Kriptoliberalci

 

Vsake toliko, ko se zgodi, da kdo naleti na ta projekt, je pri tem najbolj smešno, ker ne ve kako reagirati nanj. Do grla globoko v blatu kontemporarnih miselnih vzrocev, liberalnih fundamentov, iz katerih ne najde poti, se pač ne zmore izmotati iz mišljenja, da mora tudi ta projekt kategorično spraviti v ničeve okvirje svojega kriptoliberalizma. Človek danes nima časa, da bi si kaj prebral, kaj razčlenil, saj ima preveč dela s pisanjem kontradiktornih si tvitov in z ukvarjanjem z najbolj trivialno novico dane ure danega dne.

Zato jih tudi ta projekt tako zmede. Radi bi ga uvrstili nekam na enostavno premico svojega lastnega dihotomičnega, dualističnega doživljanja sveta, kakor jim ga narekuje njihov kriptoliberalizem, njihov intrinzični liberalizem, ki ga barvajo s konservativnimi, religioznimi in tradicionalističnimi barvami, a marrano ostane marrano. Zato ta projekt ne predstavlja nikakršnega problema za eksplicitne liberalce in levičarje vseh vrst. Predstavlja pa velik problem za te implicitne liberalce, te kvazi desničarje, ki so bili še do včeraj demokratje, svobodnotržci in konservativci, danes pa po logiki trga, že plaho stopajo v nedemokratične sentimente, so nekoliko bolj skeptični do neregulatiranega trga in one liberalne konservativce napadajo, ker češ, da niso pravi desničarji.

A kako naj tovrstni inteligentje reagirajo na ta projekt? Kam naj ga stlačijo na svoji premici? Ne morejo ga in zato se jim za hip zavrti, potem pa hitro skušajo zreducirati ta projekt na par točk, ne da bi zares prebrali karkoli o čemerkoli. Predstavljajte si, kako bi se jim vrtelo šele ob nekem bolj resnem projektu, ki bi še bolje zastopal te pozicije naše slovenske tradicije in njene kontinuitete.

Tako je po nekaterih intervencijah v preteklosti sedaj prišla intervencija nekega filozofa, katerega imena ne smem uporabiti. Moja kritika usmerjena zoper njega na podlagi njegovega lahkotnega tvitanja o narodni zavesti slovenskih kristjanov, ga je razjezila, potem ko ga je nek "katoliški tradicionalist", ki je pod onim zapisom mantrično zaklinjal najbolj generične fraze anglosaškega "katoliškega tradicionalizma", seznanil z grozljivo vsebino bloga "Zakaj imajo o slovenstvu največ povedati neslovenci".

Kruta kritika izražena v tem zapisu je terjala od filozofa, da na svoj rojstni dan intervenira s štirideset minutnim videom, v katerem anihilira ta projekt, strahopetnega avtorja, ki se skriva za zapisi in kritiko katoliškega tradicionalizma. 

Res, od vsega me najbolj preseneča, da filozof svoj napad začenja ravno iz vprašanja tradicionalizma. To se mi je zazdelo res čudno. Sprva sem pomislil, da mu je ta projekt poznan, da je poznan tudi glavnim maskotam katoliškega tradicionalizma, ki se sicer niso strinjali s tukaj izraženimi nazori, a so stvar tolerirali, potem pa je kapljo čez rob, pomenila grozljivo zlobna kritika filozofa in njegovega družbenega udejstvovanja. Zakaj neki bi drugače filozof začenjal svojo kritiko s tradicionalizmom in zatrjevanjem, da si avtor tega projekta ne upa javno diskutirati z dežurnimi tradicionalisti? No resnica je drugačna, filozofu projekt ni bil poznan, a je ravno pod spornim zapisom tekla "debata" z nekim katoliško-tradicionalističnim kratkohlačnikom, ki je bistroumno ugotovil, da je ta blog nekoherenten in nekonistenten. Filozof, ki pa nima časa posvečati pozornosti drugemu kot ozko fokusiranim drobcem okrog sebe, je tako nekako zreduciral vse skupaj na nek piškavi tradicionalizem, ki je slučajno trenutno zelo popularen, in to sploh ne zato, ker imajo slučajno glavne maskote prazne roke dela, potem ko je njihovo panogo dela zadela kriza, ali pa ker so ravno v tisti fazi, ko računalniške igrice niso več tako zanimive kot so jim bile pred leti.

Ne, v resnici je vse skupaj zelo nepomembno. Menda, če ga prav razumem, je to neke vrste performans filozofa. Je tisto čemur danes internetni ustvarjalci rečejo "content", vsebina. Je nekaj, kar ti da navdih, priliko ali možnost, da ustvariš vsebino za svoje občinstvo. Zato je tudi vsako reagiranje na filozofov content, brezpredmetno in nepotrebno. Moja neposebno ostra kritika je bila pač v treh točkah: 1) obstaja evidenten pojav, 2) kakršenkoli zaslužek na račun metapolitičnih prizadevanj je ponavadi znak neavtentičnosti, 3) soudeleženost in afirmacija stanja stvari. Vse tri točke je filozof odslovil brez kakega hudega naprezanja, da bi kritiko razumel. Tretje se ni niti loteval, oz. je reagiral nanjo kot popolnoma neitenligenten človek, pri prvi je zatrdil, da s tem, da ta pojav tako prevalentno obstaja, ni nič narobe, dokler ni zraven Mosada. Pri drugem pa nalašč ni razumel, da vsak zaslužek ali celo pogojevanje lastnega "služenja kruha" na račun političnega komentatorstva in domnevnega metapolitičnega aktivizma, že po logiki stvari vodi v večjo ali manjšo neavtentičnost. Content na internetu je dvosmerna stvar. Ustvarjalec vsebin pač dobiva feedback oz. odziv v praktično realnem času in to gotovo vpliva nanj. To niso časi radia ali televizije. Zato človek hote ali nehote postane prilagojen občinstvu vsaj do neke mere. Če pa je tu vprašanje denarja, zaslužka ali celo preživetja, pa se stvar samo še potencira.

Zato denimo, je eden glavnih razlogov, da sam več ne delim svojih zapisov niti na svojem Twitter profilu v tem, da nočem, da nekdo bere o teh vsebinah, ker je slučajno pogledal videoposnetek o neki relativno lahki stvari, na sedaj ukinjenem Youtube kanalu in se je naročil na Twitter. On bo težko iz svojega plitvega dojemanja težav v državi in družbi, preklopil na utemeljevanje, zakaj je država tista, ki nosi v sebi vso pravico. Tako se je zgodilo, da je nekdo bral vsebine tu, ki je bil tisto čemur sam rečem holistični judaist ali holistični antisemitist, torej je izhajal iz naziranja, da se da ves svet in vso realnost razčleniti na žide in nežide. Spominjam se, da sem z nekim odporom povsem iskreno pisal tudi o teh temah. A če je občinstva neprimerljivo več, če to občinstvo daje denar, potem tudi občinstvo samo začne nagibati avtorja v to ali on smer. Tu je neavtentičnost in zato faktično drži, kar sem zapisal: "Videti je, da lahko avtentično-idealistična, iskrena prizadevanja in ljudi od neiskrenih in neavtentičnih ločimo po tem ali skušajo iz svojih politično-kulturnih prizadevanj izvleči kak denar in zaslužek." 

In jaz dopuščam, da filozof ni takega mnenja, da se trudi, da bi ostajal avtentičen in to morda celo dokazuje, a ne more pa odslavljati tovrstne kritike z "ljudje si služijo kruh, komunjara rdeča". Kako smešno, kakor da bi se vrnili v devetnajsto stoletje in poslušali o komunardih.

