s tem zmagovitim duhom novega časa. Prizadevali so si doseči in pokazati popolno soglasje katoliškega nauka z modernimi teorijami. Tu pa so krenili na napačno pot: postavili so moderno mišljenje in novo kulturo za sodnika nad razodetjem. Niso skušali novega duha prepojiti s krščanstvom in ga za krščanstvo pridobiti, ampak so se trudili, kako bi nespremenljiva krščanska načela prilagodili spremenljivi človeški misli. Tako se je, kakor že nekoč v gnosticizmu, postavil človeški um proti razodetju; nova filozofija je dobila prvo mesto pred in nad teologijo ter jo v svojem smislu reformirala. Seveda naj bi vera ostala v jedru nedotaknjena, treba jo je samo "prav pojmovati in pravilno razumeti."

Tako je nastajal modernizem, ki genetično ni drugega kakor vdor modernih zmot v katoliško miselnost in teologijo. Modernisti so skušali presaditi te drugje zrasle zmote na vsa polja krščanske modrosti. Ta kriva naziranja so bili že prej zasledovali in posamič obsodili papeži Gregor XVI., Pij IX. in Leon XIII.; pod novimi imeni pa so vedno znova silila na dan. Novi duh novega časa je bil pač obsojen v tej ali oni obliki, a živel in delal je naprej na drug način in z drugo uspešnejšo taktiko. Prodiral je med katoliško izobraženstvo in tudi med duhovščino. Vedno bolj je ogrožal čistost in nedotaknjenost katoliške verske resnice. Pij X. je kmalu opazil grozečo nevarnost na obzorju. Že po enem letu svojega papeževanja je v okrožnici o sv. Gregoriju svaril katoliški svet pred novimi teološkimi metodami, ki s svojim kriticizmom in subjektivizmom razjedajo sv. pismo in Kristusov nauk. Tudi v naslednjih letih je v nagovorih in v pismih italijanskemu ter francoskemu episkopatu tožil nad pogubnim vplivom liberalne teologije in nad zmotnimi idejami, ki se širijo posebno med mlajšo duhovščino. V konzistoriju l. 1907. je govoril o upornikih, ki nagovarjajo k povratku "k čistemu in pristnemu evangeliju", oznanjajo z besedo in tiskom popolno prilagoditev novim razmeram in se tako oddaljujejo od Cerkve. Medtem je cerkvena oblast tudi že nastopila proti nekaterim predstavnikom modernizma, tako proti Loisyju v Franciji in proti Tyrellu v Angliji. 14. junija 1907. je izdala Kongregacija indeksa v dekretu Lamentabili seznam modernističnih zmot. Obsodila je v tem novem silabu 65 krivih trditev. 8. septembra istega leta je papež objavil posebno okrožnico "o modernističnih zmotah", Pascendi dominici gregis, kjer obravnava obširno ves sistem modernizma. Katoličani so jo po večini sprejeli s hvaležnostjo, med protestanti, liberalnimi katoličani in posebno med modernisti pa je vzbudila veliko ogorčenje. Po besedah E. Troeltscha so takrat vsi angeli Dantejevih nebes jokali. Proglasili so jo za reakcionarno in nekulturno, sovražnico napredka, za smrt moderne teologije, Pija [X]. pa so obsodili za dogmatičnega fanatika. Papež je vztrajal v svojem boju. Še isto leto je določil cerkvene kazni za one, ki bi obsojene trditve vzdrževali; tri leta pozneje, 1. septembra 1910. — torej pred 30 leti — pa je v motu proprio Sacrorum antistitum podal podobna navodila v obrambo proti novi nekatoliški miselnosti in predpisal znamenito protimodernistično prisego, ki jo Cerkev še danes zahteva. Prav do konca svojega življenja se je boril proti krščanstvu tujemu duhu modernizma, ki je skoraj povsod, morda v bolj omiljeni ali bolj skriti obliki, živel in rušil naprej.
 

Modernizem je velika zmota

Iz kratkih opomb o postanku modernizma in iz obsodb Pija X. je za nas jasno, da je modernizem verska zmota. Popolnoma napačno ga torej še danes nekateri opredeljujejo, češ da je le "malo bolj svobodna smer v katoliški teologiji, pod vplivom moderne spoznavne teorije in kritike" (tako H. Schmidt, Philosophisches Wörterbuch, Leipzig, 1931). Je v celoti celo herezija, ali kakor ga imenuje Pij X., zbirališče vseh herezij, omnium haereseon conlectus, saj obsega celo vrsto osnovnih zmotnih načel, s katerimi so modernisti prepojili in zastrupili malone vse glavne verske resnice krščanstva ter jih tako spremenili v herezije. Te osnovne zmote modernističnega mišljenja zasledimo povsod in ravno po njih dobiva modernizem, ta skupek najrazličnejših trditev, enotnost in povezanost, o kateri govori Pij X. v svoji okrožnici. Čeprav ne moremo trditi, da bi bil modernizem izviren, samostojno in enotno nastali zmotni sistem, je pa vendarle po svojem notranjem bistvu zaključen sistem zmot, v katerega zaide z logično nujo vsak, kdor sprejme le nekatera osnovna načela te miselnosti. Zaradi teh osnovnih načel, ki so kakor nek formalni vidik vsega modernističnega gledanja, kakor kategorije modernističnega mišljenja, so nekateri v modernizmu videli tudi kar neko splošno idejno smer, drugi spet poseben heretičen način mišljenja. Znani p. Weiss O. P., velik nasprotnik modernizma, je zapisal, da modernista ne narede toliko posamezne trditve, kakor ravno ta modernistični duh.

