Katoliški liberalizem - Anton Mahnič - 2. del

Katoliški liberalizem

 

"In je ločil svetlobo od teme"

1. Mojz. 1,4

II.

Resnica in laž.

  
Človek je razumno bitje; razumu predmet je pa resnica, zatorej je pravemu naravnemu razvoju in napredku v človeštvu prvi in neobhoden pogoj spoznanje resnice.

Besedo „resnica“ vzamemo pred vsem v metafizičnem pomenu, po katerem je res, kar je — verum et ens convertuntur.

Kot razumnemu bitju je torej človeku poklic in naloga hrepeneti po spoznanji sostva (des Seins) ali objektivnosti; in prav soglasje spoznajočega razuma z objektivnostjo reči se zove resnica v ožem ali pravem zmislu.

Mej resnico v prvem in drugem pomenu, recimo, mej sostvom in pravim spoznanjem se nahaja bistven odnošaj. Početnik vsega sostva v vesoljstvu je en in isti Bog ; bodi torej sostvo še toliko različno, ima vender en skupen vir, eno najvišo enoto. A Bog je vse končno sostvo določil in vstvaril po idejah, katere so, ker je sam večen in nespremenljiv, z enovitim bitjem njegovim eno in isto. Te ideje se odsevajo iz vesoljnega stvarstva . Iste ideje določujejo bistvo (das Wesen) stvari, katero je, kaker ideje, večno, nespremenljivo, nujno. In to bistvo je prav za prav edini predmet duševnega spoznanja vstvarstvu , ker, kaker uči sv. Tomaž, de contingentibus non datur scientia : slučajnost in materijalnost sama na sebi se ne da vednostno spoznati. S tem torej, da človek svoje predstave ali misli vpriličuje objektivnosti stvari, se vedno bolj in bolj soglaša z idejami, z razumom Božjim. Kaker so pa ideje pri Bogu v najviši enoti in od bistva njegovega absolutno neločljive, tako mora biti tudi v njih odsvitu v vesoljnem stvarstvu popolno soglasje in vkljubu vsej različnosti vender enota. To soglasje se pa človeku tem bolj vjednoviti, čim bolj se duh iz raznoterosti stvari bliža njih skupnemu izviru , Bogu, dokler ne obstane v njem kot v najviši enoti.
  
Od tod oni stari častitljivi stavek: resnica je ena : objektivno ena, ker vse, kar biva (was ist), biva le po enem in istem početniku, Bogu ; a drugič tudi subjektivno ena, namreč glede spoznajočega razuma, ker le eno je soglasje razuma z idejami Božjimi določujočimi vse bistvo. Seveda enota resnice v prvem pomenu pogaja (bedingt) enoto resnice v drugem . Kar pa daje temu stavku neovrgljivo veljavnost, je pravzaprav bivanje nadsvetnega, večnega, osebnega Boga. Kdor tega taji ter božanstvo, kaker panteisti, poistoveti z vesmirom (Weltall), mora tudi trditi, da je resnica mnogotera ; kajti v panteizmu je večno ob enem premenljivo, slučajno ob enem nujno, končno — neskončno, sostvo ob enem nesostvo ; sploh absolutna resnica je vse, kar se trenotno zgodi.
 
Nasprotje resnici je laž. Laž je le na resnici, toda nekaj čisto negativnega, namreč tajenje resnice ; zatorej nasprotuje resnici po vsem svojem bitji.
 
Vprašanje o resnici je za razumno bitje, kakeršno je tudi človek, najviše važnosti. Resnica namreč ne zadeva le razuma, ampak posredno tudi voljo ; ničesa ne more namreč volja poželeti, česar ni razum prej spoznal. V volji je pa počete k vsakem u človeškemu dejanju , tedaj vsemu n ravstvenemu življenju. S hotenjem in delovanjem pa se človek kot končno bitje bliža svojemu neskončnemu smotru . Zatorej pa mu bo le tedaj mogoče dospeti do edino pravega konca, do Boga, ako je spoznanje resnično ; ako je lažnjivo, bo tudi volja zgrešila svojo pot. Prvi početek časnemu in večnemu poginu narodov je izneverjenje resnici, kaker je sprejetev resnice početek njihovega vstajenja in blagra.

Zatorej bi pa moralo spoznanje resnice povsod in vselej človeku biti prva in najsvetejša skrb. Za resnico bi moral vse drugo žrtvovati, nje same pa ne smel bi izdati za vse drugo.

Nasproti resnici nevtralno ali nemarno se vesti, je za človeka, kot razumno bitje, ne le nedostojno, ampak vže z naravnega stališča pregrešno. Največa nezmisel pa ter nad vse pogubno mora biti kakeršnakoli spojba spoznane resnice z lažjo. Resnica in laž si nasprotujeti vže po pojmu, kaker zdravje in bolezen ; mej njiju ni na vse večne čase nobene sprave, kaker ne mej lučjo in temo, mej Bogom in hudičem.

III.

Jezus Kristus in resnica

„ Jaz sem v to prišel na svet, da spričujem o resnici" — tako je Jezus Kristus odgovoril Pilatu na vprašanje, ali je res kralj. Že zdavno je bila resnica svoje lice skrila poganskemu človeštvu ; po grehu je razum otemnel, i po tisočletnih razvadah je grešnost postala tako rekoč naravna; tako je , kaker uči sv. Pavel, pogansko človeštvo zadržavalo resnico v krivici, v grehu. Res sicer, da se je duh tudi mej pogani tu pa tam predramil ter hotel se otresti duševne sužnosti ; vsplamtela je v mnogih filozofih luč višega spoznanja, toda duh je slednjič pod bremenom čutnosti opešal, obupal : vrgel se je v naročje brezmarnemu skepticizmu , ki se nam tako cinično, a vender nad vse klasično oglaša iz ust Pilatovih: Kaj je resnica ? !

Jezus Kristus je odgovoril za vse veke. Kot pravi Bog je početnik vsega sostva, torej vse resnice, resnica sama ; v njem je večna resnica človeštvu razodela svoje lice. Kristijanstvo in vprašanje o resnici ste od one dobe, ko je Jezus Kristus na zemlji bival, tako spleteni, eno od drugega odvisni, da se nikdo, ki hoče kakerkoli človeštvu vstvariti nov spoznavni zistem , bodisi kot filozof, ali pa kot vstanovitelj nove vere, ne drzne Kristusa prezirati, marveč smatra za potrebno kakerkoli vstopiti se nasproti kristijanstvu . Kaker je beseda vsemogočnega Stvarnika v začetku prvotni kaos prošinila in določivno red vpeljala v neizmerno vesoljstvo prvin, tako je tudi beseda Kristusova prošinila duhovno kraljestvo človeških nazorov in izpovedanj, ter z nepremagljivo močjo duhove prisilila za-nj ali proti njemu se izpovedati. Ta je prav za prav pomen onih skrivnostnih besed, katere je o Detetu Božjem v proroškem duhu izrekel stari Simeon: „Glej, ta je postavljen v znamenje, kateremu se bo vgovarjalo, da se misli razodenejo iz mnogih src.“ Menim pa, da vže to duhovno gospodstvo in vplivnost kristijanstva , katerej se ne more odtegniti noben mislitelj, da, rekel bi, noben človeški nazor, priča vže dovolj, da biva v njem viši, nadčloveški početek in moč, da se nam v njem javlja modrost Božja, absolutna resnica.

Kdor pa ni še prepričan o absolutnosti Kristusove vere, naj prevdari še naslednje razloge. Ni treba , da govorimo kot kristijani, ampak s čisto naravnega stališča.

Prvič krije Kristusov nauk v sebi početek in pogoje neskončnega napredka . Skušnja in zgodovina pričati dovolj, da čim bolj se da narod prošiniti od evangeljskega duha, tem bolj napreduje , a bodi napredek še tako velik, se vender da na podlagi krščanskih principov vedno še spopolniti, ker krščanstvo še toliko napredujočemu razkriva vedno višo popolnost : iz njega teče človeštvu nevsahljiv vir življenja in napredka. Odpad od krščanstva vede dosledno v intelektualno smrt in v kulturni propad , kaker je priznal Leopold I., kralj belgijski, akoravno sam prostozidar: „ Kaker brž iztiramo človeštvo se stez krščanstva, mora se spet pogrezniti v barbarstvo." In ako se slednje navadno takoj ne pojavi, se imajo odpadli narodi za to zahvaliti srečni nedoslednosti mej teorijo in življenjem : ona je nekrščanska, to ostane večinoma krščansko. Ta nevsahljivost krščanstva tedaj ne kaže li dovolj, da ima poslednje početek v tistem Bogu, ki je nevmrljivi vir življenja?

In, — da dalje izpeljem , česar sem se ravnokar dotaknil — ona najviša teoretičnost krščanskih resnic združena z nakonkretnišo praktičnostjo, vkoliker se namreč ne nahaja v krščanstvu ideja, niti celo skrivnost, ki bi se ne dala na življenje vporabiti, ni li, pravim , vže sama ta lasnost Kristusove vere nekak dokaz, da je krščanstvo tvorba tistega Boga, v katerem je v absolutni ednovitosti spojeno najviše idealstvo z najkonkretnišim realstvom? Premotrimo vse ddruge vere pod solncem, koliko sanjarskega najdemo v njih, koliko naukov, ki nimajo v življenji nobene vporabnosti!
 
Toda ne le, da krščanstvo o samem sebi dovolj jasno spričuje, marveč ono ima skoro toliko prič svoji  resničnosti, koliker je pod solncem ver in filozofij.

Vse vere se dajo razdeliti v dva veča razreda: poganske in nepoganske.

Poganstvo je bilo vže o prvem času vshajajočega krščanstva tako osramočeno, da se ni nijeden mislitelj našel, ki bi si bil resno upal stare bogove braniti. Pač je poganstvo za nekoliko časa zdrževalo boj proti krščanstvu, toda le s tem , da je dalo stari mitologijo poetiško obliko alegorije, katera pa vže sama po sebi razdene pravo bistvo poganstva. Najsijajniše spričevalo pa dobiva krščanstvo od poganstva od tod, da noben tistih poganskih narodov, ki so sprejeli krščanstvo, se ne vrne več v poganstvo. Po Jezusu Kristusu je poganstvo enkrat za vselej premagano stališče.

