24.12.2022 dan 28.
Pa smo na koncu adventa, tik pred Božičem. Smo se uspeli kaj poboljšati, izboljšati, se spremeniti. Postati vsaj boren hlevček, v katerem naj bi se rodil Kristus? Verjetno bolj ne, kot ja. Vendar ali ni najpomembneje, da se vedno znova borimo, da vedno znova postajamo boljši. Da nas ne zmede ta ali oni poraz, da nas ne zmede čs, da nas ne zmede prostor, da nas ne zmede noben premik, najsi izgleda še tako prelomen. Mi smo samo mi. Jaz sem samo jaz, živim v tem kratkem trenutku in v tem kratkem trenutku sem poklican od Boga, da postanem nekaj, čemur bi se lahko reklo: dober človek. Zato spoved, ki smo jo nedvomno vsi opravili v tem adventnem času, vedno znova pomeni začetek nove vojne. Vojne, da bi zmagali, ne glede na vse. Ali kakor pravi sv. Jožefmarija Escriva:
Svetost je v boju, v zavedanju, da imamo napake in da se jim poskušamo junaško izogibati.
23.12.2022 dan 27.
V že omenjenem božičnem nagovoru leta 1942 je Pij XII. povedal tudi:
Vsako leto ob božičnem prazniku se oglasi vedno znova, enako veselo in pobožno iz betlehemskih jaslic na uho in srce kristjanov oznanilo Jezusovo, ki je luč v sredi teme. Njegovo oznanilo, ki ožarja z bleskom nebeških resnic svet, zavit v temo usodnih zmot, vliva človeštvu, zatopljenemu v globoki in grenki žalosti, prekipevajočega in zaupanje vzbujajočega veselja; oznanja svobodo Adamovim otrokom, vklenjenim v verige greha in krivde; obljublja usmiljenje, ljubezen, mir neizmernim vrstam trpečih in žalostnih, ki vidijo, da so zgubili svojo srečo in zlomili svoje sile v vihri boja in sovraštva v naših razburkanih dneh.
22.12.2022 dan 26.
Romano Guardini pravi:
Svet ni nič dokončnega, marveč leži v božji stvariteljski roki. Ni tak, kakor ga vidi novoveško občutje: kratko in malo bivajoč in normativen, tako da bi bilo mogoče jemati merilo možnega le iz njega samega, svet sam pa bi kot celota sploh ne mogel biti vprašljiv. Svet marveč nepretrgoma obstaja iz stvariteljske božje volje; glede na to voljo je svet povsem potencialen (možnosten) in ji je pokoren.
21.12.2022 dan 25.
Sv. Jožefmarija Escriva pravi:
"Molitev" je ponižnost človeka, ki priznava svojo globoko bedo in veličino Boga, h kateremu se obrača in ga časti, tako da vse pričakuje od Njega in ničesar od samega sebe.
"Vera" je ponižnost razuma, ki se odpoved lastni presoji in se prepusti razsodbam in oblasti Cerkve.
"Pokorščina" je ponižnost volje, ki se podvrže tujemu hotenju zaradi Boga.
"Čistost" je ponižnost mesa, ki se podredi duhu.
Zunanje "mrtvičenje" je ponižnost čutov.
"Pokora" je ponižnost vseh strasti, žrtvovanih Gospodu.
- Ponižnost je resnica na poti asketskega boja.
20.12.2022 dan 24.
Dr. Janez Evangelist Krek je v letu 1900 zapisal:
Če bi bilo res, da vera nima s politiko nič posla, da je gola zasebna stvar, potem bi tudi politika in javno življenje sploh ne imela nič opraviti z vero. Povsod pa vidimo, da se godi prav narobe. Tiste stranke in tiste osebe, ki se najbolj protivijo javnemu vplivu religije, imajo tudi vero in religijo največkrat v ustih. Karkoli začno, kakršno-koli stvar sprožijo, povsod jih spremlja njihovo protiversko mišljenje. Skoraj več govore o verskih stvareh, oziroma proti njim, nego duhovniki, katerim očitajo, da se brigajo za izvencerkvene stvari. Javna kontrola z najhujšimi predsodki, ki se izvršuje proti religiji in njenim služabnikom, je neprimerno strožja in natančnejša, nego za kakršno-koli drugo zadevo. Kot trpka ironija zveni pri tem očitek, da imajo duhovniki vse v svoji komandi. Beri liberalne časopise; na vsaki strani se obregavajo ob vero in ob duhovstvo; listaj v leposlovju, ki je v rokah liberalnih mož, — povsod — v povestih, v pesmih tu očito, tam med vrstami slediš napade na cerkev in na versko življenje; stopi k liberalcem v družbo, že druga beseda bo padla o verskih predmetih. To je več nego čudno, če res nima vera s politiko nič opraviti, če je res samo nekaj subjektivnega, zasebnega. Čemu ta siloviti vrišč, čemu to hinavsko vpitje, čemu ta nervoznost? Tako se ne podpirajo stvari, ki imajo realna, trdna tla. Način tega boja spričuje sam najbolje, da borivci niso prepričani o upravičenosti svojega boja. Saj pa tudi mnogi izmed njih, potem ko so se velik del svojega življenja borili z vso silo proti veri in njenemu vplivu, vržejo kopje in ščit v kot in sami pribeže v cerkveno zavetje. V vrstah cerkvenih bojevnikov ne opažamo takih dogodkov. Čim dalje ostaja kedo v njihovih vrstah, tem mirnejši je v svoji duši, tem trdnejši pa v svojih načelih in pogumnejši v svojem boju.
19.12.2022 dan 23.
Dr. Ivan Ahčin je v letu 1937 zapisal:
— Liberalizem je prvi zrevolucioniral človeško družbo, ker je človeka odvezal nadnaravnih vezi in mu v svojem zmotnem naziranju, da je človekova narava nepokvarjena, dal neomejeno svobodo, iz katere poteka ves sedanji kaos. Liberalizem je sprevrgel nravstvene pojme in oznanjal svobodno moralo, kar je komunizem v svojem grobem materializmu izvedel do absurda. Zrevolucioniral je gospodarstvo, ker ga je oprostil vseh etičnih ozirov, ga podvrgel zgolj gospodarskim zakonom in prepustil gonom neomejene sebičnosti in m amonizma. Tudi tu je šel komunizem korak dalje in je kratko malo proglasil primat gospodarstva nad življenjem in ga postavil za središče, ki določa o usodi življenja in h kateremu naj bi bilo naravnano vse človekovo življenje. Liberalizem je ustvaril kapitalizem, le-ta pa kolektivizem, ki ga je komunizem osvojil in določil za osnovno obliko svoje komunistične družbe. Liberalizem je pa tudi kompromitiral pojem državljanske sovobode ki jo je vse preveč enostavno pojmoval. Predvsem je njegova kulturna toleranca bila le na videz, ker gre pač za tem ljna vprašanja, ki od človeka zahtevajo jasne opredelitve in ki pomenijo že oddavnaj osnovno ločitev duhov. Liberalna toleranca o kulturnih vprašanjih je bila pogubna, ker je teoretično enako gledala na zmoto kakor na resnico, praktično pa je liberalizem odkazal državi vlogo neprizadetega oazovalca v boju med zlom in dobrim. Ponašal se je s tem, da je liberalna država brezverska, kar je že velika zabloda po krščanskem pojmovanju človeških dolžnosti do Boga in božjih pravic do človeka in družbe. Komunizem je po nakazani poti šel še dalje in je ustanovil brezbožno državo, v kateri za Boga in religijo ni več prostora. Ako je liberalna družba na videz še tolerirala Cerkev, — v resnici ji je po vsem svojem ustroju in mišljenju bila sovražna, — jo komunizem preganja s prav satanskim sovraštvom kot največjo sovražnico. S komunizmom se prvič v zgodovini pojavi organizirana volja, ustvariti brezbožno družbo, ateistično državo.
18.12.2022 dan 22.
V božičnem radijskem govoru leta 1942 je Pij XII. povedal:
Zapoved te ure je: ne tožiti, ampak delati! Ne tožiti nad tem, kar je in kar je bilo, ampak graditi, da se postavi, kar se mora postaviti družbi v blaginjo. Polni križarskega navdušenja naj se najboljši in najbolj izbrani člani krščanstva združijo v duhu resnice, pravičnosti in ljubezni ob klicu: Bog to hoče. Pripravljeni naj bodo služiti in se žrtvovati kakor stari križarji. V tedanjih časih je šlo za osvoboditev zemlje, ki jo je posvetilo življenje učlovečene božje Besede. Danes pa gre — če se smemo tako izraziti — za nov pohod čez morje sodobnih zmot, da osvobodimo sveto duhovno zemljo, ki je določena za podlago in temelj nespremenljivim načelom in zakonom, s katerimi bo zidana socialna zgradba močne notranje trdnosti.
17.12.2022 dan 21.
Takoj za Kempčanovo in Escrivovo, bi postavil Scupolijevo knjigo Duhovni boj. Tam med drugim Lovrenc Skupoli oz. Lorenzo Scupoli, pravi:
Pravi Kristusov vojak, ki hrepeni po dovršeni popolnosti, si ne sme nikdar staviti konca napredovanju. vendar mora zmeraj modro krotiti goreče kipenje svojega srca. Zakaj v začetku srce večkrat kar gori za čednost, potem pa ta ogenj pojema in slednjič ugasne sredi pota. Poleg tega torej, kar smo omenili o zmernosti, ki se tiče zunanjih vaj, je treba vedeti, da se znotranje čednosti pridobivajo polagoma in od stopinje do stopinje. Tako namreč zraste iz malega kmalu veliko in trdno. Zato se ne smemo - da ti vzgled pojasni - v zoprnostih tako vaditi, da bi se jih kar precej veselili in si jih želeli, temveč najprej si moramo pridobiti nižjo stopinjo, to je potrpežljivost.
16.12.2022 dan 20.
