Postno razmišljanje 2021

Kritika je znak redukcionistične, banalistične in plitve misli, ki ni pripravljena in zmožna zgraditi nekaj konkretnega. Nečesa lepega in vzvišenega, k čemur bi lahko človek stremel. Seveda je do neke mere kritika tudi vedno upravičena. Toliko časa, dokler ima namen kritizirati iz svoje afirmistične negacije, torej, dokler negira, da bi lahko afirmirala neko pozitivno lastno doktrino, ki nastaja. Tako tudi Mussolini pravi, da se noben nauk ne more ponašati s čisto izvirnostjo, vselej obstajajo korelacije in te korelacije so lahko tudi v obliki dogmatične negacije, kakor on to na nekem drugem mestu imenuje. 

A vendar je glavno vprašanje, kje je ločnica med kriticizmom, ki ne počne drugega kot negira in pozitivno kritiko, ki dogmatično negira izhajajoč iz lastne porajajoče se konstrukcije ali zgolj pozitivne afirmacije. Kajti kdor pogleda ravno na ta blog, kjer se nahajamo v tem trenutku, bo opazil nek čuden trend kritik. In prvi sem, ki sem pripravljen ozavestiti to resnico. In četudi sem sam prepričan, da je kritika upravičena spričo jasno začrtane doktrine, ki jo ta projekt tako ali drugače prinaša, pa sem vse prevečkrat pahnjen v dilemo, ali je res temu tako, ali pa gre tu le še za eno kriticistično mesto, ki išče, kaj bi lahko podrlo, ne zna pa ničesar zgraditi. Ta dilema se zdi neupravičena. Sam sem prepričan, da je v vsaki kritiki izrečeni na tem mestu implicitno prisotna tudi pozitivna komponenta. Porajajoč se odgovor in rešitev, ali bolje rečeno: alternativa odgovoru, ki ga kritika negira. 

Kriticizem, torej kritika zavoljo kritike, tista banalistična negacija, tako ljuba novoveški filozofiji in zlato tele psihologije in vseh drugih človeko-slovestev, se zlahka prepozna po svoji infantilnosti, po svoji prepričanosti v izhodiščna stanja stvari. To je gnila zaslepljenost, ki izhaja iz lastne resigniranosti in pasivnosti. Ponavadi se pojavi v mislih ljudi, ki se zavedajo, da ne morejo ničesar zgraditi, ker so obsojeni na neuspeh zaradi danih okoliščin. Tako so kriticisti najbolj strupeni tedaj, ko vedo, da zmorejo le podirati, nimajo pa nobenega upa, da bodo lahko kaj postavili. To so razkrojevalci, ki se imenujejo analitike in dekonstruktiviste. Pojavljajo se znotraj strukturiranih celot in počasi vnašajo dvom, smešijo in razkrajajo.

In vprašanje, ki me je zopet doletelo, se je glasilo, ali je tudi v primeru teh kritik tako. Ali si želim in želimo, kaj resnično zgraditi, ali pa bi radi le kritizirali, podirali, smešili in uničevali. Odgovor je seveda jasen: seveda si želimo graditi. Naša kritika je negacija dekonstrukcije in akrščanstva na eni strani in negacija getoističnih in partikularističnih naziranj, ki jih širi domnevna alternativa liberalizmu, na drugi strani. Mi si želimo rekonstrukcije, velike duhovne revolucionarne kontrarevolucije, ki naj prodre v ljudi in ustanove.

In kar ob tem takoj udari kot protiutež je vprašanje: in četudi si želimo to doseči, četudi utemeljujemo in zagovarjamo in se trudimo, pač nismo tako slepi, da ne bi vedeli, da je to vendarle obsojeno na neuspeh. In jasno se v nas zaiskri vprašanje: ali se je sploh za kaj vredno boriti.

Ali se je sploh za kaj vredno boriti?

To je bistveno vprašanje in težko rečem, da se je vredno za kaj boriti.

Za negacijo se ni vredno boriti. Ni se vredno boriti za to, da postanemo tak ali drugačen center nasprotovanju nečemu. Žalostna slika je kdorkoli gradi svojo prepoznavnost in ideje na račun gnilega nasprotovanja in kritike. A kritika na tem mestu je vedno šla v smeri korigiranja sicer navidez zdravih nazorov, ki so evidentno popačeni in invertirani. Zato je na tem mestu toliko pozornosti namenjene t.i. katoliškemu tradicionalizmu in nacionalizmu. Zato, ker gre za v izhodišču zdrave nazore, ki pa so postavljeni na glavo in škodijo samim sebi in ljudem v širšem kontekstu.

Vzemimo katoliški tradicionalizem, ki ni nič drugega kot negacija postkoncilskega in prevalentnega kontemporarnega katolicizma. Ta katoliški tradicionalizem, ki je sam po sebi zdrav in upravičen, v resnici služi proti-katoliški stvari iz razloga, da formalizira pohujšanje ljudi. Kar katoliški tradicionalizem danes dela je zgolj to, da ustvarja formalno, strukturirano in psevdo-koherentno pohujšanje. Večina spremljevalcev katoliškega tradicionalizma se sploh ne drži božjih in cerkvenih zapovedi in za svoj glavni razlog takšnega odstopanja od katolištva svojih starih očetov navaja: češ Cerkev ni več prava Cerkev. To je alibi, izgovor za mnoge ljudi, da ne vztrajajo v katoliški veri, v veri svojih prednikov. Papež dela narobe, škofje delajo narobe, duhovniki delajo narobe, saj mi je ta in ta dežurni tradicionalist povedal kaj vse delajo narobe in jaz nisem prav nič manjši katoliški tradicionalist in katolIK, če ne hodim k maši.

Na ta način postane katoliški tradicionalizem nekaj identičnega kateri od drugih modernističnih form nominalnega katolicizma. Ustvarja eksotično različico katolicizma, ki je prilagojena in iztrgana iz dosega kakršnekoli avtoritete. Edina avtoriteta si postajajo tovrstni katoliški tradicionalisti sami in s tem so na robu sektaštva. In če bi Cerkev danes še bila striktna kot nekoč, ne bi prav dolgo lajali, tako kot ne bi lajali oni liberalni. A če Cerkev danes dopušča tudi to razdrobljenost, je to zgolj kratek tren v zgodovini. To ni nič, zaradi česar bi bilo koristno izgubljati preveč besed. Jasno pa je, da so torej katoliški tradicionalisti le produkt modernizma, ne da bi se tega samo-zavedali. Oni s svojo frontalno kritiko afirmirajo modernizem.

Namreč s tem, ko se tako trudijo eksplicitno se diferencirati od t.i. novus-ordo Cerkve, negirajo tudi katoliško tradicijo, saj pristajajo na modernistično negacijo te iste tradicije. Mnogi mehkužni katoličani si danes prizadevajo, da bi lahko katoliško zgodovino brali skozi prizmo, ki določene stvari prilagaja in eradicira. Tu gre za tipičen verski evolucionizem. A katoliški tradicionalisti se od njih skušajo difrencirati na način, da neposrečeno postajajo enostavna negacija, ki zavzame točno nasprotno stališče. S tem, prvič, ne razume, da sta čas in zgodovina kljub vsemu relevantna in Cerkev nikoli ne stagnira (kar jih vodi v miselne ekscese in slepe ulice), ter drugič, modernistom daje alibi in jih afirmira v njihovem mišljenju, da je njihova pot pravilna. 

Modernizma ne bomo mogli nikoli premagati na način, da bomo prepričani, da se je v danem trenutku izvršil konec zgodovine. Ker se pač ni. Zato so modernisti prepričani, da lahko oni sami selektivno ustvarjajo vse novo in so odvezani vsake realne povezave s svojo tradicijo. Realno tradicijo oni tako reducirajo na dane okoliščine nekega časovnega obdobja. Tradicionalisti pa pristajajo na tako formulacijo, jih označijo za enostavne heretike in vztrajajo na nekem časovnem obdobju, ne da bi se ganili za ped. To je afirmacija modernizma, ki modernizma ne bo premagala. Modernizem se bo premagal šele ko se bo dokazalo, da modernisti sami ne morejo brez tradicije, da morajo njihovi nazori biti nujno zvezani s tradicijo in tudi so. In naloga katoliškkih tradicionalistov je, da to dokažejo. In da ponudijo alternativo modernizmu s tradicionalističnim modernizmom, ki ni zopet nič drugega kot realna katoliška doktrina aplicirana na spremenjene pogoje časovnega obodobja v katerem se v danem trenutku nahajajo. 

Dokler pa se bodo igrali viteze in princese, in katoliško tradicijo reducirali in banalizirali na estetične podobe britanskih konvertitov s pipami v ustih, sedečih pod drevesi, pa ne bodo počeli drugega kot pohujševali premnoge mlade, katerih poznavanje katoliške tradicije izvira le iz objav na spletu. Dokler bodo trdili, da je problem Cerkve in sveta v estetičnih vidikih in v tem, da je svet odraz Cerkve in da ni treba, da bi se mi borili, marveč da se morajo zgolj škofje in duhovniki poboljšati, potem bodo bili le orodje zavajanja in oddaljevanja od Cerkve še naprej.