Mej nepoganskimi narodi so deloma krščanski, deloma nekrščanski. Kristijani vsi hočejo izpovedati Kristusovo vero. A prav ta prikazen je čudovita: akoravno si namreč razne kristijanske cerkve v nazorih očividno nasprotujejo, vender vsaka trdi, da je le ona edino prava, edino Kristusova; njeni početniki nikaker nočejo veljati kot vstanovitelji nove vere, marveč se trudijo svoj odpad od vladajoče cerkve opravičiti z dokazom, da se je ta izneverila prvotenmeu nauku Kristusovemu, češ, da hočejo tega spet vvesti v prvotni čistosti. Tako so govorili vže v drugem in tretjem stoletji razni razkolniki, sklicevaje se proti katoliškim kristijanom na skrivna sporočila, katera so baje sprejeli ustno od aposteljev in Kristusa samega; tako so hoteli sektovci 13. stoletja „popačeno" crkveno življenje očistiti ter je preosnoviti po duhu apostolov in Gospodovem . Tudi Luter ni nameraval nove vere, novega krščanstva, ampak hotel je le znova vvesti „čist“ evangelij Kristusov itd.

Še več. Ne le pri tako zvanih kristijanih, ampak isto zapazimo tudi pri narodih in filozofih, ki ne stoje na krščanskem stališči, čudno, da vsi iščejo svoje nazore s krščanstvom spriličiti, češ, kar uče oni, je pravzaprav nauk Kristusov. Komaj so začeli apostelji evangelij oznanjevati, ko so vže Gnostiki, katerih zistemi so večinoma kal pognali iz starega poganstva in židovstva, v krščanskih resnicah o Besedi, o včlovečenji, o zatajevanji in mrtvičenji mesene poželjivosti itd. hoteli najti najvišo potrditev svojim panteistično - emanacijskim sanjarijam. Razne iz maniheizma izvirajoče sekte, dasi po početku in bistvu poganske, so se vender znale pozneje s krščanstvom zunanje tako poenačiti, da jim je bilo mogoče pod to krinko narode dolgo slepiti.

Največi filozofi iščejo najviše sankcije svojini zistemom v evangeliji. Nravstvena avtonomija človekova, v kateri vršiči vsa praktičnost Kantove filozofije, je po razlaganji tega filozofa potrjena v  evangeljskem nauku o včlovečenji Sinu Božjega; isto tako meni Kant, da je še le on zadel pravi pomen Kristusovega nauka povdarja je izključljivo moralen moment evangeljske vsebine. Renan, dasiravno tajivec Kristusovega božanstva, vender noče biti nad Kristusom ali celo njemu nasproten, ampak se baha, da on še le je našel pravo jedro njegovega nauka. Celo Schopenhauer resno trdi, da se je še le njemu posrečilo razkriti pravi pomen Kristusovega evangelija in tako svoj panteističen pesimizem krsti za — krščanstvo. Slednjič seveda pride še naš Stritar: dasi je njegovo antikristijanstvo jasniše od belega dne, hoče vender tudi on po vsej sili biti zvest učenec Kristusov, veren kristijan!
 
Ako se tedaj mislitelji vseh vekov Kristusu vklanjajo, ako iščejo v njegovem evangeliji najvišega potrdila svoji modrosti, pozdravljamo mi v tej prikazni priznanje onega nauka, ki nam je kot vernim kristijanom nad vse izvesten: da je namreč resnica v Kristusu; in ta prikazen nam je v tolažbo in ponos. Da, Kristusa proslavljajo klanjajoča se stoletja z besedami, katere je nedosežna vzvišenost njegovega nauka izvila celo blasfemnim prsom Renanovim, z besedami, s katerimi končuje ta svoje delo : „Počivaj zdaj v svoji slavi, blagi začetnik. Ne boj se, da boš kedaj videl, da bi se rušila zgradba tvojega truda .... Vzvišen nad nevarnosti vse minljivosti boš z višine božjega miru gledal, priča brezkončnih nasledkov svojega dela.... Ti boš vogelni kamen človeštva, tako da se mora svet porušiti v svojih temeljih, ako mu odvzamejo tvoje ime....  Posedi svoje kraljestvo, kamer ti bodo sledila po kraljevem poti, ki si ga pokazal, obožajoča te stoletja!“

IV.

Katolicizem in liberalizem

Resnica je pri Jezusu Kristusu — to spričuje cel svet in vsa stoletja.

Toda dandanes biva brez števila ver in crkva, katerih vsaka hoče biti edino prava, Kristusova. A ker si druga drugi prereka, ni to mogoče ; resnica je namreč le ena, zato more tudi prava Kristusova cerkev biti le ena.

Mi trdimo, da je ta katoliška cerkev.

Za vtemeljitev te trditve je dovolj, da to vprašanje presodimo vže s čisto človeškega stališča. Mej vsemi drugimi je katoliška cerkev najstariša ; edino ona stoji vže blizo 19 vekov, nerazrušljiva, v svojem bistvu in dogmah vedno ena in ista, nespremenljiva; v tem ko so vse druge kasneje nastale ter po kratkem obstanku večinoma ali vže izginile ali bistveno se predrugačile, kar je osoda vseh človeških tvorb. Ali ni tedaj katoliška cerkev vže po tej nadčasni vzišenosti in nespremenljivosti pred vsemi drugimi podoba ter vredba stvaritev tistega Boga, ki je vzvišen nad vsem časom, večno nespremenljiv?

Od sto let sem se je sicer z največo izvestnostjo prorokoval pogin katoliški cerkvi, češ, da se je preživela, da ne more več vstrezati zahtevam novejšega veka, da je nespravljiva nasprotnica z našim napredkom. Toda ravno ta poslednja leta imamo priložnost opazovati, kako se od katoliških idej odpadla Evropa začenja zopet bližati cerkvi, kako željno in poslušno sprejema besedo rimskega papeža.

Kaj pa da! Kaker v srednjem veku, tako tudi še dandanes vzlic tolikemu napredku, cerkev katoliška še vstanovlja vseučilišča in druge zavode najviše znanstvenosti in umetnosti; in to ne le morda mej avstralskimi barbari, ampak sredi prosvetljene Evrope, sredi Belgije, Nemčije, sredi Francije , ki je vender glavna nositeljica in gojiteljica novodobnega napredka in prosvete; in sicer vseučilišča, ki z državnimi ne le tekmujejo, marveč jih, kar celi svet pripoznava, celo sijajno prekosujejo. Kratko nikar, ni se preživela! Marveč ravno nasprotno: katoliški ideji se kažejo ravno zdaj stvari v Evropi tako vgodno, kaker morda še nikdar.

Toda katoliška resnica ima nasproti kristijanskim nevernikom še veliko druzih o čitnih znakov, ki jasno kažejo njen božji značaj, tako da si upa z mirno zavestjo in ponosom stopiti pred vek napredka in prosvete ter vse sovražne moči pozvati na boj. Da ne govorim tu o znanih štirih znakih: edinosti, svetosti, vesoljnosti in apostolstvenosti, znakih, po katerih se pred vsem svetom, kaker vselej razlikuje prava Kristusova cerkev — bodi mi dovoljeno le povdariti katoliški čudež. Še se spominam, da sem pred leti v naši nad vse liberalni, antikristijanski šoli slišal besede, s prevzetnim ponosom govorjene: Naš vek ne veruje več v čudeže! Moji katoliški zavesti bil je ta rek prava klofuta. Čutil sem posebno od tedaj, kolik pomen ima v naši dobi čudež za katoliško cerkev. In ta čudež se tudi dandanes ponavlja mnogolično, sijajno; kemija, fizika, zdravilstvo, laž, obrekovanje: vse je osramočeno obmolknilo pred katoliškim čudežem!
 
„Pozivljam Vas“ — tako sem nedavno pisal veleomikanemu gospodu, ki je vseskoz prevzet od brezverskih panteističnih doktrin — „pozivljam Vas, pojdite z menoj v Lourdes; dam Vam častno besedo, da boste z lastnimi očmi gledali katoliški čudež, z rokami ga tipali; vzemite se seboj vse, karkoli Vam ponuja moderna veda v znanstveno preiskavanje čudežnih dogodkov — potem mi boste znali reči, ali je čudež katoliški gola domišlija.“ Odgovor je bil: „V Lourdes pa ne grem.“ A jaz odgovorajam: „Torej priznajte, da je resnica naša.“

Še ena prikazen zdi se mi vredna, da jo tu omenim. Ako pogledamo razne vere, ki stoje zunaj katoliške cerkve, najdemo mej posameznimi velikanske razlike. In vender navadno ne vidimo, da bi se ena drugo napadale, marveč vse žive mej seboj v miru in prizanesljivosti. Ena je le, katero skupno naskakujejo in črtijo: katoliška. In ko bi se tudi začasno mej seboj sprle, vender, ko gre proti katoliški cerkvi, so koj vse razlike poravnane, pozabljeno vsako mejsebojno razžaljenje: skupno, nerazdružno sklenjeni stoje vsi inoverci kot en mož. Katoliško ime ločuje krščanski svet v dva tabora: v enem stoji edino katoliška cerkev, v drugem vsi akatoliki z razkolniki vred. Vprašajmo: ako mora v enem teh taborov bivati Kristus in resnica — v katerem ga imamo iskati? V nasprotnem? Toda ta obseza več raznih crkva in ver, in ker si ena drugi prekoslavljajo, ne morejo biti vse resnične, ampak le ena, drugre pa krive. A če je tako, od kod pa pride, da so poslednje kot krive sorodniše in sočutniše s pravo, kaker s krivo, namreč s katoliško? Zakaj se, izločivše izmej sebe pravo, ne združijo s krivo katoliško v pobijanje prave, ki jim je po bistvu sovražna? Ne; ta odium commune proti katoliški cerkvi priča bolj ko jasno, da je resnica katoliška; resnica je po svojem bistvu ena in nerazdeljiva, laž pa, kot manjkava, je mnogotera, v tej mnogoterosti je splošno ali skupno le protivje resnici: in to dvoje najdemo v n sprotnem taboru: najsijajniši dokaz, da je resnica v katoliški cerkvi.

Govorimo tedaj kot katoliki, s katoliškim prepričanjem, s katoliškim ponosom!

Zgodovina katoliške cerkve osemnajst stoletij je zgododovina neprenehnega protislovja, neprenehne  boritve. Nepretrgana vrsta vsakaterih herezij in razkolov, katerim drugega  nič ni skupno, kaker črt katoliške resnice, odpira se pred našimi očmi. Verskim zmotam je na polji naravnega spoznanja zvesta spremljevavka in zaveznica kriva filozofija, od Platonovega idealizma do Kantove kritike.