Skratka, kot sem rekel na začetku, evidentno gre za kriptoliberalizem, za nezmožnost preseganja liberalizma, kar se simptomatično kaže v sklicevanju na svobodo govora in osebno avtonomijo, kar sta tudi dva znaka denimo danes popularnega katoliškega tradicionalizma, o čemer bom še pisal precej izčrpno kritiko. To so neradikalni desničarji, ki obstajajo znotraj liberalizma in ne razumejo glavnih problemov, ki jih je treba ozavestiti in nanje najti odgovore ter ponuditi alternative. In na koncu pravijo, da jaz nočem diskutirati z njimi. To ni res. Oni nočejo diskutirati, ker se zavedajo, da imamo mi prav in da vidimo globlje od njih, da vidimo prek. Zato oni diskutirajo le med seboj ali pa iščejo lahke tarče "na svoji levi", ne upajo si pa pogledati na desno. Posebej to še toliko bolj velja za tradicionaliste, kot za filozofa. Tako oni tudi nočejo sploh ozavestiti, da obstajajo nazori sličnim tem iz tega projekta in s tem ni nič narobe. Ko pa naletijo na tovrstne nazore jih skušajo diskvalificirati z nekimi pavšalnimi intrinzično liberalnimi argumenti, kot čistokrvni kriptoliberalci, kar tudi so. Med vsem tem pa se kitijo z visoko donečimi nazivi tradicionalistov, nacionalistov, domoljubov, katolIKov in vso estetiko, ki jo morejo še v maniri lastnega larpanja navesiti in nalepiti nase.

Zakaj imajo o slovenstvu največ povedati neslovenci - Strastno ljubiti Državo 5.

V metapolitiki je ena bolj zanimivih reči tudi neavtentičnost določenih političnih nazorov in absurdno poistovetenje posameznikov in skupin z zanje neorganičnimi nazori. Ta absurdnost ponekod privede tako daleč, da so avtentični nosilci in avtentična kontinuiteta misli popolnoma nadomeščeni z neavtentično, ponavadi pa docela radikalno in agresivno mislijo in kontinuiteto.

O tem sem na tem mestu že pisal. Namreč posebej pri nas Slovencih je to pereč problem. Komunistična diktatura ni le popolnoma prežela našega naroda in ga trajno prikrojila v kalupe lastnih miselnih vzorcev, ki se izražajo skozi retoriko, oblikovanje misli in končno v oblikovanju zaključkov, marveč je tudi fizično povsem eliminirala določen del naroda. Komunizem pač ni bil zmaga ene ideje nad drugo, v smislu logičnega tehtanja in naključnih nagibov volje, skrite v številu ljudstva, marveč je bila zmaga v smislu fizične odstranitve prevalentne ideologije in načrtno izkoreninjanje te kulturne ideologije skozi institucionalno formalizirano zatiranje (kolikor koli je beseda 'zatiranje' že izgubila pomen).

Zato nas lahko vse skupaj vedno nasmeje, ko se kdo vpraša, čemu upada religioznost v našem narodu, ali ko kdo cinično povpraša, kje pa so ostanki avtentične katoliške, slovenske narodne tradicije in se posmehuje spomenikom, ki so videti vse bolj podobni ostankom izginule kulture. Velike cerkve napolnjene s peščico starih ljudi. Do tega ni pripeljal organičen razvoj. Ne. Do tega je pripeljal velik nasilni pogrom, o katerem še vedno molčijo vsi najbolj izbrani borci za sto in eno reč.

Kakor koli že, jasno pač je, da Slovencem zelo manjka avtentičnih glasov. Zdi se kakor, da imamo pretrgano kontinuiteto in da avtentične kontinuitete s predvojno in pred-predvojno avtentično staro-slovensko torej pred-liberalno tradicijo in mislijo, splo ni. Zato je logično, da na to izpraznjeno mesto stopajo neavtentični glasovi, ki jih zastopajo posamezniki, za katere smo vedno znova začudeni, da so tam.

Vendar to ni zares unikaten slovenski problem. Mi ga imamo predvsem zato, ker so komunisti danes sami sebi pozicija in opozicija, saj so spretno prežarčili slovensko družbo do te mere, da se tako komunisti kot domnevni antikomunisti napajajo iz istih izvirov in prisegajo na iste fundamente. Vendar pa je problem pozicioniranja neavtentičnih posameznikov na mesta domoljubja, nacionalizma, tradicije, vere itd. splošen problem, ki ga videvamo po vsem svetu.

Kdor je imel kdaj v življenju to nesrečo, da se je poglobil v ameriška neonacistična in nacionalistična združenja, je gotovo opazil, da so ponavadi najbolj zagrizeni neonacisti in nacionalisti židje, da se za tradicionalizem zavzemajo nravni izprijenci in da o pravi obliki katoliške vere vedo največ povedati protestantski spreobrnjenci.

Film The Believer (2001) ima denimo za svojo premiso prav ta absurd. Bazira namreč na življenju Dana Burrosa (1937 - 1965), žida, ki je bil eden vodilnih neonacistov in kukluksklanovcev v Ameriki. In takih primerov je cel kup. Ni treba niti, da hodimo predaleč v preteklost. Spomnimo se samo Alternativne desnice (alt - right) in smešnih prigod in nezgod cele vrste prominentnih imen, za katere se je izkazalo, da so židje ali pa nebelski "rjavci". Spomnimo se samo komične epizode iz življenja Mikea Enocha in njegove židovske žene. Spomnimo se tradicionalista Matthewa Heimbacha, ki je varal svojo ženo z njeno materjo. Spomnimo se kako je peder Milo Yiannopoulos hodil okrog in se ga je prodajalo kot zaščitnika in glas tradicionalizma in celo katolištva. In pojdimo še korak dlje, spomnimo se, kako je imel o pederstvu znotraj semenišč, duhovnikov in škofov največ povedati prav Michael Voris, ki je sam v resnici peder in je to razkril šele, ko je izvedel, da se je razvedelo. In ne pozabimo na dežurnega tomista Taylorja Marshalla, ki se je kot episkopalni duhovnik spreobrnil v katoliško vero in zdaj natanko ve, kaj vse dela papež narobe. Zelo narobe pa bi bilo tudi, če bi pozabili na očeta in sina Shoebat, spreobrnjenca iz islama, ki sedaj dobro vesta, kaj v krščanstvu je prav in kaj narobe in katera oblika krščanstva je najpravilnejša.

Zakaj se to dogaja je težko reči. Jasno je le, da vedno na izpraznjeno mesto, kjer bi morali stati avtentični glasovi, stopijo ljudje, ki se sicer vokalno identificirajo bodisi z domoljubjem, nacionalizmom, bodisi s tradicijo in vero, a je ta identifikacija neavtentična, kot že rečeno. Človek neslovenskega porekla bo namreč težko iskreno zagovarjal slovenski ekskulzivizem.

Da to vseeno uspeva in je naših časih celo prevalentno je razlog predvsem v tem, da gre za obrnjeno logiko. Ker je nacionalizem prikazovan kot nekaj slabega, ker je domoljubje zasmehovano in vera črtena, se ljudje, ki bi morali avtentnično zastopati te ideje, umaknejo, na njihovo mesto pa stopijo drugonarodni in celo drugoverski posamezniki, ki imajo s svojo ne-slovenskostjo kupljen odpustek, da jim ne more nihče očitati, da so nacionalisti ali da sovražijo druge narode. Češ, kako sem lahko jaz ksenofob, če pa so moji starši Makedonci.

In danes zaničevani "domoljubi" z velikim veseljem pokupijo tako retoriko. Glej ga neslovenca, ki se zavzema za slovenski narod, to pa je pravi kleni Slovenec. To kaj kmalu vodi v spačeno dojemanje slovenskega naroda, slovenstva in slovenskega eksklzivizma, saj tovrstni tujki, ki se prodajajo za preroke prave narodnosti, radikalnega nacionalizma in drugih floskul kaj kmalu zreducirajo vso slovensko tradicijo in ves narod na trenutek v katerem se nahajajo in potem presojajo, kdo ali kaj je koristno narodu in kaj ni. Kdor kupuje članke zaklenjene za plačilnim zidom je pravi Slovenec, kdor pa ne mara rusov in njihovih biričev pa ni pravi Slovenec.