Pij X. je tega duha na filozofskem in versko-dogmatskem polju obsodil, zato je ta modernizem Pij XI. imenoval dogmatični modernizem in ga ponovno tudi sam zavrgel. Nastopil pa je tudi proti "moralnemu, pravnemu in socialnemu modernizmu". Že v prvi okrožnici Ubi arcano (1921.) se je pritoževal, da so mu zapadli v teh nevarnih in zapeljivih časih mnogi dobri kristjani, celo duhovniki; kakor kugi, da so podlegli tem napačnim idejam.

Isto je ponovil dve leti pozneje v pismu naslovljenem na XI. italijanski socialni teden v Turinu, nato pa v Okrožnici Quadragesimo anno vsemu svetu. Ta "novi" modernizem dosledno ni nič drugega, kakor vdor modernističnega duha in modernističnih metod na polja nravnosti, prava in socialnega nauka. Tudi tu so v današnjih dneh nekateri skušali uveljaviti svojska modernistična načela: prezirali so smernice Leona XIII. in drugih papežev, češ da so že zastarele in izgubile veljavo, ali pa so jih po svoje, modernistično, razlagali. Omejevali so tudi oblast in avtoriteto Cerkve na teh poljih in se od tradicionalnega katoliškega nauka obračali k nezanesljivim novotarijam. V tem pa je že dobršen del pravega modernističnega duha, ki torej tudi po obsodbi v okrožnici Pascendi ni izginil.

Značilna je nadalje tudi metoda ali taktika modernizma. Pij X. jo ponovno imenuje "od sile zvijačno", callidissimum artificium. V čem je ta zvijačnost? Najprej v načinu, kako se je modernizem pojavil. Ni nastopil kot enoten sistem; svojih trditev ni metodično uredil in urejenih objavil, ampak je oznanjal zdaj tu, zdaj tam posamezne zmote, in to čimbolj prikrito in oprezno. Polagoma in stopnjema je v razpravah, esejih in romanih širil svoje ideje, zatemnjeval prave pojme in poglede in tako zastrupljal zdravo katoliško ozračje. Skrival se je nadalje pod dvoumnimi izrazi. Bridko je nad tem tožil Pij X.: "Te zmote ovijajo v temne fraze, da se lahko vedno umaknejo, če jih hoče Cerkev obsoditi in da tem lažje slepe in love brezskrbne ljudi." (Cit. Ušeničnik, Izbrani spisi I, 70.) Svoje simpatije do modernističnega duha so opravičevali z "ljubeznijo", s katero da se morajo približati zašlim in njih duhu, jih tako z njihovega stališča spet pridobiti ter pripeljati nazaj. O tej ljubezni, ki zabriše tudi idejne razlike, je dejal isti papež, da utira vsem le pot večne pogube. Povrh tega pa so se modernisti odeli varno v plašč najboljšega sodobnega katoličanstva, ki se bori za novo versko pomlad, za rešitev Cerkve in poglobitev njenega življenja, za povrnitev od zastarelih mrtvih form k pravemu in zdravemu jedru krščanstva. V te lepe besede so skrivali strup svojih idej. Gorje, če je kdo sumil o njihovi pravovernosti! Papeževe besede, s katerimi jih je obsojal, so razlagali po svoje in sebi v prid. Malo pred smrtjo (25. maja 1914.) je Pij X. v konzistoriju takole govoril o zahrbtnem načinu njihovega početja: "Žal živimo v času, ko se neovirano širijo mnenja, ki vodijo veliko dalje, kakor se navadno na prvi pogled zdi. ... Nič ni nenavadnega priti skupaj z ljudmi, ki izrekajo negotovosti in dvome o resnici in trmasto ponavljajo jasne in stokrat obsojene zmote, obenem pa trdijo, da se nikdar niso oddaljili od Cerkve, ker pač sem in tja opravljajo svoje verske dolžnosti. Sredi tolikih nevarnosti smo ob vsaki priliki povzdignili svoj glas, klicali nazaj one, ki so zašli, opozarjali na nevarnost in kazali katoličanom pot, po kateri naj hodijo. Toda naših besedi, čeprav so bile jasne in nedvoumne, niso vsi vedno prav razumeli in razlagali. Da, celo takih ni bilo malo, ki se — po zgledu nasprotnikov, ki sejejo ljuljko v vrtu Gospodovem in tako povzročajo zmešnjavo in nered — niso bali naših besed čisto svojevoljno razlagati in jim dati povsem nasproten pomen, kakor papež; njegov molk pa so smatrali za tiho odobravanje svojega početja ... Zato, če boste našli ljudi, ki se hvalijo s svojo vero in vdanostjo do papeža in ki hočejo veljati za dobre katoličane ..., jim slovesno izjavite: vdani sinovi papeževi so oni, ki poslušajo njegovo besedo in mu v vsem sledijo, ne pa oni, ki mislijo le na to, kako bi se izognili njegovim smernicam." (ASS, 1914, 260—262.)
 

Kdo je torej modernist?

Po vsem tem pa moremo končno tudi načelno rešiti vprašanje, kdo je modernist. V prvi vrsti in najbolj gotovo oni, ki se zavzema za ves modernistični sistem, kakor ga je opisal Pij X. v svoji okrožnici. Takih modernistov danes menda ni. So pa morda, ki priznavajo glavna načela modernizma in mislijo v teh svojskih modernističnih kategorijah. Po Piju XI. velja za neke vrste modernista tudi že oni, ki ga vodijo v njegovem gledanju na razne življenjske probleme tudi samo nekatera tipična modernistična načela. Brez dvoma pa je med nekaterimi današnjimi katoličani še precej miselnosti, ki je že blizu modernističnemu duhu in ki dosledno vanj vodi.

Vodilne ideje modernizma

Iz sklopa konkretnih versko-dogmatičnih modernističnih zmot moremo nekako abstrahirati vodilne ideje modernizma, ki so kakor korenine vseh obsojenih zablod in herezij, ali kakor kategorije modernistične miselnosti.

