Vprašanje bivanja - uvod v fašizem 2

Klasični fašizem
 
Na tem mestu smo se te teme že nekajkrat lotili, a tokrat bo ta tema služila kot nadaljevanje uvoda v fašizem, ki smo ga bežno začeli zgolj v vprašanju, kako naj se fašizem razlaga. Logično je, da ga moramo razlagati iz misli fašizma in fašistov samih, in ne iz misli nasprotnikov in kritikov fašizma. To je pač logika vsakega miselnega sistema. Najprej moramo sploh vedeti, kaj zagovarjajo in kako gledajo na svet pristaši nekega svetovnega nazora. Oni so namreč tisti, ki določen svetovni nazor definirajo in oblikujejo. Vsaka kritika je pač le neko zunanje vrednotenje tega svetovnega nazora, ne more pa biti definicija tega svetovnega nazora. Vsak svetovni nazor je filozofski, orientiran metafizično, duhovno in zato nekaj je, še preden se zares izrazi v svetu, v realnih političnih oblikah. Tako lahko za primer vzamemo popularni ameriški libertarizem, ki ne obstaja v neki dejanskosti, temveč le v zavesti in zamislih ter idejah, njegovih pristašev. Zato to pomeni, da po logiki stvari libertarizem definirajo libertarci sami, mi pa posledično izrazimo kritiko na njihovo naziranje izraženo v definiciji. Isto velja za fašizem. Fašizem je definiran od fašistov v idejni zasnovi. To naziranje lahko vsak kritizira, ne more ga pa definirati in določevati, kaj fašizem je, če sam ne "soustvarja" fašizma.

Zato je treba torej zavračanja vsake definicije fašizma, ki izhaja iz nekih nasprotnikov fašizma, povojnih akademikov ipd. Če hočemo zares vedeti, kaj fašizem je, moramo k fašistom po definicijo, če pa hočemo dalje kritiko tega naziranja, se bomo zatekli k nasprotnikom fašizma. To je vsa logika. Če boste terjali definicijo libertarizma, jo boste našli pri prominentnih libertarcih, če boste želeli definicijo komunizma, jo boste našli v besedah komunistov, a če želite definicijo fašizma, jo najdete iz knjig in govorov najbolj zagrizenih nasprotnikov fašizma.

Zato smo na tem mestu predlagali oznako "klasični fašizem", ki bi ustrezno razločila med fašizmom, kot neko retorično hiperbolo in fašizmom, kot realnim svetovnim nazorom, kakor se je pojavil od fašistov samih. Slednje je klasični fašizem.

Moj raj -- tvoj raj

Znan katoliški komentator, je na nekem mestu zapisal, da je fašizem pravnuk krščanske milenaristične herezije. Skupaj z narodnim socializmom in komunizmom, naj bi namreč obljubljal "tisočletni" raj na zemlji. Zanimivo, da je dežurni komentator izpostavil ob tem posebej ravno Mussolinija in v njegovih besedah o obnovitvi imperija, videl takšno herezijo. Še bolj pa je zanimivo, da je ta isti komentator na nekem drugem mestu pisal o "prihodnosti Evrope". In če beremo njegov traktat z istim cinizmom, s katerim bere sam Mussolinijevega, ga lahko postavimo v vrsto teh "vnukov krščanskega milenarističnega heretištva". Zlata sredina, sinteza, "bogočloveškost", ... vse te sestavine, naj se združijo, da dobimo iz njih raj prihodnosti. Kjer bomo sobivali in napredovali. Zanimivo, da komentator sam ne vidi svojega paradoksa.
 
Kajti v njegovih besedah je zares izrisan raj, ki ga v Mussolinijevih ni. Fašizem po svoji zasnovi ne more biti "milenaristična herezija", ker ni nikoli veroval v raj, nikoli ni podajal rešitve, ki bi enostavno in enoznačno razrešila vsa odprta vprašanja in zacelila vse rane. Mussolini sam eksplicitno zavrača pojmovanje življenja, ki bi bilo usmerjeno v neko "razrešitev življenja". Na drugi strani pa omenjeni komentator daje nasvete in veruje v prihodnost, ki bo dejansko "razrešila" življenje. Potegnila ga bo na višjo raven, preko "sekularne države"(!) in razsvetljenskega humanizma! Kaj pa je to, če ne tipično verovanje v neko "srečno" prihodnost?
 
Vprašanje bivanja
 
A fašizem je svojevrsten ravno iz razloga, da ostro pravi: pljunili smo na vse slike raje in vse čudežne rešitve, ki naj bi pripeljale do realizacije človeške sreče. Raj na zemlji ne bo nikoli realiziran. In kakor pravi dalje nekje Mussolini: miru ne bo, dokler se ne bodo vsi vdali sanjam krščanskega vesoljnega bratstva, on, pravi, ne verjame v to možnost, a ničesar ne izključuje. Kaj pa tisti imperij, najsi bo tisočleten, desettisočleten, ali pa zgolj enaindvajsetleten? Imperij je imperij. Imperij miru in pravice, pač pomeni realizacijo neke volje in ne realizacijo človeške sreče, zemeljskega raja. Fašistično "stoletje" in fašistični imperij, bi bila izvojevana s striktnostjo, zavzemanjem za resnico in pravico in ne iz razlogov realizacije zemeljskega raja. To sta dve popolnoma raznolični stvari.
 
A zdaj se vendar vprašajmo, kaj pa je fašizem, če stopimo korak dlje od tistega prvega uvoda. Fašizem je, kakor pravi Mussolini, v prvi vrsti sistem mišljenja. To ni neka ideološka poljubnost, ki se včasih pojavi v demokratičnih deželah, kjer se ljudje delijo na leve in desne, konservativce, liberalce in sredince. Ne, fašizem je fundamentalna, radikalna (korenita) percepcija življenja, predvsem iz družbenega, političnega in metapolitičnega vidika. Je v svojem bistvu totalna, absolutna. Zato fašizem ni nikakršna estetika, ali vprašanje urejanja države in ekonomije, temveč pogled na življenje, človeka, skupnost in povezave med njimi.
 