Tako sta dva tipična prikaza tega paradoksa v tem času Aleš Ernecl in Bernard Brščič. Dva neslovenca, ki sedaj presojata kdo je pravi Slovenc in kdo ni. Kdo zares koristi narodu in kdo izdaja narod. Ernecl bo povedal ali so kristjani naredili več od neopoganov za slovenski narod, on bo povedal kako naj Slovenci gledamo na Ruse. In potem blebeče, kvaka in kokodaka o narodu in Slovencih, o tradiciji, krščanstvu in židih in če mu kdo kaj očita, hitro poskoči, jaz sem mešanec, jaz sem Makedonec.

Če se še kdo spomni smešne epizode iz metapolitičnega gibanja GamerGate (GG), ki je končno rodilo imena, ki so potem do neke mere sestavljala tako skepticistično-ateistično sceno, ki je pomenila predstopnjo alternativne desnice, potem se spominja tudi Jima, z imeni kot sta Internet Aristocrat in Mister Metokur. Ta človek, ki je sicer t.i. internetni zasvojenec, fasciniran z najbolj gnusnimi pojavi internetnih zakotij, je ob svojem slovesu od GG in persone Internet Aristocrat povedal, da je razočaran nad GG gibanjem predvsem zato, ker so se vsi glasovi, ki naj bi se jim sicer res šlo za stvar, sprevrgli v dobička željne podjetnike, ki so skušali preko tega gibanja zaslužiti.

In sam sem podobnega mnenja. Videti je, da lahko avtentično-idealistična, iskrena prizadevanja in ljudi od neiskrenih in neavtentičnih ločimo po tem ali skušajo iz svojih politično-kulturnih prizadevanj izvleči kak denar in zaslužek. Morda se bo zdel komu ta zaključek naiven in smešen, in tudi meni bi se še do nekaj let nazaj zdel prav takšen, vendar je v resnici resničen, faktičen in se je nanj najbolj mogoče zanašati. Kdorkoli išče prepoznavnost, kdorkoli hoče zaslužiti, kdorkoli javka nad premajhnim dosegom in kako, da mu nekdo ne da dovolj pozornosti, je neavtentičen, neiskren zaslužkar, iskalec šeklov. Tudi razni "merčendajzi" prodajanje skodelic, majic in podobnega po internetu je sramota, kaj šele naročnine in celo plačilni zidovi.

Tako Ernecl denimo pravi: "Odtlej NTA zavestno ignorirajo tudi ko nam MS delajo neverjetno reklamo ali ko mi pišejo po stenah." Če bi se šlo za realno stvar, bi mu ne bilo mar dosega in če bi se mu šlo za realno stvar in bi doseg hotel le iz logične želje po ozaveščanju in pridobivanju ljudi, potem vsebin ne bi zaklepal za plačilni zid, ki je gotovo najbolj smešno in šeklovsko zasnovan prav na NTA, saj je razviden le naslov, besedilo pa popolnoma zaklenjeno. In tako imamo "nacionalno tiskovno agencijo", kjer mrgoli neslovencev, ki poučujejo Slovence, kako je treba biti zares slovenski in kdo je pravi Slovenec in ali so kristjani dovolj narodno zavedni.

Tak podoben primer v Ameriki je tudi Nick Fuentes, ki prav tako poskoči, ko mu kdo kaj očita, in hitro pravi češ jaz sem latinski američan, a bolj kot to je pomembno njegovo prizadevanje za svobodo govora in boj proti t.i. deplatformiranju. Če ste zares pozorni pri branju in presojanju zagrizenih "desnih" zagovornikov svobode govora in nasprotnikov deplatformiranja in celo zagovornikov tretiranja družbenih omrežij kot javnega dobrega, kot javne infrastrukture (kar je bizarnost par excellence), potem boste kmalu opazili, da se gre njim za to svobodo govora in nasprotovanje deplatformiranju iz razloga, ker so nanje finančno vezani. Njih skrbi, da bodo bili odstranjeni iz Twitterja in Facebooka in bodo s tem izgubili ljudi, ki bi jim nakazovali donacije na njihove račune. In to se ponavadi tudi zgodi. Ko jih zadane čistka, se morajo kaj hitro odreči sanjam o bajnih zaslužkih na račun (meta)politične nezadovoljnosti svojih sledilcev. Izgubijo velik del prihodkov in jočejo o krivici, ki se jim dogaja. Ti strašni revolucionarji zoper moderni svet (revolt against modern world), ugotovijo, kako ključnega pomena za njihovo bivanje je Twitter, ta zavržna platforma polna degenerirancev, pornografije in umazanije. Do te paltforme, pravijo, imajo državljansko pravico in država naj zagarantira, da postane Twitter tretiran kot del javne infrastrukture! Kako bizarno.

Zanimivo, da jih nikoli ne zadane uvid, da s tem afirmirajo vse probleme naše razvite družbe in da so aktivni del teh problemov. Seveda jih ne zadane, ker zavestno pristajajo na takšno stanje. Njim koristijo ekscesi, njim koristi vsa ničevost in zblaznelost družbe, ker imajo o čem govoriti in na račun česa služiti, oni nočejo, da se karkoli popravi, oni hočejo samo svobodo govora, ki je afirmacija vsega proti čemur naj bi se borili in hočejo možnost, da jim množice donirajo šekle. Kako bi lahko diplomirani varnostniki prodajali skodelice z napisi solze modernistov, če ne bi bilo modernizma?

Ja, na izpraznjeno mesto vedno stopijo tovrstni skarabeji in to je po eni strani popolnoma prav. To je znak svojega časa, znak stanja stvari. Po tem se lažje orientiramo kje smo.

Ničejanski paraziti - Strastno ljubiti Državo 4.

 Z velikim zanimanjem, četudi z nekoliko odpora do dolžine sem se lotil branja članka Jirija Kočice na njegovem spletnem mestu ARREVIJA z naslovom "Savlov nateg". Ker že zelo dolgo poslušamo o "problematičnosti" krščanstva, o glavni vlogi Savla oz. sv. Pavla pri izumljanju subverzivnosti, ki se ji reče krščanstvo in ker je bil omenjen Marko Sket, obenem pa je članek sam zase zatrdil, da je obsežen, sem seveda pričakoval, da smo Slovenci v svojo marginalno metapolitično elito končno dobili članek, ki bo jasno artikuliral kaj neki je ta "Savlov nateg". Kajti s tem bi prišli do jasno začrtanih in opredeljenih nazorov teh novih ničejanskih antiklerikalistov, ki zdaj že relativno dolgo obstajajo predvsem na Twitter socialnem omrežju in katerih glavni intelegent je Marko Sket.

Marko Sket in vsi antiklerikalisti te nove edicije, so namreč vsaj na videz zelo intelektualno plitki. Namreč namenoma ali nenamenoma uporabljajo zelo odsekavo retoriko, ki je vsaj na prvi pogled produkt platforme na kateri delujejo. Saj Twitter dopušča omejeno število znakov za posamezno misel in tako je človek pogosto zaveden v dilemo ali so Sket in "njegovi", žrtve omejenega števila znakov, ali pa niso sposobni resne razprave, ki bi bila daljša od 300 znakov. Na žalost je odgovor v drugi možnosti, kajti kdor je kdaj že imel kako interakcijo z omenjeno intelektualno strujo, bo dobro vedel, da se je iz vsakega "pogovora" vrnil intelektualno izčrpan. Abruptivna tviter retorika je pač produkt njihove abruptivne ekscentrične misli, ki nima nobene koherentne zgradbe in za njo nikakor ne stoji nikakršen miselni ali filozofski koncept. Tako njihovi tviti polni okrajšav, žargonsko-argojevskih izrazov in povezav na kontradiktorne si vire niso transcendenti izlivi intelekta, ekvivalentni Schlegelovim aforizmom, o kakršnih govori Kantbot, marveč krinka filozofsko bankrotirane misli, ki prestavlja "goalpost-e", se izmika artikulaciji lastnih nazorov in redukcionistično kritizira.