Proton psevdos in vir zmotnega pozmovanja vere in krščanstva je agnosticizem. To filozofsko naziranje uči, da more človeški um spoznati le to, kar se mu neposredno javlja, bodisi od zunaj, po zunanjem izkustvu, ali v njegovi notranjosti, po notranjem izkustvu. Vse pa, kar je izven ali preko tega izkustva, kar je metempirično, je za naš razum nedosegljivo, nespoznatno in zato nepoznano. Tako taji agnosticizem vsako možnost metafizičnega spoznanja, zlasti spoznatnost duše in Boga. Agnosticizem ne trdi, da Boga ni, saj tudi tega ne more vedeti; nasprotno: mnogi celo trdijo, da mora biti, a razum in za njim znanost o tem ničesar ne vesta. Ne bivanja božjega, ne njegovega bistva ne moremo z umom spoznati, zato so tudi vsi razumski dokazi za bivanje božje že vnaprej obsojeni. Prava filozofija ne more govoriti o Bogu. Logično je tako vsaka znanost brezbožna, ateistična (ne anti-teistična!). Tudi zgodovina ne pozna Boga in ne prizna njegovega poseganja v zgodovino človeštva. Lahko nam dokaže, da je Kristus res živel, nikakor pa ne, da je bil Kristus Bog. Lahko zgodovinsko doženemo, kaj je Kristus govoril in delal, nikakor pa ne, da je bil njegov nauk božji nauk, njegova dela pa včasih čudežna. S tem pa je izpodbit razumski temelj vsaki razodeti religiji, tudi krščanstvu. Krščanska vera je vera v božje razodetje, zato pa nujno predpostavlja najmanj dvojno izvestno razumsko spoznanje: da Bog je in da je res dejansko te in te resnice razodel. Modernizem pa trdi, da prav tega razum ne more spoznati in vsak poskus razumskega utemeljevanja zaničljivo označuje kot intelektualizem. Eden od njih, Aulard, je dejal, "da se moramo posloviti od starega metafizičnega Boga in se mu zahvaliti za zasluge, ki nam jih je izkazoval v prejšnjih časih".

Po tem nauku torej ne moremo opreti svoje vere na umsko spoznanje Boga in razodetja. V naravi in zgodovini ne moremo is[k]ati razloga in razlage svoje vere. Kje naj torej to razlago iščemo? Če ni izven človeka, potem pa mora biti v človeku samem. Tu pa zadenemo na drugi temelj modernističnega nazora o veri: na imanentizem, to je naziranje, ki razlaga pojav vere in človeka samega, iz njegove notranjosti. V njem se namreč zbudi in zaživi globoko vkoreninjeno življenjsko čustvo, ki izhaja iz notranje potrebe po Bogu, po Nespoznatnem. Tako doživlja človek naravnost, brez kakega predhodnega razumskega sklepanja, božjo resničnost, čuti izvestno gotovost, da Bog je, da se mu prav v tem čustvu javlja in razodeva, da je v tem čustvu tesno z njim združen. To notranje čustveno doživetje Božje resničnosti naredi človeka za vernika. V tem čustvu obstoji njegova vera, ki je vir res prave notranje religioznosti in pravega verskega življenja, vse drugače kakor pa suhoparno in mrtvo razumsko dokazovanje.
 
V tem čustvu doživlja človek, da mu je Bog nekako "pričujoč", da mu govori in se mu "razodeva". Ni drugega verskega razodetja, kakor to notranje, ki se javi kot živa verska zavest. Ker pa mora človek nujno sprejeti božje razodetje in se mu podrediti, zato se dosledno mora ravnati in živeti po svojem verskem doživljanju. Le tak človek je religiozen, globoka verska osebnost.

Tu zastavi šele razum in to primitivno osebno čustvo analizira. Iz doživetja povzame pojem Boga in vsebino svojega doživljanja spravi v izraze, v stavke, v formule, kakor pravi Pij X., ki sicer niso resnice o Bogu, ampak le simboli, v katerih se javlja nepoznani Bog človeku. Če so te formule splošno človeške in že bolj znanstveno določene, jih Cerkev odobri in sankcionira — in to so dogme. Ker se božanstvo človeku javlja na toliko različnih načinov in ker je na drugi strani tudi človek tako različen v različnih razmerah in okoliščinah, je jasno, da te formule ne morejo biti nič absolutnega, temveč se tudi spreminjajo in razvijajo (evolucionizem). Še več: morajo se razvijati. Dogme so samo znanstveni izraz primitivnega verskega spoznanja, ki je spet le sad verskega čustva. Vsako življenjsko, torej tudi versko čustvo, pa je podvrženo stalni spremembi, napredku, razvoju. Če se torej spreminja življenje in so forme izraz življenja, se morajo ravno tako spreminjati, sicer so mrtve forme, iz katerih je življenje ubežalo. Okrožnica Pascendi pravi: "Eno izmed glavnih njihovih načel je: verske forme ali formule, da so v resnici verske, religiozne in ne samo špekulacije razuma, morajo biti življenjske in živeti življenje verskega čuta", to pa je: z njim se spreminjati in razvijati.

Že po tem kratkem orisu modernistične herezije o bistvu vere nam postane jasno, kar pravi Pij X., da vodi modernizem po različnih potih do negacije vsake objektivne nadnaravne religije in končno do ateizma.

Vprašanje "doživljanja"

Ob tej priliki se mi zdi potrebno opozoriti na podobno govorjenje in izražanje, ki ga nekateri še danes uporabljajo. V mnogih primerih so iste le besede; vendar pa je ravno zaradi podobnosti v izrazu treba jasno in nedvoumno ločiti katoliško pojmovanje samo od modernističnega. Obžalovati moramo zato, da je ravno v teh pojmih ostalo med nami veliko nejasnosti, ki more voditi mnoge na napačno pot.