Fašizem zato pojmuje življenje kot boj, borbo. Človekovo življenje ne more biti nikoli "srečno", negibljivo in udobno. Mussolini izrazi vso filozofijo fašizma v enostavnem stavku: mi smo zoper udobno življenje oz. fašist zavrača udobno življenje. To je najbolj fundamentalna osnova fašizma. Ta osnova odgovori tako na individualistično plat človekovega življenja, kot na kolektivistično. Človek ne more biti srečen, človekovo življenje ne more biti udobno. zato je treba življenje pojmovati, kot borbo in se s tem izviti nihilizmu in depresivni in resignirani paralizi, ki jo nihilizem prinaša. Šele, če človek zavrača udobno življenje, lahko zares svobodno stopi v relacijo s samim seboj in z okoljem, ki ga obkroža. Ta pripravljenost na žrtve in trpljenje, ter boj, je tisti ključ do pozitivne naravnanosti na življenje. To ni "osrečenje", temveč predvsem osmislitev, ki je "sreča" višjega kova.
 
Tako pojmovanje življenja, je bistveno krščansko oz. katoliško. Tudi katoličan razume svoje življenje kot borbo, tudi katoličan prodaja svojo suknjo, da bi si bil lahko kupil meč. Tudi on hoče biti vroč in ne mlačen. Po katoličanovem pojmovanju življenje ne more biti udobno. Udje skrivnostnega telesa Kristusovega -- Cerkve, ne morejo uživati neborbene udobnosti, nam kliče Gregorij Rožman.
  
Življenje po fašizmu ne more biti usmerjeno le v preskrbljenost, kakor da bi bil človek žival, ki misli na eno samo stvar: da bi bil rejen in nakrmljen. Čas brez borbe je čas melanholije, obupa. Mussolini jasno pravi: fašizem zavrača materialistično pojmovanje sreče.
 
Zato fašizem pojmuje življenje v izhodišču kot nenehno trpljenje, borbo. Ni je čudežne formule, ki bi to trpljenje izbrisala iz sveta in napravila raj na zemlji. Človek sam tudi ni nikakršen bon sauvage, ki bi sam na sebi težil k dobremu in ne bi potreboval nobenih norm, zakonov, nobene čvrste morale, temveč je padlo bitje, ki potrebuje strukture v Državi, ki ga vodi. Od tod pomen fašistične absolutne, megalomanske Države. Človek ne potrebuje neomejene svobode, temveč vodstvo, pomoč da postaja boljši, koristnejši človek, da se bori, ne pa da oportuno išče srečo, ki je ne bo nikoli našel. Posameznik sam postaja s pomočjo Države orodje.
 
Zoper vse šarlatane
 
Takšno pozitivno pojmovanje bivanja je zato tudi danes nekaj zares radikalnega in je individualistično v najtršem nasprotju z vsemi individualističnimi sanjarijami o srečnem in udobnem življenju. Je smrt nihilizma in vstajanje krščanskega pojmovanja bivanja. Fašizem je tako morda danes bolje razumljen, kot je bil ob svojem rojstvu. Danes, ko smo okusili raj, materialistično "srečo", tako v komunizmu, kot jo izkušamo v kapitalizmu, razumemo resničnost "zavračanja udobnega življenja", ki ne osrečuje.
 
A predvsem pomembno je tu poudariti, da je tu treba iskati bistvo fašizma in ne v pavšalnih razlagah mnogih na levi in (skrajni) desni. Fašizem je naperjen zoper vse one, ki menijo, da imajo neko čudežno formulo, s katero bodo realizirali na svetu raj. Tudi zoper one, ki vidijo vse probleme v rasno neenotni družbi in pričakujejo z rasnim izčiščenjem "srečo", ali one, ki menijo, da vsi problemi tičijo v vplivu prostozidarjev ali židov v naših narodih, ali one, ki menijo, da je treba človeku pustiti le svobodo... Vsi ti so iz vidika fašizma šarlatani. Vsi ti verujejo v možnost sreče, verujejo, da je človek bon sauvage, da  obstaja trenutek, ko se bo vse postavilo na svoje mesto, verujejo v neko "prihodnost".
 

Problem fašizma in nacionalsocializma

Vsak človek, ki se identificira za desničarja ima gotovo največ težav ravno pri vprašanju ekonomije. Biti desničar v prvi vrsti danes pomeni nasprotovati socializmu. Goreče nasprotovati socializmu v korist nekako namerno zamegljenega individualizma. Desničar je nehote povlečen v vrtinec nasprotovanja državi, kot nekemu drugemu, ki ga ogroža od zunaj in mu nujno krati svoboščine. Desničar do države torej goji zamero, ki narašča, ne da bi se zavedal, da postaja vse bolj okužen z individualizmom in torej liberalizmom samim. Desničar, ki naj bi vednos tal nasproti liberalcem in socialistom, tako postane sam liberalec.

Iz lastnih izkušenj lahko gotovo vsak izmed nas izpove to shizofreno situacijo, ko se od konservativca, ki naj bi konserviral neke stalne vrednote, terja, da podpira svobodni trg in svobodo posameznika nasproti državi. K sreči, se spominjam, lahko človek odkrije knjigo Romana Guardinija "Svet in oseba", v kateri ta avtor opozori na tri napačna pojmovanja sveta okrog nas. Subjekt, narava in kultura. Dovolj je že, da nas avtor v njej opozori, da so ta tri pojmovanja nekaj novega, nekaj kar je pretrgalo s starim svetom krščanske Evrope, da bi začeli nanja gledati nezaupljivo. Popolno zavračanje lastnega subjekta, česar v knjigi eksplicitno sicer ni, pa pelje človeka skozi nekakšen krščanski nihilizem v uvid nelogičnosti individualizma. Kakor koli že, drobna knjižica je zlata vredna.