V letu 1943 je dr. Jože Basaj zapisal:
In tretje je trpljenje, so žrtve, ki jih doprinašamo. Moli, delaj, trpi, to je maksima dobrega katoličana. Pred trpljenjem naša narava beži in se mu izogiba. Pa nam mora vendar biti lik Kristusa, trpečega in ljubečega Kristusa, oni ideal, po katerem neprestano skušamo oblikovati samega sebe v vseh smereh, zlasti tudi v trpljenju. V čim večji meri smo se vzgojili vdanemu prenašanju trpljenja in v žrtvah, tem bolj se bližamo heroizmu. "Trdo se mnogim zdi to govorjenje: Odpovej se samemu sebi, vzemi svoj križ in hodi za menoj" (Mt 16,24). Pa velikp trše bo slišati tisto poslednjo besedo: "Proč izpred mene, prekleti v večni ogenj (Mz 25,41; Kemp II 12). Toda nad vse tolažilna beseda Kristusova trpečim: "Kdor hodi za menoj, ne hodi v temi." (Jan 8,12). Če bomo to dojeli, bomo šele razumeli, kako so svetniki z veseljem vzeli nase vse muke in trpljenje - zaradi Jezusa.
15.12.2022 dan 19.
Gregorij Rožman je v letu 1941 povedal:
Nikdar in pri nobenem delu ne sme človek pozabiti, da je njegov cilj nadnaraven. Noben naraven uspeh ga ne sme odtrgati od smeri, ki vodi njegovo življenje k Bogu, kjer je njegov cilj. Vse delovanje, kjer koli, v družini, gospodarstvu, kulturi in politiki mora biti takšno, da je končno usmerjeno na nadnaravni cilj, da človeka vodi k Bogu, ne pa od Boga proč.
Veliko nesrečo v človeštvu, katere posledice prav zdaj prenašamo, je povzročilo mnenje, da v posvetnih in zemskih zadevah Bog nima besede, da se torej nanj in na njegove zapovedi ni treba ozirati.
14.12.2022 dan 18.
Benito Mussolini pravi:
Evo, spet sva pri filozofiji fašizma. Ko me je nedavno prosil neki finski filozof, naj mu v enem stavku povem filozofijo fašizma, sem mu v nemščini napisal: "Mi smo zoper udobno življenje!"
13.12.2022 dan 17.
Adolf Vadnjal je v letu 1956 zapisal:
Organsko stališče, ki je tudi krščansko, pravi, da lahke poti skozi življenje ni, pa naj jo še tako prikazujejo tvorci "boljše bo dočnosti". In je ne more biti. Kdor si izbira lažjo pot, si dela življenje težje kot je v resnici. Res, življenje je bilo "trdo" od vsega začetka in bo tako ostalo do konca vkljub vsemu napredku. Vsi poskusi, napraviti življenje lažje in udobnejše, so se končali v težjem in slabšem. Ni razloga za dvom, da bo ostalo tako tudi nadalje. Organsko stališče pravi, da imajo tudi takozvane trdote življenja v obliki duševnih in telesnih nadlog svoj smisel. Dvigajo človeka duševno in krepijo telesno. Funkcija bolečine ni samo ta, da opozarja, temveč tudi, da vzbuja in jači odporne sile v človeku. Krščanstvo v nas pa dodaja, da se dajo tudi najhujše trdote življenja premagati z vso lahkoto, če se jih lotiš z voljo k dobremu in z ljubečo vero v srcu. Tako na videz najtežja pot postane najlažja.
12.12.2022 dan 16.
Če bi me kdo vprašal, katero delo je najbolj pomembno za življenje katoličana oz. za tisto, kar smo v enem od teh zapisov imenovali praxis, bi mu odgovoril, da gotovo prav Hoja za Kristusom Tomaža Kempčana in dela sv. Jožefmarije Escriva v formi kratkih spodbud, med katerimi je najbolj znana njegova Pot, a posebej se mi zdita pomembni, kakor sta izšli v slovenščini, njegovi Kovačnica in Brazda.
Kempčanova in Escrivajeva dela se dopolnujejo. Jasno je, da izvirata oba iz iste korenine in da oba usmerjata človeka po isti poti, ki jo je začrtal Kristus. Čeprav s petstoletno časovno razliko, oba živo in originalno poiščeta človeka tam, kjer se najbolj počuti kot človek: v vsakdanjem življenju, v borbi in stiski slehernega dne; v padcih in hrepenenju po boljšem in v trenutkih nadnaravnega navdiha. Kdor občuti milost, pravi Kempčan, naj bo pripravljen, da se mu odvzame in če mu je bila odvzeta, naj bo pripravljen, da se mu povrne. In Escriva na več mestih ponavlja: vztrajnost, tudi kadar ni nobene milosti in ravno tedaj.
Najbolj me zaboli pri srcu vedno, ko vidim, da se naša vera katoliška prodaja kot nek lahek recept za srečno življenje, za odzemljitev iz tuzemskih težav, za čudno patetično zamaknjenje, ki naj ne bi več čutilo ničevosti človeškega tavanja po svetu. Oh, da ne bi zajelo tovrstne ljudi preveliko razočaranje!
Kajti naša vera je najbolj logičen odgovor na življenje samo. Naš Odrešenik, Kristus, ki se je rodil v revščini in v hudem trpljenju umrl, da bi vstal v poveličanje ljudi, nam daje smisel v vsakem trenutku življenja, kakorkoli že težak najsibo. Kristusov lik, Kristus sam, je odgovor na življenje samo.
Kako smešno se mi je zdelo nedavno, ko sem videl neko neopogansko grupacijo v Ukrajini, ki je delala rez v svojo roko, da bi darovala kri nekemu maliku. Od nas Bog ne terja krvi, mi pijemo božjo Kri. Bog sam je prelil svojo kri za nas.
Večni Oče! Darujemo ti dragoceno kri tvojega Sina Jezusa Kristusa, katero je s toliko ljubeznijo in tolikimi bolečinami za nas prelil iz rane svoje desne roke; vsled njenega zasluženja prosimo tvoje božje veličastvo: podeli nam svoj sveti blagoslov, da bomo z njim vseh sovražnikov ovarovani in vsega hudega rešeni, kadar rečemo: Blagoslov vsemogočnega Boga: Očeta, in Sina in Svetega Duha pridi nad nas, ter ostani vedno pri nas. Amen.
(Leon XII., 1823)
11.12.2022 dan 15.
Tomaž Kempčan pravi:
Da moramo pravo tolažbo iskati le v Bogu
Kar koli si morem želeti ali misliti sebi v tolažbo, tega ne pričakujem tukaj, temveč v prihodnosti.
Kajti če bi imel vse tolažbe tega sveta in bi lahko užival vse: gotovo je, da bi to ne moglo trajati dolgo.
Zato se, duša moja, nikjer drugod ne boš mogla potolažiti in dodobra okrepiti, razen v Bogu, ki tolaži uboge in sprejema ponižne.
Počakaj malo, duša moja, počakaj na Božjo obljubo in imela boš obilje vseh dobrin v nebesih.
Če preveč neurejeno hrepeniš po teh sedanjih, boš izgubila večne in nebeške.
Časne uporabljaj, po večnih pa hrepeni!
Nobena časna dobrina te ne more potešiti, ker nisi ustvarjena za uživanje le-teh.
Tudi če bi imela vse ustvarjene dobrine, bi ne mogla biti srečna in blažena, kajti le v Bogu, ki je vse ustvaril, je vsa tvoja blaženost in sreča; seveda ne tista, kakršno si predstavljajo in hvalijo neumni ljubitelji sveta, temveč kakršno pričakujejo dobri kristjani in jo včasih že tukaj okušajo tisti, ki so duhovni in čistega srca in katerih domovina je v nebesih (Flp 3,20).
Prazna in kratka je vsa človeška tolažba.
Blažena in resnična tolažba je tista, ki jo znotraj naklanja resnica.
Pobožen človek povsod nosi s seboj Jezusa, svojega tolažnika, in mu govori: Ostani pri meni, Gospod Jezus, povsod in vselej.
To naj bo moja tolažba, da sem rad brez vsake človeške tolažbe.
In kadar ne bo tvoje tolažbe, naj mi bo tvoja volja in pravična preizkušnja največja tolažba.
Kajti ne boš se na veke jezil in ne boš večno grozil (Ps 102,9).
10.12.2022 dan 14.
Dr. Anton Mahnič je leta 1894 med drugim zapisal:
Mi katoličani smo od svoje strani dovolj dosledni, da, kar v srcu verujemo, hočemo uveljaviti tudi v javnem življenju, v slovstvu, v politiki, v vzgoji - vera nam ni le notranja, niti zgolj privatna zadeva... Menimo pa, da pravtako hočejo tudi liberalci svojim liberalnim načelom izobraziti lice v javnosti, v slovstvu, v odgoji. Ako se hočemo torej zediniti, moramo odstopiti od svoje terjatve ali mi ali oni. Ako odstopimo mi, bomo hinavci mi, ker bomo drugo vero, druga načela izpovedovali v javnem delovanju nego jih hranimo v srcu; ako popustijo liberalci, so brezznačajneži, hinavci oni, izpovedajoč vero v javnosti, katere v srcu nimajo. Da ne bomo imeli tedaj pol Slovenije hinavske - ostanimo vsak pri svojem!
...
Kdor se bojuje za krščanske ideje, ne potrebuje zaveznikov in mu ni treba iskati prijateljstva liberalcev. Sv. apostol piše, da je evangelij moč božja. Krščanske ideje so odsev večnega Boga, so torej kakor Bog vsemogočne. kdro gre zanje v boj, ga privedejo do mage, in če je v boju padel, tretji dan bo od smrti vstal, kakor je vstal iz groba križani Početnik krščanskih idej, Jezus Kristus.
...