Tako je z verskim "doživetjem", katerega pojem je pri nas še zelo medel in nejasen. Težko je v njem ločiti racionalni in iracionalni, čustveni element. Treba bo še posebne in natančne analize, da se nam odkrije pravi smisel tega pojma in da si ustvarimo o njegovi upravičenosti pravo sodbo. Mnogi danes to versko doživetje zahtevajo kot nujen element pravega verskega življenja in resne religiozne obnove. "Dosedanji način verskega življenja ni zadosten", pravijo, treba je živeti novega. Ni dosti vera in verovanje v dogmatične resnice, ki so mrzle in okostenele, manjka živega duha, manjka verskega doživljanja po katerem postanejo resnice šele "žive in življenjske". Treba je "pristno zaživeti vrednoto in resničnost dogemske vsebine". Šele človek, ki nosi v svoji notranjosti poleg akta umske vere še nov duševni akt doživetja, ki bo kot močan doživljaj prevzel celega človeka, je religiozen človek. Na podlagi te religiozne usmerjenosti je marsikaj, kar človek prej ni mogel logično-umsko spoznati ali razumeti, intuitivno spoznal, tako n.pr. da je božje bistvo ljubezen itd. To, v katoliški verski literaturi gotovo novo poudarjanje verskega doživetja, samo po sebi ni modernistično. More se pravilno umeti kot reakcija proti zgolj zunanjemu formalističnemu verskemu življenju, kot pot do notranje poglobitve. To doživljanje gotovo tudi ni mišljeno kot ustvarjanje dogem, pač pa kot neko življenjsko dojemanje že umsko spoznanih objektivno danih resnic. Vendar pa more voditi in vodi do nejasnosti in do zmot o bistvu verskega življenja. Zahteva po doživljanju, brez katerega da ni pristne religioznosti, zmede one, ki nimajo ali že dolgo niso imeli takih doživetij, v katerih bi se jim bila odkrila vsa lepota verskih skrivnosti in bi občutili verske dolžnosti kot "sladke pravice". So ti zato versko manjvredni? Mar je doživetje kriterij za pristnost verskega življenja in ne zvesto in vdano izpolnjevanje volje božje? Mar ne obstoji ravno v tej službi Bogu ljubezen do Boga, ki je najvišja religioznost? Kaj bo storil človek, ki na svoje doživetje gradi svoje versko življenje, kadar bo v duši vse temno in hladno? Mar se ne bo vse v njem porušilo? Ali mu ne bodo one dogme, katerih ne bo doživel "v vsej predmetni polnosti", mrtve in manj vredne, le nek "zunanji normativni nauk"? Ali smemo delati razlike med dogmo in dogmo? In če je doživetje tudi spoznanje, kakor trdijo, kje je kriterij resničnosti in pravilnosti tega neposrednega spoznanja? Ali le pristnost in neposrednost doživetja? Ali ne vodi vse to v subjektivizem in tako logično na tem polju v modernizem? Pokazal sem le na vrsto zanimivih vprašanj, ki potrebujejo razjasnitve in odgovora.

Antiintelektualizem - značilnost modernizma

Zahteva po verskem doživetju je najbrž v zvezi tudi z drugim pojavom, ki ga opažamo v modernem duhovnem življenju: z nekim antiintelektualizmom, to je, z nekim večjim ali manjšim nezaupanjem do razuma v verskih stvareh. Res je: razum ni vse. To so vedeli že skolastiki in misleci pred njimi. A je vendar podlaga našega verovanja: fides est rationabile obsequium! Kako intuitivno spoznanje, ki bi bilo neposredno in življenjsko, ki ga pa žal za spoznavanje Boga in božjega ne moremo poklicati na pomoč, bi bilo še priljubljeno. Pozna se vpliv moderne agnostične filozofije. Morda je vplivala tudi pravda med katoliškimi filozofi o znanstveni utemeljitvi splošne veljavnosti vzročnega načela, ki je živec dokazov za bivanje božje. Naj bo tako ali tako, filozofsko dokazovanje danes ni več na dobrem glasu. Odtod tudi antipatija do stare apologetike. Da ni vselej rodila zaželjenih uspehov, je treba priznati, a vzrokov za to je bilo mnogo. Ne upravičuje pa ta neuspeh odklanjanja apologetike, na razumu zgrajene. Nekdo je pred leti pri nas poln skepse zapisal: "Tako smo stopali k religiji s svojim razumom. Za nas je postalo krščanstvo vsota naukov, filozofija, svetovni nazor. Iskali smo neprestano, se uživljali v skrivnostne nauke, prišli v zagate, si pomagali iz zadrege, si ustvarili skladje med 'vero in znanostjo', in zopet postane vse dvomljivo. Nobena premostitev ne more zadostovati, redko izzveni tak svetovni nazor v harmonijo. Zadnja izvestnost vere ostane s tega vidika dvomljiva!" Tu pa je dodal še Wittigov citat: "Apologetika je dokazovala in dokazovala, dokler ni bilo nebo zakrito z dokazi." Tako in podobno odrivanje razuma iz območja vere je gotovo napačno, more pa postati tudi usodno.