In sedaj, ko človek v konservativizmu, kakor se javlja danes v raznih demokratskih strankah in raznih medijih ter raznih govorcih, uvidi nekaj, kar naj bi bilo desno pa ni, ima na voljo dve možnosti. Trditi, da je desno-leva delitev lažna in plod vodene dialektike ali pa skušati priti do dna, kaj je tisto, kar dela desno za desno. Druga možnost je seveda logična, prva še vedno bazira v individualizmu, ki ga je človek staknil med svojim pohajkovanjem med konservativci.

Vse, kar je različno od mene, je na moji levi. To je priljubljeno mišljenje raznih desničarjev, a v resnici skriva v sebi poanto. Desnica mora biti desna, ali pa ni desna in je ni. To pomeni, da veliko variacije gotovo ni mogoče, toliko manj je logično mišljenje, da se pravo desnico najde nekje na sredini, medtem ko skrajna desnica postaja vse manj desna. Načela so vendarle tista, kar nekaj delajo za desno ali levo. Načela pa ne prenašajo dobro kompromisov. Vsak kompromis načelo nekoliko pokvari, dokler ni načelo le še plesniv čevelj. Zato je težko reči, kdo je desen in kdo lev, a ena resnica je evidentna: kdor pravi, da ni ne lev ne desen, je lev. Agnostiki, iskalci, skeptiki... so nekaj najbolj avtentično levičarskega.

Kar pa je z vprašanjem levičarsko-desničarske delitve dandanes neverjetno tesno zvezano, je vprašanje narodnega socializma. Kolikokrat smo že videli prerekanja o tem, ali je narodni socializem levičarski sistem ali desničarski. Ta problem je tako oster za pogled, da bi na tem mestu lahko našteli nebroj najbolj smešnih dokazovanj, da je narodni socializem (NS) nekaj levičarskega. To dokazovanje izvajajo predvsem demokratični konservativci, vodi pa jih primarno dvoje: odveza kakršnekoli asociacije njih samih z NS in asociacija socializma, s tistim, kar je po njihovo najzlobnejši politični sistem, kadarkoli kreiran.

Logično torej je, da skuša človek dokazati očitno distinkcijo med t.i. marksističnim socializmom ali znanstvenim socializmom in narodnim socializmom, a vendar je takšen napor obsojen na neuspeh, če je sogovorec prepričan, da pred-marksistični socializem oz. socializem, kot anti-individualizem, ne more biti desen. Če je tak človek prepričan, da desnica pomeni gospodarski individualizem, potem po njegovo zgolj to dokončno definira tisto, kar je desno v desnici. Seveda pa se s takšnim pojmovanjem ni moč strinjati in tu še globlje zazeva problem pojmovanja desnice same.

Včasih je človeku že težko dokazati, da je narodni socializem nemška oblika fašizma, čeprav more biti to glavni in najlažji argument, da bi ljudje videli razliko med znanstvenim socializmom in narodnim socializmom. Tu namreč nekoliko zavaja samo ime: narodni socializem; ker po krivici vzbuja pojmovanje mnogih, ki torej govorijo o socializmu v dveh vejah: mednarodnem in narodnem (socializmu in nacionalsocializmu). Po tem pojmovanju torej narodni socializem ne pomeni nič drugega, kot prekrojen marksistični socializem oz. marksistični socializem brez "mednarodnosti" oz. marksistični socializem zmešan z nacionalizmom ali kakim drugim šovinizmom. To pa je seveda neka lažna poenostavitev, ki niti malo ne drži.

Narodni socializem je ena od vrst socializma, kot anti-individualizma oz. pred-marksističnega pojmovanja socializma; lahko pa bi rekli, da je ena od vrst korporativizma, korporativizem pa je ena vrsta neindividualizma oz. če hočete, socializma. Evidentno pa je, da se je narodni socializem v Nemčiji razvil iz navdiha in svetovnonazorske usmeritve, ki jo je v Italiji razvil fašizem z Mussolinijem na čelu. Vendar tu nastane drug problem, NS in fašizem nista zamenljiva pojma, ker  NS ni avtentični fašizem, temveč le neka fašistična variacija, ki sorazmerno z nekaterimi vplivi izgublja svojo podobnost s fašizmom.

Prav tako je neresnična trditev, da fašizem v jedru pomeni nasprotje egalitarijanizma (égal, enakost; equality). Fašizem v prvi vrsti ne pomeni nič drugega kot enakovrednost v vzajemnosti in posledično absolutistično državo. Logično je, da v fašizmu ni prostora za egalitarijanizem, kakršnega poznamo danes v skrajnih strujah, ker je ta nelogičen vsaj za prostor v katerem se je fašizem razvil. Italija, tako kot vse druge evropske države, ni poznala multikulturalizma ali raznih post-dekadentnih družbenih zaščitenih skupin, ki bi potrebovale neko izenačevanje, tako da se v fašizmu to vprašanje sploh ni moglo zares odpirati. Vsekakor pa je fašizem, tako kot vsa proti-individualistična  naziranja poudarjal enakovrednost ljudi. Ravno to je najbolj očitna distinkcija med znanstvenim socializmom in fašizmom. Če prvi terja neko brezrazredno družbo z diktaturo proletariata, kjer vsi postanejo proletarci te ali one oblike, pa fašizem poudarja dopolnjevalno se različnost stanov, ki skupaj pomeni eno telo - corpus. Enakovrednost v različnih nalogah, bistveno krščansko pojmovanje, torej pomeni razkol z onim socializmom, ki meni, da so stanovi odveč in da se morajo vsi proletarci povezati med seboj, ne glede kaj je njihova panoga dela, in trdi, da so nekateri stanovi odveč.

Ravno zaradi takega pred-marksističnega socializma pa je bil fašizem nekdaj deležen kritik, da gre v resnici za eno od oblik kapitalizma, ki brani interese kapitalistov pred socialisti, komunisti in anarhisti. Fašizmu so očitali, da je v službi velikih kmetov in velike industrije in je v svojem bistvu kapitalističen. Ti očitki so prihajali s socialistične strani, ki se ni mogla sprijazniti s sadovi tega političnega sistema. Še celo danes se vsakikrat nasmejemo, ko ljudje trdijo, da fašizem pomeni korporativizem, korporativizem pa da pomeni zvezanost države s "korporacijami", korporacije pa da pomenijo velike državne ali mednarodne firme. Ta argument je tako zabaven, da ga človek nerad popravlja, saj kaže zanesljivost teh, ki ga uporabljajo. Njihova nevednost kaj fašistična "korporacija" pomeni, je dokaz njihovega nepoznavanja osnov fašizma.