Podobna stvar so nacionalisti. Narodnost, kolikor koli že relativna in pogojena z zgodovinskimi okoliščinami, je vendarle tudi nam Slovencem dokaj sveta. Posebej še tista zares primarna narodnost, ki ni formalizirana v neke čudne definicije in je dejansko bolj realna in zgodovinsko utemeljena. Zato je tako žalostno gledati te kontemporarne nacionalizme, ki so tako distancirani od realne narodne zgodovine in tradicije ter po kalupu tujega globaliziranega nacionalizma kvakajo o globalističnih elitah in o zlobnih načrtih zlobnih zlobnežev. Sami pa niso sposobni enostavne refleksije in se niso sposobni pogledati v notranjost in si priznati, kje ležijo pravi vzroki problemov.

Teza, da so razlogi za problem zahoda, evropskih narodov in bele rase v globalističnih elitah in zarotah zlobnih milijonarjev, je absurdno infantilna. Teza na stopnji shizofrenih kričačev, ki jih je zadela preizkušnja duševne bolezni. In problem te teze ni v tem, da nima nikakršne utemeljitve, marveč je njen problem ravno v dejstvu, da zopet afirmira propad sam, saj za realne probleme ponudi napačne rešitve. Seveda ni nič narobe, če tovrstni leni nacionalistični intelektualci menijo, da imamo na zahodu razkroj vrednot in družbe zato, ker je to načrt senčnih figur za lažje obvladovanje neuklonljivega duha ponosnega evropejca. Kakor koli že absurdno in patetično-poetično se to sliši, ni s tem nič narobe. Ljudje smo podvrženi temu, da skušamo zvračati vzroke težav na dejavnike izven sebe. In to je zgolj otročje, ne-zrelo pojmovanje problemov, ki so mu podvrženi leni in individualistični duhovi. A glavni problem tega je, kot rečeno, da ne vidi evidentnih absurdnih kontradikcij takšnih tez.

Če gre pri vseh ekscesih zahoda in bele rase, ki jih ni malo, le za načrte zlobnih sovražnikov zahoda in bele rase, potem si moramo priznati, da sta ta zahod in ta bela rasa sila ničvredna, da se pustita tako krmariti v pot pogube, ne da bi bila sama ubožca sploh karkoli kriva. Vse bratomorne vojne, revolucije in divjaška moralna dekadenca, so tako le plod zarote sovražnikov belcev in evropejcev. Kaj ni potem to dokaz, da ti belci in evropejci niso nič drugega kot res na stopnji otroka ali celo opice, da se tako pustijo manipulirati. To so abusrdne teorije, ki belca zreducirajo na nekaj ekvivalentnega konceptu tabula-rasa. Namreč je popolnoma odvezan vsake aktivne vloge v svetu in je samo objekt, na katerega vplivajo silnice zunaj njega. Sam pa je neomadeževan in brez lastne iniciative.

Teorija, ki zahodnjaka oz. belca prikazuje v popolni luči velikega bojevnika, graditelja, raziskovalca in izumitelja na eni strani in kot uboge manipulirane device na drugi strani, je torej simptomatična za misel modernega človeka sploh. Vse podobno videvamo denimo v feminističnih teorijah in onih antirasističnih. Na eni strani so subjekti prikazovani kot popolni, na drugi strani pa nimajo nobene lastne iniciative. Ženska denimo, je po teh teorijah uspešna in enaka ali celo presega moškega, po drugi strani pa so vsi njeni nedostatki samo plod moškega zatiranja. Enako velja za ne-bele rase. In po isti poti gre torej nacionalizem danes. Bela rasa, zahodni narodi so vrh samo-aktualizacije narave, po drugi strani pa so ubožci zlahka zmanipulirani od senčnih figur maloštevilne "globalistične elite".

Tovrstni nacionalisti so torej obsojeni na to, da si ne bodo nikoli upali pogledati sami vase in odrasti, postati zreli. Oni bodo vedno verovali, da je njihov subjekt, ki ga postavljajo v žarišče svoje misli (v njihovem primeru bela rasa, zahod, evropejci; v primeru feminizma ženske, v primeru anti-rasizma kaki črnci ali rumenci) sam po sebi dober oz. dober v izhodišču, vse kar je pa slabega je pa silnica, ki deluje izven njega nanj. To izvira iz enega bazičnega razpotja misli krščanstva proti antikrščanstvu. In to je: ali je človek sam po sebi dober ali ni. Kot kristjani verujemo v izvirni greh, v padlost človeka, a naturalisti in pozitivistični panteisti, ki verjamejo v naravo, kot imperativ, pa verujejo, da mora biti človek dober sam po sebi, saj je narava dobra sama po sebi in njihov subjekt fascinacije, torej oni sami, so vrh te narave, ki se samo-aktualizira skozi njih.

Od tod izvira torej zgoraj omenjen paradoks dihotomične percepcije svojega subjekta fascinacije kot bojevnika in zlorabljene naivnice v enem. V nepripravljenosti sprejemanja, da človek ni sam po sebi dober. Da se mora človek vselej truditi, da bi bil dober. Evropejec ni bil nekdaj dober, zato, ker je pač Evropejec, marveč je bil dober, ker se je trudil, da bi bil dober. Kot kristjan je sprejemal resnico, da je sam padlo bitje in da če želi postati dober, se mora truditi, da bi bil dober. Zaničevati in ruvati mora iz sebe slabo in gojiti ter negovati mora v sebi dobro. Človek mora mrtvičiti v sebi padle vzgibe, ki ga nagibajo k mehkužnemu, ki vselej vodi v slabo. Evropejec nekdaj se je tega zavedal.

Ni se slepil, da je samo-ozavestitev narave, marveč se je opominjal: vanitas vanitatum, omnia vanitas, opominjal se je sic transit gloria mundi. Naši predniki so nekdaj vedeli, da je samo trpljenje in trud, da bi postali dobri ljudje, tisto, kar nas dela velike, kar nas dela za Kristusove učence in brate. Zato je kraljevsko, ko zmagujemo in vladamo nad samimi seboj. Ko zmoremo postavljati meje samim sebi, zavestno postajati boljši, dobri ljudje, s tem tudi postajamo alter Christus in alter Christus Rex nad samimi seboj.

Ne, za nič se ni vredno boriti, če se ne borimo sami s seboj. Nad ničemer ni vredno zmagati, če ne bomo zmagali nad samim seboj.

Identiteta identitetne identitete

Nedavno je tradicija proti tiraniji, spletna stran, ki sem jo na tem mestu že nekajkrat omenil, prinesla nov zanimiv prispevek, ki ni le prevajanje nekih tujih avtorjev ali intervju. Namreč avtor s podpisom Las Hrastov v zapisu obeta, da bo odgovoril vsem onim, ki trdijo, da identitaristi sploh ne povejo, kaj imajo z besedama identiteta in tradicija v mislih.

Sam sem o tem problemu sicer pisal v blogu Identiteta neidentitete, ki je bil neka moja reakcija oz. ugovor krilatici, ki sem jo prebral na nekem identitarističnem mestu in je govorila v smislu: "borimo se za identiteto". Sam namreč vztrajam, da so besede kakršna je "identiteta" popolnoma prazne in nominalistične. So prazni glasovi, ki sodijo v učbenike sociologije in antropologije, ne pa v besedila politikov in družbenih aktivistov.

Tako sem že v tem blogu izpred dobrih dveh let pisal o identičnih stvareh, kot stojijo tu zopet pred menoj. Kajti na žalost se avtor ni potrudil, da bi artikuliral in skušal s pravim idealističnim zanosom opredeliti identiteto. Ne. Enostavno je zopet zatrdil: ko govorimo o identiteti, imamo v mislih rasno identiteto. Vendar kaj je s tem rešeno? Nič. Še vedno ne vemo kakšna je ta identiteta. Ne vemo, kako izgleda, kaj predstavlja,. Nič ne vemo o njej. Rasni oz. beli identiteti pritiče ista kritika kot sem jo tedaj izrekel t.i. evropski identiteti.

Kajti ko kritiki identitaristov trdijo, da identitaristi ne povedo o kakšni identiteti govorijo, s tem nočejo reči, da identiteti ne navesijo pridevnika, marveč, da je globinsko ne opredelijo. Ko sam slišim pojem "rasna identiteta", mi ta pove ravno toliko, kot mi je povedal pojem "identiteta". 

Zastavimo jim torej zopet vprašanje: in kakšna je ta rasna identiteta? Če izrečem zopet enake besede kot pred dvema letoma: In kakšna je ta identiteta? ... Kakšna je formulacija te identitete? ... Kaj je ta identiteta? ... Kako izgleda? ... Je konkretna? ... 

S tem, ko je pred besedo identiteta navešen še pridevnik "rasna", ni s tem nič več določeno in artikulirano. Kaj predstavlja meni rasna identiteta in kaj predstavlja rasno identiteto nekemu neopoganskemu Rusu, sta dve zelo različni identiteti. Jaz imam belo rasno identiteto in oni Rus pravi, da ima belo rasno identiteto in vendar se najini identiteti docela razlikujeta v najbolj bistvenih vprašanjih človekovega bivanja.