Kdor pa hoče družiti in spajati moči, katere je Bog sam razdruižil: luč in temo, resnico in laž - ter na tej podlagi staviti temelj slovenski bodočnosti, tega prepuščamo žalostni usodi. Mi pa ne bomo na veke stavili drugega temelja nego onega, ki je Slovencem že nad tisoč let postavljen, kateri temelj je Jezus Kristus. On je naša sprava, naša edinost - Kristus naš zaupni mož!
9.12.2022 dan 13.
Sv. Jožefmarija Escriva pravi:
Včasih mi je kdo dejal: Oče, čutim se utrujenega in hladnega; ko molim ali opravljam kakšno drugo normo pobožnosti, se mi zdi, da igram komedijo...
Tistemu prijatelju in tebi - čese znajdeš v enakem položaju - odgovarjam: Komedija? - To je velika stvar, otrok moj! Igraj komedijo! Gospod je tvoj gledalec: Oče, Sin, in Sveti Duh; presveta Trojica nas gleda v tistih trenutkih, ko "igramo komedijo".
- Kako lepo je ravnati na ta način pred Bogom iz ljubezni, da bi mu ugajali, kadar nam nič ne gre po volji! Biti božji komedijant! Kako čudovita je ta recitacija, opravljena iz ljubezni, požrtvovalno, brez kakršnegakoli osebnega zadoščenja, da bi bili všeč našemu Gospodu!
- To zares pomeni živeti iz ljubezni.
8.12.2022 dan 12.
Dr. Miha Krek je slovenski mladini leta 1934 napisal:
Vse kaže, da v zlo drvi ta rod; zapravil si je »mir na zemlji«. Le Milost in volja Onega, ki je v Betlehemu rojen, pa je od vekomaj, morejo še rešiti kak del te uboge degenerirane Evrope, ki odreka Bogu domovinsko pravico.
Ali molimo, da bi Slovenci našli Milost sedaj in v zgodovinskih odločitvah? Ali živimo tako, da bomo vredni »prostora na soncu«. Velja: Narod pomeni toliko, kolikor je vreden.
Potopimo svojo ubogo malo ljubezen v Njegovo, da bodo povezana srca vseh sinov in hčera slovenskih v Miru, ki ga je On prinesel na ta svet. Ogenj načel, ki jih je vrgel na zemljo, pa naj gori, da se bo svetilo v evropsko temo iz Slovenije. Vsak dan in vsako uro živo mislimo, da bomo na sodnji dan odgovor dali pred vsem o tem, kako smo svojemu bližnjemu pomagali, ali mu pomoč in ljubezen odrekli.
Ljubezen in mir med nami naj radi Deteta Jezusa, brata in Rešnika našega ter radi zavesti strašne odgovornosti za vsakega našega bližnjega pred Bogom Sodnikom, vse Slovence v hudi uri sedanjega življenja združi ob jaselcah betlehemskih.
Vi fantje pa bodite pastirji, ki najbolj tenko slišite mirovni klic angelov in najskrbneje pazite, da bo vsa naša družina prav čuvala v svoji sredi in častila Gospoda Svete noči.
7.12.2022 dan 11.
Theodor Haecker pravi.
Ta čas meni, da naj bi bila svoboda toliko bolj popolna ali naj bi to postala, kolikor bolj se približuje anarhiji ali kolikor bolj je zmožna zlega, pa naj gre za posameznika ali za narod ali državo - prav to velja zanj kot vrh svobode. To je v temelju narobe. Biti svoboden pomeni: biti gospod. Gotovo. A gospod si samo po ordo in v njem. V popolnem transendentnem smislu je svoboden Bog, Gospod, ki zlega ne more storiti, po svojem bistvu ne. Svoboda je gospodovanje. A človekova svoboda ima neko intelektualno podlago, namreč spoznanje resnice ali bolje povedano: resničnega reda. Resnični red pa je sveti red, je hierarhija. Pravo gospostvo je gospostvo svetega, je hierarhija, je sveto.
Tomaž Kempčan pravi:
Če popolnoma premagaš samega sebe, si boš laže podvrgel druge stvari.
Popolna zmaga je namreč zmagoslavje nad samim seboj.
6.12.2022 dan 10.
V že omenjeni Božični poslanici iz leta 1941 o novem svetovnem redu, Pij XII. pravi tudi:
Ljubljeni sinovi, danes se opiramo na Boga-človeka, ki je bil zato rojen v skalni votlini, da bi spet dvignil človeka na tisto višino, s katere je bil padel zaradi svojega greha in da bi ga spet postavil na prestol svobode, pravice in časti, ki so mu jih stoletja lažnih bogov tajila. Temelj tega prestola pa bo Kalvarija; njegovo okrasje ne bo zlato ali srebro, ampak kri Kristusova, božja kri, ki že dvajset stoletij teče na svet in škrlati obraz njegove neveste Cerkve ter postaja z očiščevanjem, posvečevanjem in poveličevanjem svojih sinov sijaj nebes.
Krščanski Rim, ta kri je tvoje življenje: zaradi te krvi si ti velik in s svojo veličino osvetljuješ tudi razvaline in podrtine svoje poganske veličine, očiščuješ in posvečuješ stare knjige pravne modrosti pretorjev in cezarjev. Ti si mati najvišje in najbolj človeške pravičnosti, ki je v čast tebi, tvojemu prestolu in tistemu, ki jo posluša. Ti si svetilnik omike: kulturna Evropa in svet ti dolgujeta vse ono, kar je najbolj posvečenega in najsvetejšega, kar je najmodrejšega in najbolj častnega in kar povzdiguje narode ter olepšuje njihovo zgodovino. Ti si mati ljubezni: tvoj sijaj, tvoji spomeniki, tvoja zatočišča, tvoji samostani, tvoje duhovne zgradbe, tvoji junaki in tvoje junakinje, tvoja potovanja in tvoja poslanstva, tvoja starost in tvoja stoletja s svojimi šolami in vseučilišči izpričujejo zmage tvoje ljubezni, ki vse objema, vse pretrpi, v vse upa, vse stori, da bi postala vsem vse; vse krepi in dviga, vse ozdravlja in kliče k svobodi, ki je bila dana človeku po Kristusu in pomirja vse v onem miru, ki pobrati narode in vse ljudi pod katerim koli nebesnim svodom, pa naj govore kakršen koli jezik ali se razlikujejo po kakršnih koli navadah, druži v eno družino in ustvarja iz sveta skupno domovino.
Iz tega Rima, ki je središče, skala in učiteljica krščanstva, iz mesta, ki je večno v času bolj po Kristusu kakor po Cezarju, spregovorim o vsem z vročo in živo željo za dobro vsem posameznim narodom vsega človeštva. Molimo in goreče želimo, da bi se kmalu približal dan, ko bo na vseh krajih, kjer danes sovraštvo proti Bogu in Kristusu vodi ljudi v časno in večno propast, zmagalo boljše versko spoznanje in novi sklepi; dan, ko bo nad zibelko novega reda narodov zablestela betlehemska zvezda, znanilka novega duha, ki nas sili prepevati z angeli: »Slava Bogu na višavah« in oznanjati, da je naposled največji dar neba vsem ljudem: »Mir ljudem, ki so dobre volje.« Ko se bo pokazala zarja onega dneva, s kakšnim veseljem bodo narodi in vladarji, ko bo duh prost strahu pred zalezovanjem in pred ponovnimi spori, zamenjali meče, ki mesarijo človeku prsa, s plugi, ki režejo brazde v soncu božjega blagoslova v rodovitno naročje zemlje, da iztrgajo iz nje kruh, namočen pač z znojem, ne pa več s krvjo in solzami.
5.12.2022 dan 9.
Od vseh protestov, manifestacij in akcij, ki so jih v zadnjih petih oz. desetih letih izvajali t.i. mladi naravovarstveni aktivisti, generacija upora proti izumrtju, me je najbolj pritegnila akcija dveh zelo mladih protestnikov v londonski galeriji. Mladostnika, vsaj eno od njiju dekle, sta oblila Goghovo slikarijo z menda juho iz konzerve, ki je na žalost nista poškodovala. A kar je res pritegnilo je bil govor, ki ga je začelo dekle. Tresoče, nedvomno zaradi adrenalina mladostniške pustolovščine, je vpraševala: ali vam res več pomeni en kos slikarije, kakor pa človek, človeštvo, narava, konec koncev bi lahko rekli namesto nje: obstoj človeške vrste?
Najbolj ničevi se mi zdijo tisti ljudje, ki spričo tovrstnih akcij, vihajo svoje nosove in zaklinjajo generične mantre kapitalistične najbolj gnile reakcije. Kajti v resnici je stvar tragična in vkolikor nanjo reagiramo v smislu, da skušamo v tej forsirano vzpostavljeni dilemi zavzeti eno od dveh strani, s tem afirmiramo popolno brezciljnost človeškega eksistencializma, naj si nadane katerokoli že ime.
Ker ta akcija izvira iz globoke eksistencialistične krize človekovega obstajanja, je implicitno mizantropična in iz nje veje tista groza, ki se kdaj poraja ko zremo v obstoj, v bit samo. Zakaj si? Zakaj je nekaj? Zakaj ni raje nič? In če nekaj je, se porodi še večja groza. Če nekaj je ima ali namen in smoter, ali pa ga nima in je absurdno. Kajti bit, ki je nastala naravnost nehote, akcidentalno, je absurdna in grozljiva; res bi bilo bolje, da je ne bi bilo, saj ni drugega kot razpadajoče truplo. In če kaj, potem se moramo zavedati, je vsa baza človekove novoveške svobode in avtonomije, vera v to, da bit oz. narava oz. tisto, kar je, nima nobenega zadnjega smotra.
A Kristus daje smisel temu absurdu in kliče iz groba smrdeče in od naturalizma in pozitivizma iznakaženo truplo biti (Jn 11, 39). Že spet smo pri razliki med preteklo dobo in našo dobo. Kajti kar bistveno razlikuje naš čas od preteklega krščanskega obdobja je tudi razumevanje človekovega obstajanja v svetu. Eksistencializem, posebej pa brezupje in depresija so simptomi človekove percepcije sveta in svojega mesta v svetu.To dobro poudarja tako Romano Guardini kot denimo Anselm Grün.