Članek, ki bi torej dokazal, da temu ni tako, marveč je ta intelektualna struja zmožna koherentne kritike, ki zna artikulirati svojo kritiko in kaže, da za njo stoji tudi kaj afirmativnega, bi bil torej nadvse dobrodošel.

Seveda se je izkazalo, da članek ni nič drugega kot tipičen tvit antiklerikalistov v neprimerno daljši obliki. Članek sam po sebi je dolg, a ni zares dolg, v njem je videti, kakor da se je Kočica lotil nečesa, a tega ni zmogel dokončati. Nedvomno zaradi Sketove (ne)participacije, saj kot rečeno je njegova struja naravnost sovražno nastrojena do vsakega daljšega razmišljanja. Gotovo zato, ker vsako daljše razmišljanje pokaže na njihovo nekonsistentnost in nekoherentnost.

Stil diskurza, ki ga uporabljajo ti antiklerikalisti je kot rečeno redukcionističen in negističen. Zato je mogoč le v kratkem dialoškem slogu. Potrebuje sogovornika, na katerega najprej projicirajo določeno retoriko in jo redukcionistično negirajo. To je zelo zanimivo a tudi nedvomno brezplodno opravilo in zato me vedno žalosti, ko vidim občasno na Twitterju, da se je v tovrstno past zapletel nek nov prišlek na tej platformi in se je odločil, da se bo spustil branit krščanstvo pred ničejanskimi paraziti, ki se prisesajo na željnost po pravi debati in potem sesajo in izčrpavajo ravno to pozitivno in afirmativno komponento iz svojih gostiteljev. Ti "gostitelji" oz. sogovorci pa so pahnjeni v nek predpekel, saj ne razumejo inherentno relativistične narave jezika in idej nasploh, ki je v resnici pozitivna, ne negativna in tako končajo v nihlističnem peklu.

A ideje se afirmirajo z akcijo. Krščanstvo ni mentalna vaja, katolicizem ali fašizem nista retorična obrt, spekulativni idealizem, ki bi bil podvržen najprej kategoričnemu presojanju in tehtanju preko logičnih argumentov in protiargumentov. Sta živa, aktivna doktrina, ki se porajata skozi akcijo in afirmacijo življenja preko dela, boja in trpljenja. V tem ni nič antiintelektualističnega ali iracionalističnega, marveč je ravno v tem resničen zdravi racionalizem.

A ta antiklerikalizem je javljanje dekadence, nezmožnost sprejemanja realne zgodovine in zatekanje v retorične vaje in zaupanje v srečno smiselnost nevidnih vzorcev, šablon, skritih v statističnih meritvah in skriti naravi genskih zapisov. Je disociiranje od realnega življenja, realne zgodovine, realne nenehne borbe in zatekanje v sterilno zaklonišče naturalističnega redukcionističnega antropocentrizma. 

To je le ena od oblik t.i. "židovske kritike", intelektualističnega pojava, ki se je razvil iz židovske misli in postal prevalenten v vsej družboslovni in celo naravoslovni znanosti. Ta se zopet deli na bodisi mišljenje, da v ničemer ni resnice in da se ne da ničesar dognati, ter da je edina spoznavna pot v dekonstrukciji, degradaciji in redukciji; bodisi na prepričanje o neki idealni resnici, ki je tako distancirana od vsake realne življenske izkušnje in tako sterilno racionalno iracionalistična, da ni nič drugega kot prazen pojem, ki ga ni moč aplicirati na realno življenje niti v najbolj laboratorijskem eksperimentu.

Zato je seveda absurdno za vsakogar, da bi se trudil vzpostaviti kakršnokoli diskusijo s tovrstno retoriko tovrstnih antiklerikalistov. Dokler niso sposobni napisati enega samega artikuliranega članka v katerem bi zmogli izraziti svoje filozofske in družbene nazore, toliko časa niso nič drugega kot kriticisti najnižje oblike. Banalistični ničejanski paraziti, ki spričo svojih nedostatkov skušajo kritizirati preizkušene institucije in norme.

In če se vrnem sedaj k "Savlovem nategu", potem naj ponovim, da v tem članku ni razen nekoherentnosti, nič zares novega in vsaj toliko strukturiranega, da bi se temu moglo smiselno nasprotovati. Ta zapis sem se namreč spravil pisat v prepričanju, da bom skušal zavrniti bistvene točke tez v članku, a sem ugotovil, da ni ničesar, čemur bi bilo potrebno oporekati. gre za absurdno in nesmiselno prežvekovanje in obešanje na nekaj točk ničejanskega antipavlizma. A če vseeno izpostavim vseeno nekaj najbolj absurdnih tez iz tega članka so to naslednje.

1. Seksualni element "savlovega natega"

Kdor pozna vsaj osnove psihologije, posebej še njene spekulativne korenine te vede, pri čemer imam v mislih t.i. frojdovstvo oz. psihoanalitiko, potem ve, da se velika večina kriticistov, ki so po vrsti vsi sami židje, nesorazmerno veliko ukvarjajo s spolnostjo kot odločilnim faktorjem praktično vsakega nivoja človekovega obstajanja v relaciji s samim seboj in okoljem okrog njega. Reduciranje kompleksnih in po drugi strani zelo trivialnih pojavov na (implicitno) spolno komponento je naravnost značilnost cele vrste kariernih kriticistov. 

Tako zopet ne preseneča, če Kočica v svojem članku pravi, da "nateg" v izrazu "Savlov nateg" ni zgolj umazano profana metafora, marveč on v tem vidi direkten pomen. Njegovo mitološko "jamna" ljudstvo je bilo "nategnjeno" in je "pri tem uživalo". To je to. Seveda ne potrebuje tu nikakršnega filozofiranja. On ve, da je bilo "jamna" ljudstvo "nategnjeno" od "čuvaja templja" Savla in je "pri tem uživalo". In če se vam zdi absurdno, da Kočica in Sket v tem sploh vidita seksualni element in se sprašujete zakaj sploh razpredata o tem, ne skrbite, saj imata dober razlog. Neka umetniška upodobitev sv. Terezije Velike je genialna interpretacija, kar pomeni, da je "to" (to, kaj?) lahko blizu duhovnosti. Da, to je argument Kočice zakaj se mu zdi zelo ustrezen ta gostilniški izraz, ki je zrasel na zeljniku Marka Sketa in se ni obnesel v igri telefončkov naše nesojene slovenske "alternativne desnice", ker ga je Brščič prevedel kot "pavlinska prevara". 

A pavlinska prevara ni zares ustrezen pojem, saj v njem ni seksualnega elementa natega, pri katerem bi "jamna" ljudstvo lahko uživalo in "to" je lahko blizu duhovnosti, kakor nam je pokazala genialna upodobitev sv. Terezije Velike!

Vidite lahko, kako absurden in nekoherenten je tok misli antiklerikalistov.

2. Savel si je izmislil krščanstvo, Kristus ni nikoli obstajal krščanstvo je savlizem ali zlobni načrt za podjarmljenje svobodnih ljudstev Srednjega sveta

To so glavni argumenti Kočice in Sketa.

Zdi se, da sta tako Sket kot Kočica navdahnjena od knjige "The Jesus Hoax: How St. Paul’s Cabal Fooled the World for Two Thousand Years". Sam knjige nisem prebral, sem pa z zanimanjem prebral recenzijo Jamesa J. O'Meara (za katerega se ne spomnim več ali je tudi to le en od psevdonimov Grega Johnsona) na belonacionalistični ameriški platformi Counter Currents petega maja. Zato mi je domači antiklerikalistični članek še bolj padel v oči. O'Meara ni kristjan ali sploh proponent krščanstva, prej nasprotnik, zdi se posebej še katolicizma, vendar premore intelektualno poštenost, da opozarja na nekonsistentnosti v svojem lastnem taboru, ne pa da bi gledal skozi prste v smislu: "ker vsi delamo za isto stvar".