Zares paradoksalno je, da avtor na očitke o nedorečenosti "identitete" odgovarja z negativno identiteto, namreč v smislu: kaj nisem. To je najnižja mogoča vrsta identitete in vsega zaničevanja vredna. Tako pravi: "V soočanju z drugostjo afriških, bližnjevzhodnih in azijatskih ljudstev odkrivamo skupne vezi, ki nas povezujejo v eno družino belih narodov in so temelj tega čemur mi pravimo evropska identiteta." kar prevedeno pomeni ravno tisto, kar je povedal nadškof Zore leta 2015, ko je zatrdil, da nam bodo priseljenci pomagali odkriti lastno identiteto. Te besede so mnogi seveda razumeli po svoje, vendar je nadškof izrazil ravno nekaj istega temu, kar beremo v tem identitarističnem blogu. Torej: naša identiteta ni identiteta tujerasnih in tujenarodnih priseljencev. 

Vendar s tem ni nič rešeno. Negativna identiteta vedno vodi v zmedo. Na to sem opozarjal tudi jaz in to smo lahko videli širom desnice. Podpiranje homoseksualstva, spolnih deviacij, svobodne spolnosti in razbrzdane seksualizacije in uživaštva, kot pariranje in negacija islamskega nazadnjaštva in iliberalizma, je na večih mestih postala identiteta desnice. zato so pred nas stopali "based" homoseksualci in transseksualci, ki so branili "tradicijo" in "evropsko identiteto". In negativna identiteta je vidna tudi drugod npr. v povezovanju različnih izključujočih se religij zoper indiferentno militantno ateistično državo. Kaj nisem. 

Pa tudi že sam pojem "rasna identiteta" ali "evropska identiteta" zopet nikakor ne nosi v sebi nobene implicitne ali inherentne moči, kakor sem rekel že zgoraj. Rasna identiteta ne implicira nujno, da je tovrstna identiteta sploh naklonjena rasi. Rasna identiteta lahko zgolj pomeni, da imamo kot rasa neko identiteto, ki je lahko bistveno proti-rasna. Kajti z naraščanjem belskega samozatajevanja lahko že dokaj suvereno zatrdimo, da je bela identiteta, identiteta samo-zaničevanja in permanentnega obžalovanja in opravičevanja. Bela rasna identiteta za velik del bele rase pomeni, inherentno prepričanje, da je relativno škodljiva ostalim rasam in, da se mora samozatajevati, da bi lahko ostale rase prišle na vsaj enak nivo.

Recite kar hočete, vendar to je bela rasna identiteta relativno velikega dela izobraženih belcev. In ali torej ti identitaristi govorijo o tej "rasni identiteti"? 

Morda.

Kajti, ko govorimo o identiteti, ni dovolj niti, da rečemo "slovenska identiteta". Kaj neki je zopet ta slovenska identiteta? Če povprašamo, kakega priznanega slovenskega sociologa bo zatrdil, da je slovenska identiteta inherentno hlapčevstvo, ki se je preko narodno osvobodilnega boja samoozavestilo v moderen evropski narod. Če bi vprašali mene, bi zatrdil nekaj drugega. Vendar je jasno, da niti neprimerljivo ožji pojem "slovenska identiteta", ne nosi inherentnega absolutnega ali objektivnega pomena. Toliko manj ima objektiven pomen "evropska identiteta" ali "bela rasna identiteta". 

In ker smo zreli ljudje in se zavedamo, da jezik v besedah ne vsebuje objektivnih pomenov, torej vprašujemo: kaj je identiteta tebi? Kaj je identiteta identitaristom?

Kajti vsakdo ima identiteto. Vsakdo ima rasno in narodno identiteto, tudi najbolj zagrizeni globalisti, soroševci, kulturni marksisti, antifašisti in kdorkoli drug je že danes v retoriki izmučene brezperspektivne desnice. Ta identiteta lahko poveličuje narod, ali pa ga zaničuje. Lahko ga definira tako in tako ali pa tako in tako. Taisto velja za rasno identiteto. Človek ima vedno neko razmerje do rase, implicitno ali eksplicitno in to razmerje je njegova rasna identiteta. Zato je absurdno, da nekdo izreče: nam je pomembna rasna identiteta. To razumemo, vendar kakšna je ta identiteta? 

Ozavestite jo in jo opredelite. 

A tega se tovrstni identitaristi bojijo iz razloga, ker menijo, da če se bodo dejansko opredelili ob bistvenih vprašanjih, bodo od sebe odvrnili določen del ljudi. In zato so implicitni pluralisti. Če se zavedajo ali ne, oni verujejo v pluralnost mnennj in nazorov. Torej niso absolutni in totalitarni v svojih naziranjih, saj menijo, da jim ni potrebno biti. To je pač želo liberalizma, zarito globoko pod kožo. Mi hočemo samo ohraniti raso, pri vseh drugih vprašanjih smo pa lahko različnih mnenj. To je absurdna pozicija, ki ne razume, da je treba vsako vprašanje razrešiti in da nobeno vprašanje ne more biti brez odgovora.

To me vedno spomni na Grega Johnsona in njegovo idejo o belemu etnonacionalizmu: rasno zavedna družba, ki je v vseh drugih vprašanjih pluralna. Je lahko še kaj bolj utopičnega? 

In isto velja za tradicijo. Tradicija je zelo relativen pojem. Če bom dovolj pogostokrat uničil kako umetniško delo svojih prednikov, bo to postala tradicija  za moje potomce. Zato naj se zopet po papagajsko ponovim: kaj je tradicija. Ni dovolj, da rečemo: pomembni so tradicija in običaji, mi želimo vedeti: katera tradicija in kateri običaji.

Naša identiteta, naši običaji, tradicija Evrope, evropska dediščina. Sami prazni glasovi. Radi bi slišali: to in to je naša identiteta, to in to je naša tradicija!

Kratka intervencija h katoliškemu tradicionalizmu

Sam ne skrivam svojega neodobravanja do t.i. katoliškega tradicionalizma. Svojo kritiko do tega pojava sem že večkrat izrazil in sem jo pripravljen utemeljevati kadarkoli in kjerkoli. Smatram, da gre za nek tuj trend, ki je vprašljiv, prav tako so vprašljivi sadovi, ki jih daje.

Kljub temu, da se mi zdi ta pojav v izhodišču kontraren in negativističen, pa sem pred kratkim opazil, da se je eden glavnih promotorjev tega pojava začuda zavedel tudi naše slovenske katoliške tradicije, ki je realna in kateri na tem mestu dajemo že toliko časa pozornost. in če se je sprva zdelo, da gre morda res za počasno obračanje tega tradicionalizma proč od kontrarnega intrinzično-protestantističnega psevdokatolicizma v iskanje resnične katoliške tradicije, se je kaj kmalu izkazalo, da temu ni tako in da gre tako kot v primeru renesanse zanimanja za protipartizanske enote, v resnici za redukcionistično posvajanje določenih vidikov teh vitalnih in zdravih pojavov naše tradicije. To ima nevarnost, tako kot sem napisal že tedaj, da nominalno in estetično izenači eno z drugim, kar bi pomenilo določeno škodo za našo narodno tradicijo, saj bi se zreducirala na nek ekscentrični divjaško proti-papistični kričaški pojav, ki je prilezel iz tujine in našel svoje domovanje v grlu dolgočasnega pesnika, tega tako tipičnega pojava slovenskega svetobolja.

Zato je nujno, da na tem mestu interveniram z najbolj osnovno in bistveno resnico, s katero je mogoče razločiti duhove.

Namreč resnično narodno in katoliško tradicijo ter resnični katoliški aktivizem, ki se javlja tudi kot neke vrste reformiranje v najbolj banalnem smislu te besede, je od lažne narodne in katoliške tradicije ter lažnega katoliškega aktivizma, najlažje ločiti po tem, da preučimo, kaj mu predstavlja fokus, središče njegovega zavzemanja, prizadevanja in tudi fokus njegove kritike, njegove borbe, njegove retorike. 

Tako lahko zelo dobro ločimo tisto, kar je avtentično katoliško in kar se napaja iz resnične katoliške tradicije, četudi nominalno ni "tradicionalistično" od tistega, kar kokodaka in pravi, da je katoliško in tradicionalistično, a v resnici ni.

Proti-katoliške pojave, ki se zavijajo v katoliška imena in katoliške pojavne oblike, se zmore zlahka opaziti, saj je vsa njihova kritika usmerjena zoper Cerkev. 

Medtem, ko skušajo pravi katoliški aktivisti reformirati sebe in svet in ki smatrajo pokorščino Cerkvi za neke vrste križ in preizkušnjo tudi v najtežjih trenutkih zgodovine, ti lažni nominalni katoličani želijo reformirati Cerkev. Njih moti papež, motijo jih škofje, ta in ona cerkvena politika; motijo jih dogme, stavki izrečeni od tega ali onega cerkvenega dostojanstvenika; obešajo se na življenja klerikov in v njih iščejo spotakljivosti; s svojo kritiko določenih pojavov znotraj Cerkve implicirajo, da so bolj sveti od Cerkve in da so oni poslani, da povedo, kako in kaj naj Cerkev počne. 