Dandanes se pa vsa razna verska kaker filozofična protivja vedno bolj spajajo, ali da bolje rečem, združujejo v odločiven boj s katoliško resnico; a pri tem spajanji izgubljajo akatoliške skupine čedalje bolj krščanski značaj, kaker od druge strani dobiva čisto naravno umstvovanje in filozofija skoro le v katoliški cerkvi obrano in gojitev. To ločevanje, oziroma čiščenje, se vrši posebno po vplivanji naturalizma, ki načelno zatajuje vse nad naravno, krščansko. Naturalizem, vkoliker je  obrnjen proti veri, se imenuje racijonalizem. Iz naturalizma vporabljenega na dejansko življenje
se je porodil liberalizem. In prav ta je, ki v širšem, dandanes navadnem pomenu, obseza vse katoliški cerkvi protivne težnje, naj se te javljajo po hereziji ali filozofiji, na slovstvenem ali političnem polji; liberalizem je skupno geslo vseh sil borečih se s katolicizmom.

Ako je torej v katolicizmu resnica, pomenja liberalizem isto kar laž.
 
Ako je v katolicizmu pravo kristijanstvo, pomenja liberalizem antikristijanstvo.

Ako je v katolicizmu Kristus, je v liberalizmu Antikrist.

Zatorej je mej obema nasprotje, kaker mej Bogom, virom resnice, in hudičem , očetom laži, kaker nasprotje mej lučjo in temo, mej pozicijo in negacijo: nasprotje večno.

In vender je človeški govor ti nasprotji združil; in kar se ni slišalo osemnajststo let, prihranjeno je bilo devetnajstemu, katoličanom v večno sramoto, prihranjeno namreč spojiti dve besedi, dva pojma večno nezdružna, pojma — horribile dictu — —

V.

Katoliški liberalizem!

Ime samo ga označuje in obsoja. Vender naj ga natančniše določi in opiše nezmotljiv učenik, Pij IX :

„Ne manjka takih, ki skušajo skleniti zvezo mej lučjo in temo in družbo mej pravico in krivico po naukih, koje imenujejo katoliško-liberalne“ „ Katoliški liberalizem, kateri skuša spraviti . . . . resnico z lažjo.“
 
Liberalni katoliki, „kateri pogajajo mej resnico in lažjo,“ hočejo biti liberalci, a obenem vedno še ostati katoliki, vender ne celi liberalci, niti celi katoliki: nekako „pol-miš — pol- tič .“

Ker naš liberalizem „Se studom sicer zavrguje najskrajniše posledice liberalnih zmotnjav, vender trdovratno obdržuje in goji temeljna njih načela, in, ker si ne upa resnice niti vse sprejeti niti vse zavreči, se trudi to, kar cerkev uči, tako razlagati, da nikaker ne protivi njegovemu naziranju.“ — Da, liberalen katolik je mojster v zavijanji in pačenji priproste in jasne besede, katero ljubi katoliška resnica. Pod isto streho prenočuje Boga in hudiča !

Seveda slep je liberalen katolik, kratke pameti, kaker otrok, da se da tako lahko omamiti od zunanjega bleska ne zapazivši strupenega gada, ki preži pod cvetjem!

„Kateri skriti strup liberalnih načel z mlekom pijo, ga obdrže ter branijo, ker se zlobnost očitno v njem ne pokaže niti, kaker menijo, veri škoduje.“ — „Z mlekom pijo“! Dovolj dvoje blestečih fraz, dovolj lična ilustracija, ali gladek papir, bodi drugače list še tako liberalen — naročujmo ga, berimo ga!

Hote posrejevati mej najvišimi, večnimi nasprotji morajo katoliški liberalci dosledno sovražiti vsako vojsko, oni so „ Prijatelji spravi“ — conciliationis amatores.

 „Povsod oznanjajo mir — pacem ubique clamant.

In da mu naroden liberalec javno pljune v katoliški obraz, se bo mirno obrisal, a besedice ne črhnil — vže iz ljubezni doljubega miru. Ko bi mu pa katoliški Nemec neprevidno odtrgal en sam gumb od narodne suknje, bo nanj skočil ko razkačen lev! Ko mora rimska Stolica ali škofje govoriti odločno, se vže boje za mir, ter obsojajo tako postopanje kot „neprevidno“ ali „ nevmestno .“

Če se pa kdo izmej pisateljev le nekoliko odločniše upa povdarjati katoliško resnico ali prava rimske Stolice proti brezversk im narodnim tribunom, glej ga: „ultramontanec, jezuit“!

Tako sv. rimska Stolica o katoliškem liberalizmu. Besede, menim, da so dovolj jasne. Ako se sploh sme kaj dodati, navel bi še dvoje epitetov, s katerimi ga počesti slavni francoski pisatelj Mr. Segur v svojem opominu do mladih liberalnih katolikov, imenuje ga „pankerta“ in „mezga,“ ki je kaker poslednji nerodoviten, da celo vse, kar okuži, naredi nerodovitno.

In vender je ta kuga kaker vesoljni potop preplavila Evropo ter otrovila teologijo, filozofijo, politiko, javno in zasebno življenje narodov; največ pa je trpela in še trpi od nje Avstrija; tudi v Sloveniji je praznovala zlato dobo, katera še zdaj ni pri konci.

Toda o vseh teh točkah bomo v prihodnih dveh številkah razpravljali v posebnih poglavjih in dokazali gospodstvo tega dvoglavnega zmaja mej nami te rrazkrili njegovo nezmisel in pogubnost.

Razprava zna res postati še zanimiva.

Naprej

Na tem blogu smo začeli z objavami člankov Antona Mahniča o katoliškem liberalizmu, ki ga je on pravilno prepoznal kot največji problem, ki bo dokončno uničil krščanski zahod, saj je propagiral indifirentnost, ki je naposled privedla do brezbožne države in splošne dekadence. Da vidimo katoliški liberalizem je še posebno pomembno danes, ko nam želijo neki kapitalistični, pozitivistični elementi v narodu pridigati, da je liberalizem pravzaprav krščanski sistem in da je torej krščanski tudi kapitalizem. Pomembno pa je tudi zato, da zopet terjamo ločevanje duhov in zahtevamo opredelitev vsakega katoličana za Kristusa ali proti Kristusu, posebej danes, ko smo pred referendumom o zakonski zvezi in ko bodo v slovensko državo uprte oči vseh katoliških medijev in vsega katoliškega sveta, da bi se odločili za Kristusa in na ta način sledili katoliškim državam, ne pa da bi se predstavili svetu kot razvratna protikatoliška družba.

Začeli pa bomo tudi, kot smo že obljubili, z razreševanjem teoretičnih vprašanj o državi in oblikah gospodarstva. Ne smemo nič več pristajati na izprijene formulacije katoliških liberalcev in modernih konservativcev, ki nas prepričujejo, da je najboljši sistem kapitalistični, država pa mora imeti čim manj vloge in biti čim ožja. Mi pravimo vsem kapitalističnim in libertarskim sprenevedanjem odločen: Ne!, in se obračamo k resničnemu socialnemu in družbenemu nauku Cerkve. To je v teh časih, ko je vsa katoliška politična dejavnost usmerjena v padle ideje amerikanskega in britanskega konservativizma, toliko bolj pomembno. Mi hočemo razkrinkati vse tiste, ki molčijo o cerkvenem nauku odnosno na gospodarstvo in državo, ter množicam v svojih mlačnjaških in brezvsebinskih glasilih prodajajo katolištvu tuje ideje ameriške in francoske revolucije. Mi jih bomo razkrinkali!

Velja pa omeniti tudi, da so ti ljudje s svojo spretno retoriko formulirali koncepte države in gospodarstva tako, da so ustvarili enostavni daljici, ki teče iz točke A v točko B, s središčem v S, torej popolnoma binarno situacijo, da bi mogli zavajati bralce in ljudi nasploh. Podobno kot so komunisti vedno prikazovali, vse svoje nasprotnike za fašiste, ti libertarci prikazujejo svet kot: ali socialističen ali kapitalističen, diktatura ali demokracija itd. Mi tem zavajanjem prav tako pravimo ne in bomo dokazali, da resničen katoliški nauk ni ne socialističen, ne kapitalističen in da naše goreče napadanje kapitalizma ne pomeni, da smo socialisti. Naši zadnji pomisleki, ki pa jih bomo povsem nanovo uvedli v naš prostor, pa bodo namenjeni neomonarhistom. Torej tistim ljudem, ki propagirajo monarhijo oz. neomonarhijo in bomo skušali dokazati, da so povsem brez vsake resne ideje in da njihovo zatekanje k monarhiji ni nič drugega kot odklanjanje politične aktivnosti v korist pat položaju in lastnemu oportunizmu in sprevrženi reakciji. Dokazali bomo, da je, paradoksalno, neomonarhizem okužen prav z ideali ameriške in francoske revolucije.

Katoliški liberalizem - Anton Mahnič - 1. del

Katoliški liberalizem

"In je ločil svetlobo od teme"

1. Mojz. 1,4

1. Iz bližnje preteklosti  

 
 
Dobro je vsakemu teoretičnemu sazmotrovanju postaviti koliker mogoče zgodovinsko podlago. Saj vže Ciceron pravi, da je zgodovina učiteljica življenja. Vsako umstvovanje in zaključavanje se tem varniše dviga v idealne visočine, čim bolj je vtemeljeno v izkušnji, v življenji, recimo v zgodovini.

Nečemo sicer dalje nazaj segati, nego li za dvajset ali trideset let. Kdo, ki je le količkaj podučen o novejši zgodovini, kdo ne pozna tiste dobe, ki se je končala s tako tragičnim padcem ohole Francije pod železno pestjo zedinjene Nemčije, z dogmatičuo določbo papeževe nezmotnosti in ob enem z vničenjem posvetne države cerkvene ?

In vsi ti trije velezgodovinski dogodki so se zvršili v v teku še ne enega leta ! Bili so vsi trije nekako bistveno mej seboj odvisni, eden je zahteval drugega, tretjega. Toda vsi so bili več ali manj nujna posledica enega in istega zla, za katerim so katoliški narodi na zapadu dolgo vže bolehali. — To zlo bil je liberalizem.

Toda liberalizem je bil v poslednjem času sprejel novo, navidezno nedolžnišo obliko — Protejevo obliko katoliškega liberalizma ali liberalnega katolicizma, kar je vse eno ; bila je to neka spojba, zveza katoliških principov z liberalnimi.