Recenzija, ki se je potem na omenjenem portalu razvila v polemiko med Skrbino in O'Mearo je zares odlična, saj brez vsake patetike in antagonije pokaže na nekonsistentnosti v tej "pavlofobiji". 

Sam smatram vse te antiklerikalistične "argumente" o zlobnem Savlu za absurdne iz dveh razlogov. 1. nekonsistentnost historične negacije zgodovinskih osebnosti in dogodkov; 2. reduciranje zgodovinskih sosledij na zlobne namene posameznika ali posameznikov.

V življenju mi je oči na široko odprla knjiga Sveta kri in sveti gral, avtorjev Lincolna, Baighenta in Leigha. To je dejansko knjiga, ki je leta kasneje dala D. Brownu ideje za njegove knjižne uspešnice. Vendar ta knjiga je pisana kot ne-fikcija, kot neke vrste strokovna literatura in ko sem jo bral sem povsem jasno videl nekonsistentnost avtorjev. Denimo, ko so zanikali, da bi Kristus vstal od mrtvih, so predlagali, da je bil zgolj omamljen in je potem zbežal in jaz sem se vprašal: če argument pravi, da si je pisec Evangelija izmislil, da je Kristus vstal od mrtvih, v resnici pa sploh ni bil usmrčen, zakaj ne bi stopili logičnega koraka dlje in zatrdili, da je bilo križanje izmišljeno? Zakaj avtor ostaja na predpostavki, da je bilo križanje res izvedeno a ni potekalo na način kot je navedeno v Evangeliju? Mar ni enostavneje in bolj konsistentno, da avtor zavrne križanje samo? In če Kristus sploh ni bil križan, ker so si avtorji prvega krščanstva to izmislili, mar ni logično, da so si izmislil tudi samega Kristusa?

Skratka, ta knjiga mi je jasno pokazala na ničvrednost vsake afirmativne trditve o historičnosti ali nehistoričnosti Kristusa oz. krščanstva kot nekega realnega časovno in prostorsko redukcijskega pojava. Vsako trditev se da privesti še dlje, in če se avtor, ki negira Kristusa v njegovem božanstvu, na neki točki ustavi, to stori zato, da bi afirmiral neko svojo tezo.

Kajti že sama miselnost, da bi, vkolikor bi nekdo na nek način dokazal, da Kristus ni nikoli obstajal in si ga je nekdo izmislil, to porušilo in izpodkopalo temelje krščanstvu, je absurdno. To je tipično racionalistično in nihilistično razmišljanje, ki je produkt svojega časa. V njem se skriva lenoba, miselna, duševna in bivanjska kapitulacija pred zahtevami zgodovine. To je individualizem v svoji najbolj zavržni pojavni obliki. A tradicija in dediščina nista redukcionistični. Svoj pomen namreč tradicija dobi šele vkolikor se je ne da zreducirati na nek zgodovinski trenutek. In krščanstvo, ki ima svoj začetek v Kristusu je vendarle zgodovinska realnost in nobena negacija njenega začetka ni zmožna negirati realnega sosledja in zaporedja njene otipljive, vidne in dejavne kontinuitete. Zato je, gledano povsem objektivno, povsem vseeno in docela irelevantno ali si je Kristusa izmislil Savel in ali si je Savla izmislil spet nekdo drug.

Ta redukcionistična miselnost, ki pa reducira dolgo in veličastno zgodovino in tradicijo krščanstva na vprašanje njegovega začetka ali katerekoli posamezne točke v njenem zgodovinskem poltraku, pa je znak dekadence, miselnega bankrota, ničvrednega individualizma. In isto velja za vsakogar, ki skuša nek eksces v krščanski zgodovini, najsi bo, da se ta odvija v tem trenutku pavšalno zgeneralizirati na vso zgodovino. To je prvovrstni infantilni redukcionizem, ki si zasluži, da gnije v svoji gnilobi, katere produkt je.

3. Judeokrščanska tradicija

Judeokrščanska tradicija je zanemarljiv pojem, ki je izrazito časovno pogojen in je kot tak sam po sebi  povsem irelevanten. Vskado se pač zaveda, da gre za neorganično vpeljavo tega izraza za legitimacijo oz. poizkus vkomponiranja židovstva v evropsko kulturo. Zakaj? Iz dveh razlogov. Ker se prvič, židovstvo ni nikoli samo vkomponiralo v evropsko kulturo in kot drugič, ker je židovstvo vedno predstavljalo neko antitezo evropejstvu in je bilo iz tega razloga venomer v kofliktu s prevalentno populacijo. To je seveda venomer znova rezultiralo v pogromih, ki so se zaključili s pogromom nad židi v tridesetih in štiridesetih letih dvajsetega stoletja. Da bi dokončno preprečili to sovraštvo, se je izblikoval umeten koncept "judeokrščanske" tradicije, ki seveda nima nobene realne vrednosti. Je podobno, kot če bi rekli, da kalvinizem temelji na katoliškoprotestantski tradiciji; protestantje so izšli iz katolištva, kalvinizem je ena od branč protestantizma, ergo, kalvinizem temelji na katoliškoprotestantski tradiciji.Ta argument je po mojem mnenju eden najbolj ničevih, ker je redukcionističen in zelo tipičen za novoveško misel. 

Vendar je ta izraz do neke mere zelo dober prikaz neskladja krščanske in židovske tradicije, saj vkolikor bi krščanstvo zares bilo židovska variacija, potem ne bi bilo niti potrebno govoritio "židovskokrščanski" tradiciji, marveč bi že krščanstvo samo impliciralo svoj židovski karakter. A ga nima in to dejstvo je objektivno dejstvo. To ne pomeni, da je krščanstvo zaradi tega kaj slabše ali kaj boljše, to zgolj pomeni neko evidentno resnico. Krščanstvo je eksplicitno nežidovsko in kdor ima vsaj malo poznavanja krščanske misli in krčanske tradicije, se tega zaveda.

Židovska tradicija ima z evropo le toliko, da se je naš Odrešenik, se pravi Jezus Kristus, ki so ga priznavali vsi veliki kralji in vladarji in inteligenti Evrope, učlovečil v židovskem narodu. Sam izraz pa je seveda absurden. Da ima krščanstvo svoje korenine v židovstvu je seveda res in o tem ni dvoma. Kdor pa v tem vidi neko pogojenost z židovstvom je historični redukcionist in holistični judaist.

Kdor je prilezel izpod skale, kakor luskasta kača in je v življenju zmogel prebrati le ta ali on odsek iz "svete knjige" krščanstva, tak človek pač nima nobenega vedenja o krščanstvu. Gre za komično ignorantne antiklerikaliste, ki na svoja stara leta skušajo razumeti kaotično stanje sveta in potem kot najbolj predvidljivi tepci za vse skupaj okrivijo Saurona, zlobnega zlobneža, ki je zloben zato, ker je zloben. Za njimi pa tacajo kratkohlačniki, ki še niso zaključili srednje šole in so si svoje silno znanje pridobili iz šolskih učbenikov debelih strokovnjakinj in iz Youtube posnetkov dežurnih židovskih "antisemitistov".  

Ako krščanstvu grozi neizogiben propad, tako grozi ista smrt tudi parazitom.

Postno razmišljanje 2021

Kritika je znak redukcionistične, banalistične in plitve misli, ki ni pripravljena in zmožna zgraditi nekaj konkretnega. Nečesa lepega in vzvišenega, k čemur bi lahko človek stremel. Seveda je do neke mere kritika tudi vedno upravičena. Toliko časa, dokler ima namen kritizirati iz svoje afirmistične negacije, torej, dokler negira, da bi lahko afirmirala neko pozitivno lastno doktrino, ki nastaja. Tako tudi Mussolini pravi, da se noben nauk ne more ponašati s čisto izvirnostjo, vselej obstajajo korelacije in te korelacije so lahko tudi v obliki dogmatične negacije, kakor on to na nekem drugem mestu imenuje. 