Zelo tipično za tovrstne nominalne katoličane, ki v resnici delajo za protikatoliško stvar je tudi v tem, da si največkrat potuho iščejo v Svetem pismu. Večina vseh herezij je prišla ravno iz subjektivnega tolmačenja Svetega pisma. Zato je eden najbolj pomembnih znakov, pretirano sklicevanje na Sveto pismo.

Medtem, ko so vsi velikani katoliške tradicije želeli svet podvreči  kraljevanju Kristusa Kralja, tovrstni zakrinkani heretiki, skušajo Cerkev podvreči svojim zahtevam in svojemu videnju tistega, kar naj bi Cerkev bila. In posebej še katoliški tradicionalisti so na prvi pogled v tem zelo iskreni in na vide upravičeni, a bolj kot jih človek opazuje, bolj vidi, da se v tem skriva nekaj drugega. Katoliška tradicija je in bo vedno ostala. Tisto, kar so govorili papeži in učili cerkveni očetje ni nikamor odšlo in nima roka trajanja. Zato realen katoliški tradicionalizem to vidi in vztraja, a nominalen katoliški tradicionalizem, ki ga preveva gniloba modernističnega tradicionalizma, napada Cerkev, češ da je moderna in modernistična.

Tovrsten nominalen tradicionalizem, gnili protestantistični tradicionalizem samo išče konfrontacijo s Cerkvijo. Opreza za priliko, v kateri bi se lahko zgražal. In tako postane anti, negativističen, kotraren in slednjič: protesten, protestantski. Svoje obstajanje črpa samo še iz tega, da govori in kokodaka, kaj vse v Cerkvi je narobe. Množice ljudi, ki začno spremljati tovrstne heretike, zakrinkane v nominalno in estetično tradicijo, klikajo na članke in videje samo še zato, da bi videli, kaj neki je papež že spet naredil narobe, kaj neki gre v Cerkvi že spet narobe.

Razvije se gniloben anti. Ne obstaja več na svojem temveč le še v negaciji. Kaj nisem.

To je grd in spačen katoliški tradicionalizem, ki najlepšo katoliško tradicijo zlorablja za razkrajanje te iste tradicije. Svoj zanos dobiva le še v tem, da lahko kritizira tega in onega škofa, pa papeža, to in ono cerkveno politiko.

Namesto, da bi se boril s svetom, stoječ na nepremični katoliški tradiciji in bi ponudil alternativo in bi reformiral svoje srce, samega sebe, skuša reformirati Cerkev. Brez težav je mogoče najti vzporednice s preteklimi herezijami, ki so se razvile sredi katoliških občestev. 

Kratka kritika nacionalizma

Že pred časom sem naletel na dobrodošlo definiranje nacionalizma na strani Tradicija proti tiraniji, ki je nek relativno nov projekt usmerjen v nacionalizem in identitarizem in sledi določenim kontemporarnim trendom na disidentski, marginalni desnici. Ker se v tem dvodelnem članku nahaja tudi neka kritika kritike belega nacionalizma, je do neke mere logično, da tudi sam interveniram nanjo. Namreč sam sem večkrat že kritiziral beli nacionalizem in rasni nacionalizem kot kontradikcijo in absurdnost, ki je produkt amerikanizma. 

Avtor tega članka se v drugem delu dotakne belega nacionalizma. Začuda se strinja, da je tovrsten nacionalizem nastal v Ameriki, a ob tem oporeka, da bi bil torej breznaroden oz. nadnaroden. Kar pa vodi v zmedo. V začetku pravi, da se je beli nacionalizem razvil iz specifične situacije belih Amerikancev, a dalje pravi, da beli nacionalizem nima namena odpravljati narodnosti v korist rase, marveč ima namen "medsebojnega sodelovanja" in "skupne fronte mnogih zastav". Vendar moram na tem mestu intervenirati, da je pa to še bolj abusrdna pozicija od one, ki bi velela, da se je potrebno nacionalnemu karakterju odreči v korist skupnega belega karakterja. Ta pozicija je vsaj relativno izvedljiva, medtem ko povezovanje narodov v "skupnost v različnosti", pa je naravnost utopična zamisel, ki more zrasti le na zeljniku resignirane in pasivne misli.

A če se vrnem za hip nazaj h kritiki "nepoznavanja belega nacionalizma" tistih, ki beli nacionalizem kritizirajo, med katere spadam tudi sam. Malo dalje v zapisu avtor potem implicira, da beli nacionalizem ni ekskluzivno amerikanski koncept, saj pravi, navajam, "[t]isti, ki kritizirajo beli nacionalizem kot popolnoma ameriški koncept", kljub temu, da je sprva dokaj eksplicitno zatrdil, da je amerikanski koncept. vendar bolj kot to, je pomembno, ko pravi dalje, da imajo tudi beli Amerikanci svojo nacionalno identiteto, saj so Poljaki, Irci, Angleži, Nemci itd. A ta argument je nesmiseln. Seveda tudi kritiki belega nacionalizma vemo, da so ti belci od nekje prišli in niso padli z neba, vendar se obenem tudi zavedamo, da so mešanica cele vrste evropskih narodov in zato že po definiciji ne morejo imeti neke konkretne in koherentne nacionalne identitete. Ravno zato pa se je razvil beli nacionalizem, ker so se beli narodi v Ameriki tako zelo zmešali med seboj, da je "belskost" oz. "bela rasa" sploh nastal kot koncept. 

V Evropi sem jaz Slovenec in to dalje implicira vse ostalo: tako mojo raso, kot mojo domovino, kot mojo religijo, kot mojo kulturo, kot moj jezik. Zame ni treba, da bi hodil okrog in trdil, da sem belec, ker že moja slovenska identiteta eksplicitno implicira kaj sem. A v Ameriki se je tovrstna nacionalna identiteta porušila in zaradi koncentracije velikega števila narodov na enem samem mestu, se je v primeru nacionalistov izoblikoval najmanjši skupni imenovalec, imenovan rasa. Evropejci, sestavljeni in zmešani iz vrste evropskih narodov so skušali najti najmanjši skupni imenovalec in so sprva izoblikovali koncept WASP, ki je namerno izključeval določene evropske narode, kasneje je izoblikoval koncept "bele rase" in zdaj govori o neki "evropski rasi". 

Jasno je, da ti Amerikanci imajo svoje korenine v evropskih narodih in da sponekod ostajajo izredno homogene nacionalne skupnosti, a ravno to je razlog, da se je izoblikoval beli nacionalizem. Če obstaja nekje sredi Amerike več tisočglava skupnost Poljakov, ki negujejo svoje poljske običaje in tradicijo, to ne pomeni, da bo ta njihova identiteta, kakorkoli realno upoštevana v realnem svetu države in njenih aparatur. Prepoznana bo, a to je tudi vse. To pač ni noben argument. Na koncu dneva se Amerikanci ne morejo povezovati drugače, kot le na podlagi najmanjšega skupnega imenovalca in jim nič ne pomaga njihovo negovanje tradicije. Ko se bodo povezali s svojimi brati zmešanimi iz drugih evropskih narodnosti, bodo morali svojo tradicijo pospraviti v predal. Pa tudi, če je ne bodo, pač ne bo imela nobene realne moči.

Zdaj pa se lahko vrnem k tezi, da naj bi se vsi Evropejski narodi povezovali v skupno fronto. S tem se radikalno ne strinjam. Namreč zato, ker je to nemogoče. In zdaj bom na hitro pojasnil problem.

Sam vidim dve možnosti belega ali rasnega nacionalizma. 

Prva možnost je, da se vsi evropski narodi oklenemo svoje realne zgodovinske tradicije in identitete ter se potem na podlagi rase združimo zoper zunanje sovražnike.

Druga možnost pa je, da se vsi evropski narodi strinjamo, da je nacionalna identiteta relativen zgodovinski pojav in se ji zaradi zgodovinskih sprememb odrečemo ter kreiramo svojo identiteto izključno na podlagi svoje "evropske rase". Združeni v veliko evropsko raso, se lahko potem brez težav povežemo z Amerikanci in belci v drugih neevropskih državah in pariramo problemom s katerimi se sooča belec.

To sta mislim, da dve edini možnosti belega nacionalizma, pri kateri je edinole druga realno izvedljiva. Namreč vedeti morate, da je nacionalna identiteta izredno močan faktor, ki presega vse današnje probleme. Nacionalna identiteta je  v smrt poslala na milijone ljudi iz relativno banalnih vzrokov in kar je najpomembneje: nacionalne identitete so izključujoče se. So agresivne, zelo občutljive in z veliko nevarnostjo samovžiga. Ni ga vzvoda na tem svetu, ki bi vse te nacionalne identitete združil pod en sam dežnik. Kdor misli, da je kaj takšnega mogoče, se slepi ali je pa neiskren in nalašč zagovarja absurdno pozicijo. Narodi, ki so si na las podobni, so med seboj sovražni do te mere, da dobijo etnocidne in genocidne aspiracije. Poglejte si Angleže in Irce ali Ruse in Ukrajince ali Hrvate in Srbe ali Nemce in Poljake. 