Politika Napoleona III. je bila kar vstvarjena v pospešitev tega liberalizma v najnovejši obliki. Valovi od leta 1848 so se bili ravnokar polegli, Francija trudna, potrebna miru, se je vrgla v naročje silnemu imperatorju. In ta, dobro poznajoč mehkobo in gibčnost Francoske, a ob enem svest si svoje vladarske sposobnosti in spretnosti, je umel narod francoski sebi vpokoriti in vpriličiti; posrečilo se mu je Francozom vsaj začasno vtisniti znak napoleonstva.

Karakterističen znak napoleonske politike pa je bil od nekdaj, s čudovito prekanjenostjo in premetenostjo v dosego sebičnih smotrov spajati najskrajniša nasprotja. Tako tudi tretji Napoleon. Kmalu je sprevidel, da mora zaslombe svojemu prestolu iskati pri cerkvi. Zatorej je koj od začetka hlinil prijateljstvo duhovščini in cerkvi, da, imel je celo v Rimu oddelek svoje vojske v bran Pija IX. in njegove posvetne oblasti; toda od druge strani ni nič manj gojil brezverstvo in celo Renan, glasoviti bogotajec in nasprotnik Kristusovega božanstva, je vžival njegovo milost in po njegovi naklonjenosti dosegel najvišo učenjaško čast v akamiji štirideset nevmrljivih. Obdavši se ob enem z imperatorskim bleskom oslepil je Francoze, da večinoma niso vpoznali puhlosti in ničevosti njegovega vladarstva; omamljeni od namišljene slave zazibali so se v sladke sanje narodnostne glorije. Tej se je jelo vse žrtvovati, slednjič še — katoliška resnica.

Sicer se je v obče priznalo, da je le katoliška vera prava, tudi, da mora katoliška vera biti rimska; vendar se je menilo, da se da, da se mora koketovati s principi od 1789 ; češ, govore o veri se mora ločiti teoretična stran od praktične, ona, notranja, nevidna, zadeva bolj človeka, glede poslednje pa naj se reč ne vzame prestrogo; v politiki, v slovstvu, v javnem življenji se sme prostejše, recimo, liberalno dihati. In tako se je od dne do dne bolj vtrdila vez mej resnico in lažjo, katoliška zavest je zatemnela, Francija se je Rimu vedno bolj odtujevala, velik del njenega razumništva se je nevedoma dal vpreči v jarem krščanstvu sovražnega masonstva.

Toda ta duševni tok se je iz Francije izlil tudi čez druge dežele ter kmalu preplavil i ostalo zapadno Evropo, posebno pa Italijo, Belgijo in Nemčijo. Pod gaslom narodnosti in napredka so se začeli v manjše ali veče skupine družiti najrazličniši elementi, možje, ki so v verskih in filozofičnih vprašanjih zastopali najskrajniša nasprotja. Tu si našel enemu in istemu društvu predsednika darvinijana, podpredsednika odličnega katolika; oba združena, da bi skupno povspeševala društveni smoter. Ako se je morda opomnilo : kako pa z vero? — odgovorilo se je, da vera nima nič s politiko, nič z narodnim gospodarstvom, se slovstvom itd.

In ta manija po združevanji polotila se je tudi učenjakov in filozofov, povsod se je iskala neka srednja pot, na kateri bi se mogli srečati in objeti vsi še tago nasprotujoči si umstveniki; plod teh posredovalnih teženj je tako zvani semi-ali polu-racijonalizem ; filozofično vtemeljenje dovršili so Günther in drugi na Nemškem, Rosinini, Giobberti v Italiji.

Slednjič so prišli še teologi. Skušali so iztuhtati način, kako bi se dale razne sekte v eno višo versko skupino združiti. Katoliki, protestanti in kar koli je druzih akatoliških sekt, kaker tudi razkolniki, naj bi našli prostora v novi cerkvi. A ker so verski nazori mej katoliško cerkvijo in druzimi toliko različni, naj bi se za zdaj točka o veri popolnoma prezrla, nastopila naj bi bratovska ljubezen, v kateri naj bi se vsi objeli ; saj grešniki smo vsi, vsi ljudje, vsi smo več ali manj zakrivili ono osodepolno ločitev. Mej tem pa naj bi se skušali počasi tudi o verskih točkah sporazumeti; pri tem seveda bi morali i katoliki i akatoliki nekoliko odjenjati. To posredovalno vlogo bi prevzela — nemška učenost z Döllingerjem na čelu. Veleznameniti so v tem oziru govori o združenji cerkve, katere je imel Döllinger leta 1872 meseca februarija in marcija v Monakovem. Evo tu nekaj njegovih besed, ki označijo ob kratkem bistvo tedanjih teženj : „Ako se držimo teh načel, tedaj smemo pozvati vse člane drugih cerkva: Ker smo krščeni, smo vsi bratje in sestre v Kristusu, vsi udje prave, katoliške cerkve. Na tem širokem vrtu Gospodovem podajmo si mej seboj roke čez ločilni zid raznih veroizpovedanj : da, podrimo ta zid, da se v polni ljubezni pritisnemo na prsi. Saj ni drugega, kaker razlika v veri , o koji se motimo ali mi ali vi. Ko bi tudi vi se motili, nočemo vam tega šteti v greh : ker, ako ste vsled svoje odgoje in razmer, vsled svoje učenosti in omike zvesti ostali svojemu verskemu prepričanju, ni to vaša krivda, vi se daste celo opravičiti. Zedinimo se torej v skupno delovanje, preiskujmo, primerjajmo, iščimo, in našli bomo slednjič dragoceni biser verskega miru in cerkvene složnosti, potem bomo sé zedinjenimi močmi iztrebili z Gospodovega vrta, iz cerkve, plevel, ki je v njej obilno pognal, ter bomo ta vrt obdelovali. “

Tak govor je pač jasen. Ako ga preložimo v katoliški jezik, pomeni to le : ni več ene resnice , ene vere ; Kristus ne ostane pri svoji cerkvi vse dni do konca sveta, kaker je obljubil, cerkev njegova ni  steber in temelj resnice, kaker uči sv. Pavel!

Ne več resnica, ampak ljubezen, kateri bi se imela žrtvovati vera, naj bi v prihodnje združila narode v vesoljno cerkev, ta bi bila cerkev ljubezni in sprave, cerkev Janezova, učenca ljubezni, ne pa Petrova, sezidana na skali tiste vere, katero je Peter izpovedal: Ti si Kristus, Sin živega Boga!

Ost vseh teh koncilijativnih teženj je bila torej, kaker jasno, obrnena proti rimskemu papežu, nezmotnemu branitelju Kristusove vere.

S pazljivim očesom je Pij IX. zasledoval več let pogubno gibanje katoliškega liberalizma. Slednjič, da bi izpolnil svojo više - pastirsko dolžnost, je leta 1864 objavil imenitni Syllabus ter poleg drugih zmot našega veka zavrgel tudi polu-racijonalizem, posebno pa nauk „da se rimski papež — recimo katoliška cerkev — more in mora z napredkom, z liberalizmom in novejšo omiko spraviti in poravnati."

Syllabus je gotovo najznamenitiši višepastirski akt sv. Stolice v 19. veku. Njegovo važnost so pred vsem občutili nasprotniki rimsko-katoliške dogme. Srd je pa prikipela do vrhunca, ko je leta 1870 vesoljna cerkev rimski Stolici dogmatično pripoznala nezmotljivost. Tej definiciji je kot odgovor sledil na Nemškem očiten odpad nemške učenosti od Rima, v Italiji pa vzetje rimskega mesta. Ostala Evropa je k vsemu temu ali molčala ali pa celo vse odobrila. Sploh se je zdelo, da česar ni mogla revolucija, česar ni mogel liberalizem, namreč vničiti papeštvo in katoliško cerkev, se bo v kratkem doseglo s pomočjo — liberalnih katolikov.

Toda smrt rimskega papeštva je bila le navidezna, bila je marveč začetek novega vstajenja. Seme, katero je zasejal Syllabus, je padlo v rodovitno zemljo. Od tedaj ni prešloleta, da ne bi bil rimski papež ali ustno ali pismeno vernikov opozarjal na nevarnosti, ki prete od liberalizma čistosti katoliške vere. Posebno važna v tem vprašanji sta dva dopisa, katera je poslala rimska inkvizicija škofom na Angleško l. 1864 in 65, kjer so akatoliki osnovali novo društvo z namero, da bi združili v višo cerkveno skupino anglikane, katolike in razkolnike. Sem spada nadalje pismo, katero je Pij IX. poslal društvu katoliških mladeničev v Milanu ; dalje pismo zedinjenim katoliškim društvom v Belgiji; pismo pisano bar. de Loe, predsedniku nemško-katoliške družbe v Mogunciji, isto tako viskontu de Morogues, predsedniku katoliškega društva v Orleans-u; vse to istega leta 1873 ; slednjič pismo sotrudnikom časnika „La Croix“ v Bruselji l. 1874.

Opominajoči besedi se je pridružil nevpogljiv pogum in dosledna značajnost Pija IX. in njegovega naslednika Leona XIII., ki sta odločno in vstrajno zavračala vse poskuse, ki jih je delal liberalizem, da bi si papeštvo sprijaznil; mej katoliško resnico in liberalizmom ni sprave, ni miru! Non possumus! — ta glas se je slišal iz Vatikana.

Junaški vzgled rimske Stolice je predramil spečo vest zapadne Evrope, katoliki so jeli vstajati in otresati raz sebe verige framasonskega liberalizma. Vnel se je živahen boj, boj, ki pomeni za katoliško cerkev novo dobo; to dobo najkrajše označimo: čiščenje katoliške zavesti , ločevanje duhov v dva tabra, v Kristusov, pod zastavo rimskega papeštva, in v liberalen, pod zastavo masonstva.

To čiščenje in ločevanje se vrši po nezmotni besedi, ki se oglaša iz ust rimskega papeža. Ta beseda je pa odmev včlovečene večne Besede, tiste Besede, o kateri piše sv. Pavel, da je krepka in ostrejša, nego vsak dvorezen meč in pridere noter do ločitve duše in duha, členovja in mozga, in je sodnik naklepov in misli srčnih.