A vendar je glavno vprašanje, kje je ločnica med kriticizmom, ki ne počne drugega kot negira in pozitivno kritiko, ki dogmatično negira izhajajoč iz lastne porajajoče se konstrukcije ali zgolj pozitivne afirmacije. Kajti kdor pogleda ravno na ta blog, kjer se nahajamo v tem trenutku, bo opazil nek čuden trend kritik. In prvi sem, ki sem pripravljen ozavestiti to resnico. In četudi sem sam prepričan, da je kritika upravičena spričo jasno začrtane doktrine, ki jo ta projekt tako ali drugače prinaša, pa sem vse prevečkrat pahnjen v dilemo, ali je res temu tako, ali pa gre tu le še za eno kriticistično mesto, ki išče, kaj bi lahko podrlo, ne zna pa ničesar zgraditi. Ta dilema se zdi neupravičena. Sam sem prepričan, da je v vsaki kritiki izrečeni na tem mestu implicitno prisotna tudi pozitivna komponenta. Porajajoč se odgovor in rešitev, ali bolje rečeno: alternativa odgovoru, ki ga kritika negira. 

Kriticizem, torej kritika zavoljo kritike, tista banalistična negacija, tako ljuba novoveški filozofiji in zlato tele psihologije in vseh drugih človeko-slovestev, se zlahka prepozna po svoji infantilnosti, po svoji prepričanosti v izhodiščna stanja stvari. To je gnila zaslepljenost, ki izhaja iz lastne resigniranosti in pasivnosti. Ponavadi se pojavi v mislih ljudi, ki se zavedajo, da ne morejo ničesar zgraditi, ker so obsojeni na neuspeh zaradi danih okoliščin. Tako so kriticisti najbolj strupeni tedaj, ko vedo, da zmorejo le podirati, nimajo pa nobenega upa, da bodo lahko kaj postavili. To so razkrojevalci, ki se imenujejo analitike in dekonstruktiviste. Pojavljajo se znotraj strukturiranih celot in počasi vnašajo dvom, smešijo in razkrajajo.

In vprašanje, ki me je zopet doletelo, se je glasilo, ali je tudi v primeru teh kritik tako. Ali si želim in želimo, kaj resnično zgraditi, ali pa bi radi le kritizirali, podirali, smešili in uničevali. Odgovor je seveda jasen: seveda si želimo graditi. Naša kritika je negacija dekonstrukcije in akrščanstva na eni strani in negacija getoističnih in partikularističnih naziranj, ki jih širi domnevna alternativa liberalizmu, na drugi strani. Mi si želimo rekonstrukcije, velike duhovne revolucionarne kontrarevolucije, ki naj prodre v ljudi in ustanove.

In kar ob tem takoj udari kot protiutež je vprašanje: in četudi si želimo to doseči, četudi utemeljujemo in zagovarjamo in se trudimo, pač nismo tako slepi, da ne bi vedeli, da je to vendarle obsojeno na neuspeh. In jasno se v nas zaiskri vprašanje: ali se je sploh za kaj vredno boriti.

Ali se je sploh za kaj vredno boriti?

To je bistveno vprašanje in težko rečem, da se je vredno za kaj boriti.

Za negacijo se ni vredno boriti. Ni se vredno boriti za to, da postanemo tak ali drugačen center nasprotovanju nečemu. Žalostna slika je kdorkoli gradi svojo prepoznavnost in ideje na račun gnilega nasprotovanja in kritike. A kritika na tem mestu je vedno šla v smeri korigiranja sicer navidez zdravih nazorov, ki so evidentno popačeni in invertirani. Zato je na tem mestu toliko pozornosti namenjene t.i. katoliškemu tradicionalizmu in nacionalizmu. Zato, ker gre za v izhodišču zdrave nazore, ki pa so postavljeni na glavo in škodijo samim sebi in ljudem v širšem kontekstu.

Vzemimo katoliški tradicionalizem, ki ni nič drugega kot negacija postkoncilskega in prevalentnega kontemporarnega katolicizma. Ta katoliški tradicionalizem, ki je sam po sebi zdrav in upravičen, v resnici služi proti-katoliški stvari iz razloga, da formalizira pohujšanje ljudi. Kar katoliški tradicionalizem danes dela je zgolj to, da ustvarja formalno, strukturirano in psevdo-koherentno pohujšanje. Večina spremljevalcev katoliškega tradicionalizma se sploh ne drži božjih in cerkvenih zapovedi in za svoj glavni razlog takšnega odstopanja od katolištva svojih starih očetov navaja: češ Cerkev ni več prava Cerkev. To je alibi, izgovor za mnoge ljudi, da ne vztrajajo v katoliški veri, v veri svojih prednikov. Papež dela narobe, škofje delajo narobe, duhovniki delajo narobe, saj mi je ta in ta dežurni tradicionalist povedal kaj vse delajo narobe in jaz nisem prav nič manjši katoliški tradicionalist in katolIK, če ne hodim k maši.

Na ta način postane katoliški tradicionalizem nekaj identičnega kateri od drugih modernističnih form nominalnega katolicizma. Ustvarja eksotično različico katolicizma, ki je prilagojena in iztrgana iz dosega kakršnekoli avtoritete. Edina avtoriteta si postajajo tovrstni katoliški tradicionalisti sami in s tem so na robu sektaštva. In če bi Cerkev danes še bila striktna kot nekoč, ne bi prav dolgo lajali, tako kot ne bi lajali oni liberalni. A če Cerkev danes dopušča tudi to razdrobljenost, je to zgolj kratek tren v zgodovini. To ni nič, zaradi česar bi bilo koristno izgubljati preveč besed. Jasno pa je, da so torej katoliški tradicionalisti le produkt modernizma, ne da bi se tega samo-zavedali. Oni s svojo frontalno kritiko afirmirajo modernizem.

Namreč s tem, ko se tako trudijo eksplicitno se diferencirati od t.i. novus-ordo Cerkve, negirajo tudi katoliško tradicijo, saj pristajajo na modernistično negacijo te iste tradicije. Mnogi mehkužni katoličani si danes prizadevajo, da bi lahko katoliško zgodovino brali skozi prizmo, ki določene stvari prilagaja in eradicira. Tu gre za tipičen verski evolucionizem. A katoliški tradicionalisti se od njih skušajo difrencirati na način, da neposrečeno postajajo enostavna negacija, ki zavzame točno nasprotno stališče. S tem, prvič, ne razume, da sta čas in zgodovina kljub vsemu relevantna in Cerkev nikoli ne stagnira (kar jih vodi v miselne ekscese in slepe ulice), ter drugič, modernistom daje alibi in jih afirmira v njihovem mišljenju, da je njihova pot pravilna. 

Modernizma ne bomo mogli nikoli premagati na način, da bomo prepričani, da se je v danem trenutku izvršil konec zgodovine. Ker se pač ni. Zato so modernisti prepričani, da lahko oni sami selektivno ustvarjajo vse novo in so odvezani vsake realne povezave s svojo tradicijo. Realno tradicijo oni tako reducirajo na dane okoliščine nekega časovnega obdobja. Tradicionalisti pa pristajajo na tako formulacijo, jih označijo za enostavne heretike in vztrajajo na nekem časovnem obdobju, ne da bi se ganili za ped. To je afirmacija modernizma, ki modernizma ne bo premagala. Modernizem se bo premagal šele ko se bo dokazalo, da modernisti sami ne morejo brez tradicije, da morajo njihovi nazori biti nujno zvezani s tradicijo in tudi so. In naloga katoliškkih tradicionalistov je, da to dokažejo. In da ponudijo alternativo modernizmu s tradicionalističnim modernizmom, ki ni zopet nič drugega kot realna katoliška doktrina aplicirana na spremenjene pogoje časovnega obodobja v katerem se v danem trenutku nahajajo. 