Druga možnost pa je po mojem mnenju vse bolj izvedljiva in je tudi razlog zakaj beli nacionalizem sploh vzdiguje glavo in se o njem pogovarjamo. Nacionalna identiteta vse bolj upada, saj kot rečeno, gre za relativen zgodovinski pojav, ki je zvezan z nacionalnimi državami. Nacionalne države se vse od druge svetovne vojne samo-ukinjajo, kar pomeni, da skuša liberalna država stopiti na mesto nacionalne države in pri tem se odreka vsakemu nacionalnemu karakterju in po kalupu Amerike kreira pripadnost "narodu" na podlagi državljanstva. Nacionalnih držav malodane ni več in z njimi ugaša tudi nacionalna identiteta. Mladina, ki danes naokrog paradira z grškimi simboli in kvaka o identiteti, nima nobenega stika s svojo resnično nacionalno ideniteto, marveč z neko pan-nacionalno identiteto univerzaliziranega pan-nacionalizma. Mladina bere tuje pamflete in vede ali nevede pomaga pri kreiranju pan-nacionalizma oz. belega nacionalizma. 

Zato na tem mestu nenehoma ponavljamo eno in isto vprašanje naslovljeno na te mladinske iniciative, ki govorijo o identiteti: kaj je vaša identiteta? Odgovora ni moč najti nikjer.

A problem pri tej drugi možnosti je pa to, da bo s tem izginila naša kulturna specifika in proti temu sem jaz agresivno naravnan, ker sem tu bolj soroden liberalističnim nacionalistom devetnajstega stoletja, kot pa belim nacionalistom enaindvajsetega. A to je zgolj moja usmeritev.

Sam sicer vedno pozdravljam te iniciative in Tradicija proti tiraniji je zanimiva spletna stran in tudi avtorju imenovanemu Las Hrastov vse pohvale, da se je sploh lotil definiranja pojmov, saj tega mnogi ne zmorejo. A že pri tem je pač jasno, da ne vemo o kakšni "tradiciji" ti ljudje govorijo, o kakšni identiteti itd. itd. Nočejo iti v radikalnost in jasno definirati pojmov, ker se bojijo, da bodo s tem od sebe odvrnili še tiste ljudi, ki so sicer "zraven". A to je slaba popotnica. Načelnost in gorečnost je pred toliko leti privabljala ljudi v vrste nacionalistov.

Gniloba 'tradicionalizma'

Pred leti, tam nekje okrog leta 2014 in prej, pa vse do leta 2017, so v Ameriki in tudi v Evropi obstajali profili in kanali, ki so na spletu delili svoja mnenja o najrazličnejših stvareh. To je bila vzbujajoča se "neo-reakcionarna" desnica, ki je zrastla iz antifeminizma in preko Yarvina in NRx-a prešla v t.i. alternativno desnico. Sam sem te tokove podrobno spremljal in najbolj mi je v spominu ostal ta antifeminizem.

Namreč, vedeti morate, da so vsi ti koncepti, o katerih danes na dolgo in široko kvaka tudi mainstream desnica in razni enominutni iskalci smisla, kakršen je bil zdaj že odpisani Jordan Peterson, zrasli v antifeminizmu t.i. ateističnega in libertarističnega internetnega decentraliziranega udejstvovanja in "gibanja". Ja. Ta sveti "kulturni marksizem", o katerem danes poslušamo, je postal zares populiziran ravo v teh logih. 

Vendar že tedaj je bilo jasno, da glavni izdelovalci, mnenjski voditelji in avtorji, ne razumejo, kako bistveno pohabljeno in predvsem partikularizirano je to njihovo naziranje. Konec koncev se vse zreducira na svobodo govora, ki da jo krati t.i. tretje-fazni feminizem. Mišljenje je tedaj bilo, da je vse v svetu v redu, a zaradi t.i. "ženskih študij" in radikalnega feminizma, ki da se je polastil univerz, je ogrožana svoboda govora. Znani avtorji, ki so na podlagi tega koncepta pridobili v svoje statistike velike tisočglave množice spremljevalcev in sledilcev, so tako porabili dolge ure v katerih so se norčevali iz zelenolasih debelih feministk. Redki posnetki podivjanih deklet in žensk, ki so iz nekega razloga skušale svoje poglede uveljaviti na nekoliko histerične načine, so postali čisto zlato in glavni anti-feministični kriticisti so kar tekmovali med seboj, kdo bo prej reagiral nanje. 

Iz tega se je rodilo več stvari. Prvič, pojavile so se ženske, ki so vso svojo prepoznavnost in sledilce pridobile na račun tega, da so kritizirale feminizem in mu vokalno nasprotovale. Postale so ženske, ki so tako zelo pametne, da nasprotujejo feminizmu. V resnici so bile popolnoma brez vsebine. Njihov "jaz nisem feministka", je bil zgolj prežvekovanje enih in istih retoričnih izhodišč antifeminizma. Kot drugič, od nekje se je vzel NRx v bolj banalni obliki, ki je svoj tradicionalizem videl v reklamah za pralne praške iz petdesetih let prejšnjega stoletja. In tretjič, nastal je nek patetičen monarhistično-libertarističen tradicionalizem, ki je pod vsako neumnost zapisal "deus vult" in, kar je najpomembneje, je začel oznanjati najbolj absurdno in kratkovidno stvar, kar jih je moč najti. Vsega so krive ženske, ženska volilna pravica je uničila zahodno civilizacijo.

Gotovo na tem mestu že veste, zakaj pišem o tem ravno zdaj. Pred kratkim je namreč nekaj podobnega napisal dežurni slovenski tradicionalist Goljar. Že pred leti, ko sem naredil nek kratek pregled alternativne desnice in sem tam omenil tudi ta antifeminizem in to idejo o ženski, kot izvoru vseh težav zahodne civilizacije, sem pojasnil, da ti, ki izrekajo te trditve ne mislijo resno in samo želijo izzvati neko reakcijo od svojega objekta fascinacije, ki je feminizem. Namreč, in to je bistveno, praktično vsa desnica danes, je reakcionarna v banalnem smislu te besede, obstaja samo kot reagiranje na pojave in napredovanje oz. evolviranje in progresivno gibanje sveta okrog nas. To je žalostna slika o kateri sem tudi že pisal na tem mestu in se ne bi rad ponavljal bolj kot je to nujno potrebno. Gre za problem brezperspektivnosti in težišča svojega ideološkega naziranja, ki je v negaciji. Spomnite se najprej liberalnega proti-komunizma, pa proti-džihadističnih iniciativ, pa protifeminističnih, pa proti-LGBT, proti-kulturnomarksističnih in pred časom proti-makareških. Vse je samo hlastajoče negiranje, izločanje zadnjih moči umirajočega liberalnega konservativizma, ki se navzven kaže v mnogih pojavnih oblikah, a je v notranjosti en sam. 

Anti-feminizem, anti-džihadizem, neo-monarhizem, tradicionalizem, beli nacionalizem... to so samo pojavne oblike liberalnega konservativizma. Kajti tudi, če vam nekdo reče, da ni liberalni konservativec, to ne pomeni, da ni liberalni konservativec. Spominjam se nekega dekleta, ki je izvajalo zelo moralno relativistična naziranja, a obenem je bila zagreta nasprotnica moralnega relativizma. Namreč, enostavno ni razumela, da ni dovolj, da rečeš, da si zoper moralni relativizem ali, da celo nastopaš zoper moralni relativizem, če pa si moralni relativist.

Zzato so prejle omenjena naziraja od anti-feminizma do belega nacionalizma popolnoma liberalna in samo reagirajo na določene pojave, ki jih producira ista korenina iz katere izhajajo sami. Oni ne vidijo, da tako njihovi nazori, kot nazori njihovih domnevnih nasprotnikov izhajajo iz iste korenine, ki je liberalistična. To je zelo jasno in je tudi dokazljivo. A ker ostajajo na površinskih izrazih, med seboj in svojim nasprotnikom vidijo razlike, ki pa so popolnoma nebistvene.

Vzemimo primer. Pogosto boste naleteli, da ti antifeministi in beli nacionalisti kot proti-utež domnevni feministični, liberalni in kulturnomarksistični degeneriranosti in dekadenci, nalepijo oz. ponudijo sliko lepe bele mladenke v kaki narodni noši in pripišejo "vrnitev k tradiciji", ali kakšno podobno neumnost. A to je dejansko nekaj istega feministični emancipaciji in seksualni osvoboditvi ženske. Razlika med feministično žensko in tisto od belih nacionalistov, je samo v tem, da druga nosi narodno nošo. A kljub temu je ženska sama zreducirana na njeno privlačnost, na njeno telesnost, torej na liberalni materializem.

Tretiranje ženske, kot nekega estetičnega objekta pa je isto tako med belimi nacionalisti, kot med najbolj kulturnomarksističnimi feministi. Razlika je le v stopnji. Medtem, ko beli nacionalisti s svojimi slikami žensko reducirajo na objekt naslade in poželenja implicitno, kulturni marksisti to počnejo bolj eksplicitno. Razlika med nastopom Jennifer Lopez in Shakire ter med sliko belega dekleta v narodni noši je le v stopnji implikacije, a obe stvari sta funkcionalno isti. In če se vam zdi, da je nastop Shakire in Jennifer Lopez znak dekadence in moralnega razkroja, slika belega dekleta v narodni noši pa ne, ste že zgrešili bistvo. To je podobno, kot če bi si poleti zaželeli, da dež pada le na vrtnine.