Da, tisti vsemogočni Bog, ki je v začetku stvarjenja ločil svetlobo od teme, ločuje dandanes, govoré iz ust rimskega papeža, resnico od laži. Odkar sc je namreč oklicala nezmotnost rimskega papeža, odkar Rim tako odločno, tako vstrajno povdarja razodeto resnico, se je začelo daniti, od tedaj se je osnovala skoro po vseli deželah zapadne Evrope odločna katoliška stranka, ki raste in se včvrstvuje od dne do dne, stranka, ki z vso zavestjo črti liberalizem in njegove zmote, ki se s prepričanjem in vdanostjo do smrti vedno ože oklepa rimskega papeža, — v tej stranki je zdaj Kristusova cerkev, v njej vsi katoliški upi, v njej bodoče zmage!

Le Avstrija, zdi se nam, da je za zapadnimi katoliškimi narodi precej zaostala. Po ogromni večini, po sestanku, po zgodovini, po poklici katoliška Avstrija, v nižem ljudstvu tako verna, pobožna Avstrija, nima še zavedne, odločne katoliške stranke, ki bi razvila zastavo v končni, odločljivi boj z liberalizmom !

Komaj se je katoliška cerkev v Avstriji po letu 48. otresla jožefinskega birokratizma, ki jo je tlačil kot môra, ter po konkordatu začela prostejše dihati, ko ji je pred 20 leti liberalno postavodajstvo že spet zavdalo sé smrtnim strupom.

Hiramo, od dne do dne pojemamo. S katoliško zavestjo vmira avstrijški čut. A najžalostniše pri tem je, da vse to malo ali nič ne občutimo. Veliko njim se sicer zdi, da bi se moralo obrniti na drugo pot ; toda pri vsakem koraku, ki bi nas k temu bliže pripeljal, smo tako neodločni, pomišljavi, strahopetni, da se hitro zbojimo, da se skesamo, češ: ostanimo pri starem, da nikogar ne.žalimo!

V tej Avstriji smo tudi katoliški Slovani, mej njimi Slovenci, za verskimi brati druzih dežel daleč nazaj. Ideje, katere so vže pred dvajset leti prodirale v katoliški zavesti na zapadu, ideje, da mora vera izključljivo voditi in prošinjati vse privatno in javno življenje, prepričanje o nujni potrebi, da se povsod in za vselej odpovemo vsemu, kar le diši po liberalizmu, to prepričanje, te ideje so v naši zavesti še zakopane, in dasi se ponašamo kot katolike, vendar še globoko, globoko tičimo v močvirji liberalnih naziranj in tradicij. Seveda je pred vsem že spet narodnost, v katere imenu podajemo roke v spravo sovražnikom svete vere, kaker da bi ne mogli rešiti drugače naroda od pogina, ako se ne zavežemo s peklom !

Zatorej sem se namenil v naslednjih člankih razložiti bistvo katoliškega liberalizma ter pokazati, kako opravičena je obsodba, ki jo je o njem izrekel veliki Pij IX., da je najpogubnišakuga „pestis perniciosissima“ . Pred pa hočem pojasniti nekaj družili versko-političnih vprašanj, ki nas imajo vvesti h glavnemu predmetu, vprašanj, ki globoko segajo v javno in politično življenje vsakega katoliškega naroda.

Vodila nas bo pa pri tem nezmotna beseda rimske Stolice; posebno gore navedene akte Pija IX. hočemo vzeti temu razmotrovanju za podlago.

Pač skrajen čas je, da se katoličani zavemo svojega vzvišenega poklica in zveličavnemu vplivanju sv. vere odpremo um in srce ter po njenih naukih vravnamo zasebno in javno življenje.

I. Napredek

Prav s teboj, mladi prijatelj, ki stojiš na pragu življenja, da stopiš v svetni hrup poskusit svoje moči, prav s teboj sem že dolgo časa želel na tem mestu prijazno se pogovoriti o marsičem, kar mora dandanes zanimati vsakoga, ki se je le količkaj povzdignil nad obzorje priprostega zemljaka.

Vem, ni majhnega razločka mej nama ; loči naju starost, loče nazori o svetu, o življenji; kri, ki se je v meni vže pomirila, se po tvojih mladeniških žilah še vroča pretaka ; britke skušnje in skrbi ti niso še zgrbančile čela, z žarnim očesom zreš v viharno življenje.....

Toda, akoprav so še tako različna najina pota, dasi gredo še toliko na razen najine težnje, vendar je gotovo vsaj nekaj, o čemer se najine misli in želje srečavajo vsak dan. Ne bom se motil trde, da je tebi nič manj nego meni v mislih in v srci srečen provspeh vstajajoče Slovenije, duševni razvoj milega nam naroda. Vem, da i ti kličeš, vzdihuješ v mladeniškem ognji : Naprej zastava Slave ! Naprej Slovenija !....

In Slovenija se res zaveda, Slovenija vstaja. In kako naglo !

Hiti le, hiti, devetnajsti vek, vek brzojava in soparja, vek, ki po neštevilnih občilih posameznim narodom zemlje prinašaš pridobitve vsega človeštva, podvizaj: Slovenija ne bo zaostala, ne, z velikanskimi koraki hoče vse prehiteti. Kaj, ali nismo nedavno nekje brali, da pri nobenem narodu avstrijskem se ni v slednji dobi časništvo primeroma toliko pomnožilo, koliker na Slovenskem : blizo 30 časnikov tak narodič, reci: trideset!

Kaj da jaz k temu pravim? Moje nazorovanje modernih razmer bilo je vselej nekoliko pesimistično nabojeno. Čas in skušnja nista še prinesla leka tej bolezni. Bojim se, da bi tudi o našem množečem se časništvu ne veljale nekako besede — gotovo so ti znane: Multiplicasti gentem, non magnificasti laetitiam! Je-li število časnikov in knjig nesumno spričevalo visoke omike? Potemtakem bi zadosti bilo vzeti vatel ter na dolgo in široko premeriti pole, ki se vsak dan tiskajo, veče ali manjše število bi nam podalo merilo napredka! Potem bi rekali: letos imamo toliko in toliko vatlov napredka več od lani! Nemci so za tisoč vatlov pred Rusi! Vem sicer, da statistiki našega atomičnega stoletja drugačnega merila ne vpotrebljajo. A vem tudi, da papir je potrpežljiv in se da prav lahko s črnilom namazati. Da, tudi pri Slovencih je potrpežljiv, ker Bog varuj, da bi se zavedal visocega namena, v kateri ga je previdnost v našem stoletji izvolila — gotovo marsikateremu politiku, humoristu in pesniku odrekel bi službo.

Jaz imam pravemu napredku drugo merilo. Da govorim kratko. Pravi napredek imenujem jaz le oni, ki vede človeka do tiste dovršnosti, ki je njegovemu bitju prilična. Človek pa je umna žival. V koliker je človek žival, povspešiti mora prava omika v tem življenji, koliker mogoče, gmotno stanje njegovo, vsaj tako, da zamore svoje fizične moči naravi primerno razvijati. A človek je tudi umno bitje in kot tak ima prvič razum, drugič voljo. Razumu je prirojen nagon po spoznanji resnice, volja pa teži za dobrim. Zatorej mora omika človeku pred vsem omogočiti in olajšati dosego resnice in dobrote; in tako je merilo pravemu napredku edino le bolj ali manj popolno spoznanje resnice in stanovitnost ter doslednost volje v dobrem. A mi, ki verujemo v nadsvetnega, osebnega Boga, ki je vir vse resnice in dobrote, sklepamo dalje, da pravi omiki naloga je prav za prav, da človeštvo, da narod obrača in vodi proti Bogu. In vsak napredek imel bi se soditi le po tem, kako je človek ali cel narod v mišljenji in delovanji obzorjen od tiste luči, ki izhaja iz Boga, kako je vtrjen v onih krepostih, katere dobe nepremično podstavo edino le v najsvetejši volji Božji. Omika pa ali prosveta, ki narod odvrača od Boga, ki ga odteguje na nasprotno stran, ne povspešuje pravega napredka, bodi začasno gmotni stan narodov še tako vgoden, bodi mu zvenanje lice še tako svitlo in gladko, še tako olikano. Olika ni še omika, meni je mej obema bistvena razlika.

Klic k revolucionarni reakciji

 

Dnevu dan pripoveduje,
zvezda zvezdi oznanjuje:
"Živi Kristus Kralj!"

Eno pojejo zvonovi,
eno molijo domovi:
"Živi Kristus Kralj!"

Ena pesem srca dviga,
ena želja duše vžiga:
"Živi Kristus Kralj!"

(- M. Elizabeta)

Nekaj uvoda
Da smo ob t.i. begunski krizi molčali je postalo jasno vsakomur, ki je spremljal bloge NeoDomobranec projekta. Panika, ki je nastala ob invaziji priseljencev se nam je zdela zlagana in patetična. Predvsem nas je zabavalo, da so v tej paniki udeleženi neokomunisti, torej tisti, ki strastno branijo partizanski boj in komunistični režim, ter žolčno napadajo kontrarevolucijo, ki je sploh ne razumejo in na drugi strani, da so v njej udeleženi kapitalisti oz. neoliberalci, libertarci, neokonservativci, klasični liberalci, konservativni liberalci, liberalni konservativci, ali kako se že imenujejo tokrat, ki so pozabili na vsa svoja patetična ekonomsko materialistična prizadevanja.

Eni in drugi se nam skutijo. Njihov očitni materializem, je edini razlog strahu pred priseljenci. Ene in druge zanimajo le njihovi piškavi privilegiji, njihov standard. To pa tisti najbolj glasni zakrinkavajo v krinko skrbi za narod oz. raso. Eni in drugi so že zašli v ekscese. Prvi so šli obnavljati panslavizem, ki opleta s simboli "slovanstva", ki niso nič drugega kot  ne posebno dobro zakrinkane "svastike", kakor jim radi rečejo in so takšna "sonca" uporabljali RAC-ovski (RAC = Rock Against Communism) skinheadi in (neo) nacional socialisti že od nekdaj. Drugi pa so se lotili odkrivanja vzvišenosti evropske rase in so začeli špekulirati kdo je vendar kriv, da ta vzvišena presveta bela rasa evrope propada in je tik pred tem, da izumrje. Na koncu so prišli do zaključka, da so za to krivi seveda židje, ki jim očitno ni dovolj, da je cela arabija in severna afrika muslimanska ter si želijo islamizirati še Evropo, da bi bil njihov smrtni sovražnik čim močnejši. Na drugi strani pa je seveda kriv kdo drug kot Kristus, torej krščanska vera, ta judovska ločina, ki je vzela mogočnim wotanskim, thorovskim in svarogovskim narodom zanos in bojevitost.