Dokler pa se bodo igrali viteze in princese, in katoliško tradicijo reducirali in banalizirali na estetične podobe britanskih konvertitov s pipami v ustih, sedečih pod drevesi, pa ne bodo počeli drugega kot pohujševali premnoge mlade, katerih poznavanje katoliške tradicije izvira le iz objav na spletu. Dokler bodo trdili, da je problem Cerkve in sveta v estetičnih vidikih in v tem, da je svet odraz Cerkve in da ni treba, da bi se mi borili, marveč da se morajo zgolj škofje in duhovniki poboljšati, potem bodo bili le orodje zavajanja in oddaljevanja od Cerkve še naprej.

Podobna stvar so nacionalisti. Narodnost, kolikor koli že relativna in pogojena z zgodovinskimi okoliščinami, je vendarle tudi nam Slovencem dokaj sveta. Posebej še tista zares primarna narodnost, ki ni formalizirana v neke čudne definicije in je dejansko bolj realna in zgodovinsko utemeljena. Zato je tako žalostno gledati te kontemporarne nacionalizme, ki so tako distancirani od realne narodne zgodovine in tradicije ter po kalupu tujega globaliziranega nacionalizma kvakajo o globalističnih elitah in o zlobnih načrtih zlobnih zlobnežev. Sami pa niso sposobni enostavne refleksije in se niso sposobni pogledati v notranjost in si priznati, kje ležijo pravi vzroki problemov.

Teza, da so razlogi za problem zahoda, evropskih narodov in bele rase v globalističnih elitah in zarotah zlobnih milijonarjev, je absurdno infantilna. Teza na stopnji shizofrenih kričačev, ki jih je zadela preizkušnja duševne bolezni. In problem te teze ni v tem, da nima nikakršne utemeljitve, marveč je njen problem ravno v dejstvu, da zopet afirmira propad sam, saj za realne probleme ponudi napačne rešitve. Seveda ni nič narobe, če tovrstni leni nacionalistični intelektualci menijo, da imamo na zahodu razkroj vrednot in družbe zato, ker je to načrt senčnih figur za lažje obvladovanje neuklonljivega duha ponosnega evropejca. Kakor koli že absurdno in patetično-poetično se to sliši, ni s tem nič narobe. Ljudje smo podvrženi temu, da skušamo zvračati vzroke težav na dejavnike izven sebe. In to je zgolj otročje, ne-zrelo pojmovanje problemov, ki so mu podvrženi leni in individualistični duhovi. A glavni problem tega je, kot rečeno, da ne vidi evidentnih absurdnih kontradikcij takšnih tez.

Če gre pri vseh ekscesih zahoda in bele rase, ki jih ni malo, le za načrte zlobnih sovražnikov zahoda in bele rase, potem si moramo priznati, da sta ta zahod in ta bela rasa sila ničvredna, da se pustita tako krmariti v pot pogube, ne da bi bila sama ubožca sploh karkoli kriva. Vse bratomorne vojne, revolucije in divjaška moralna dekadenca, so tako le plod zarote sovražnikov belcev in evropejcev. Kaj ni potem to dokaz, da ti belci in evropejci niso nič drugega kot res na stopnji otroka ali celo opice, da se tako pustijo manipulirati. To so abusrdne teorije, ki belca zreducirajo na nekaj ekvivalentnega konceptu tabula-rasa. Namreč je popolnoma odvezan vsake aktivne vloge v svetu in je samo objekt, na katerega vplivajo silnice zunaj njega. Sam pa je neomadeževan in brez lastne iniciative.

Teorija, ki zahodnjaka oz. belca prikazuje v popolni luči velikega bojevnika, graditelja, raziskovalca in izumitelja na eni strani in kot uboge manipulirane device na drugi strani, je torej simptomatična za misel modernega človeka sploh. Vse podobno videvamo denimo v feminističnih teorijah in onih antirasističnih. Na eni strani so subjekti prikazovani kot popolni, na drugi strani pa nimajo nobene lastne iniciative. Ženska denimo, je po teh teorijah uspešna in enaka ali celo presega moškega, po drugi strani pa so vsi njeni nedostatki samo plod moškega zatiranja. Enako velja za ne-bele rase. In po isti poti gre torej nacionalizem danes. Bela rasa, zahodni narodi so vrh samo-aktualizacije narave, po drugi strani pa so ubožci zlahka zmanipulirani od senčnih figur maloštevilne "globalistične elite".

Tovrstni nacionalisti so torej obsojeni na to, da si ne bodo nikoli upali pogledati sami vase in odrasti, postati zreli. Oni bodo vedno verovali, da je njihov subjekt, ki ga postavljajo v žarišče svoje misli (v njihovem primeru bela rasa, zahod, evropejci; v primeru feminizma ženske, v primeru anti-rasizma kaki črnci ali rumenci) sam po sebi dober oz. dober v izhodišču, vse kar je pa slabega je pa silnica, ki deluje izven njega nanj. To izvira iz enega bazičnega razpotja misli krščanstva proti antikrščanstvu. In to je: ali je človek sam po sebi dober ali ni. Kot kristjani verujemo v izvirni greh, v padlost človeka, a naturalisti in pozitivistični panteisti, ki verjamejo v naravo, kot imperativ, pa verujejo, da mora biti človek dober sam po sebi, saj je narava dobra sama po sebi in njihov subjekt fascinacije, torej oni sami, so vrh te narave, ki se samo-aktualizira skozi njih.

Od tod izvira torej zgoraj omenjen paradoks dihotomične percepcije svojega subjekta fascinacije kot bojevnika in zlorabljene naivnice v enem. V nepripravljenosti sprejemanja, da človek ni sam po sebi dober. Da se mora človek vselej truditi, da bi bil dober. Evropejec ni bil nekdaj dober, zato, ker je pač Evropejec, marveč je bil dober, ker se je trudil, da bi bil dober. Kot kristjan je sprejemal resnico, da je sam padlo bitje in da če želi postati dober, se mora truditi, da bi bil dober. Zaničevati in ruvati mora iz sebe slabo in gojiti ter negovati mora v sebi dobro. Človek mora mrtvičiti v sebi padle vzgibe, ki ga nagibajo k mehkužnemu, ki vselej vodi v slabo. Evropejec nekdaj se je tega zavedal.

Ni se slepil, da je samo-ozavestitev narave, marveč se je opominjal: vanitas vanitatum, omnia vanitas, opominjal se je sic transit gloria mundi. Naši predniki so nekdaj vedeli, da je samo trpljenje in trud, da bi postali dobri ljudje, tisto, kar nas dela velike, kar nas dela za Kristusove učence in brate. Zato je kraljevsko, ko zmagujemo in vladamo nad samimi seboj. Ko zmoremo postavljati meje samim sebi, zavestno postajati boljši, dobri ljudje, s tem tudi postajamo alter Christus in alter Christus Rex nad samimi seboj.

Ne, za nič se ni vredno boriti, če se ne borimo sami s seboj. Nad ničemer ni vredno zmagati, če ne bomo zmagali nad samim seboj.

Identiteta identitetne identitete

Nedavno je tradicija proti tiraniji, spletna stran, ki sem jo na tem mestu že nekajkrat omenil, prinesla nov zanimiv prispevek, ki ni le prevajanje nekih tujih avtorjev ali intervju. Namreč avtor s podpisom Las Hrastov v zapisu obeta, da bo odgovoril vsem onim, ki trdijo, da identitaristi sploh ne povejo, kaj imajo z besedama identiteta in tradicija v mislih.