In če se vrnemo sedaj h Goljarju. Spominjam se izpred let tega človeka, kako je na Twitterju pisal vse mogoče podobne reči in obenem tarnal, kako da ne more dobiti zaposlitve v javnem sektorju. Zaprl je račun in ko ga je čez nekaj let spet odprl nazaj, ni zamudil dneva, da ne bi povedal, kako zelo uspešen podjetnik je in kako so vsi, ki nimajo svojih podjetij nesposobni in kako država ovira podjetnike. Skratka klasične liberalno gospodarske kapitalistične neumnosti. Obenem je gnal nek svoj tradicionalizem, po katerem so vsi ostali popolnoma nekatoliški, le on, Fulton Sheen in Gilbert Chesterton so pravi katoliki, kakor rad poudarja. Katoliki.

Res, opazil sem, da se spotika ob uporabo besede "katoličani" in trdi, da je prava oblika "katoliki". Šel je celo tako daleč, da je izvor besede "katoličani" pripisal kar samemu Grmiču. Vendar šalo na stran, to nam vendarle razgalja tisto gnilobnost, ki se skriva pod tem tradicionalizmom. Namreč estetika, tista gnila, pasivna, resignirana estetika, ki ji je bolj pomembno, kako naj nekaj izgleda, kako se nekaj zapiše, kot pa kaj to neki je. In vprašanje besede katolik ali katoličan, je vprašanje estetike in ali ni torej to ravno direkten prikaz vsega, kar tradicionalizem je? Spraševanje o izgledu, ne pa o bistvu.

Zato je torej Goljar svojih pet minut slave dobil nedavno, ko je na Twitterju razglasil, da je ženska volilna pravica uničila zahodno civilizacijo. Seveda je ta patetična potreba tradicionalistov, da privlačijo pozornost in se izpostavljajo, kot neizprosni "radikalci", kakor da ne bi že to bila kontradikcija tradicionalizma sama po sebi, rezultirala končno v tem, da je sočasno z manevrom šibke leve fronte, ugotovil, da mu Twitter jemlje preveč časa in je naglo zaklenil svoj profil, kakor je poprej storil tudi oni javni uslužbenec, ki je vehementno pripisoval faktično neuspešnost centrov za socialno delo manjku spolnih odnosov, kar je seveda po papagajsko ponovil tudi Goljar, ker kot rečeno, tradicionalist ljubi pozornost in išče, kako bi se lahko čimbolj izpostavil.

Tradicionalizem sam po sebi je negacija in ne nosi nobene realne moči sam v sebi. Je najbolj patetična banalna rakcija, reagiranje, na moderno in je torej v resnici sestavni del moderne. Je derivacija moderne, nekakšen ob-produkt moderne. Pričakovan izdelek moderne, ki živi od moderne in se ji noče nikdar in nikoli odreči.

O tem sem bežno pisal že pred leti. Kako je tradicionalizem pozicija resigniranosti in politične hinavščine. Radikalno zavrača moderno liberalno državo, da mu ne bi bilo treba prevzeti nobene odgovornosti zanjo in se zapira v svoj svet tradicionalističnih getov, kjer poziva na "šolanje doma", zaprte ekskluzivistične "cerkve" in zida paralelno tradicionalistično družbo, ki je po definiciji nje same obsojena na to, da ravno s svojim obnašanjem in ravnanjem afirmira liberalno državo v njenih najbolj agresivno ateističnih izrazih.

Kajti, kaj pa je ta "beg iz moderne", drugega kakor kapitulacija pred moderno in še več: priznanje moderne ter afirmacija moderne s svojim namernim položajem tradicionalističnega getoizma. Zato tradicionalizem močno sovraži fašizem, ker se zaveda, da fašizmu pristoji mnogo več pravice do kakršnega koli nazivanja s tradicionalizmom, kakor pa tradicionalizmu samemu. Fašizem skuša vzeti državo in jo narediti za svojo, po svojih merilih in po svojemu kroju, tradicionalizem pa državo zavrača (kar je absurdna pozicija, saj je država realna in ni moč biti zunaj nje) in jo s tem prepušča najbolj agresivnim progresivističnim strujam, medtem ko prostovoljno obstaja znotraj nje in se bori zoper njo na način, da kvaka in kokodaka o tem, kako je ženska volilna pravica uničila zahodno civilizacijo.

Nič čudnega ni torej, če naši slovenski tradicionalisti tipa Goljar berejo in se sklicujejo na dva "tradicionalista", ki sta najslabši možni izbor za kakršenkoli katoliški aktivizem ali katoliško družbeno udejstvovanje. Namreč Gilbert Chesterton in Fulton Sheen. Dva katoličana, ki sta trenutno kanonizirana svetnika znotraj tradicionalističnih getov, sta bila oba državljana nekatoliških držav. In to dejstvo je zelo pomembno. Zelo pomembno! In žalostno je pomisliti, kako je mogoče, da ju berejo ne le amerikanski in britanski katoličani, marveč celo naši ubogi slovenski tradicionalisti.  

Ne v Britaniji, ne v Ameriki ni bilo nikdar nobene možnosti, da bi ti dve državi postali (spet) katoliški, na način, da bi dejansko bili eksplicitno katoliški. In to sta Sheen in Chesterton nedvomno dobro vedela in zato je treba tudi njune pisarije presojati iz tega vidika. Ona dva sta bila gotovo dovolj inteligentna, da si nista delala utvar, da je mogoče, da bi nekdo ukinil tisto od Boga prekleto angleško monarhijo in naredil katoliško republiko, ali pa da bi nekdo sežgal tisti rumeni kos papirja in proglasil Ameriko za katoliško korporativistično federacijo. Zato sta ona dva pravi naslov za vse te tradicionaliste, ki danes pristajajo na katoliške gete znotraj indiferentnih držav. Nič čudnega torej, če ti debeloglavi slovenski tradicionalisti ne poznajo najbolj osnovnih socialnih dokumentov katoliške Cerkve in menijo, da je kapitalizem skladen s katoliško doktrino in da je Pij XI. oznanjal tisti Chestertonov distributizem, ki je pazljivo prilagojen razmeram anglikanskih heretikov. Kako patetično, da si ti čestertonovci drznejo jezikati o fašizmu ali pa celo citirati Sheena v svojem sovraštvu do fašizma. Z razliko od Sheenove Amerike, je bila fašistična država eksplicitno katoliška.

In če se vrnemo na ono trditev o ženski volilni pravici, ki ima ravno toliko vrednosti, kot katerakoli generična trditev zapisana na rojstnodnevnih voščilnicah, je pač jasno, da gre za patetično šok-trditev, ki zmore priti le izpod prstov socialno in filozofsko omejenih tradicionalistov. Trditi, da je samo spol volivca odgovoren za razpad zahodne civilizacije, je strel v prazno in dober prikaz mentalne omejenosti teh, ki take trditve izrekajo. To je zopet tipičen znak tistega, o čemer smo govorili na začetku, namreč tega, da so vsi ti nominalni proti-liberalisti, del liberalizma. Ta trditev je tako neumna, kot če bi človek, ki mu je na glavo padlo letalo, trdil, da so mu na glavo padle ženske v letalu in ne ljudje v letalu. Ta izjava je zares neka žalostna parafraza tistega posmehljivega Milčinskega in njegovega izdelka o butalcih, kjer piše, da je razbojnik pobil že sedem ljudi in tri ženske. Žalostna predvsem zato, ker je namerno patetična in na stopnji osnovnošolskih fantičev, ki cukajo osnovnošolske dekliče za kitke. Nima namena izraziti nobene resnice, nobenega uvida, marveč samo izzvati gnev iz žensk, ki pridno ohranjajo živ mit o permanentnemu boju za emancipacijo, ne da bi videle, da so s tem le koristno gorivo za nenasitno mašinerijo neustavljivega progresivizma, ki gre bolj njim na škodo, kakor moškim (če samo pomislimo na pisateljico Rowling).

Sam sem že nekajkrat izrazil prepričanje, da je treba čas sprejeti. Pisal sem bežno že o retrogradnem progresivizmu, ki je relativistično prepričanje, da za človeka in človekove institucije ni pomembno, kaj neki je resnica, najsibo, da je ena sama, absolutna in univerzalna, marveč je vse relativistično in ta resnica nujno ne nagiba človeka in institucije sebi. Zato je resnica, če verjamemo, da je, lahko spoznana in uveljavljena le vkolikor jo proglasimo kot takšno. To je paradoksalistični relativizem, relativistični relativizem. In zato sam podpiram feminizem. Predvsem radikalni feminizem, ki žensko poganja v iskanje popolnega suverenizma. Prepričan sem, da lahko le ta radikalni feminizem povrne ženski njeno pravo bistvo. Ta trenutni, moderni feminizem, ki ga imajo, vsaj tako se zdi, mnogi desničarji rajši od feministk samih, pa je negativističen feminizem, ki gnezdi znotraj postane in gnile post-patrirarhalne, rekel bi, znotraj pornokratične družbe in se ni zmožen osvoboditi moškega vpliva nad žensko. Ta pornokratični feminizem zgolj zaostruje svojo moško-centrično seksualnost in si dela utvare, da se s tem osvobaja. Zato je zopet na mestu, če ponovim, da sta tako nastop Shakire in Jennifer Lopez, kakor dekle v narodni noši iz nacionalističnih pamfletov, funkcionalno in idejno ista stvar.