A vendar je danes vseeno zelo popularno mišljenje, da je fašizem le ena od oblik socializma, kot tak pa ne more biti desen. Ta problem smo videli že zgoraj pri NS. Zagovarjajo pa to neumnost najglasneje amerikanski "desničarji". Vendar pa oni predstavljajo poseben problem desnice. Njihova delitev na desno in levo izvira iz iste korenike, ki je ameriška revolucija. Ta pa je torej tisto, kar jim predpisuje njihov individualizem in zavračanje države ter z njo povezanih socialnih institucij.

Ameriški konservativci ali desničarji  se od svojega levega proti-pola ločijo zgolj po razumevanju svoje revolucionarne ustave (ameriške konstitucije). Oni verjamejo v nespremenljivost in večnost tega papirja, levičarji pa verjamejo v progresiven razvoj načel iz te listine. A če razumemo, da ta papir ni nič drugega kot izdelek od francoskih filozofov navdihnjenih protestantskih prostozidarjev, nam postane kmalu jasno čemu ameriški desničarji še vedno zastopajo radikalni individualizem.

Protestantizem je vendarle individualistična religija, ki se danes ponaša s svojo "delovno etiko", ki je početek kapitalizma. Nič čudnega ni, da so amerikanski desničarji nastrojeni zoper vsako obliko proti-individualizma, ker so liberalni v samem jedru. Njihovo razumevanje desno-leve dinamike je docela popačeno in s tako distorciranim pogledom torej zrejo na evropsko predvojno desnico. Na žalost pa je njihov konservativizem postal zgled, po katerem se ravnajo tudi evropski desničarji in zato imamo danes desne kapitaliste.

Zato se zdi tako patetično napadanje NS in fašistov, češ da niso zares "desni". Ta obupana taktika naj bi njihovo "desnico" rešila pred levičarskim opletanjem s tema dvema pojmoma. Toliko bolj čudno se zdi, da se od fašistov in NS diferencirajo tudi t.i. novi in alternativni desničarji, ki sicer trdijo, da so "videli prek", da so požrli rdečo tableto, da jih ne zanima več demokratarsko povojno potvarjanje zgodovine. Res sicer je, da ti, ki se danes imenujejo za fašiste in narodne socialiste, še zdaleč niso niti senca tistega, kar ta dva pojma pomenita, a to ne daje nikakršne legitimitete raznim kontemporarnim desničarjem, da bi na svojo pest presojali, kaj je desnica in kaj ni.

Bodi češčena Slovencev Kraljica!

Brezboštvo širi silno se po sveti;
Peklenski zmaj z železja se 'zmuzuje,
Gerdi Boga, in zlobo poljubuje;
Le redki res za Stvarnika so vneti.

 
In vendar svet obseda duh napeti,
Strašno visoki stolp si doziduje,
Češ: brez Boga naj vsak v nebo potuje;
Al: zmes jezikov mu je sad ukleti! —

 
Človeštvo v novo za napuhom hira,
Laži le kuje strasti mu orožje,
Resnico tare, — psuje, kar je Božje;

 
Se narod z narodom gerdo prepira,
Ne vživa ta, kar vsem daje postava:
Svet nova babilonska je zmešnjava!

  

Aposteljni, nevedni še, so zbrani.
Pod milo brambo vsih nebes Kraljice
Pomoči čakajo, da svetu lice —
Prej temno — razsvetlijo na vse strani.

  

Kar zasveti se žar po vsi dvorani,
Duh sveti siplje v svetem ognju pšice,
Poterdi zbor, vplamti mu serčne žice:
Malik se grudi, žid se več ne vbrani.

  

Se v Rimu prava Cerkev zedinjuje,
Človeštvo v novo zdravit spet terpeče,
Zvesto pripravlja se, da zazboruje.

 
O sveti Duh, ki celiš rane skleče!
Navdihni zbor, Očeta nam ojači,
Naj zgine pih, ki svet mori in tlači!

 
(Josip Furlani, 1869; "V spomin vesoljnega cerkvenega zbora v Rimu, ki se ima pričeti 8. grudna 1869.")
 
Mati Božja, vedno Devica, je slovenskega naroda Kraljica in Priprošnjica. Ko danes vse bolj narašča v ljudeh žeja in hrepenenje po identiteti, pripadnosti, koreninah, izročilu, dediščini, itd. se vendarle ozrimo k naši Nebeški Materi Mariji, s katero je slovenski narod in Slovenec, tako močno zvezan. V čaščenju svoje Kraljice Slovenec hote ali nehote najde stik z bistvom lastnega naroda. Ta stik je resničen, avtentičen, pravi in docela presega tisto, kar nam ponujajo neki staroverci, ki svoje izročilo iščejo po mrtvih pravljicah literatov devetnajstega stoletja.
 
V čaščenju svoje Kraljice postajamo uglašeni z neprekinjeno verigo rodov naših prednikov in na ta način potrjujemo, da smo Slovenci in da naše bistvo, naša identiteta, ne bazira v kratkih koreninah liberalne in postliberalne Evrope, temveč izvira iz mogočne, nepremične korenine, ki je ni moč izruvati.
 
Danes se vračajmo zato k svoji Kraljici in ji izpovejmo svojo lojalnost, od nje pa prosimo zaščito in vodstvo.
 
Vseh rodov Kraljica — prosi za nas!

Nietzschejev paradoks

 

"Kdor bi mu očital neusmiljenost, je sam preslab, da bi bil neusmiljen."