Če na koncu strnemo je očitno, da sta obe skupini za svoje grešno žvinče vzela Katoliško Cerkev in katoliško občestvo. In ker ni nobena od teh dveh skupin odprla pravih vprašanj glede te "krize" kaj šele, da bi ponudila prave odgovore, katoliško občestvo pa ni hotelo pogledati v svojo zgodovino zaradi občutka krivde zaradi lastne superiornosti in trenutne neorganiziranosti, ki ni nič drugega kot posledica prisilne nasilne sekularizacije, smo se naslonili nazaj in z nasmeškom opazovali novo ero, ki se je razgrinjala pred nami. Sede in molče smo zrli v preseljevanje narodov v zgodovinske spremembe na evropski celini. A z eno pomembno razliko. Medtem, ko so ti, ki danes zganjajo najglasnejšo paniko začeli to paniko zganjati šele ob letošnji veliki invaziji, smo mi zaskrbljeno zrli v podobo Evrope že leta. Gledali smo v predmestja evropskih mest, v spreminjanje izgleda populacije. Priseljensko nasilje, ki se za mnoge zdi, da prihaja na plano šele danes, je vendar postalo že evropska tradicija, konspirativni molk mainstream medijev je že pred leti začelo lomiti obveščanje prek interneta. Ti, ki sedaj tulijo o nasilju priseljencev so se tedaj smejali. Mi pa nismo le videli kaj se dogaja temveč smo tudi videli vzroke dogajanju, ki so v zgodovini Evrope. Zato smo se začeli smejati.
 
Somrak evropske civlizacije
Mi pozdravljamo somrak evropske civilizacije, mi pozdravljamo kolaps evropske civilizacije, ki bo padla v pozabo  kot nekdaj rimska in bodo nekoč skozi arabske tekste ljudje po stoletjih odkrivali ostanke naših vrhov, predvsem pa tudi padcev. Pozdravljamo pa ga zato, ker vidimo, da evropski narodi nočejo poiskati vzroka krizi Evrope.

Kriza Evrope ni le v muslimanski invaziji. Muslimanska invazija je zaključna faza, problemi, ki so nas privedli do te faze pa trajajo že stoletje ali dve. Zato moramo preden se lotimo naslavljanja problema z islamizacijo, ki se mimogrede ni začela včeraj, pojdite pogledat v Francijo, v Britanijo in na Dansko, moramo najprej postaviti pravilno in resnično diagnozo Evrope, ki se ne sme ustavljati pred ničemer in ne sme ciljati na neko buržoazno leporečenje, ki ga ponavadi izrekajo "skrajni desničarji" Evrope. In ravno zato, ker se ti "skrajni desničarji" in ljudski frontaši ustavljajo v svojih uvidih preplitvo, mi pozdravljamo kolaps civilizacije. Ker, če gibanje, ki bi zrastlo iz raznih pobud po "ohranitvi" evropskih narodov in evropske civilizacije ne bo odpravilo najbolj osnovnih zmot, ki so nas privedle v to situacijo, če to gibanje ne bo zakopalo v samo srž evropskega propadanja in bo prikazovalo le priseljence kot glavni problem oz. problem sploh, je že na početku obsojeno na neuspeh.
 
Če želimo preprečiti kolaps civilizacije moramo tudi sami rušiti, da bi zmogli ohraniti tisto bistveno, ki nas sploh dela za evropejce. Če hočemo ohraniti bistveno, pa moramo odstraniti vse, kar ni bistveno. Vso navlako, vse imitacije in neposrečene izvedbe bistva. Če (vse)evropsko gibanje, ki ima za cilj ohraniti evropsko civilizacijo ne bo sesulo tudi današnjega novega reda, kakor se je razvil od francoske revolucije dalje, bo na koncu neuspešno. Neposrečeno se mi zdi, da moram uporabiti te besede, a v muslimanskih priseljencih videti vzrok in razlog invazije je demagogija.
 
Revolucionarni reakcionarji
Zato se sebe imenujemo za revolucionarne kontrarevolucionarje. In naša revolucionarna kontrarevolucija velja vsem revolucijam, ki so prevrgle naš evropski red, ki nas dela bistveno evropske in nam sploh daje bistvo. Začenši s protestantsko shizmo prek razsvetljenskih revolucij pa do komunističnih revolucij in končno do te permanentne revolucije perverznosti današnjih dni. Vse te revolucije, ta upor staremu evropskemu redu imenujemo velika liberalna revolucija in do nje smo kontrarevolucionarni kjerkoli se pojavi. In do nje smo revolucionarno kontrarevolucionarni in revolucionarno reakcionarni. To pa ne pomeni, da by default pozivamo k nasilnemu prevratu ali h kakršnemkoli nasilju. Pozivamo k preporodu evropskih narodov na nespremenljivih načelih Kristusovega nauka, ki nam je nekdaj že dajal totalen red, ki nas je prignal do viškov civilizacije. Zato smo revolucionarno reakcionarni.

In če želimo ohraniti našo Evropsko civlizacijo, naše specifičnosti, našo kulturo in tudi biološke etnične posebnosti, ni dovolj, da zapremo meje in izženemo vse priseljence, ker takšna rešitev je ciklična in obsojena bodisi na neuspeh ali na ciklično ponavljanje, dokler popolnoma ne opeša in izgine. Edina rešitev je, da se vrnemo h Kristusovemu redu, k nespremenljivim se resnicam, predvsem pa h katoliški nravnosti. Ni res, da je razlog "islamizacije" Evrope v konspirativnih namenih židovskih lož ali v muslimanskih prizadevanjih po osvojitvi Evrope s strani džihadistov. To so morda res nameni, a razlog, da so ti nameni uspešni leži v tem, da so evropski narodi zapustili nravnost. Glavni razlog uspešnega izumiranja evropske cvilizacije je enostavno v nemoralnosti in nenravnosti. Glavna razloga za izumiranje evropskih narodov sta: splav in kontracepcija. Pa z njima povezan nered, ki se kaže v epidemiji ločitev, enostarševskih družinah in na koncu v izsprevrženih oblikah spolnosti. In doba splošnega razvrata je tudi doba splošne dekadence. Povedano na poenostavljen način: ta nenravnost je avtosterilizacija evropskih narodov, ki je naredila prostor invaziji priseljencev.
 
Zato smo mi revolucionarni kontrarevolucionarji in reakcionarji, ker vsemu temu nasprotujemo. In zato, ker vidimo in vemo tudi za razlog tej nenravnosti, vidimo vzrok tem današnjim pojavom. Zato pozivamo vse tiste, ki zadnje čase tako zaskrbljeno zrejo v to "invazijo", da premislijo kje so resnični vzroki zanjo in se odmaknejo od neutemeljenih nebuloz in iskanja nekih nepreizkušenih alternativnih poti, ter se vrnejo v že preizkušeno, v red predrevolucionarne Evrope. V red velikih kraljev Evrope.
 
Predlog in poziv
Zato predlagamo na tem mestu najučinkovitejšo rešitev, ki je zborovanje. Predlagamo organizacijo zborovanj in shodov v luči Kristusa Kralja, ki sme in mora kraljevati slehernemu delcu osebe in družbe. Predlagamo laično zavzemanje, ki naj nato vključi tudi duhovnike. Predlagamo vrnitev k tradiciji, pogled v zgodovino in začetkom vsaj imitacijo nekdanjih slovenskih shodov, kongresov in zborovanj. Če se bomo odrekli tradiciji ali tradicijo zametovali v skrbi, da bi se nam ne pridružili liberalni elementi ali postkomunistični elementi, bomo obsojeni na neuspeh.

Najbrž je preveč za pričakovati, da se bo znenada kar od nekje organiziral takšen shod ali takšno zborovanje s pristno slovenskim značajem, ki vključuje slovensko pesem pa tudi sveto mašo in procesijo, pa moramo v tej začetni fazi vsaj agitirati za vrnitev k tradiciji in svojim prijateljem, sogovorcem, pa tudi nasprotnikom dokazati, da je vsaka druga pot obsojena ne neuspeh. Odstrti moramo zgodovino našega naroda izpred leta 1945, saj se za mnoge slovenska zgodovina nevede začne šele tedaj, in pokazati moramo na mnoge odlične Slovence izpred leta 1945, ki niso le eni in isti: Prešeren, Slomšek, Cankar, Vodnik itd.

V tej prvi fazi moramo sploh spoznati našo slovensko zgodovino in uvideti na čem je zares zrasel slovenski narod in zakaj je sploh ostal in zakaj je sploh specifičen. Vrnitev v tradicijo, bojni klic h Kristusu Kralju, ki nam more vrniti naše bistvo, naše narodno bistvo! Priseljenska kriza je lahko odlična priložnost, da se v deželo zopet vrne Kristus Kralj in skozenj zagospoduje nravnost in zdravje ter identiteta naroda.
 
Živel Kristus Kralj!

Levo - desna delitev (Politična in gospodarska vprašanja moderne levo-desne delitve)

Zmeda v splošnem in samodojemanju desnice

 
Če bomo skušali bolje razumeti politično misel, ki jo na tem spletnem mestu predlagamo pod imenom slovenske rekonkviste, se moramo najprej ozreti na konec in se šele potem obrniti spet na začetek. S politiko je namreč tako, da se mora do neke mere prilagajati novim in novim obdobjem zgodovine, ki so ponavadi nepričakovana. S tem pa nikakor ne trdimo, da je v tem "prilagajanju" karkoli takšnega, kar bi smelo kompromitirati ideologijo same politične misli ali svetovnega nazora. To le pomeni, da naša ideologija, ki mora biti absolutna, saj mora vendarle temeljiti na brezčasnem nauku svete katoliške tradicije, ponudi odgovore tam, kjer ji jih prej ni bilo potrebno ponujati.

Na blogu NeoDomobranec - krščanska ljudska reakcija, smo že večkrat goreče napadali trenutno slovensko, evropsko in ameriško desnico, predvsem zaradi njenega nekritičnega sprejemanja materialističnega kapitalizma. Če damo samo dva primera. Nova Slovenija, politična stranka, ki se predstavlja kot edina de-facto krščanska stranka v Sloveniji npr. jasno v svojih člankih izpoveduje, da je "desna" zgolj in samo zaradi gospodarskih vprašanj, kar z drugimi besedami pomeni, da je desna zgolj zato, ker zagovarja "desne" principe ekonomske ideologije, torej kapitalizem. Bolj desno kot gremo na premici levo-desnega ekonomizma, bolj materialistično kapitalistični postajamo, vse manj države in vse več gospodovanja trga srečamo. In Lovro Šturm, eminentna figura trenutne slovenske desnice, ki skupaj z Žigo Turkom naokrog propagira in slavi idejo, zapisano v knjigi Zmagoslavje razuma da je krščanstvo rodilo kapitalizem. Še več, da je katoliška Cerkev rodila kapitalizem. Seveda se tako v prvem kot v drugem primeru požvižgajo na socialni nauk Leona XIII. Pija XI. ali njunih predhodnikov. O propagiranju kapitalizma s strani trenutnih dostojanstvenikov slovenske Cerkve, ki v svojih člankih omenjajo protestantske učenjake, pozabijo pa omeniti Leona XIII., pa raje ne bom niti začenjal.