Gre za to, da je človek nekdaj razumel svet zelo praktično, kakor pot, ki jo mora prehoditi, da pride do cilja. Celotno življenje ni bilo drugega kot vaja (praxis), izvajanje določenega svetovnega naziranja. Življenje je imelo namen v vseobsegajočem Božjem načrtu. Delo samo je služenje, človek popotnik, romar. Vsak trenutek ima namen v vsej svoji banalnosti. Lupljenje krompirja, pravi Escriva, dobi svoj namen.
Ko človek izgubi to naravnanost, postane sam sebi namen. On je središče, subjekt, ki naj bi se v svetu samoaktualiziral, realiziral svoje skrite potenciale, postal srečen, užil užitke, videl zanimive kraje, izkusil nenavadne občutke. S tem se ves smisel romanja skozi svet in čas transformira v hojo v krogu lastne osebnosti. Človek je pahnjen pred grozo obstajanja, saj naj bi znenada uvidel, da je resnično in vredno le tisto, kar more dati trajen užitek, trajno srečo v tem svetu, v tistem kratkem času posameznikovega obstajanja v neskončni raztezajoči se zgodovini časa in neskončnem prostoru nenehno raztezajočega se (več)vesolja. A takšnega užitka ni, takšne sreče ni. In v tej trditvi ni sentimentalno pobožnjakarstvo in samozatajevanje, patetično moraliziranje iz preteklih časov, marveč razvidno dejstvo. In argument o uživanju, dokler se uživati more, samo z grozljivo slutnjo prihajajočega konca tega "dokler", afirmira resničnost in grozo tega dejstva.
Zato ponižno, v tej temi čakamo Kristusa, da nas pokliče iz nje "pridi ven!", nam da v roke popotno palico in torbo, da se odpravimo dalje, kamor nas vodi.
4.12.2022 dan 8.
Romano Guardini o simbolu plamena piše:
POZNEGA JESENSKEGA večera greš po deželi. Okoli tebe je tema in mraz. Čisto sama se počuti duša v mrtvi prostranosti. Njeno živo hrepenenje išče okrog, kje bi se moglo ustaviti, toda nobenega odgovora ni. Golo drevo, mrzlo hribovje, prazna ravnina - vse je mrtvo! sama živi v goličavi krog in krog. Tedaj na ovinku poti nenadoma zažari luč ... Ali ni bil to klic? Kakor odgovor na iskanje duše? Kakor nekaj pričakovanega, domačega?
Ali sediš pozno v temačni izbi. Stene stoje sive in mrke, pohištvo molči. Pa se oglasi dobro znan korak; spretna roka zakuri peč, notri zapresketa, plamen švigne in iz odprtih vratic lije v izbo rdeč soj, prijetna toplota se pretaka - kako je vse izpremenjeno, ali ne? Vse je dobilo dušo. Kakor če v kakem ugaslem obrazu nenadoma zažari prijazno življenje.
Da, ogenj je živemu bitju soroden. Je naše žive duše najčistejša podoba; slika vsega, kar za življenja preizkušamo v sebi: Toplo je in svetlo in vedno razgibano, vedno navzgor stremeče. Če vidimo nemirno švigati plamen, vsaki sapici sledi in ga vendarle ni spraviti od njegovega vzleta, žari v svetlobi, oddaja toplotne valove - ali ne čutimotedaj nekaj globoko sorodnega s tistim v sebi, kar tudi neprestano gori in je svetloba in stremi kvišku, naj jo nizkotne sile okoli še tolikokrat upognejo. In če vidimo, kako plamen preraja vso okolico, jo oživlja in ozarja; kako na mah postane živo središče vsega, kjer koli se zasveti - ali ni to podoba skrivnostne luči v nas, ki je na em svetu prižgana, da vse prešine in ustvari domačnost?
Da, tako je. Plamen gori kot podoba naše notranjosti; našega stremljenja, svetlobe, moči, duha. Kjer srečamo olamen, čutimo, da nam s svojim šviganjem in svetlikanjem govori kot nekaj živega. In če hočemo izraziti svoje življenje, dati kjer koli svojemu življenju besedo, tedaj pač tam zanetimo ogenj.
Tako tudi razumemo, kako mora goreti tam, kjer bi morali prav za prav vselej biti, pred oltarjem. Tam bi morali stati, v molitvi, pazljivi, z vsem, kar živi v nas, z vsem svetlim in močnim, zbrani v skrivnostno, sveto bližino. Bog obrnjen k nam in mi k Bogu. Tako bi moralo biti. To izpovemo na ta način, da tam vžgemo plamen kot podobo in izraz svojega življenja.
Plamen tam v večni svetilki - ali si že kdaj mislil? - si ti. Tvojo dušo pomeni.
Pomeni tvojo dušo ... mora jo pomeniti! Zakaj sama po sebi seveda zemeljska luč Bogu ne pove ničesar. Napraviti jo moraš za izraz svojega k Bogu usmerjenega življenja. Tam, na kraju svete bližine, naj bo res mesto, kjer gori tvoja duša, kjer je vsa živa, sam plamen, sama svetloba Zanj. tako povsem doma mora biti tam, da je tihi plamen gori v svetilki resnično izraz tvoje notranjosti.
Prizadevaj si za to! Ni lahko. Če se pa temu približaš, greš po takšnih trenutkih svete tišine lahko spet mirno med ljudi. Potem ostane plamen sam na kraju svete bližine in lahko rečeš Bogu: "Gospod, to je moja duša. Ta je vselej pri Tebi."
3.12.2022 dan 7.
Dr. Matija Lovrenčič je na Slovensko - hrvaškem katoliškem shodu leta 1913 v Ljubljani med drugim povedal:
Kvišku srca!
Proč s polovičarstvom! Proč, da nas ne bodo obsodili pred večnim sodnikom tisti sveti mučenci, ki so prelili kri za svoj prepričanje, dočim mi niti z malimi žrtvami ne moremo ohraniti v svoji posesti tega, kar so nam oni s krvjo pridobili! Bojmo se pa tudi svobodomiselcev samih, ki nas bodo pred sodnim stolom stavili na odgovor, da smo vsled svoje mlačnosti, popustljivosti in brezbrižnosti za resnico postali sokrivi, da so oni tako daleč zabredli!
Kvišku srca!
Bodimo torej srčni in goreči, ljubimo Cerkev vsaj iz hvaležnosti, ker nam je izkazala toliko dobrot.
Nobenih nevarnih in pohujšljivih kompromisov!
Luč se nikakor ne more družiti s temo, zato pa prav poudarja škof dr. Mahnič, da le krščanski radikalizem mora premagati radikalizem svobodomiselstva!
Ni treba takih zvez, ki so na kvar našim načelom in nam samim nevarne, ki gotovo Bogu niso ljube in nam on lahko vsled tega odtegne svojo pomoč, od katere je odvisen uspeh.
Seveda ni izključeno, da bi v posameznih slučajih tudi nasprotniki ne imeli prav: toda to ne nasprotuje našemu stališču: saj so tudi oni ustvarjeni po božji podobi, saj imajo tudi oni vest; če torej prav delajo, delajo v soglasju z naravnim zakonom, delajo torej v soglasju s katoliškimi načeli, katera ne samo, da priznavajo naravno postavo, ampak isto celo izpolnjujejo. V takih slučajih bi bili torej edini, mogoče bi bilo skupno delo, ali to ne sme privesti do prizanesljivosti nasprotnikovim zmotam.
Svobodomiselstvo govori zlasti tudi o domovinski ljubezni. Prav! Toda se li pravi ljubiti svoj narod, če se mu jemlje vera, edina opora in tolažba? Če se mu jemlje ta temelj sreče, ne da bi se mu znalo in moglo dati nadomestila? Ali se pravi delati za narod, če se ga s pohujšljivimi podlistki, knjigami in navajanjem k pogubnim plesom zavaja k razuzdanosti in zapravljivosti? Gospoda moja, to ni narodno delo!
2.12.2022 dan 6.
Dobrih dvajset dni je še do Božiča. Kaj če bi v teh dneh vzel kos lesa, ga razcepil na več delov in z nožem izrezljal in iz njih sestavil hlevček, ki ga človek lahko postavi na neko drugo mesto od družinskih ali osebnih jaslic. Lahko ga človek postavi na knjižno polico ali na omarico in vanj postavi za Božič Sveto družino. Ali ni to lepa vaja, prilika za meditacijo in molitev. Vsak dan lahko izrezlja en stebriček, naredi en spoj, in morda pomisli, da je na podoben način potrebno pripraviti mesto za našo vero vsak dan znova. Vsakič znova se je treba odločiti in zavestno graditi svoje gledanje na svet, svoje naziranje in ideologijo. Brezkompromisno, trmasto in odločno.
V časih, kakršni so naši, v resnici ostane zvest veri in svetovnemu nazoru, ki ga ta naša vera in ta naša narodna in domovinska determiniranost prinaša, le tak človek, ki je trmast, ki mu je odveč, da bi popuščal, če se je za nekaj premišljeno in zvesto odločil. To je tisto, kar bistveno ločuje naš čas od prejšnjih dob, vekov, stoletij, obdobij. To, da smo prisiljeni v izbiro, ki ponavadi ni lahka, saj je nasprotna prevladujočemu. Kar je danes prevladujoče, včeraj ni bilo; in kar danes ne prevladuje, je prevladovalo včeraj.