-F. W. Nietzsche

   
Zelo zanimivo je, da je z nihilizmom začuda tesno povezan pretiran, skorajda patološki občutek sočutja. Tu gre za bolestno sočutje, ki se izraža tako, da človeka paralizira že pogled na ubogo žival, ki je lahko celo žuželka. Ta čudno pretanjen občutek za krivičnost sveta je vendarle tisto, kar nihilizem vzdržuje pri življenju.

Ker pa je ta občutek do trpečih ljudi, živali in celo stvari, tako paralizirajoč, se mu nihilist skuša izviti iz primeža.

Znana je anekdota iz življenja velikega "nadčloveka" Nietzscheja. Med pohajkovanjem po ulici je bil priča pretepanju vlečnega konja. Pognal se je h konju, ga objel, da bi ga zaščitil pred udarci.

Ta isti človek je potem spisal knjigo z naslovom Der Antichrist, v kateri beremo o morali novega nadčloveka. Dobro je, kar je močno, slabo, grešno je, kar je šibko. Tu je očitna hinavščina tega filozofa, ki je imel tako močan občutek sočutja, da ga je skušal izbrisati iz zavesti na način, da bi spremenil svet. Ta svet bi bil kreiran tako, da v njem ne bi bilo mesta za sočutje, usmiljenje... in morda, samo morda, ga tudi on ne bi več čutil.

Krščansko usmiljenje je sramota, tako je govoril Nietzsche. Krščanstvo izdeluje šibkega človeka, se mu je zdelo, ker je čutil vso šibkost svoje osebe, da se je zlomil ob pogledu na trpečo žival. In v tem je nekaj tiste hinavščine, ki jo je očital vsem drugim. V tem, da je skušal kreirati novo moralo, da bi presegel tiste paralizirajoče občutke, ki so se porajali v njem samem.

Tudi danes je mnogo takih, ki sramotijo krščansko usmiljenje, krščansko dobrodelnost, a se razjočejo nad trpljenjem in smrtjo malih živalic. Prvi, ki pride na misel je Chechar, španski nacional-socialist, ki najvišje postavlja Nietzscheja, Rosenberga in Hitlerjev Tischgespräche im Führerhauptquartier. Ta nadčlovek, ki mu je krščansko usmiljenje prav posebno oster trn v peti, je imel hišnega ljubljenčka zajca. Nekaj ga je ubilo in človeka je to tako iztirilo, da je prekinil pisanje knjige in na svojem blogu izpovedal silno duševno bolečino ob tem dogodku. Z golimi rokami je izgrebel zajcu grob in ga pokopal, ter za njim žaloval.

Ti ljudje naj bi torej govorili o "suženjski" in "gosposki" morali. Ti ljudje naj bi se zgražali nad tistim palestinskim Pridigarjem, ki je pridigal "blagor ubogim; blagor žalostnim...".

To je hinavščina bega iz nihilizma, s katerim je povezan ta bolestni občutek krivičnosti sveta. Zato izdelujejo človeka, junaka, ki ne bo več čutil suženjske morale, temveč bo zmogel zakrkniti tisto odprto, skelečo in pekočo rano, ki ji pravimo sočutje, usmiljenje. A hinavščina je ob tem vidna in bode v oči, da je ni mogoče spregledati. Pomiljevanja vredni "sužnji", ki  v razpelu ne vidijo zmage, temveč krivičnost sveta, ter zato to razpelo sovražijo z vso močjo, ki jo premorejo.

"Vsi slabotni naj poginejo!", pravi filozof, mi pa lahko dodamo: "Nietzsche je mrtev."

Na koncu tega dela poti

 
  
Petnajstega julija pred dvema letoma je bil na tem mestu objavljen uvodni zapis v idejo "slovenske rekonkviste".
 
"Kar nam po pravici pripada!" Ta narod, ta dežela, sta slovenska in Slovenec pomeni biti katoličan. Ne staroverec, ne ajd, ne pogan, ne neopogan, ne kulturni kristjan, ne agnostik, ne ateist, ne protestant, ne pravoslavec, ne žid, ne musliman ... temveč katoličan.
 
Po dveh letih se zdi, da je osnovna naloga tega bloga izpolnjena. Ta naloga je bila zgolj v tem, da se predstavi del skritega bogastva katoliškega aktivizma, bodisi v kulturi, politiki, ali na socialnem področju. Uspeh je seveda vprašljiv. Zanimanja za to odkrivanje ni veliko. Danes je veliko bolj popularno zatekanje v neke tuje ideološke in svetovno nazorske koncepte. Bodisi ameriške in angleške, bodisi celo ruske in nemške, pa tudi hrvaške in srbske. Danes je veliko popularnejša alternativna desnica, pa kapitalistični psevdolibertarni konservativizem. Nesmiselno je torej sploh govoriti o kaki slovenski rekonkvisti in klicati, da je ta dežela katoliška in last katoličanov. A vendar je nekje treba začeti. In začetek je bil.
 
Po dveh letih je namen tega bloga odslužen. Človek ima vedno premalo časa in tako so dnevi prekratki in prenapolnjeni z obveznostmi, da bi se človek lahko zares posvetil delu na blogu. Objave postajajo redkejše, na kar vpliva tudi odsotnost vsakega zanimanja. Na koncu človek piše le še sam sebi, kakor kak napol zblazneli entuziast.
 
A začetek je bil. Dve leti se je na tem mestu dokaj redno objavljalo. Vse skupaj je nastalo okrog osemdeset zapisov, večinoma avtentičnih člankov raznih katoliških avtorjev od leta 1850 - 1945, ki so bili tu spravljeni v pravo formo in objavljeni. Nekaj zapisov je pa nastalo tudi v okvirju razvijanja neke kontinuitete te katoliške misli, a je to tudi ostalo dokaj obskurno in nepomembno. A tudi to je vendarle bil začetek.
 
Če se moramo danes česa katoličani zares zavedati potem je to dejstvo, da je nihilizem zares zavladal. Ta nihilizem je zavladal v mišljenju ljudi in če ga želimo zares preseči, moramo izhajati iz njega navzven. To pomeni, da moramo z nihilizmom zoper nihilizem. Vsak argument mora biti baziran na nihilizmu, da bi se končno nihilizem sesul sam vase, kakor kup mokrega peska, ki ga razravnamo v pot.
 