In ne, ženska volilna pravica ni uničila nikakršne zahodne civilizacije. Zahodna civilizacija je bila v spustu že dolgo preden so ženske pridrle na volišča. Vprašati gre tega tradicionalista, ali ni čudno, da tako zelo verjame v voljo (moškega) števila, da se mu zdi ženski vpliv na to oblast izvirajočo iz ljudstva, usoden. To je zares gnil liberalen nazor. Zopet je to samo prikaz, da so tradicionalisti globoko znotraj liberalne države in jo afirmirajo tudi s takšnimi, na prvi pogled iliberalnimi, izjavami, ki so v resnici bistveno in zelo liberalne.

Volilna pravica je uničila zahodno civilizacijo. To je vsaj zares iliberalna izjava, vredna tradicionalističnega napihovanja z monarhističnimi in rojalističnimi nazori. Ženska volilna pravica je uničila zahodno civilizacijo, je pa, ne le patetična šok-trditev, brez vsake vrednosti, marveč tudi afirmacija liberalističnega koncepta splošne volilne pravice.

Kako patetično pa je šele, da se kdorkoli obremenjuje s tem tradicionalizmom, ki nič drugega kot fazona nekih z estetiko preobsedenih iskalcev pozornosti.

Estetika

^{"Ko vodilna ideja po hierarhiji ni bila več 'dobro', temveč 'lepo' -- čemur pravijo renesanca -- se je začel razkroj in rezultat ni polnost zla, pač pa prepadna grdota človeških duš v naših dneh."}

^{-Theodor Haecker}

  
V letu 2016  in začetkom leta 2017 sem nameraval na tem projektu zagnati nekakšen agregator vsebin iz desnega spektra, ki bi s kratkimi opisi, povzetki in komentarji objavljal povezave na aktualna dogajanja na, tedaj še precej živahni alternativni desnici. A ker sem s stvarjo odlašal in sem se preveč ukvarjal s formatom, se je vse skupaj odpelajlo mimo zaradi določenih razlogov, o katerih sem že govoril.

Seveda ni to nič obžalovanja vrednega, vendar pa se mi zdi škoda, da nisem 'ovekovečil' določenih najzanimivejših prigod in nezgod alternativne desnice. Ena teh bi bil gotovo tudi Matthew Heimbach in njegova pot po belem nacionalizmu Združenih držav Amerike. Do Heimbacha sem bil nezaupljiv že, ko sem ga prvič videl s pravoslavnim križem okrog vratu paradirati po Ameriki. Nobena skrivnost ni, da sam ne prenesem pravoslavcev, ki niso nič drugega kot protoprotestantje in iz njihovih sred ne pride nič zares dobrega in koristnega, zgolj slabo, škodljivo in razdirajoče.

Zato nas je vse nasmejalo v marcu 2018, ko je bil beli nacionalist, načelnik 'Traditionalist Workers Party' Matthew Heimbach aretiran zaradi nasilja v družini, potem ko je njegov tast odkril, da ima Heimbach afero s svojo taščo. Temu jaz rečem: najpristnejši tradicionalizem! Podobno, kot vrhunska morala mlade 'prolife aktivistke', ki si je prepoznavnost gradila na nominalno krščanski platformi. Ta morala je v zrak izpuhtela ob prvem moškem, ki je bil v njeni neposredni bližini! Ves ta tradicionalizem, nacionalizem, ki je grajen na plitvi estetiki pogasi že prvi piš vetra. Zato je estetika tako škodljiva.

Seveda je stetika po eni strani logična in če vzamete belemu nacionalizmu estetiko, bo z njo odpadlo tudi 75% ljudi, ki se oklicujejo z nacionalisti in podobnimi pridevniki. Kajti tako, kot je v začetku fašizma, ideologija prihajala za akcijo, kakor je poudarjal Mussolini, tako danes akcijo nadomešča estetika družbenih omrežij in občasnih grafitov ter plakatov. A ideologija, doktrina, kje je ta? Sploh obstaja? Pred časom sem že opozoril na zavoj Grega Johnsona, ki je eden od bolj proaktivnih ideologov belega nacionalizma danes. Dolgo je trdil, da je svobodna in pluralna družba ideal belega nacionalizma. Po debati z nekimi nasprotniki si je moral priznati, da je takšno stališče nevzdržno in je spisal nekaj besed o paternalistični svobodi. Zato, ker tudi pri njem je bila estetika pred ideologijo.

In logično je reči danes mladini in širšemu krogu ljudi: mi si samo prizadevamo, da bi se naša rasa ohranila in to zahtevamo tudi za vse druge rase; nič drugega nočemo! Po njihovem mišljenju naj svet ostane takšen, kakršen je, le zasigurati je treba obstoj svojih ljudi in prihodnost belih otrok.

Kakšno infantilno razmišljanje. In po drugi strani niso nominalni tradicionalisti s svojim 'uporom modernemu svetu' nič boljši. Že neštetokrat so dokazali, da je njihov tradicionalizem samo estetika, prazna reč. Potem pa tako kot prej omenjeni tradicionalist Heimbach ali slovenska 'aktivistka', ne zmoreta niti toliko volje, da bi držala noge skupaj.

Ravno pred kratkim je namreč Heimbach pred spletno kamero stopil z razvito persono. Beli nacionalist, tradicionalist in pravoslavec Matthew Heimbach je postal 'nekdanji beli nacionalist', ki se odslej trudi za rešitev ljudi iz pekla belega nacionalizma in se zavzema za socialistične ideale. Še en spreobrnjenec. Že pred leti sem na Črna garda iz kota! pisal o fenomenu, kako mnogo skinheadov in nacionalsocialistov prestopi v vrste antifašistov in anarhistov. Zakaj? Zato, ker ni ideologije, ker je vse samo estetika. Nominalni tradicionalizem, pravoslavni križi, črne obleke, dixie zastave, pozdravi, grafiti... vse sama estetika, sama pozunanjenost.

Danes mnogi menijo, da je na vzhodu še veliko pristnega krščanstva. Predvsem pri tem gledajo v pravoslavne države, pa tudi na Poljsko. Ko je pred časom novinarka vprašala beograjskega nadškofa Hočevarja, kako je s to silno 'vernostjo' med pravoslavci, ji je brez težav pojasnil, da gre tu za pozunanjeno izkazovanje bolj kot ne občinske ali državne verske pripadnosti. Z drugimi besedami gre za tradicijo, za zunanjost. In prvi sem, ki bom zatrdil, da so zunanjost, zunanje manifestacije in tradicija zelo pomembne; prvi sem, ki bom nasprotoval vsakomur, ki trdi, da se naj Božiča ipd. ne praznuje pretirano zunanje. Vendar zunanjost mora biti odslikava, simbol notranjosti: projekcija močne notranje prepričanosti, truda, dela, boja. A tega ni. Kajti ta silna pravoslavna vernost ali celo katoliška vernost na vzhodu, je izražena samo tam, kjer so še relativno gospodarsko nerazvita območja.

In ja, te dokazljive reči se lahko zdijo black-pill, lahko se zdijo relativistične in defetistične, vendar sam menim, da niso. To so evidentni problemi, ki jih je treba sprejeti, ozavestiti in najti nanje odgovore. Najslabše, kar lahko storimo pa je, da se pretvarjamo, da ne obstajajo in dežele s kopico problemov, ki pa na zunaj kažejo krščanski ali "tradicionalistični" značaj, imamo za svoj zgled.

Pred kratkim sem opozoril na "poglavitno zmoto katoliškega tradicionalizma", ki je v tem, da razume vse težave v svetu kot simptom slabe Cerkve. Po tem mišljenju je treba samo latinski obred in vse bo spet tako kot je nekdaj bilo! A resnica je, da nikoli ni bilo zlatega obdobja in da je v vseh časih treba truda, boja, dela in trpljenja. Ni čarobne formule, ki bo odvrnila od nas tek časa in težo zahteve, da postajamo dobri ljudje.

Tako me je zelo nasmejalo, ko sem pred kratim slišal, da je znan kriticistični medij ChurchMilitantTV objavil razkritje po katerem naj bi v Družbi sv. Pija X. (SSPX) prihajalo do spolnih zlorab, manipulacij in druge gnilobe značilne za moderno družbo. SSPX je namreč tradicionalistična sekta, včasih imenovana tudi lefebvrejevci, po nadškofu Marcelu Lefebvreju, ki je ustanovil to ločino. Bolj papeški od papeža je dober izraz za praktično vse odpadnike od naše svete Cerkve, najsibodo to stari razkolniki, protestantje ali starokatoliki in lefebvrejevci.