Povsem modernistično in nekatoliško je, kot smo videli, pojmovanje dogem kot relativnih in spremenljivih formul. Današnji čas je zelo relativističen. Preveč je že skusil propadov in sprememb, tudi tam, kjer se mu je zdelo vse trdno in neomajno, da bi z lahkoto verjel na absolutno nespremenljivost in večnost resnice. Za katoličane tu ne more biti dvomov. More pa zaiti tudi med nas kvarni relativistični duh. Pred nekaj leti smo mogli brati v slovenski katoliški reviji silno tožbo čez vse stalne forme duha, ki niso iz duha, ampak jih je ta prejel od zunaj. One so krive vse današnje krize duha. Jemljejo mu svobodo, ne morejo po svojem bistvu biti življenjske, ker niso zrasle po imanentni evoluciji. Med take forme avtor izrecno prišteva tudi dogme. Seveda — tako je bilo rečeno — ne velja vseh form zavreči. Nasprotno: so bistveno nujne. A stalne in nespremenljive forme tako uklepajo in tlačijo na vseh poljih duha, da so postale njegova smrt in smrt pravega življenja; saj je življenje le tok "izpreminjajočih se form", še več: življenje naravnost obstoji v ustvarjanju vedno novih form. Statične forme tudi ne morejo oživeti, poživiti se z novim duhom. Na to misliti je "brezmožganska ideologija", to poskušati je "nesrečno početje". Take in podobne trditve, prenesene na naše polje — veljajo naj namreč tudi tu — vodijo naravnost v evolucionizem in v pravi modernizem. Kaj je še stalnega, če se naj vse razvija, če je bistvo življenja vedno novo in neprestano ustvarjanje? Je mirno in nespremenljivo potem takem le to, kar je mrtvo? Če vsaka stalna forma ubija duha, potem ne smemo priznati nobene absolutne resnice in absolutne dogme. Saj to bi bila smrt duha! Potem je vsaka večna veljavnost in trdnost nezdrava in nesmiselna!

V današnji idejni zmedenosti pa se še drugače kaže napačno, ali vsaj pomanjkljivo pojmovanje bistva in pomena dogem. Nič se ne smemo čuditi, če razna nova gibanja poudarjajo, da spoštujejo vsako versko prepričanje, katero se ne bori za dogmatične formule, ampak za pravo notranjo obnovo. Saj je povsem razumljivo, da je po modernističnem pojmovanju dogem — in to omenja tudi okrožnica Pascendi — vsaka vera enako dobra. Kakršne "dogme" pač človek v svojem verskem čutu doživi, taka vera je zanj prava in resnična. V zvezi s tem naziranjem dobro razumemo, zakaj si nemški človek hoče v svoji notranjosti ustvariti svojo posebno, svojemu čustvovanju in rasnemu značaju odgovarjajočo vero, vero nemške krvi in nemške rase; ravno tako razumemo prizadevanje drugih, ki hočejo oživiti staro samoniklo nemško pogansko vero ali pa vsaj "postaviti se na stališče pozitivnega krščanstva." Seveda je po izjavi nekega prvaka tako pozitivno krščanstvo le "germansko krščanstvo", nikakor pa ne ves svet obsegajoče rimsko, ki je tip negativnega krščanstva. Z veliko previdnostjo moramo tudi pri nas spremljati zahteve, naj si ustvarimo "svoj tip katoličanstva". "Slovani smo danes ločeni v dve verski skupini;" — tako nekdo pri nas; — "ako bo vernost živa z ene in druge strani in bo rasla iz pravih slovanskih osnov, potem je gotovo, da se prej ali slej morata najti." Drugi je modroval, da je pri nas "poudarjanje nedotakljivih form" največja ovira zbližanja in zedinjenja. Te stavke je najlaže umeti iz zmotnega, subjektivističnega in relativističnega pojmovanja vere in Cerkve, dasi se po tistem načelu: milost ne uničuje narave, temveč jo usovršuje, res tudi narodni značaj po svoje uveljavlja v religiji.

Modernistično pojmovanje Cerkve

Cerkve same po modernističnem nauku ni ustanovil Kristus. To bi bilo proti zakonom evolucije. Cerkev se je razvijala — kot vse druge življenjske oblike — iz notranje potrebe, in sicer predvsem iz dveh potreb: najprej iz potrebe, ki jo čuti človek, da svoja religiozna čustva, ki jih je doživel, drugemu javlja in sugerira. Tako nastane med njima neka podobnost in duhovna skupnost. Drugič pa je priklicalo Cerkev v življenje nagnjenje človeške narave, da se ljudje istega mišljenja, posebno iste vere, združijo v eno skupnost, da skupno ta svoj zaklad varujejo in razširjajo. Cerkev je tako sad kolektivne zavesti. Je pa v toliko Kristusovo delo, v kolikor je ta velika osebnost s svojimi verskimi doživetji vplivala permanentno na verski čut in na religioznost drugih, da so se v njih zbudila enaka ali vsaj podobna doživetja, ki so bila tako podlaga one enotne in skupne zavesti, ki jih je družila.