Vsak čas ima specifične pogoje. Toka časa se ne da ustaviti ali zasukati nazaj. Zgodovina je dinamična. Teče linearno po časovni premici. Za vsako dobo pride čas. To pa pomeni, da kot katoličani nikdar ne smemo pristati na mišljenje, da določena doba ni dojemljiva za naše težnje, naše ideje. Nikdar ne smemo pasti v miselnost, da se moramo nekako povrniti v pretekle čase, da v sedanji dobi pa ne moremo žeti sadov, ker se je izneverila ta doba Kristusu. Ne. To so skušnjave, ki vodijo v resignacijo, v ničevo pasivnost ali vsaj v tisto brezplodno laično katolištvo. Za vsako dobo je prišel pač čas, da nastopi, a v vsaki dobi mora kraljevati Kristus. Pogoji so drugi, naša zahteva je ista.
 
Zato je tako nevaren tudi katoliški tradicionalizem, ki kot nek proti-pol katoliškega liberalizma na koncu ponuja iste sadove, kot katoliški liberalizem sam: izključenost iz aktivnega oblikovanja družbe. Ne moremo se več vrniti v čase pred državo, v čase pred regulirajočo državo, nikoli več ne bomo obnovili razmer, ki so vladale pred industrializacijo in urbanizacijo. Zato pa moramo torej terjati katoliško državo, katoliško regulirajočo državo, katoliško avtoritarno državo. Terjati moramo pokristjanjenje ekonomskih procesov, pokristjanjenje kulture, šolstva, vseh družbenih procesov. Ne manj države, več države, a država naj bo katoliška. Nič več fraz: država naj se ne vtika v družino, temveč: država naj se vtika v družino, a država naj bo katoliška.
 
To je torej nujen obrat nas katoličanov: proč od pokristjanjevanja posameznikov, na pokristjanjevanje institucij. Namesto pasivnega romantiziranja preteklosti, iščimo v tej preteklosti načine, da podvržemo to družbo, to državo in ta svet kraljevanju Kristusa Kralja. Vse, kar nas navdaja s pasivizacijo in resigniranostjo je treba prevprašati in po potrebi se od tega zdravo distancirati. Kajti vsak čas zahteva od nas, da v njem zakraljuje Kristus.
 
Ne indiferentnosti, temveč zagrizenost, radikalizacija načel, gorečnost! Ne nasedajmo onim, pa najsi prihajajo iz katerekoli smeri, ki trdijo, da je mogoča indiferentna država, neka čista oblika države brez vsake ideološke zaznamovanosti. Taka država ni mogoča. Vsaka država je ideološko močno zaznamovana, vsako državo vleče močno v eno smer. Če je ne vleče v našo, jo pa v nam nasprotno. Če ni država eksplicitno krščanska, katoliška, je proti-krščanska, proti-katoliška. Če ni naša, je proti nam. Kakor je rekel Kristus, kdor ni z Njim je proti Njemu. Zato moramo za svoj glavni, prvi in zadnji, cilj imeti katoliško državo. Državo, ki se, kakor so se Sveti trije kralji, pokloni Kristusu. Nikar ne verjemimo lažnim prerokom, ki govorijo o indiferentni državi, o demokratični aparaturi, ki deluje le v službi nekemu skupnemu dobremu. To mitološko bitje živi le v glavah "dobronamernih" katoliških spravljivcev, ki se potem radi praskajo po glavah, ko se svet okrog njih spreminja do nerazpoznavnosti. Tuhtatjo, kaj je vendar vzrok temu, da so postali tujci v lastnem domu, kaj je vzrok temu, da bodo njih nazori kmalu postali "sovražni govor". Ne zavedajo pa se, da so oni s svojo politično apatičnostjo, s svojo resigniranostjo in pasivnostjo, predvsem pa s svojo vero v ono mitološko žival: indiferentno demokratično državo, pripomogli k takemu stanju.
 
Zato smo na začetku, a smo vsaj na začetku. In ta začetek je majhen delec v mozaiku, za katerega upamo, se nekoč zapolni in iz njega zasije podoba. Na nas je, da ta prvi kamenček vstavimo s posebno pozornostjo, posebno občutljivostjo. Da počasi iščemo, odkrivamo, diskutiramo, oblikujemo, se kalimo.
 
Na tem mestu smo to skušali početi dve leti. Po dveh letih se zdi, da je v takšni obliki tega dovolj.
 
Ta blog ni dosegel veliko, morda ni dosegel prav nič. A je obstajal. Skušal zgolj biti. 
 
V nadaljevanju se bo na tem blogu še objavljalo, a brez tistega cilja, za katerega je bil blog ustvarjen. Objave bodo naključne in bodo v polni zavesti sprejemale dejstvo, da obstaja le zaradi samega sebe. To pomeni nekakšen odmik.
 
Bloga Črna garda iz kota! in NeoDomobranec, bosta za zdaj še vedno obstajala v isti obliki. Delovanje NeoDomobranec youtube kanala bo ostajalo isto.
 
Časa je vedno premalo.

O katoliški rekonkvisti (Bangha, 1939)

"Dalje gre še za to, da si spet osvojimo in pokristjanimo vladajočo kulturo kot tako, ker brez nje bi moral ves trud z izobraževanjem posameznikov še vedno ostati prav bistveno pomanjkljiv. Tisoče in desettisoče ljudi lahko posamezno poučujemo in pridobivamo za resnico, in vendar vse to ne zadošča, da bi duhovno podobo družbe obnovili v smislu krščanstva. Le tedaj smemo upati na resničen uspeh, če tudi duha in vse področje duhovnega življenja in celotnega kulturnega delovanja spet iztrgamo zlim silam in podredimo dobrim.