Razlika med preteklo krščansko dobo in našo dobo je v tem, da je krščanska doba človeku pomagala k veri in k vzdrževanju vere in življenju po katoliški doktrini, kar nekako "s tokom". Tedaj ni bilo potrebnega pretiranega naprezanja; biti z družbo, iti s tokom, je pomenilo biti kristjan, katoličan, resničen katoličan. Zato mi nismo proti družbi ali da bi nas mamilo to, da smo vedno nasprotni, da skušamo nasprotovati, se delati desperadose. Sploh ne. Mi smo prvi, ki bomo šli s tokom, če bo ta tok krščanski. A dokler ni, s silo hodimo proti toku.
In iz tega izvira tudi ljubezen do Države, do politike, do ideologije. Preobražati družbo preko institucij, revolucionarno ne-stagnirati, refleksirati in revidirati! Kakor bi moral dober katoličan vsako jutro skleniti, da bo dobro delal in zvečer premisliti, kaj je delal narobe in se kesati, tako je tudi resnična katoliška družba, vkolikor nima tendence po stagniranju, ki vodi v gnilobo, naravnana po nenehni družbeni reviziji in revolucionarnosti.
Danes je beseda revolucija dobila svojevrsten pomen. Človek, ki je šele na začetku svojega aktivnega katolicizma, ki je ravno stopil skozi meglo v resnično meta-politiko, tega še ne razume. Od tam izvira t.i. identifikacija z reakcionarnostjo in strah pred besedo revolucija. Kajti zavedati se moramo, da je bilo nekdaj katoliško ali to čemur rečemo "reakcionarno" ali "kontrarevolucionarno", nekdaj tako zelo prevalentno, da je postalo izhodiščno stanje, ali rečeno drugače: dobilo je podobo stanja quo, ki samo sebe vzdržuje v bitju, kakor da ima bit samo iz sebe in da to stanje parira zlobnim revolucijam. A resnica je, da je bilo to stanje, ki mu še vedno danes pravimo reakcionarno, izborjeno z revolucijo, ki je bila krščanska revolucija, zmaga Kristusa Kralja Zmagovalca na zares revolucionaren način. A po stagnaciji monarhizma, ničvredne modre drhali, krvnega nasledstva, je to navidez izhodiščno stanje, izpodrinila revolucija, ki se je v zadnjih sto ali dvesto letih tako usidrala že, da mi danes že spet vse bolj vidimo, da je naša včerajšnja kontrarevolucionarnost v resnici revolucionarnost in da smo mi tisti, ki želimo prevrata v upanju, da revolucionarni ostanemo in ne podležemo družbeni stagnaciji.
Ko me je pred časom znanec vprašal, kaj si mislim o monarhizmu in popularnosti t.i. filozofa-kralja, prepričanju, da je najboljša ureditev ta, ki ima enega samega vladarja, sem mu odvrnil, da moramo biti mi prvi pripravljeni postaviti vislice in giljotino, če se zgodi, da bi od kje res prišel kak modrokrvnež, ki bi si želel uzurpirati oblast nad narodom ali kosom zemlje.
Poboljšajmo sebe, ne čakajmo na ničvredne "voditelje" ali blebletače, ki nam bodo govorili, kako je prav in kdo je pravi. Naš pastir je papež, naš kralj je Kristus, mi sami pa smo dolžni zase zrelosti v verskih in političnih nazorih in dejanjih. Vzemimo v roke nož in z rokami samimi izrezljajmo torej ta hlevček, kamor bomo položili figurice Svete družine, ne z električno žago, v vsakem tramu hlevčka, naj bo rez naše roke, ki mu je dal obliko. In tako se lotimo tudi samih sebe. Poslušajmo vendar nauk Cerkve, ne iščimo izgovorov v duhu časa, družbi ali celo Cerkvi. Zase bomo odgovor dajali!
1.12.2022 dan 5.
V božični poslanici papeža Pija XII. iz leta 1941 o novem svetovnem redu, beremo:
Spričo obsežnosti nesreče, ki je nastala iz označenih zmot, ni druge pomoči, kakor vrniti se k oltarjem, ob katerih so nešteti rodovi vernikov dobivali blagoslov in nravno moč za izpolnjevanje svojih dolžnosti; k veri, ki je razsvetljevala posameznike in družbo ter jih učila pravic in dolžnosti, ki vsakomur pritičejo; k modrim in neporušljivim pravilom socialnega reda, ki na narodnem in tudi na mednarodnem področju postavljajo uspešno pregrajo proti zlorabi svobode, prav tako kakor tudi proti zlorabi oblasti. Toda klic po teh blagodejnih virih se bo moral razlegati glasno, trajno, splošno ob uri, ko bo stari red izginjal, se umikal in prepuščal prostor novemu. Bodoča obnova bo mogla odkriti in dati dragocene moči za pospeševanje dobrega, pa tudi ne bo brez nevarnosti, da te zaidejo v zmote in z zmotami negujejo zlo; in zahtevala bo modro resnost in zrel preudarek ne samo zaradi velikanske težavnosti dela, marveč tudi zaradi težkih posledic, ki bi jih, če bi spodletela, povzročila na snovnem in duhovnem področju; zahtevala bo duhove širokih pogledov in volje trdnih odločitev, pogumne in delovne ljudi, toda nad vsem in pred vsem pa vesti, ki jih bo prešinjal, vodil in vzdrževal v načrtih, razmišljanjih in dejanjih živ čut odgovornosti, in ne bodo bežale pred priznanjem svetih božjih zakonov. Zakaj če se z oblikovalno silo v materialnem redu ne bo družila največja preudarnost in odkritosrčen namen v moralnem redu, se bo nedvomno uresničila beseda sv. Avguština: Dobro tečejo, a ne tečejo po poti. Čim bolj tečejo, tem bolj se izgubljajo, ker se od pota oddaljujejo."
30.11.2022 dan 4.
Ali in v čem se razlikujeta včerajšnji in današnji kristjan? Zdi se, da samo v eni stvari, v stopnji odločitve, ki je potrebna pri vztrajanju v veri. In to tako zelo preveva misli svetega Jožefmarije Escrive. njegov klic, če ga zreduciramo na en sam stavek, je: ne bežanja v ločena, zaprta območja, temveč sredi največjega vrveža človeštva, se odločajmo za Kristusa, zavestno in brezpogojno.
"Kako lepi so tisti križi na vrhovih gora, tam zgoraj na visokih spomenikih, na stolpih katedral! ... Toda križ je treba zasaditi tudi v jedro sveta.
Jezus hoče biti visoko povzdignjen tam: sredi ropota tovarn in delavnic, v tišini knjižnic, v uličnem hrupu, na spokojnem polju, v krogu družine, na zborovanjih, na športnih igriščih ... Tam, kjer kristjan pošteno preživlja svoje dni, mora s svojo ljubeznijo postaviti Kristusov križ, ki k sebi pritegne vse stvari."
"Nihče ni srečen na zemlji, dokler se za to ne odloči. Tako poteka pot: trpljenje -- po krščansko! --, križ; božja volja, ljubezen; sreča tukaj in potem za vekomaj. "
"Krščansko veselje ni fiziološko: njegov temelj je nadnaraven ter presega bolezen in nasprotovanje.
-- Veselje ni razigranost kraguljčkov ali ljudskega plesa.
Resnično veselje je nekaj bolj notranjega; nekaj, kar nam daje, da smo vedri, da prekipevamo od radosti, četudi obličje včasih ostaja resno."
29.11.2022 dan 3.
Dr. Aleš Ušeničnik v članku Skrivnost življenja (1903) piše:
Bog je pravičen in dober, dober in pravičen, to vem. Če je pripustil, da je na svetu toliko zla, ve On zakaj. Nikdar ne bom dvomil, da so njegovi sklepi, četudi meni temni in nedoumni, vendarle v sebi umni in jasni, pravični in modri. Kaj ve kresnica o nedosežnih resničnostih, ki jih gleda z jasnim očesom nebeško solnce?
Kaj bi si želel, o človek? Želel bi si še več dobrote, še več ljubezni božje do ubogega človeštva. Če jo pogrešaš — Bog je dober! — vzprejmi z resignacijo temno skrivnost človeškega življenja!
Da, to je — temna skrivnost našega življenja. Zagonetki zla ne vem odgonetke. — — —
Ah, prijatelj, a sedaj mi ti povej, ali je pa tebi doumna skrivnost učlovečenja? Ali si razmišljal kdaj božjo ljubezen v učlovečenju? Ali si stal kdaj ob jaslicah, kjer je ležalo Dete in je bila sklonjena nad Detetom deviška Mati, in si ponavljal za sv. Pavlom besede: "Prikazala se je dobrotljivost in čovekoljubnost Boga, našega Zveličarja ... Kristus Jezus, ko je bil v božji podobi, je sam sebe izničil, podobo hlapca je nase vzel, človekom se upodobil in je bil po vnanjem človek. Ponižal je sam sebe in je bil pokoren do smrti, do smrti na križu?" — — — Meni, prijatelj, je ta ljubezen božja prav tako nedoumna, kakor mi je nedoumno, zakaj je Bog pripustil zlo! In kolikor se mi zdi, da pogrešam ljubezni v božjem pripuščenju zla, toliko presega ljubezen božja v učlovečenju in odrešenju vse moje doumevanje!
Če je božje pripuščenje zla temna skrivnost, je pa učlovečenje in odrešenje — svetla skrivnost našega življenja!
Kako Cerkev ljubeče premišljuje to skrivnost! Advent je. Cerkev se spominja vsega zla, kar ga je zagrešilo človeštvo od početka. Spominja se tiste velike prve krivde, ki je iz nje izšlo toliko gorja, in sama ne ve, ali sme upati rešenja ali ne. Toda Bog ji je obljubil odrešenje; Cerkev z upanjem in strahom prebira tisto srečno prvo blagovest; tudi preroki ji obetajo, da bo prišel Emanuel. Že se jasni zor, ah, pridi! že kliče prerok: Ecce vir, Oriens nomen ejus! Glej mož, Vzhajajoči njegovo ime!, že se bliža, moj Bog! Bog sam, sam Bog - Odrešenik! Cerkev, zavita v temno raševino, strmi, boji se, trepeče, a glej, Bog - Odrešenik se skloni na zemljo kot Dete... Ah, kako se tedaj vzradosti Cerkev, kako si naodene svetla oblačila, kako kliče in peva ob jaslicah: Kristus nam je rojen, pridite, molimo! In vsa srca prepoji nebeško veselje, vsa srca napolni nebeški mir, vse, staro in mlado, nedolžno in grešno občuti v duši nebeško poezijo, vse se skloni k jaslicam: venite adoremus!