Vendar pa nam to že kaže na nedvoumno in kristalno jasno sliko za kaj gre pri današnji levo - desni delitvi, kar je ključno za razumevanje politične levo-desne delitve. Današnja levo-desna delitev se odvija le ob vprašanju gospodarstva. Druge teme so praktično zaprte. Povedano drugače, če vas danes nekdo označi za desničarja to pomeni, da zagovarjate superiornost nekega vzvišenega Trga (!) in se zavzemate za "čim manj države". Levičar na drugi strani je človek, ki se zavzema za obratno. Ideal tega novega ekonomskega desničarja je libertarec in njegova Utopija je libertarna anarhija. Pri nas je ta ameriška politična perverzija desnega pola dobila veliko pristašev predvsem na račun iskrenega sovraštva oz. strahu komunističnih disidentov in konservativnih antikomunistov. Želja po diferenciaciji s komunizmom se naj bi manifestirala v mantričnem ponavljanju o privatizaciji in svobodnem, z davki neobremenjenm gospodarstvu. Ta desnica sestoji iz visoko izobraženih ekonomistov, ki ne počnejo drugega kot pišejo pikre kolumne in vehementno špekulirajo o učinkih državne neregulacije česarkoli, na drugi strani pa za njimi stojijo mali ljudje (torej ne tako visoko izobraženi, da bi imeli prostor v slehernem časopisu za lastne kolumne), ki sprejemajo te kapitalistične mantre zgolj zato, ker so končno našli prostor na katerem lahko nasprotujejo komunizmu, ne da bi morali narediti kakšen globlji politični uvid, obenem pa potiho vedo, da je kapitalizem materialistično - nihlistična ideologija o nadčloveku, torej ideologija po katerem je morda nam vsem dano, da se prerinemo v eno od redkih "zgodb o uspehu", če pa nam to vendarle ne uspe, pomeni le, da nismo dovolj aktivni in si uspeha ne želimo dovolj močno. Da ta kapitalistični model ne uspeva pa ponavadi krivijo, tako kot komunizem oz. socializem vedno pravi, da še ni raja na zemlji, ker še ni dovolj socializma oz. komunizma, oni pravijo, da še ni raja, ker še nismo dovolj kapitalistični, še nismo dovolj libertarski.

V Sloveniji imamo kupe ostankov komunizma, ti ostanki se ne skrivajo v misterioznih figurah bivših partijcev, temveč se vehementno bohotijo v ustavi naše republike in v zakonodaji. In tu se že spet pokaže obraz te ekonomske desnice. V desnici velja, da se bi morali ogibati načenjanja določenih političnih tem in bi se morali raje posvetiti gospodarskim vprašanjem, vprašanjem kaj je dobro za ljudi. To pa je paradoks, saj le težko verjamemo, da trenutna desnica izgublja volitve zato, ker govori o arhivih, političnih zapornikih in povojnih pokolih. Desnica de-facto izgublja volitve zaradi njenega hladnega kapitalističnega apologetstva. Izgublja jih zaradi iracionalne vdanosti evropskim aparaturam, ki po mitosu te desnice predstavljajo končni izstop iz komunizma. Kapitalizem pa ni mrzek ljudem zato, ker še niso sprali komunizma s svojih oči, temveč zato, ker jim je bil vedno mrzek. Katoličani so bili pred vojno goreči nasprotniki kapitalizma. Krek in Ušeničnik sta samo dva od teh. Zakaj? Zato, ker je bila takšna vedno pozicija Cerkve. Tu moram že spet omeniti Leona XIII. Zato se trenutna desnica brani vprašanj kakršna so tista iz obdobja druge svetovne vojne in tik po njej, da o vprašanju splava, kontracepcije, ločenosti Cerkve od države in lahkotnosti razveze, sploh ne govorimo, a kljub temu izgublja volitve.

Desni in levi pol revolucionarne liberalne levice osemnajstega in devetnajstega stoletja

 
Tu smo že ugotovili bistveno napako t.i. desnice, ki je bazično desna le na tej umetni ekonomski premici. Vendar se moramo vprašati zakaj. Bistveno je namreč videti, da sta levica in desnica kakor ju poznamo dandanes praktično zamenljivi vkolikor za hip zanemarimo nesmiselno ekonomsko relacijo levo - desnega, ki vnaša le zmedo. Obe levica in desnica črpata svoje ideale iz razsvetljenstva in z njim povezanih revolucij, predvesem francoske iz leta 1789. To pa pomeni, da sta torej levo desna delitev evropske levice osemnajstega in devetnajstega stoletja.

Na konservativce in liberalce se namreč začne delitev z nastopom razsvetljenstva in z njim povezanih revolucij, ko postanejo liberalci revolucionarna sila za veliko liberalno revolucijo, ki naj poruši stari red prestola in oltarja ter razglasi novo načelo vladanja, ki je, da mora vsako vladanje izvirati iz ljudi na pristanek ljudi. Nasprotniki revolucije, reakcija oz. reakcionarji, se začnejo imenovati konservativci, ti nasprotujejo revolucionarnim načelom liberalcev in ostajajo zvesti principu prestola in oltarja, ter skušajo ohraniti stari red, okrepljeni tudi zaradi grozot  revolucije in napoleonovskih vojn. Torej reakcionarji so desnica, levica pa so liberalci in ostali revolucionarji. Kar se je paradoksalno zgodilo predvsem po drugi svetovni vojni je bilo to, da je ta reakcionarna desnica praktično zamrla, ker so bili njeni revolucionarni (beri kontrarevolucionarni) elementi dejansko poraženi, desnica, ki pa se je že prej začela obračati k liberalističnim idejam, je postala desni pol tiste revolucionarne liberalne levice. To je pomembno, da vemo predvsem zaradi razumevanja odnosa trenutne desnice do individualističnega naturalističnega kapitalizma, posameznikove svobode vesti in ločitve Cerkve in države. S tem obratom desnice, ki je torej desni pol levice osemnajstega in devetnajstega stoletja, tudi razumemo zakaj so njeni nazori v neskladju z naukom katoliške Cerkve in zakaj pristajajo na praktično vsako razsvetljensko "pridobitev". Levi pol levice pa na drugi strani vedno znova radikalizira načela razsvetljenstva in vedno znova širi toleranco vse širše. Da bi v tem uspela se polašča predvsem demokratične države in njenih dogmatičnih načel o enakosti ljudi s katerimi pobija vsak ostanek reakcije, četudi še tako majhen ali šibak. Ker je glavna dogma demokratične države, da vlada od ljudi, na pristanek ljudi v imenu ljudi, je toliko bolj tiranska, saj z razliko od predrazsvetljenske države nima principa oltarja torej Cerkve, katere nauk bi bil striktno konsistenten in praktično nespremenljiv, temveč ima za svoj nauk relativizem, modernizem, spremelnjivost človekove morale in zato v njenih načelih ni nič trajnega, temveč se vse spreminja in v imenu ljudi se ljudem vsiljuje najbolj nenaravne in padle ideje. 

Zato moramo biti zelo pozorni, ko govorimo desnici oz. levici. Pozorni moramo biti, da ne jemljemo trenutno desnico, torej ta desni pol revolucionarne liberalne levice, kot faktično desnico in da ne nasedamo artikulacijam o desno - levi ekonomski usmeritvi kot faktorju določanja politične usmerjenosti oz. svetovnega nazora posameznika, stranke ali države. Krščanski korporativizem, ki ga je Cerkev priporočala vsaj od Leona XIII. pa do konca druge svetovne vojne, ni "tretja smer" kot nas radi prepričujejo ti napol izobraženi ekonomski dualisti na obeh straneh, temveč je logična socialna usmeritev desnice (torej reakcionarne t.j. prave desnice) iz enostavnega razloga, ker ga je predlagala in propagirala Cerkev, torej oltar. Neresnica je tudi, da je popolna državna neregluacija oz. odvečnost države  in določene regulacije posameznika znotraj države, nazor desnice. To ni nazor desnice, s čimer se bomo ukvarjali v nadaljnih prispevkih, temveč je nazor desnega pola revolucionarne liberalne levice.

Svitanje zore Kristusa Kralja

V zgodovini se določene sorodne ideje, ki so včasih docela identične pojavijo ob istem času, četudi njih centri nimajo nobenega stika med seboj, čeprav gre za totalno izolacijo posameznih centrov in četudi obstajajo nepremostljive daljave med njimi. Tako so v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja v katoliških deželah Evrope vstala katoliška gibanja, za katerimi so stali radikalno katoliški nazori, družil jih je upor liberalizmu in družila jih je želja po močni državi, ki more ustvariti katoliško družbo s katoliškimi socialnimi in gospodarskimi principi. Sedaj tem gibanjem in nazorom rečejo fašistična. In s to artikulacijo es strinjamo le vkolikor pridevnik fašističen pomeni političen nazor po katerem mora biti država sovzajemna skupnost stanov, ki s svojo močjo ureja in bdi nad to vzajemnostjo ter sme in mora navdihovati posameznike v presežni vlogi.

In tudi danes, ko se sami vedno bolj trgamo iz rok kapitalistov, ki svoj materialistični nazor združujejo s krščanstvom, celo katolištvom, da naposled iz tega naredijo svetovno nazorsko spako, ki degradira katolištvo obenem pa izzove več problemov, kot da rešitev in na drugi strani, ko se tržemo iz prijema liberalcev, ki neprestano tulijo o socializmu, čeprav je povsod in ga nikjer ni, ker je materialistična spaka, identična preslikava kapitalizma v njegovo zrcalno sliko, ter se bližamo katoliškim družbenim in gospodarskim nazorom, presenečeni ugotavljamo, da smo le eden od tistih majhnih centrov, ki so se izvili liberalni demokraciji in resnično videli prek. Ugotavljamo, da od nekje vstaja katoliško občestvo, ki je sicer popolnoma nepovezano, a zavzema stališča, ki so podobna tistim iz tridesetih let. Vendar kako lažje nam je! Za seboj imamo katoliške velikane ob katerih se lahko učimo, učimo se lahko tudi tam, kjer jim je spodletelo in iščemo rešitve.