Družba tako dolgo ni pokristjanjena, dokler je še posameznikom — in naj bi bili še tako številni — vsakikrat potreben junaški odpor proti celotni kulturi okrog njih, ko hočejo biti kristjani in krščansko živeti. Dokler šolski zakoni in uradni učni načrti, javni pouk in univerze, učene družbe in znanstveno življenje skoraj načeloma nasprotujejo, dokler iz vodilnega leposlovja in tiska, iz gledališča in kina, radia in umetnosti, iz splošnih veljavnih nravnih nazorov in iz mode veje tako zelo nekrščanski duh, moremo govoriti o zopetni osvojitvi družbe za Kristusa in za njegovo kraljestvo le v omejenem obsegu."

To so misli Adalberta Banghe, madžarskega redovnika na Kongresu Kristusa Kralja, ki je potekal leta 1939 v Ljubljani. In ob te besede ponovno postavljamo besede, ki jih je izrekel Mihael Opeka na petem katoliškem shodu v Ljubljani, leta 1923: "Bog hoče! Da jadrno hitimo in vsak v svojem stanu, vsak na svojem polju, vsak po svoji moči v našem narodu spet izvojskujemo našemu Bogu, kar je njegovega."

To je tista osnovna misel "slovenske (katoliške) rekonkviste", ki naj, zato si prizadevamo in si moramo vedno bolj prizadevati, zajame naš narod. To pomeni, da naj ta misel zajame slehernega katoličana, od mladine, do starih, betežnih in bolnih katoličanov. Ta misel pa je, da zahtevamo, kar nam po pravici pripada. Pripada pa nam, da na tej zemlji kreiramo zopet katoliško družbo s katoliško državo, kjer bo katoliškemu svetovnemu naziranju zagarantiran priviligiran položaj.

V tem mora priti do preloma s tistim pomehkuženim pojmovanjem katolištva in katoličana, ki se v našem katoliškem občestvu nahaja že od konca vojne dalje, ko smo bili katoličani nasilno, s konkretno državno silo, potisnjeni v podrejen položaj brezvercem in drugovercem. S tem nasilnim dejanjem je narod evidentno izgubil svoje jasno bistvo in zabredel na spolzko pot breznarodnega, materialističnega naziranja, ki vse bolj grozi, da na njej končno pogine.

Katoličani so v podrejenem položaju kreirali nekakšno pohabljeno pojmovanje katolištva, po katerem katolicizem ni absoluten in totalen, temveč je stvar zasebnosti in mora biti vedno podrejeno "skupnim narodnim" interesom. Zato se danes slovenski katoličani osredotočajo na neke družinske iniciative in na posameznika. Spreobračajo posameznika, nočejo pa spreobračati družbe. Skušajo namreč s svilo krpati luknje potapljajoče se ladje. Govorijo o stari in novi levici in ustvarjajo lažne distinkcije sebi na škodo, povezujejo se z materialističnimi desničarji in sodelujejo v lažnem dualizmu: ali kapitalizem -- ali socializem. Namesto branja katoliških avtorjev in ponovnega odkrivanja pozabljenih katoliških teoretikov in praktikov, se zatekajo k protestantom in pravoslavcem in v njihovih brošurah iščejo navdiha.

Predvsem pa ne razumejo, da je ta dežela vedno bila katoliška in da torej ne more katolicizem biti v podrejenem položaju, ali biti izenačen z nekimi nekatoliškimi svetovnimi naziranji.

Danes, ko so svoja suha usta spet začeli odpirati t.i. staroverci, je pomembno, da tem zgodovinskim revizionistom jasno povemo, da je edina "stara" vera te dežele, vera katoliška. Že takoj po Kristusovi smrti, se je na naši deželi, ki je v neposredni bližini starega rimskega imperija, bogato razraslo katolištvo. To katolištvo pa tudi ni nikdar zares zamrlo, čeprav je bilo zaradi prihoda slovanskih barbarov, nekoliko omejeno, dokler se niso tudi ti barbari, naši predniki, navzeli katoliške vere in naša dežela je ostajala v sami srčiki krščanske Evrope. Kdo so torej pravi "staroverci"?

Na katoliškem občestvu danes je, da terja svojo zgodovinsko pravico. Da terja nazaj, kar je njegovega. A ko to terja, ne pomeni, da hoče pokristjaniti človeka, temveč, da hoče pokristjaniti družbo, državo, kulturo. Ponovno pokristjaniti ali: ponovno zaživeti na svoj lasten, v zgodovini naroda utemeljen način.

Ta obrat mora danes napraviti katoličan. Zavreči in pljuniti mora v obraz raznim "demokratarjem", "razumnikom", ki na škodo katoličanov sanjajo o "spravi in sožitju"! Zaradi njih tudi vsi tisti Slovenci, ki zaradi svojega omejenega intelekta ždijo na proti-narodnih "narodnih" pozicijah, ne vidijo resnične moči katolištva, resnične narodne tradicije, ki jo vsebuje le katolištvo. Odkrijte jim spet nazaj bogato narodno tradicijo! Umaknite vsaj za minuto s svojih miz Prešerna in Cankarja in nanje postavite kakšne žive figure iz naše narodne preteklosti. Dovolj smo slišali o Vovku in Slomšku, povejte nam še kaj o Mahniču in Missiji. Dovolj literatov in pesnikov, hočemo žive aktivne katoliške osebnosti. Dovolj katoliških disidentov in katoliških "spravljivcev", hočemo katoliške pravoverce in brezkompromisneže. Proč s Kocbekom in Gosarjem, dajte nam Ušeničnika in Odarja.
 
Zato ob tej priliki ponavljamo: katoliška družbena, politična, socialna misel je bogata. Bogatejša od katerekoli druge, ker le ona je zares narodna, saj v primeru našega -- slovenskega -- naroda, biti naroden pomeni biti katoliški.

Danes torej nočemo vsiljevati nikomur svojega katoliškega prepričanja, ne drugovercem, ne brezvercem. Kot katoličani želimo le nazaj, kar nam po pravici pripada. Hočemo katoliško državo in družbo temelječo na katoliških naziranjih.