A čas beži. Dete raste. Mesija trpi ... Človek bi dvomil: kje je Bog - Odrešenik ? Toda Cerkev ne dvomi! Mesija umira, Cerkev ne dvomi. Pride Veliki petek. Glejte, križ! na križu — Mesija, — mrtev! Človek bi dvomil, Cerkev ne dvomi. Ob križu kliče in moli: Agios o Theos! Sanctus Deus! Sveti Bog! — Agios ischyros! Sanctus fortis! Sveti močni! — Agios athantos eleison imas! Sanctus immortalis, miserere nobis! Sveti nesmrtni, smili se nas! — — — Cerkev upa in veruje tudi ob grobu Mesije, da je Bog — Odrešenik, da je trpel in umrl le za greh in grešno človeštvo! In pride noč, Velika noč, in sine dan, Velika nedelja — Gospod je vstal! Ah, kako prevzame Cerkev ta vest, kako se ji razlije iz prepolnega srca veličastni himnus "Exultet" in v njem prečudne besede: O Bog! O neizrekljiva ljubezen tvoje ljubezni: da bi rešil hlapca, si dal Sina v smrt! O da, potreben greh Adamov, ki ga je uničila Kristusova smrt! O felix culpa, quae talem ac tantum meruit habere Redemptorem! O srečen greh, ki je zaslužil imeti takega Odrešenika! — —
O srečen greh, ki je zaslužil imeti takega Odrešenika! Prijatelj, ali si razmišljal kdaj te besede? Ali ne slutiš, da se strinjata tu dve skrivnosti v prečudno harmonijo?
Neizmerno zla je provzročil prvi greh. Človeku, ki zre vse to gorje, se stiska srce, in iz zdvojenega srca se mu iztrga temno vprašanje: zakaj? Zakaj Bog pusti vse to? Zakaj je Bog sploh ustvaril človeka, če naj je tako neizmerno beden? Kakor mračna senca pada to vprašanje v najjasnejše dneve človeškega življenja. In odgovora človek ne more najti! Problem zla je temna skrivnost našega življenja. A tedaj se človek ozre tja, kjer v jaslicah leži Dete in je nad njim sklonjena deviška Mati, in ozre se kvišku, kjer stoji križ golgotski, in iz jaslic in iz križa mu zasije v življenje nova skrivnost, tako svetla tako prečudno mila, skrivnost učlovečenja in odrešenja. In skrivnosti se strneta in v dušo, prej zdvojeno, se razlije upanje, tolažba, mir . . . Zlo je še vedno skrivnost, a "ekstaza ljubezni" ki je učlovečenje in odrešenje, odseva nanjo tako mile reflekse, da ni več toli temna, ampak da se človek sprijazni tudi z njo. Sprijazni se ž njo tem bolj, če se ozre še tja, kjer v Evharistiji biva med nami Bog ljubezni. Če ni vsakemu dano, da bi klical, kakor kliče Cerkev v prepolnosti veselja: o srečen greh! pa pač lehko vsak prizna, da je prečudna ljubezen božja, ki nam je poslala takega Odrešenika! Kdo bi še dvomil poslej o božji ljubezni ? —To je moja misel, prijatelj, o problemu zla. Zame je zlo skrivnost, temna skrivnost, a svetla skrivnost učlovečenja in odrešenja sije v to temo, tako, da mi ta polumrak ni več grozen, ne več predhodnik brezdanje noči, ampak predhodnik in glasnik večnega zora, ko bomo v božji svetlobi gledali svetlobo!
Če nas božje Srce tako ljubi, česa se nam je bati? Ljubezen nas reši vsega zla, in ali ni ustvarjeno človeško srce za ljubezen? Če ljubimo Boga — "Bog je ljubezen, in kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu in Bog v njem!"
Ne zdvajajmo torej, če je na svetu mnogo zla, ampak premagujmo zlo z ljubeznijo! Premagujmo zlo sami v sebi, pomagajmo drugim, da je tudi oni premagujejo! Ne malodušna resignacija, ampak upapolna energija, apostolska ljubezen, naj prevzema našo dušo, če zremo na svetu toliko zla!
Bog je ljubezen! Ta zavest nam dajaj, kar je nam bednim zemljanom najbolj potrebnega — ljubezni, ljubezni!
28.11.2022 dan 2.
Na adventnem vencu gori prva sveča. Majhna luč, ki daje upanje, da za njo pride druga luč in tretja in na koncu, da preko boja življenja zasveti večna luč, a koncem leta vsaj tista božična luč prazničnega doživetja spomina na kraljevskega prišleka. Romano Guardini v svoji knjigi Sveta znamenja piše o sveči takole:
KAKO JE VENDAR svojevrstno urejeno z našo dušo! Z vsemi rečmi sveta se ji godi kakor nekoč prvemu človeku, ko mu je Bog dal imenovati živali: Nikjer ni bilo najti tovariša njemu enakega. Spričo vseh stvari čuti duša: "Drugačna sem." Nobena znanost sveta ji ne vzame te zavesti in nobena nizkost ji je ne ugasi: "Drugačna sem kakor vse ostalo na svetu. Vsemu tuja, edinole Bogu sorodna."
In vendar je duša na neki način zopet vsem stvarem sorodna. Pri vseh se nekako čuti doma. Vsi ji govori, sleherna postava, sleherni gib in kretnja. In neugnana skuša v tem izraziti svojo najglobljo notranjost, napraviti jo za podobo svojega lastnega življenja. Kjer koli sreča kakšno krepko postavo, čuti, da se v tej delno razodeva njeno lastno bistvo, čuti, da jo v njej kar koli že spominja nase.
Ali ni tako? Tu leže temelji sleherne govorice v prilikah. Vsaki stvari v jedru tuja, govori duša. "To nisem jaz." In zopet vsemu tajinstveno sorodna, občuti stvari in dogodke kot podobe svoje lastne biti.
To je prispodoba, lepša in močnejša od mnogih: Sveča. Novega ti pač ne povem ničesar; gotovo si to že dostikrat občutil.
Glej, kako stoji na svečniku. Široko in težko počiva noga; varno stoji nastavek; v tesnem objemu čaše in zajeta v obsežni napušč se dviga sveča. Nežno se pomlaja njena postava; krepko je oblikovana, naj bo še tako visoka. Tako stoji v prostoru vitka v nedotaknjeni čistosti in vendar je toplo ubrana njena barva; dvignjena po svoji jasni obliki iz vse zmotnjave.
Zgoraj migeta plamen in v njem použiva sveča svoje čisto telo v toplo, žarečo svetlobo.
Ali ne čutiš, da se vpričo nje prebuja nekaj res plemenitega? Glej vendar, kako stoji neomajno na svojem mestu, visoko vzravnana, čista in plemiška. Opazuj, kako vse govori na njej: "Pripravljena sem!" Kako stoji, če je treba, pred Bogom. Nič ni begotnega na njej, nič se ne izmika. Vse je čista pripravljenost.
In se použiva v svoji usodi, nenehoma v luč in žar.
Nemara porečeš: "Kaj sveča ve za to? Saj nima duše!"
Torej ji jo daj ti!
Daj, da postane izraz tvoje duše. Daj, da se pred njo prebudi vsa plemenita pripravljenost: "Gospod, tukaj sem!" Potem občutiš nje vitko, čisto stojo kot izraz svoje lastne miselnosti. Daj, da se vsa tvoja pripravljenost okrepi do prave zvestobe. Potem boš čutil: "Gospod, v sveči tam stojim pred teboj!"
Ne begaj pred svojo usodo! Vztrajaj! Ne vprašuj vedno, zakaj in čemu. Najgloblji smisel življenja je, da se v resnici in ljubezni za Boga použivamo kakor sveča v svetlobo in žar.
27.11.2022 dan 1.
Na začetku Adventa smo, mi pa govorimo Križevem potu? Res je. Začetek Adventa letos ravno bolj ali manj sovpada z godom svetega Leonarda Portomavriškega, ki je tako zelo razširil med ljudi pobožnost Svetega križevega pota. Zato se mu lahko priporočamo, da bi se vedno znova ob trenutkih stiske ali mlačnosti zatekali k tovrstni formi molitve, najsi bo v katerem koli času leta.
Kako prelepa je ta pobožnost in na kako različne načine se lahko skušamo približati trpljenju našega Odrešenika, ki nam osmišlja vse življenje. Ena forma, hoja po štacijonih, postajah trpljenja našega odrešenika Jezusa Kristusa in v njegovo trplejnje izročamo svoje trpljenje, se kesamo svojih grehov in vedno znova sklenemo, da se bomo poboljšali. Koliko različnih avtorjev je napisalo koliko prelepih razmišljanj in meditacij. In mi, vsak izmed nas, lahko sestavimo vsak svoje razmišljanje, se zatečemo k Kristusu, ki trpi za nas.
Nek župnik je imel v svojem župnišču vezenino na kateri so bile upodobljene jasli, kakor simbol Kristusove zibeli, Kristusovega rojstva in v njih -- križ. Župnik je rekel, da umetnik ni vedel, kako bi upodobil malega Jezuščka, in je enostavno izoblikoval križ. Vendar v tem je vsa resnica. Kristus, pravi Bog in pravi človek, se je učlovečil v revščino človeške bede, postal podoben trpečim in stiskanim zato, da bi na koncu prestal hudo trpljenje in umrl na križu in bi tako vstal od mrtvih in zaslužil človeštvu zveličanje. In danes na začetku adventa, ko čakamo v temi lastnih stisk in družbenih premikov na tisto vsakoletno luč spomina na Kristusovo rojstvo in v širšem pomenu čakamo na luč našega končnega snidenja z Bogom, si ponovimo, da le prek ponižnosti, potrpežljivosti in trpljenja, lahko pripravimo same sebe, da se Kristus rodi v naši sredi.