Sam sem o tem problemu sicer pisal v blogu Identiteta neidentitete, ki je bil neka moja reakcija oz. ugovor krilatici, ki sem jo prebral na nekem identitarističnem mestu in je govorila v smislu: "borimo se za identiteto". Sam namreč vztrajam, da so besede kakršna je "identiteta" popolnoma prazne in nominalistične. So prazni glasovi, ki sodijo v učbenike sociologije in antropologije, ne pa v besedila politikov in družbenih aktivistov.

Tako sem že v tem blogu izpred dobrih dveh let pisal o identičnih stvareh, kot stojijo tu zopet pred menoj. Kajti na žalost se avtor ni potrudil, da bi artikuliral in skušal s pravim idealističnim zanosom opredeliti identiteto. Ne. Enostavno je zopet zatrdil: ko govorimo o identiteti, imamo v mislih rasno identiteto. Vendar kaj je s tem rešeno? Nič. Še vedno ne vemo kakšna je ta identiteta. Ne vemo, kako izgleda, kaj predstavlja,. Nič ne vemo o njej. Rasni oz. beli identiteti pritiče ista kritika kot sem jo tedaj izrekel t.i. evropski identiteti.

Kajti ko kritiki identitaristov trdijo, da identitaristi ne povedo o kakšni identiteti govorijo, s tem nočejo reči, da identiteti ne navesijo pridevnika, marveč, da je globinsko ne opredelijo. Ko sam slišim pojem "rasna identiteta", mi ta pove ravno toliko, kot mi je povedal pojem "identiteta". 

Zastavimo jim torej zopet vprašanje: in kakšna je ta rasna identiteta? Če izrečem zopet enake besede kot pred dvema letoma: In kakšna je ta identiteta? ... Kakšna je formulacija te identitete? ... Kaj je ta identiteta? ... Kako izgleda? ... Je konkretna? ... 

S tem, ko je pred besedo identiteta navešen še pridevnik "rasna", ni s tem nič več določeno in artikulirano. Kaj predstavlja meni rasna identiteta in kaj predstavlja rasno identiteto nekemu neopoganskemu Rusu, sta dve zelo različni identiteti. Jaz imam belo rasno identiteto in oni Rus pravi, da ima belo rasno identiteto in vendar se najini identiteti docela razlikujeta v najbolj bistvenih vprašanjih človekovega bivanja.

Zares paradoksalno je, da avtor na očitke o nedorečenosti "identitete" odgovarja z negativno identiteto, namreč v smislu: kaj nisem. To je najnižja mogoča vrsta identitete in vsega zaničevanja vredna. Tako pravi: "V soočanju z drugostjo afriških, bližnjevzhodnih in azijatskih ljudstev odkrivamo skupne vezi, ki nas povezujejo v eno družino belih narodov in so temelj tega čemur mi pravimo evropska identiteta." kar prevedeno pomeni ravno tisto, kar je povedal nadškof Zore leta 2015, ko je zatrdil, da nam bodo priseljenci pomagali odkriti lastno identiteto. Te besede so mnogi seveda razumeli po svoje, vendar je nadškof izrazil ravno nekaj istega temu, kar beremo v tem identitarističnem blogu. Torej: naša identiteta ni identiteta tujerasnih in tujenarodnih priseljencev. 

Vendar s tem ni nič rešeno. Negativna identiteta vedno vodi v zmedo. Na to sem opozarjal tudi jaz in to smo lahko videli širom desnice. Podpiranje homoseksualstva, spolnih deviacij, svobodne spolnosti in razbrzdane seksualizacije in uživaštva, kot pariranje in negacija islamskega nazadnjaštva in iliberalizma, je na večih mestih postala identiteta desnice. zato so pred nas stopali "based" homoseksualci in transseksualci, ki so branili "tradicijo" in "evropsko identiteto". In negativna identiteta je vidna tudi drugod npr. v povezovanju različnih izključujočih se religij zoper indiferentno militantno ateistično državo. Kaj nisem. 

Pa tudi že sam pojem "rasna identiteta" ali "evropska identiteta" zopet nikakor ne nosi v sebi nobene implicitne ali inherentne moči, kakor sem rekel že zgoraj. Rasna identiteta ne implicira nujno, da je tovrstna identiteta sploh naklonjena rasi. Rasna identiteta lahko zgolj pomeni, da imamo kot rasa neko identiteto, ki je lahko bistveno proti-rasna. Kajti z naraščanjem belskega samozatajevanja lahko že dokaj suvereno zatrdimo, da je bela identiteta, identiteta samo-zaničevanja in permanentnega obžalovanja in opravičevanja. Bela rasna identiteta za velik del bele rase pomeni, inherentno prepričanje, da je relativno škodljiva ostalim rasam in, da se mora samozatajevati, da bi lahko ostale rase prišle na vsaj enak nivo.

Recite kar hočete, vendar to je bela rasna identiteta relativno velikega dela izobraženih belcev. In ali torej ti identitaristi govorijo o tej "rasni identiteti"? 

Morda.

Kajti, ko govorimo o identiteti, ni dovolj niti, da rečemo "slovenska identiteta". Kaj neki je zopet ta slovenska identiteta? Če povprašamo, kakega priznanega slovenskega sociologa bo zatrdil, da je slovenska identiteta inherentno hlapčevstvo, ki se je preko narodno osvobodilnega boja samoozavestilo v moderen evropski narod. Če bi vprašali mene, bi zatrdil nekaj drugega. Vendar je jasno, da niti neprimerljivo ožji pojem "slovenska identiteta", ne nosi inherentnega absolutnega ali objektivnega pomena. Toliko manj ima objektiven pomen "evropska identiteta" ali "bela rasna identiteta". 

In ker smo zreli ljudje in se zavedamo, da jezik v besedah ne vsebuje objektivnih pomenov, torej vprašujemo: kaj je identiteta tebi? Kaj je identiteta identitaristom?

Kajti vsakdo ima identiteto. Vsakdo ima rasno in narodno identiteto, tudi najbolj zagrizeni globalisti, soroševci, kulturni marksisti, antifašisti in kdorkoli drug je že danes v retoriki izmučene brezperspektivne desnice. Ta identiteta lahko poveličuje narod, ali pa ga zaničuje. Lahko ga definira tako in tako ali pa tako in tako. Taisto velja za rasno identiteto. Človek ima vedno neko razmerje do rase, implicitno ali eksplicitno in to razmerje je njegova rasna identiteta. Zato je absurdno, da nekdo izreče: nam je pomembna rasna identiteta. To razumemo, vendar kakšna je ta identiteta? 

Ozavestite jo in jo opredelite. 

A tega se tovrstni identitaristi bojijo iz razloga, ker menijo, da če se bodo dejansko opredelili ob bistvenih vprašanjih, bodo od sebe odvrnili določen del ljudi. In zato so implicitni pluralisti. Če se zavedajo ali ne, oni verujejo v pluralnost mnennj in nazorov. Torej niso absolutni in totalitarni v svojih naziranjih, saj menijo, da jim ni potrebno biti. To je pač želo liberalizma, zarito globoko pod kožo. Mi hočemo samo ohraniti raso, pri vseh drugih vprašanjih smo pa lahko različnih mnenj. To je absurdna pozicija, ki ne razume, da je treba vsako vprašanje razrešiti in da nobeno vprašanje ne more biti brez odgovora.

To me vedno spomni na Grega Johnsona in njegovo idejo o belemu etnonacionalizmu: rasno zavedna družba, ki je v vseh drugih vprašanjih pluralna. Je lahko še kaj bolj utopičnega? 

In isto velja za tradicijo. Tradicija je zelo relativen pojem. Če bom dovolj pogostokrat uničil kako umetniško delo svojih prednikov, bo to postala tradicija  za moje potomce. Zato naj se zopet po papagajsko ponovim: kaj je tradicija. Ni dovolj, da rečemo: pomembni so tradicija in običaji, mi želimo vedeti: katera tradicija in kateri običaji.

Naša identiteta, naši običaji, tradicija Evrope, evropska dediščina. Sami prazni glasovi. Radi bi slišali: to in to je naša identiteta, to in to je naša tradicija!