To popolnoma krivoversko in samovoljno skonstruirano pojmovanje o Cerkvi zametuje vsak katoličan. Vendar pa se tudi pri njem more pojaviti enostransko in zato napačno gledanje Cerkve. Motriti utegne Cerkev preveč površno, samo kot zunanjo družbo in organizacijo, samo njeno juridično plat, kakor pravimo, pa obenem pozabljati na njeno notranje nadnaravno bistvo. Reakcija proti takemu pojmovanju je upravičena in koristna. Vendar pa se je posebno danes varovati drugega ekstrema. Dogmatično pravilno in času zelo primerno je na primer, da se poudarja Cerkev kot mistično telo Kristusovo: je to nauk sv. pisma, priljubljen nauk cerkvenih očetov, posebno grških, ki nam odkriva čudežno božjo stran Cerkve, da jo tako spoznamo popolneje, kot teandro, njeno božjo in človeško naravo. To pojmovanje Cerkve nam poglobi tudi spoznanje drugih verskih resnic, povrh tega pa še ugaja modernemu človeku in ga varuje napačnega misticizma. Vendar pa ne smemo prezreti škode za pravo mišljenje o Cerkvi in s Cerkvijo, kadar postane tako notranje gledanje Cerkve enostransko, medlo in tako površno, da zamori smisel za Cerkev kot učiteljico, vodnico in tudi sodnico človeštva in njegovih potov. Pred leti je bilo zapisano o enem delu naše mladine, "ki je začela gojiti pristnega religioznega duha", da je znova odkrivala vrednost Cerkve, pod katero pa si sedaj ni mislila več neke od nje nezavisne in le hierarhično urejene institucije, ki ima tudi nad njo duhovno oblast". V svojem doživetju ni odkrila Cerkve kot učiteljice enega nauka, kot vodnice, ki s svojo božjo avtoriteto ustvarja in ohranja edinost in enotnost, doživela jo je šele kot plod te duhovne skupnosti. "Cerkev se ji je v njenem spoznanju prave in duhovne religioznosti prikazala kot najbolj naravna duhovna skupnost, ki nastane enostavno in analitično tako, da se čutijo vsi tisti, ki nosijo in občutijo duha religioznosti in ljubezni, drug drugemu duševno in vsebinsko sorodni, da se zato med seboj ljubijo in spoštujejo, da doživljajo zato vsebinsko enake ali podobne doživljaje in da jih to doživljanje veže v doživeto enoto." Niso zanikali zunanje in hierarhične Cerkve, a tudi niso doživeli te njene vrednosti. Cerkev kot hierarhična ustanova ni bila predmet njihovega pristnega doživetja in "odkritja", zato pa je močno zgubila na veljavi, kar se je poznalo predvsem v premajhnem spoštovanju ali celo omalovaževanju cerkvene avtoritete.

Cerkvena avtoriteta

V logični zvezi z drugimi trditvami modernističnega sistema je tudi naziranje o cerkveni avtoriteti. V vsaki skupnosti je potrebna oblast, ki privede skupnost do njenega cilja, tako tudi v modernistični Cerkvi. A ta avtoriteta ji ni dana od zgoraj, od Boga, ampak ima svoje počelo v religiozni potrebi občestva. Ker je tu njen vir, je jasno, da sega le tako daleč in da ima le tolikšno moč, kot to zahteva potreba Cerkve. Če zahteva več, je to tiranstvo. V čem pa je ta potreba in kaj je naloga cerkvene avtoritete? V prvi vrsti naj oblast svobodni element, ki se na podlagi novih religioznih doživetij razvija naprej, zadržuje, ker le tako se more doseči zmerni in neprenagljeni razvoj in napredek. Potem pa je njena naloga, da poišče pripravne formule za vsakokratno stanje religiozne zavesti, katere formulacija je dogma. Z drugimi besedami: cerkvena avtoriteta vodi razvoj dogem. Že v tem načelnem stališču modernizma vidimo, da je taka avtoriteta v svojem izvoru, v svojih nalogah in mejah, pa tudi v svojem bistvu popolnoma drugačna od katoliško pojmovane cerkvene oblasti.
 
Še jasneje in konkretneje pa spoznamo, kaj dovoljujejo modernisti cerkveni avtoriteti, iz stavkov obsojenih v dekretu Lamentabili. Pet od n jih se nanaša na obseg verske oblasti, drugi trije pa na njene nosilce. Cerkev — tako pravijo modernisti — nima soditi in obsojati knjig, ki govorijo o svetem pismu. To je stvar znanstvene eksegeze. Cerkveno razlaganje je treba sicer upoštevati, vendar pa je podrejeno presoji in popravkom znanstvenikov. Če Cerkev tu oblastno posega vmes, vzbuja s tem sum, da se boji resnice, ker morda le vera, ki jo Cerkev zahteva, nasprotuje zgodovini in dogme, ki jih uči, ne odgovarjajo pravim začetkom krščanstva. Dalje ne more cerkvena oblast, tudi z dogmatičnimi definicijami ne, določiti res pravega in prvotnega pomena svetih tekstov. Sicer pa je njeno območje omejeno izključno le na razodete resnice, zato pa nima nobene pravice vmešavati se v izsledke človeških znanosti.

Druga vrsta v omenjenem odloku obsojenih modernističnih zmot glede na avtoriteto pa zadeva nosilce te oblasti in pa naravo pokorščine, ki ji odgovarja. Nosilec učeče oblasti v Cerkvi je vsa Cerkev, ne samo hierarhična. Hierarhiji ne preostane drugega, kakor da potrdi skupno vero in prepričanje vernikov. Tako skuša modernizem zabrisati razlikovanje med učečo in poslušajočo Cerkvijo in s tem vzeti učeči oblasti dejansko ves pomen in smisel. To pa je tudi njih namen in iskrena želja. Tej tako okrnjeni avtoriteti pa odgovarja prav tako okrnjena pokorščina. Cerkev po njihovem mnenju ne more zahtevati za svoje doktrinarne odločbe notranjega pristanka, ampak se mora zadovoljiti s "spoštljivim molkom", kar je obsodil že papež Klement XI v znani buli Vineam Domini (l. 1705.). Še dalje gre njihova trditev, obsojena v 8. odstavku modernističnega silaba, ki se glasi dobesedno: "Brez vsake krivde se morajo smatrati tisti, ki prepovedi Kongregacije indeksa in drugih rimskih kongregacij omalovažujejo, prezirajo." Tu ni treba niti spoštljivega molka več, kaj šele notranjega pristanka. Oboje pa je napačno: že Pij IX. je v pismu monakovskemu škofu l. 1863. odločno zahteval, da se morajo tudi učenjaki podvreči odločbam rimskih kongregacij. Prav v smislu teh naukov se je modernist Fogazzaro, ki je v svojem rom anu "Il santo" širil modernistično miselnost, izrazil, ko je bila njegova knjiga obsojena: "Podvrgel sem se, a nisem spremenil niti ene svojih misli."