A ob tej priliki preberimo O kraljevi poti svetega križa Tomaža Kempčana, kakor beremo v Ušeničnikovi priredbi Hoje za Kristusom iz leta 1942 (levo) in morda v za branje lažjemu zaradi bolj sodobni slovenščini prijaznemu prevodu janeza Zupeta (desno).
Naj nam Kristusov križ sveti v temi. Sveti Leonard Portomavriški - prosi za nas.
|
O kraljevi poti svetega križa Trdo se zdi mnogim to govorjenje: Odpovej se samemu sebi, vzemi svoj križ in hodi za menoj (Mt 16,24). Pa veliko trše bo slišati tisto poslednjo besedo: Proč izpred men, prekleti, v večni ogenj (Mt 25,41). Kdor zdaj rad posluša nauk o križu in se po njem ravna, se mu ne bo bati, da bi zaslišal tedaj večno obsodbo. To znamenje križa bo na nebu ko pride sodit Gospod. Tedaj bodo vsi služabniki križa, ki so se v življenju ravnali po Križanem, stopili z velikim zaupanjem pred Kristusa sodnika. Zakaj se torej bojiš zadeti križ, ki nas vodi v nebeško kraljestvo? V križu je zveličanje, v križu življenje, v križu obramba pred sovražniki; v križu je vir nebeških sladkosti, v križu moč uma, v križu veselje duha; v križu je vsa krepost, v križu je popolna svetost. Ni zveličanja duši, ne upa večnega življenja razen v križu. Zato zadeni svoj križ in hodi za Jezusom, in šel boš v večno življenje. On je šel pred teboj in nosil križ in umrl zate na križu, da bi tudi ti nosil svoj križ in želel umreti na križu. Zakaj če z njim umrješ, boš z njim tudi živel. In če si mu tovariš v trpljenju, mu boš tudi tovariš v slavi. Glej v križu je vse, in smrt vse odloči; in ni druge poti do življenja in do pravega notranjega miru razen poti svetega križa in vsakdanjega zatajevanja. Hodi, koder hočeš, išči, kar ti drago, ni je višje poti zgoraj, ni je varnejše zdolaj, kakor je pot svetega križa. Uredi in uravnaj vse, kakor veš in znaš, videl boš, da boš moral vedno kaj trpeti, rad ali nerad, in tako boš vedno našel križ. Ali boš trpel telesne bolečine, ali pa dušne bridkosti. Včasih te bo Bog zapustil, včasih bližnji nadlegoval, in kar je huje, dostikrat boš sam sebi nadležen; in vendar ne bo nobene pomoči ne tolažbe, da bi se rešil ali si olajšal; dokler Bog hoče, boš moral trpeti. Bog namreč hoče, da se učiš trpeti bridkosti brez tolažbe in da se popolnoma njemu vdaš ter iz bridkosti še ponižnejši izideš. Nihče tako živo ne občuti trpljenja Kristusovega, kakor tisti, ki je s Kristusom trpel podobne bolečine. Križ je torej vedno pripravljen in te čaka povsod. Beži, kamor hočeš, ubežal mu ne boš; zakaj kamor se obrneš, poneseš sam sebe s seboj in vedno najdeš sam sebe. Obrni se gor, obrni se dol, obrni se ven, obrni se noter; povsod boš našel križ in povsod je potrebno, da si potrpežljiv, ako hočeš imeti srčni mir in si zaslužiti večni venec. Ako voljno nosiš križ, bo tudi tebe križ nosil in te privedel do zaželenega cilja, kjer bo namreč konec vsega trpljenja, dasi ga tukaj ne bo. Če ga nevoljno nosiš, si nalagaš breme ter se še bolj obtežuješ, nositi ga pa vendar moraš. Ako se znebiš enega križa, najdeš gotovo drugega in morebiti še težjega. Ali mar misliš, da boš ubežal, čemur doslej še nihče ni mogel ubežati? Kateri svetnik je bil na svetu brez križa in bridkosti? Tudi Jezus Kristus,naš Gospod, ni bil ne eno uro brez trpljenja, dokler je živel. Sam pravi: Potrebno je bilo, da je Kristus trpel in tako šel v svojo slavo (LK 24,26). Kako torej, da ti iščeš druge poti in ne te kraljeve poti, poti svetega križa? Vse življenje Kristusovo je bilo križ in trpljenje; in ti iščeš zase miru in veselja? O, motiš se, motiš, če kaj drugega iščeš kakor trpljenje, zakaj to minljivo življenje je polno nadlog in s križi zaznamovano krog in krog. In čim bolj kdo napreduje v duhu, tem težje križe dostikrat najde, zakaj čim bolj ljubi, tem bolj čuti kazen svojega pregnanstva. Ali vendar tisti, ki je tako raznotero z bridkostmi preskušan, ni brez polajšave in tolažbe, ker ve, da mu zori obilen sad, ako križ voljno nosi. Ko namreč križ radovoljno sprejme, se mu izpremeni vsa teža bridkosti v zaupanje v božjo tolažbo. In čim bolj bridkost tare telo, tem bolj se duh krepi po notranji milosti. In včasih ga, ker bi rad bil podoben križanemu Kristusu, tako prevzame hrepenenje po bridkosti in zoprnosti, da ne bi hotel biti brez bolečine in bridkosti, ker veruje, da je Bogu toliko bolj pogodu, kolikor več in hujšega zanj pretrpi. Ni to človeška moč, ampak Kristusova milost, ki toliko premore in stori v slabotnem telesu, da se človek z gorečim duhom poprime in ljubi, kar po naravi vedno sovraži in pred čimer beži. Ni človeku po naravi dano križ nositi, križ ljubiti; telo pokoriti in v sužnost devati; častem se ogibati, zasmehovanje radovoljno prenašati; sam sebe zaničevati in voliti zaničevanje; trpeti vsakovrstno nasprotovanje in škodo, in nobene prijetnosti si ne želeti na tem svetu. Če se boš nase oziral, ne boš ničesar takega sam od sebe premogel. Če pa v Gospoda zaupaš, ti bo dana moč iz nebes, in tvoji oblasti bosta podložna set in meso. Tudi se ne boš bal peklenskega vraga, ako boš opasan z vero in zaznamovan s Kristusovim križem. Nosi torej, kot dober in zvest služabnik Kristusov, srčno križ svojega Gospoda, ki je bil iz ljubezni do tebe križan. Pripravi se, da boš prenašal mnogo zoprnosti in razne težave v tem bednem življenju, zakaj tako se ti bo godilo, kjer koli boš, in tako boš povsod našel, pa se skrij tu ali tam. Tako mora biti in ni se mogoče drugače ogniti bridkostim in težavam, kakor da jih voljno trpiš. Pij srčno kelih Gospodov, ako hočeš biti njegov prijatelj in imeti z njim svoj delež. Tolažbe prepusti Bogu, on naj z njimi ravna, kakor ga je volja! Ti pa bodi pripravljen, da boš prenašal bridkosti, in imej jih za največje tolažbe, zakaj trpljenje sedanjega časa se ne da primerjati s slavo, ki se bo razodela nad nami (Rimlj 8, 18); tudi ko bi moral vse sam prenesti. Ko boš tako daleč, da ti bo bridkost sladka in prijetna zaradi Kristusa, tedaj vedi, da je dobro s teboj, zakaj našel si raj na zemlji. Dokler ti je težko trpeti in bi rad trpljenju ubežal, dotlej ti ne bo dobro in bridkost, ki pred njo bežiš, bo vedno za teboj. Ako se vdaš v to, kar mora biti, to je, da trpiš in umiraš, bo kmalu bolje in našel boš mir. In če bi se tudi, kakor sv. Pavel, zamaknil v tretja nebesa, bi zaradi tega ne bil trpljenja prost. Jaz mu bom pokazal, pravi Jezus, koliko mora trpeti za moje ime (Apd 9, 16). Trpljenje te torej čaka, če hočeš Jezusa ljubiti in mu neprenehoma služiti. O da bi bil vreden, trpeti kaj za Jezusovo ime, kolika slava bi bila tvoj delež, kako bi se veselili svetniki božji, v koliko spodbudo bi bil tudi svojemu bližnjemu! Potrpežljivost vsi priporočajo, a malo jih je, ki bi radi trpeli. Prav bi bilo, da bi ti vsaj kaj malega rad trpel za Kristusa, ko mnogi toliko več trpe za svet. Vedi za gotovo, da mora biti tvoje življenje umiranje. In čim bolj kdo sam sebi odmrje, tem bolj začne Bogu živeti. Nihče ni sposoben, da bi doumel nebeške reči, če se ne vda in ne prenaša trpljenja za Kristusa. Nič ni Bogu prijetnejšega, nič zate bolj zveličavnega na tem svetu, kakor voljno trpeti za Kristusa. Ko bi imel na izbiro, bi moral bolj želeti zoprnosti trpeti za Kristusa, kakor uživati mnogo tolažb, ker bi bil tako Kristusu bolj podoben in vsem svetnikom bolj enak. Naše zasluženje in naš napredek ni namreč v mnogih prijetnostih in tolažbah, temveč v velikih bridkostih in težavah. Ko bi bilo za zveličanje ljudi kaj boljšega in koristnejšega kakor trpeti, bi bil Kristus to gotovo pokazal z besedo in z dejanjem. Toda on očitno opominja učence, ki so šli za njim, in vse, ki hočejo hoditi za njim, naj nosijo križ, in pravi: Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove samemu sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj (Lk 9,23). Ko smo torej vse prebrali in premislili, naj bo to končni sklep. Da moramo po mnogih stiskah priti v božje kraljestvo (Apd 14, 21).