Ne trdimo, da imamo kakršnokoli težo, smo le majhen center, ki nima nobene teže, a vendar bo do neke mere nekoč, morda zanemarljivo a vendar, doprinesel k vzpostavitvi katoliške totalne države. Smo znanilci in nič več. Zato bomo začeli na tej strani s serijo prispevkov na temo katoliške države, na temo katoliške totalnosti, korporativizma, antimaterializma in družbene dekadence ter neizbežnega kolapsa civilizacije.

Nov katoliški monarh (Kje je Cerkev? 1.1.)

Cerkev : država

Če smo se v prejšnjem sestavku spraševali kako je vendar mogoče, da ljudje, ki ne priznavajo superiornosti katoliške cerkve, pozivajo prav to cerkev, da stopi v aktivno zavzemanje za njihove, s sekularizmom okužene, cilje, se moramo sedaj ozreti še na katoliško občestvo samo. Ozreti pa se moramo predvsem na katoličane, ki v dobri veri in s priznavanjem totalne superiornosti cerkve, pozivajo cerkev, da zavzema ostra in radikalna stališča, kakršna od nje vendarle pričakuje sleherni katoličan, ki svoje prepričanje črpa iz katoliške tradicije.

Ti katoličani terjajo od škofov in v nekaterih primerih tudi od papeža, da ostajajo na tisti nepremični liniji, ki neomajno vendarle stoji zapisana v tradiciji, in se naj ne premikajo skupaj s trenutnimi razpoloženji ljudstva, ki stoji za vladami liberalnih demokracij zahoda. Vendar kolikor je ta poziv že upravičen in je, je vendarle v popolnosti zmoten, ker počne nekaj, kar ne bi smel.

To pa je, da ne vidi odgovornosti katoliškega občestva, ki mora formirati državo, oblast in upravo. Njihova zmota izvira iz dveh radikalnih napačnih umevanj. Iz napačnega umevanja hierarhičnega kleriškega dela cerkve in iz napačnega umevanja ljudskega, občestvenega dela cerkve. Namreč, če katoličan pristane na liberaldemokratsko razumevanje države in s tem tudi na liberaldemokratsko razumevanje družbe (in njenih formacij) in socialno ekonomskih procesov, istočasno poda svojo resignacijo kot katoličan in sprejme za zakonitost obe zgornji napaki.

Ko katoličan sprejme modernistično liberaldemokratsko umevanje vloge cerkve do države le v okviru t.i. konservativnih strank, ki naj bi temeljile na judeokrščanski etiki in morali, kar v bistvu ne pove ničesar, si odreče odgovornost za oblikovanje države, ki bi ustrezala katoliškemu nauku. Vedno boste naleteli na ljudi, ki vas bodo prepričevali dvoje o ločitvi cerkve in države. Prvič, da je ta ločitev bila zamišljena v korist cerkve in drugič, da je Evropa že od nekdaj poznala to ločitev in jo je vendarle ta ločitev prignala do najvišjih vrhov civilizacije. S prvo točko se ne bomo ukvarjali, ker nima nobene prave teže, še posebej če pomislimo na ameriško situacijo in nepregledno množico protestantskih sekt. Zanima pa nas druga točka.

Ločitev cerkve od države, kar naj bi bila logična praksa evropske civilizacije je v samem bistvu neresnična, zato ker ne prepozna razdelitve cerkve na hierarhični kleriški del in na občestveni ljudski del. Hierahični del se je sam odrekel posvetni oblasti in je več ali manj ni nikdar poznal, zato ker posvetna oblast pripada občestvenem delu cerkve, ki skrbi za obliko države, ki ustreza katoliškemu nauku. Zato je neresnično videti ločenost cerkve in države tam, kjer ta ločenost ni nikdar obstajala. Že samo dejstvo, da so se nižji kleriki torej duhovniki lahko tudi v demokracijah predvojnega tipa potegovali za politične funkcije govori o tem, da cerkev in država nista bili ločeni temveč se je izvrševala normalna katoliška praksa po kateri je kleriški hierarhični del zaradi narave svoje posvečenosti neudeležen v posvetni oblasti, medtem pa ima ljudski občestveni del, v katerega spadajo tudi nižji kleriki, naravno dolžnost, da formira oblast tako ali drugače v tistem poglavitnem oziru do skladnosti s katoliškim naukom.

Cerkev : posameznik : država

Tu moramo opozoriti, da ne govorimo o obliki oblasti, ki mora biti v skladu s katoliškim naukom, temveč govorimo o oblasti, ki deluje v izvrševanju katoliškega nauka glede na občestveno skupnost. Zato če pristajamo na formulacijo ločitve cerkve od države, po kateri kler ne more biti udeležen v posvetni oblasti, ne smemo nikoli pristati na ločevanje vere od države, kajti ravno ta formulacija je nekatoliška.  In žalostna slika je dandanes zreti v katoliško občestvo, ki po neki liberalni kugi meni, da je katoliška državnost po kateri bi v družbi zidali katoliško državo, nekatoliška. Oni sami pristajajo na liberaldemokratsko povojno stališče, da je država zgolj funkcija neke volje nekega brezobličnega ljudstva brez tradicije, kulture in vere in da mora biti država le ozka javna uprava, ki bo gradila ceste in skrbela za muzeje.

Naposled smo prišli torej do tiste zmote s katero so okuženi katoličani, ki terjajo od cerkve, torej od hierarhičnega kleriškega dela cerkve, večjo družbeno aktivnost in aktivacijo v nekaj za kar še sami ne vedo natanko kaj naj bi bilo. Cerkev (in tu govorimo o hierarhičnem delu), ne more narediti praktično ničesar dokler nima za seboj občestva, ki hoče graditi katoliško državo po katoliškem nauku. Na tem mestu se bom skliceval na Haeckerja, ki je zapisal:

"Ni namreč dobro zahtevati, da bi nekatoličani, v rokah katerih je danes neprimerljivo večja politična svetna moč, prej kakor katoličani sami, prisluhnili zahtevam Cerkve."
Theodor Haecker, 1927

Haecker sicer tu govori o nečem popolnoma drugem in tudi zgornji citat lahko beremo zgolj v maniri liberaldemokratskega umevnaja katoliške vloge, po kateri moraš slediti katoliškemu nauku zgolj kot individuum, ločen od družbe in naj bi torej katoliški nauk zgolj sijal skozte, pasivno in subtilno. Vendar če beremo pravilno lahko iz tega citata tudi razberemo, da se lahko katoliški nauk uresniči le, če imamo katoliško posvetno oblast. In kar je še pomembneje, naivno in nespametno je pričakovati, da bodo katoliški nauk sprejemali nekatoličani, saj je to vendar nelogično. Če želimo družbo po načelih skladnih s katoliškim naukom, z naukom cerkve, ne potrebujemo dobrih žena in mož, temveč dobre katoliške žene in može.

Nov katoliški monarh

Zato je to neprestano tuljenje o cerkvi, ki se noče in noče aktivirati ob družbenih vprašanjih, tako zelo napačno in tako zelo noro. Šele ko bodo ti katoličani formirali katoliško politično stranko, šele ko bodo uvideli, da je končni cilj katoliška politika z demokracijo ali brez nje, šele ko bodo uvideli, da je na njih samih, da gradijo katoliško državo, bodo upravičeni terjati kakršnokoli aktivacijo s strani cerkve. Šele, ko bodo sami doumeli, da so tudi sami cerkev in da je ravno zato cerkev neločljivo povezana z državo in da mora biti cilj države usmerjati ljudstvo po katoliškem nauku.

In ravno zato lahko govorimo, da smo v času laikov, zato ker smo laiki, po nepreklicnem padcu monarhij in aristokracij, poklicani da gradimo katoliško, totalno katoliško, državo. Nihče naj se ne slepi, da bo od nekje prišel kakšen katoliški monarh in nihče naj se ne slepi, da je mogoče od nekatoliške države terjati katoliško bistvo in naj se nihče ne slepi, da je država nepotrebna ali da je bolje čim manj države je. Ne, v tem trenutku smo poklicani, da gradimo katoliško državo, ki ni le uprava, temveč sme, more in mora regulirati sleherni nivo družbenega obstajanja. Zato mora iz tradicije velikih katoliških monarhov vstati nov katoliški monarh, ki je država, država pa katoliško občestvo, stoječe na nepremični liniji katoliškega nauka, ki zajema sleherno življenjsko vprašanje.

Vendar se vsi zavedamo, da ostaja še dolga pot do tedaj, ko bodo ti, ki zase pravijo, da so katoliški misleci in katoliški pisci in katoliški znanstveniki in katoliški državniki, doumeli, da je vsaka oblika liberalne demokracije inherentno protikatoliška in da je sicer mogoče vsake toliko izžugati katolištvu prijazno državno rešitev, a da se za isti problem vendarle ciklično pojavljajo novi in novi poizkusi protikatoliškega nasprotovanja. Nekoč bodo doumeli, da je skladnost in sloga države mogoča le, če je država v okviru katolicizma. Kakor pravi Krek:

"Toda amicus Plato, magis amica veritas. Mir je lep in dober, a mogoč je le kot posledica umstvene edinosti ali, kakor jo imenuje temeljiteje sv. Pavel, »edinosti v veri«.
Kdor je zaveden katoličan, ve tudi, da je brez razodete vere načel tako nemogoč mir in red na svetu in sreča ljudi na njem, kakor brez zraka in brez hrane telesno življenje. Zato pa mora za ta načela vsaj z isto žilavostjo v borbo, s katero se bori za svoj telesni obstoj."
Janez Evangelist Krek, 1897

V to torej mora verovati katoličan preden si drzne terjati od cerkve akcije, medtem ko pristaja na liberalnodemokracijo, ki je v samem bistvu nekatoliška oz. katolicizmu sovražna. Kajti, kot smo videli skozi to besedilo, današnji katoličan pravilno pristaja na superiornost cerkve a obenem ne vidi svoje politične poklicanosti. Zato nepravilno, istočasno ko priznava liberaldemokratsko ločevanje cerkve od države, vidi v hierahičnem kleriškem delu cerkve preveliko vlogo, s tem pa skuša zakriti svojo nalogo, ki jo ima v oziru do države in družbe.