Odveč bi bilo opozarjati, da segajo sledovi te miselnosti prav v naš čas in med nas. Zahteva popolne in absolutne avtonomije znanosti, kulture in umetnosti je izraz tega duha. Smisel za vdano pokorščino Cerkvi je padel tudi med katoličani. Mesto za pravo notranje pričakovanje odrešilne besede iz Rima, je opažati nevoljo in zagrenjenost ob raznih avtoritativnih odločbah. Pravda ob okrožnici "Quadragesimo anno" je pokazala, da smo se morali boriti za dvoje: za priznanje, da ima Cerkev pravico odločilno govoriti tudi v socialnem vprašanju, in pa za pokorščino Cerkvi tudi takrat, kadar ne govori ex cathedra. Tudi je bilo videti, kakor bi se bili hoteli nekateri izmakniti njenem nauku s "spoštljivim molkom". Doživeli smo pa obenem, da se je prav ob tem pravdanju zbudilo znova in razširilo pravo razmerje do cerkvene avtoritete, pravilno in polno "čutenje s Cerkvijo".

Svoboda

Pri uporu proti cerkveni avtoriteti, ki po mnenju modernistov nasprotuje znanosti in napredku, so polagali veliko važnost na poudarjanje neomejene svobode človekovega duha. Dosegli so, kakor pravi Pij X. v začetku svoje okrožnice: "da se je veliko katoličanov, kot bi bili vdihavali strupeno ozračje, navzelo navade, da mislijo, govorijo in pišejo z večjo prostostjo, kakor pa pristoji katoličanom". O njih samih je papež z vso strogostjo sodil: "S svojimi nauki so sami sebe tako pokvarili — in to Nam jemlje skoraj upanje na spreobrnitev — da so postali preziralci vsake avtoritete in da ne trpijo nobenega vodstva; v zaupanju na neko svojo lažnivo vest skušajo pripisovati iskanju resnice, kar v resnici ni drugega kot izrodek njihovega napuha in trdovratnosti." Zahteva po neomejeni svobodi misli in znanosti sledi nujno iz drugih že omenjenih njihovih načel in je bistveni del modernističnega duha.

S tem so prišli modernisti v nasprotje s katoliškim naukom o svobodi, kakor ga je nekaj let prej podal Leon XIII. v svoji klasični okrožnici Libertas (1888. leta). Onemu, ki pazljivo prebere to encikliko, postane jasno, kako velik prepad se je odprl med krščanskim in modernističnim pojmovanjem svobode. Žal pa je to modernistično pojmovanje postalo kar moderno in vplivalo tudi na mišljenje nekaterih katoličanov, kakor omenja Pij X. Leon XIII. je visoko cenil človekovo svobodo — saj se začenja njegova okrožnica z besedami: Svoboda, najodličnejša dobrina narave — vendar ji je, prav zaradi njenega bistva, določil meje in mere. Napačno je govoriti o popolni svobodi mišljenja in izražanja, saj je vendar ta svoboda omejena po naravni in nadnaravni resnici. Zahteva take svobode pa je umljiva za onega, ki mu je resnica le nekaj relativnega in spremenljivega, ter za onega, kateremu namen umskega prizadevanja ni resnica, ampak le neprestano ustvarjanje duha. Zato je pretirano in napačno zahtevati v kraljestvu duha kot "življenjski pogoj" svobodo, "ki dopušča v vsakem trenutku svoboden, nepreračunljiv stvariteljski zagon duha". Tudi je le v omejenem obsegu pravilno zahtevati "svobodo mišljenja, ki je prvi pogoj vsakemu duhovnemu razvoju, pogoj zlasti vsake umetnosti, znanosti in svetovnega nazora". Prav tako vodi v zmoto enostransko poudarjanje svobodne vesti, "ki nam zavaruje osebno svobodo mišljenja in daje možnost tudi drznega iskanja", ki daje človeku pravico, "da se razvija svojstveno in po lastni vesti". Res je vest norma, vodilo, po katerem se je človek vedno dolžan ravnati — a tu se pravo mišljenje o vesti ne konča. Prav v isti svoji vesti je tudi dolžan skrbeti za pravo vest, to je za vest, ki odgovarja resnici, objektivnemu dejanskemu stanju. Vest je subjektivna norma, ki pa mora biti le glasilo objektivnega zakona in objektivne resnice, če hoče biti dokončno pravilna. Človek mora zato skrbeti, da bo svojo vest orientiral po objektivnih normah. Vest more biti zmotna, zato ni logično zaključiti: vest mi pravi, torej je pravilno. Prav iz te zavesti človeške zmotljivosti me vest uči in nagiba, da moram iskati pomoči tudi drugje, tudi pri avtoriteti, posebno pri oni, ki me v vesti veže in ki mi s svojo v Bogu osnovano nezmotljivostjo jamči za pravo oblikovanje vesti. V konfliktu med svojo sodbo in sodbo Cerkve bo oni, ki prizna avtoriteto Cerkve, ravno v imenu svoje vesti odstopil od svojega mnenja ali celo prepričanja, če ne bo hotel grešiti proti svoji lastni vesti. V tem smislu je torej svoboda vesti omejena, omejena po zunanji stvarnosti.

Boj proti sholastični filozofiji

S stališča modernizma do agnosticizma, evolucionizma, do razumskega dokazovanja, avtoritete in svobode, nam postane razumljiva njegova nadaljnja značilna plat: preziranje, zasmehovanje in uničevanje sholastike. To početje Pij X. ponovno obsoja v svoji okrožnici. Zelo značilna je papeževa izjava: "Ni bolj gotovega znaka za to, da se je v človeku pojavilo nagnjenje k modernističnim naukom, kot to, da pričenja sovražiti sholastično metodo." V tem preziranju se kaže antipatija do prave krščanske filozofije in teologije, obenem pa omalovaževanje cerkvenih določb glede sholastike in sv. Tomaža. Modro je Pij X. med sredstvi zoper modernizem in modernističnega duha postavil na prvo mesto študij sholastike. Kakor je poudarjal že veliki Leon XIII. pomen sholastike za pravo katoliško mišljenje, tako je za Pijem X. tudi Pij XI. vedno in vedno priporočal ne samo klerikom, ampak tudi laikom študij njenih velikih zastopnikov, predvsem sv. Tomaža Akvinskega. Zato ni znamenje pravega duha veliko pomanjkanje vsakega zanimanja za to modrost iz srednjega veka, še manj pa preziranje, kakor ga izdajajo besede, da je sholastika mrtev sistem, le predmet zgodovinskih učbenikov.