|
Kraljeva pot svetega križa Trda se mnogim zdi ta beseda: Odpovej se samemu sebi, vzemi svoj križ in hodi za Jezusom (Mt 16,24; Jn 6,60). A še veliko trše bo slišati tisto poslednjo besedo: Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj (Mt 25,41). Kdor zdaj rad posluša besedo o križu in se po njej ravna, se mu ne bo bati, da bi tedaj slišal večno obsodbo (prim. 1 Kor 1,18; Ps 112,7). To znamenje križa bo na nebu, ko pride Gospod sodit (prim. Mt 24,30). Tedaj bodo vsi služabniki križa, ki so se v življenju priličili Križanemu, z velikim zaupanjem stopili pred Kristusa sodnika. Zakaj se torej bojiš naložiti si križ, ki pelje v nebeško kraljestvo? V križu je zveličanje, v križu življenje, v križu obramba pred sovražniki; v križu je vir nebeških radosti; v križu moč uma, v križu veselje duha; v križu je najvišja krepost, v križu popolna svetost. Ni zveličanja za dušo, ne upanja na večno življenje, razen v križu. Zato si naloži svoj križ in hodi za Jezusom, in šel boš v večno življenje. On je šel pred teboj, si nosil križ in zate umrl na križu, da bi tudi ti nosil svoj križ in želel umreti na križu. Če boš namreč z njim umrl na križu, boš z njim tudi živel. In če mu boš tovariš v trpljenju, mu boš tudi v slavi (prim. Rim 6,6-8; 2 Kor 1,7). Glej, vse je odvisno od križa in ni druge poti do življenja in do resničnega notranjega miru, razen poti svetega križa in vsakdanjega mrtvenja. Hodi, koder hočeš; išči, kar koli že hočeš: ne boš našel višje poti zgoraj in ne varnejše spodaj, kakor je pot svetega križa. Uravnaj in uredi vse, kakor veš in znaš, in videl boš, da boš moral vedno kaj trpeti, rad ali nerad, in tako boš vedno našel križ. Občutil boš namreč bodisi telesne bolečine, ali pa v duši doživljal duhovno stisko. Včasih te bo Bog zapustil, včasih bližnji gnjavil, in kar je še hujše, dostikrat boš sam sebi nadležen (prim. Job 7,20). Vendar se ne boš z nobeno pomočjo ali tolažbo mogel rešiti tega stanja ali si ga olajšati, ampak ga boš moral prenašati, dokler bo Bog hotel. Bog namreč hoče, da se učiš prestajati stisko brez tolažbe in da se scela ukloniš njemu in zavoljo stiske postaneš še ponižnejši. Nihče tako živo ne občuti Kristusovega trpljenja kakor tisti, ki mu je dano trpeti podobne bolečine. Križ je torej pripravljen in te čaka povsod. Beži, kamor hočeš, ubežati mu ne moreš, kajti kamor koli prideš, neseš sebe s sabo in vedno boš našel sam sebe. Obrni se gor, obrni se dol, obrni se ven in noter: povsod boš našel križ in povsod moraš biti potrpežljiv, če hočeš imeti notranji mir in si zaslužiti večni venec (prim. Lk 21,19; heb 10,36). Če rad nosiš križ, bo tudi križ tebe nosil in te pripeljal do zaželenega cilja: do tja namreč, kjer bo konec trpljenja. Če ga nerad nosiš, si nalagaš breme in se še bolj obtežuješ; nositi pa ga vendar moraš. Če se znebiš enega križa, boš zagotovo našel drugega, in morebiti še težjega. Mar misliš, da se boš izmaknil temu, čemur se še noben smrtnik ni mogel izogniti? Kateri svetnik je bil na svetu brez križa in bridkosti? Tudi naš Gospod Jezus Kristus ni bil niti eno uro brez bridkega trpljenja, dokler je živel. Potrebno je namreč bilo, da je Kristus trpel in vstal od mrtvih in tako šel v svojo slavo (prim Lk 24,26). Kako, da ti iščeš drugo pot in ne te kraljevske poti, poti svetega križa? Vse Kristusovo življenje je bilo križ in trpljenje: ti pa iščeš zase počitek in veselje? O, motiš se, motiš, če iščeš kaj drugega kakor prenašanje stisk; kajti vse to minljivo življenje je polno bede in zaznamovano s križi (prim. Job 14,1). In čim bolj kdo duhovno napreduje, tem težje križe dostikrat najde, ker ljubezen še stopnjuje muko izgnanstva. Pa vendar tisti, ki je na tako različne načine stiskan, ni brez blažilne tolažbe, saj ve, da mu zori obilen sad, če vdano nosi svoj križ (prim. 2 Kor 8,2). Ko se mu namreč prostovoljno ukloni, se mu vse breme stiske spremeni v zaupanje v Božjo tolažbo. In čim bolj meso zaradi stiske slabi, tem bolj se duh krepi zaradi notranje tolažbe. In ker bi se rad priličil Kristusovemu križu, ga včasih tako prevzame hrepenenje po stiski in nadlogi, da ne bi hotel biti brez bolečine in stiske, ker je prepričan, da je Bogu toliko bolj ljub, kolikor več in hujšega zmore zanj prenesi. To ni človeška moč, ampak Kristusova milost, ki toliko zmore in stori v slabotnem mesu, da se človek z gorečim duhom poprime tistega in vzljubi tisto, kar ga po naravi vedno odbija in pred čimer beži. Ni v človekovi naravi nositi križ, ljubiti križ, brzdati telo in ga usužnjevati, ogibati se častem, rad prenašati zasramovanje, zaničevati sam sebe in si želeti zaničevanja, prenašati vsakovrstno nasprotovanje s škodo vred in ne hrepeneti po nobeni sreči na tem svetu (prim. 1 Kor 9,27). Če boš računal le nase, sam ne boš zmogel ničesar takega. Če pa zaupaš v Gospoda, ti bo dana moč iz nebes in tvoji oblasti bosta podložna svet in meso. Pa tudi sovražnega hudiča se ne boš bal, če boš opasan z vero in zaznamovan z Jezusovim križem. Bodi torej kot dober in zvest Kristusov služabnik pripravljen možato nositi križ svojega Gospoda, ki je bil križan iz ljubezni do tebe. Pripravi se na to, da boš moral prenesti veliko zoprnega in razne neprijetnosti v tem bednem življenju, kajti tako se ti bo godilo, kjer koli boš, in na to boš zagotovo naletel, pa se skrij kamor koli. Sprijazni se s tem, da se ni mogoče drugače ogniti pritiskom zla in bolečini, kakor da jih voljno prenašaš. Ljubeče pij Gospodov kelih, če hočeš biti njegov prijatelj in imeti delež z njim (Mt 20,23; Jn 13,8). Tolažbe prepusti Bogu; on naj ravna z njimi, kakor mu je bolj všeč. Ti pa bodi pripravljen, da boš prenašal stiske; in imej jih za največje tolažbe, kajti trpljenje sedanjega časa se ne da primerjati s slavo, ki se bo razodela nad nami (Rim 8,18) in si jo velja pridobiti, četudi bi moral vse sam prenesti. Ko boš tako daleč, da ti bo grenkoba sladka in prijetna zaradi Kristusa, tedaj vedi, da si na dobri poti, kajti našel si raj na zemlji. Dokler trpljenje težko prenašaš in se mu skušaš izogniti, ti bo šlo slabo in stiska, pred katero bežiš, ti bo vedno za petami. Če se sprijazniš s tem, s čimer se moraš, namreč s trpljenjem in umiranjem, bo kmalu bolje in našel boš mir. In če bi se tudi, kakor Pavel, zamaknil v tretje nebo, bi zaradi tega ne bil varen pred vsakim trpljenjem (prim. 2 Kor 12,2). Jaz mu bom pokazal, pravi Jezus, koliko mora trpeti za moje ime (Apd 12,2). Trpljenje te torej čaka, če hočeš Jezusa ljubiti in mu neprenehoma služiti. O, da bi bil vreden kaj trpeti za Jezusovo ime (prim. Apd 5,41). Kolikšna slava bi te čakala, kako bi se veselili vsi Božji svetniki, kakšna spodbuda bi bila to za bližnjega! Potrpežljivost sicer vsi priporočajo, a malo jih je, ki bi bili voljni (po)trpeti. Zelo prav bi bilo, da bi ti kaj malega pretrpel za Kristusa, ko mnogi veliko več trpijo za svet. Dobro se zavedaj, da mora biti tvoje življenje umiranje. In čim bolj človek sebi odmre, tem bolj začne živeti Bogu. Nihče ni zmožen doumeti nebeških reči, če vdano ne prenaša nasprotovanj za Kristusa. Nič ni Bogu prijetnejšega, nič zate bolj zveličavnega na tem svetu kakor rade volje trpeti za Kristusa. Ko bi imel na izbiro, bi si moral bolj želeti trpeti nasprotovanja za Kristusa kakor uživati veliko tolažb, ker bi bil tako Kristusu bolj podoben in vsem svetnikom bolj priličen. Naše zasluženje in napredek našega stanu namreč ni v številnih užitkih in tolažbah, temveč v prenašanju velikih težav in stisk. Sicer pa: ko bi bilo za zveličanje ljudi kaj boljšega in koristnejšega kakor trpljenje, bi bil Kristus to gotovo pokazal z besedo in zgledom. Vendar učence, ki so šli za njim, in vse, ki hočejo hoditi za njim, očitno spodbuja, naj nosijo križ, in pravi: Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove samemu sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj (Mt 16,34; Lk 9,23). Ko smo torej vse prebrali in premislili, naj bo končni sklep tole: da moramo po mnogih stiskah priti v Božje kraljestvo (Apd 14,21). Amen.
|