Danes smo še vedno na začetku in začetku bomo še kar nekaj časa. A tudi začetek je pomemben. In naša naloga torej danes je, da predvsem molimo za ta cilj slovenske rekonkviste, da v ta namen iščemo in odkrivamo avtentično slovensko katoliško misel in da zopet postanemo uglašeni, iste volje in istega naziranja z našimi predhodnimi rodovi.

Katoliški svetovni nazor (Turk, 1943)

"Katoliški svetovni nazor"

Iz članka: O zgodovini in svetovnem nazoru

Dr. Josip Turk, 1943

 
 
Po vsem svetu bo Cerkev hkrati preganjana samo enkrat in to bo ob koncu, ki se ga njeni sovražniki morejo najmanj veseliti, dočim bodo Kristusu zvesti verniki tedaj klicali zadnje besede Nove Zaveze: »Amen. Pridi, Gospod Jezus!« (Raz 22, 20.) To preganjanje ne bo dolgo trajalo in sovražnikom Cerkve bo takoj sledila kazen za petami, kakor je še niso doživeli in ki tudi nikdar več ne bo imela konca, ker bo tedaj konec vse človeške zgodovine. V zgodovini pa je katoliški svetovni nazor katoliški tako, da ga nobena človeška sila ne more premagati, ker kljub vsem imperialističnim težnjam in kljub vsem grožnjam o neki novi svetovni diktaturi ni in ne bo ene same zgolj človeške sile, ki bi obvladala ves svet. Je namreč nekdo drugi, ki vlada ves svet. On, ki je »bil na krmi in je na vzglavnici spal« (Mk 4, 38). Ko so ga zbudili in mu rekli: »Učenik, ti ni mar, da se utapljamo?« je vstal, zapretil vetru in morju : »Molči, utihni!« In veter je ponehal in nastala je velika tišina. In rekel jim je : »Kaj ste boječi? Še nimate vere?« (Mk 4, 58—40.) Če je Gospod spal, mi seveda ne smemo spati, kakor tudi njegovi učenci niso spali, ampak moramo moliti, delati in trpeti, ne da bi se česa bali, kakor so se bali njegovi učenci. Niti za Evropo se nam še ni bati, dokler odmeva spokorni klic iz evropske Fatime, čeprav ne smemo prezreti simboličnega pomena dejstva, da leži Fatima že na skrajnem robu evropskega zapada.
 
Kadar je resnični svetovni nazor v večji človeški družbi premagan zofistično ali z nasiljem, tedaj mnogi kaj hitro sklepajo, da je premagan tudi z resničnimi razlogi. Če drugih razlogov ne najdejo, se zadovoljujejo vsaj s temi, češ da to, kar je premagano, ni več aktualno, ampak zastarelo, nazadnjaško, ne pa moderno in »napredno«, zlasti če se to, kar je moderno in »napredno«, laska človeškim strastem. Tako se mnogim zdi, da zgodovina sama priča za resničnost tistega svetovnega nazora, ki je aktualen. To je njihova zelo priljubljena »dobra vera«, toda dobra vera, za katero bi pa radi zvrnili odgovornost na druge, zlasti na katoliške duhovnike, zato si jih tako zelo žele imeti na svoji strani in gorje tistemu, ki si upa to njihovo dobro vero motiti. To njihovo stališče lahko imenujemo aktualizem, kar je le drugo, morda za tega ali onega bolj jasno ime za modernizem v njegovem najbolj splošnem pomenu, za modernizem, kakor ga je tudi med nami zelo veliko, za modernizem, čigar stališče v pogledu na resnico je relativistično in evolucionistično in ima za napredek vse, kar je novo, tudi revolucijo. A že zato nasprotuje katoliškemu svetovnemu nazoru, ki je katoliški ne samo v pogledu na prostor, kakor smo zgoraj omenili, ampak tudi v pogledu na čas in je zato zares univerzalen, ubikvističen in perenističen in obenem vedno aktualen, tako da je, kakor priznava sam Harnack, vedno star in vedno mlad in se zna prilagoditi vsem zgodovinskim spremembam, ne da bi se bistveno količkaj spremenil. To je življenjska značajnost non plus ultra, ki vzbuja pri nasprotnikih veliko večje občudovanje, kakor si ga morejo pridobiti razni tekači za časovnimi, zakotnimi in osebnimi m nenji. Še bolj pa ta aktualizem nasprotuje resničnemu svetovnemu nazoru, kadar je ta z nasiljem premagan, če po znani basni o volku in jagnjetu išče krivdo za njegov teritorialni ali osebni poraz ne na krivcih, ampak na nedolžnih, češ da so že morali delati take in take napake, da je tako daleč prišlo. Spomnimo se na proslulo »Premišljevanjeo Španiji« in na današnje govorice, češ če je bil ubit ta in ta, je že moral kaj zakriviti. Človeku poka srce, če mora doživljati takšno postopanje z resnico. Za tak aktualizem se zavzemajo ljudje, ki tako radi slede duhu časa in so tako radi sodobni in moderni, da si kot nebogljeni otroci časa rajše mehko posteljejo v zibelki svoje dobe kakor pa kot izkušeni možje na starih, včasih sicer trdih, a vedno trdnih tleh resnice. Če bi torej moderne ljudi spraševali od hiše do hiše, kateri svetovni nazor se jim zdi resničen, bi skoraj vsi odgovarjali, da vsa moderna zgodovina priča za resničnost modernega svetovnega nazora. Resnemu človeku, ki dobro pozna ljudi in ve, za kaj vse se ljudje lahko navdušujejo, navedeni njihovi razlogi in zgledi nič ne veljajo. Zato smo mi oziraje se na pomen aktualizma postavili na prvo mesto druge, bolj resne disputacijske dokaze. Kajti tudi za resnega človeka obstoji vprašanje, ali more zgodovina pričati za resničnost kakega svetovnega nazora, ko se ljudje tako radi sklicujejo na zgodovino kot na nekaj, čemur ni mogoče oporekati in čemur nasprotujejo samo nezgodovinske bajke in legende.