Modernost

Iz imena modernizem že zaslutimo novo značilnost modernističnega duha: hlastanje po novem, oboževanje vsega, kar je novo in moderno. S tem pa je združeno zaničevanje vsega starega, tradicionalnega, prezir vrednot, ki so jih ustvarila prejšnja stoletja. Pij X. takole slika modernista: "Čim večjo predrznost kaže pisatelj v tem, da skuša podreti vse staro, uničiti vpliv tradicije in cerkvenega učiteljstva, za tem večjega učenjaka ga imajo." Gorje pa onemu, ki bi se drznil ugovarjati, ki bi "to ali ono novotarijo hotel obsojati po svojem lastnem preudarku; takoj padejo po njem in ga zaznamujejo z nevednežem". In še enemu gorje! Tistemu, ki nastopi za pravice Cerkve, Takega pa naravnost preganjajo in ga hočejo onemogočiti. Tako Pij X. Seveda je to precenjevanje novega in podcenjevanje starega v njihovem sistemu nujno. Saj je v večnem razvoju — po njihovem evolucionizmu — to, kar je novejše, tudi popolnejše, po njihovem imanentizmu — to, kar je bolj pristno, tudi bolj življenjsko in resnično. V zvezi s tem pa je nujna tudi zahteva po reformi. Staro naj se umakne novemu, zdravemu na vseh poljih: v filozofiji, teologiji, zgodovini; preuredi naj se cerkvena hierarhija v svojem bistvu in delovanju, odpravijo naj se razne nepotrebne pobožnosti, zaveje naj nov duh, po želji nekaterih naj se odpravi celibat itd.

Klic po reformi ni nikdar popolnoma utihnil. Upravičen je, kadar hoče odpraviti izrodke in zlorabe, kadar mu je na tem, da življenje preuredi v smislu resnice in večnih zakonov. Reformirati in modernizirati Cerkev — in to na ljubo in v smislu modernih idej in modernega človeka — pa ni v smislu večnosti in nespremenljivosti, s katero jo je obdaril Kristus. Nasprotno: ob neporušni skali je treba reformirati modernega človeka, da se nanjo nasloni, moderno mišljenje prepojiti s cerkvenim naukom in njenim duhom. To je reforma, ki jo zahteva čas. V nebistvenih rečeh se resda tudi Cerkev more prilagoditi novim razmeram, in to tudi dela. Ni pa posameznik, še manj pa kdor je prežet z malo krščansko miselnostjo, poklican, da presodi, kje je taka prenovitev možna in potrebna in kako naj se izvrši. Mar ne kažejo take zahteve po reformi le preveč človeškega pojmovanja Cerkve? Cerkev vodi Duh božji, zanjo je merodajna božja beseda, ne pa človeška zamisel. Cerkev se ne ravna po kriteriju novosti, izvirnosti ali duhovitosti; preveč minljivi so taki temelji za večno stavbo.
 

*  *  *

V teh prav kratko in splošno naznačenih načelih so sestavine modernističnega nauka in modernističnega duha. Osnove te miselnosti so povsem nekrščanske in heretične. Viri teh zmot pa segajo daleč nazaj. Izvirno in novo pri modernizmu je le to, da je s starimi zmotami človeškega duha hotel pomladiti Cerkev in njen božji nauk. Mimo modernih protestantskih teologov gre razvoj nazaj do Kanta, velikega filozofa protestantizma in modernizma, pa do Lutra, Descartesa, tja do nominalista Occhama, ki je bil Lutrov učitelj. Od tam izvirajo njegove ideje. Kam pa vodijo? Sami so izdali svoje namere v stavku, ki ga je Pij X. obsodil: "Sodobno katoličanstvo se ne more spraviti v soglasje z moderno vedo, če se ne spremeni v neko nedogmatično krščanstvo, v liberalni protestantizem." To pomeni, da se modernizem vdaja težnjam, ki vodijo v razkroj krščanstva. Saj v modernem liberalnem protestantizmu ni več mesta za resnične verske dogme, za nadnaravno religijo božjega razodetja. Vse se je razgubilo in padlo pod mečem njihovega kriticizma. O teh sistemih moderne protestantske teologije je dejal njihov zgodovinar Zahn, da so "najjasnejši dokaz popolne izčrpanosti in obubožanosti protestantizma, ki ob koncu 19. stoletja ne ve nič drugega več povedati, kakor to, kar je navadno ljudstvo vedno vedelo: delaj dobro in nikogar se ne boj". Iz tega bogastva je hotel dajati modernizem Cerkvi in modernemu katoličanstvu!

Kar je pisal ob času modernističnih bojev p. Weiss O. P., velja še danes: "Ni težko razumeti, da je ves smisel tako imenovanih sodobnih problemov v temle stavku: ali duh krščanstva, Kristus, križ in Cerkev, ali pa duh sveta, naj bo v modernizmu ali liberalizmu... Srednje poti med tema dvema ni." Zato pa je najbolj zavarovan proti duhu modernizma, ki ga je še danes zaslediti v vseh mogočih oblikah, le oni, ki se popolnoma preda onemu prvemu duhu: duhu pravega krščanstva, katerega vedno živa in življenjska nositeljica je Cerkev.