Njihova kritika papeža, klera in vse katoliške Cerkve je dosegala nepojmljive nižine. Koliko samovšečnega strupa in najbolj nizkotnih zmerjavk in duhovičenj, ki niso imeli opraviti z nikakršno doktrino, so v teh letih od zadnjega koncila zlili na Cerkev. In vse kar so zares imeli je bila trditev, da so oni zares pravi katoličani, da so oni ostanek resnične Cerkve, da je vse zgolj v vprašanju liturgije in liberalizma... In zdaj se je najverjetneje pokazalo, da je več ali manj bila vse le estetika. Tista estetika, ki ne more nikoli nadomestiti doktrine.

Postno razmišljanje 2020

Smo ravno v času, ko je svet zajela t.i. epidemija in pokazalo se je, kako odreagira materialističen in individualističen človek na takšne razmere. Na razmere, ki so relativno blage, a vendar današnjemu človeku to predstavlja grozno breme. Prvič, ker se ne zna umiriti in utihniti, marveč skuša iz vsake banalnosti napraviti cirkus, ter želi biti v nenehnem ekscentričnem gibanju, ki je tako zelo značilno za njegovo osebnost in njegovo doživljanje sveta okrog njega. In drugič, se ga polašča nek iracionalen strah, neka čudna anksioznost, kajti svojemu tuzemskemu, tako zelo kratkemu življenju, daje titansko pomembnost, ki v megalomanskem egoizmu meni, da je on sam center vsega vesoljstva in naj se mu vendar vse pokori. Jasno torej je, da takšne krize venomer le razgalijo gnilobo, ki se je poprej nabirala nevideno.

A to ni mesto za razmislek o tem tako banalnemu družbenemu pojavu, marveč nas zanima širša slika nekoreninjenja današnjega človeka v narodni tradiciji. Njegova odtujenost od svojih prednikov in iskanje neke umetne in neavtentične narodove tradicije.

Zakaj? To je pač postno razmišljanje in v prejšnjih postnih razmišljanjih na tem mestu smo pogledali bolj na posameznika, kaj ima to opraviti s postom? Post je zares milosten čas. Post je namreč čas izstopa iz tistega udobja, ki si ga človek hote ali nehote napravi, da bi živel čim lažje, čim prijetnejše življenje. Ob postu se spomnimo, da življenje od nas terja tudi žrtve, da terja od nas, da postanemo boljši, da se poboljšamo tam, kjer smo se poslabšali morda čisto nehote, zgolj zato, ker smo želeli živeti čim udobnejše življenje. In del tega je tudi ta stičnost posameznika z narodom.

Zanimivo je opaziti, da smo imeli Slovenci že veliko raznoraznih nacionalističnih pobud formalnih in neformalnih. Obstajajo skupine in nepovezani posamezniki, ki se zavzemajo za "narod", "narodnost", obstoj naroda, narodni ponos, domoljubje, itd. Vendar kar ob tem najbolj čudi, je to, da vse te pobude in dejanja nikdar eksplicitno ne vključujejo katoliške vere. Kaj ni to čudno? Kaj ni to zares čudno?

Toliko stoletij je bil naš narod katoliški, docela katoliški, toliko spomenikov, toliko kulture je fundamentalno katoliške in vendar ne boste našli nacionalističnega ali domoljubnega gibanja ali pobude, ki bi bil eksplicitno katoliški.

Saj boste velikokrat slišali, da ti posamezniki in te skupine govorijo o tradiciji, morda celo o veri, morda celo o kakšnih katoliških osebnostih, a nikoli ne boste slišali od njih: mi smo katoličani, naša vera je katoliška, narod je katoliški. To je vendar zgodovinsko dejstvo! A od njih tega ne boste slišali. Najbolj preverljivo zgodovinsko dejstvo je, da smo Slovenci vedno bili katoličani, da smo bili celo precej bolj katoliški od primerljivih katoliških držav. A danes ga ni nacionalista, domoljuba, ki bi vam jasno povedal, da smo katoličani, ali pa nismo pravi Slovenci.

Še celo stari nacionalisti, tisti eksplicitni liberalci devetnajstega in dvajsetega stoletja, ki so bili kulturni boj zoper "klerikalce" in so naposled pripravili godna tla za komunistično revolucijo, so se vsaj nominalno imeli za "katoličane". Njihovo mišljenje je bilo: katoličani smo, ker smo Slovenci. Tako naziranje je sicer naletelo na odpor pri "klerikalcih", torej proti-liberalcih, ki so v tem videli absolutizacijo naroda nad vero, a danes lahko priznamo, da je naziranje "katoličani smo, ker smo Slovenci", objektivno veljavno tudi iz naše katoliške prizme, četudi je bil ta sentiment pri starih liberalcih najverjetneje hinavski in bi odkrito proti-katoliško stališče pomenilo v tistih časih zanje pogubo.

A danes ne boste od teh nacionalistov, ki so nominalno anti-liberalni, celo proti-demokratski nikoli slišali, da so katoliški in da ni moč biti Slovenec, ne da bi bil katoličan. Oni danes verujejo v neko nedoločljivo, nedefinirano "tradicijo". Kako prazna je postala ta beseda: "tradicija". Bolj kot grebete vanjo, bolj prazna je. Kaj je ta tradicija? Povejte nam! Končno enkrat povejte, kaj je tradicija slovenskega naroda! Zakaj si tega ne upajo?

Enostavno zato, ker je ves ta nacionalistični tabor, vse to slovensko domoljubje, narodoljubje, državoljubje, okuženo z liberalizmom. Oni verujejo v individualizem, pluralizem. Oni verujejo, da naj se posameznik sam odloči, kaj bo veroval, kaj bo njegova morala, kako gleda na bistvena družbena in socialna vprašanja. A to ni nič drugega kot najpristnejši liberalni demokratizem. To je konec koncev bistvo liberalizma.

Zato logično ne sprejemajo zgodovinskega dejstva, da je naš narod katoliški in da vzeti našemu človeku katolicizem, pomeni odvzeti mu tri četrtine njegove identitete. Kajti morda se sliši današnjemu nacionalistu to bizarno, vendar problem katolicizma, problem vere je v tem, da služi kot korenina iz katere poganja narodova kultura. Morala, navade, medčloveške relacije, dojemanje bivanjskega prostora... vse to bazira na veri, ki jo je naš človek tako zelo ponotranjil, da je tudi jezik denimo samo odraz te ponotranjenosti. Kajti vsak jezik implicitno razgalja narodno duševnost, predvsem še pred nacionalnimi državami, ki so potem uniformirale jezik, ga naredile delno umetnega, neavtentičnega. Posebej Slovenci občutimo določeno nestičnost našega jezika z našim izražanjem, kar je sicer spet tema za precej bolj poglobljene raziskave. A vendar velja, da kot rečeno, jezik odraža narodno duševnost, zato določeni jeziki ne vsebujejo določenih pojmov, ki jih vsebujejo drugi, zato dajejo nekateri jeziki več pozornosti pojmom in idejam, ki jih drugi popolnoma zanemarjajo. Vse to kaže na narodovo dojemanje sveta, ki pa je zopet izredno pogojeno z vero kot osnovnim gradnikom morale in dojemanja samega sebe, kot tudi z geografsko specifičnim prostorom, torej domovino.

Vera pač ni nekaj nepomembnega, niti ni vprašanje tega, ali verujemo, da je nad nami Bog in kakšne so njegove lastnosti in kaj verujemo, da se zgodi s človekom po smrti. Vera določa človeka tu in zdaj, njegovo vrednostno in vrednotno gledanje na vsako stvar, pogojuje njegove odločitve in določa, kako bo reagiral na silnice zunaj njega. Zato to ni nekaj zunanjega, marveč nekaj zelo intimno notranjega, a paradoksalno: obenem pa tudi ni nekaj zares individualnega ali individualističnega, marveč je docela zlito s kolektivom, z narodom. Je skupek idej, ki prežema narod, ga usmerja v skupni cilj, ga dela enotnega in kar je najpomembneje, daje mu občutek univerzalne vsprežemajočnosti. Poenotena duhovnost, poenoteno obredje daje ljudem občutek skupnosti in dela narod, še preden se ta narod samoozavesti v času vznika nacionalnih držav.

Vendar zakaj torej nacionalisti, domoljubi, vsakovrstni teoretiki in praktiki, ki naj bi stali v prvih vrstah pristnega, avtentičnega dojemanja naroda, te vere ne dojemajo tako? Zakaj menijo, da je vera zgolj vprašanje posameznikovega osebnega doživljanja sveta? Kajti to je zares bistvo problema. In odgovor je zopet: zato, ker so docela liberalni. Lahko še toliko in tolikokrat zatrdijo, da so zoper liberalizem, so v resnici vendar bistveno liberalni.

Vprašajmo se vendar, zakaj neki bi bila pa ravno vera nekaj posamezniku osebnega in ne bi bila vera nekaj, kar je narodu skupnega? Zakaj ravno vera? Enostavno zato, ker je to degradacijo vere na območje privatnega in zasebnega izvedel liberalizem, s tem ko je osvobajal "posameznika" nasproti narodu in državi. S tem je moral nujno karseda atomizirati posameznike, torej moral jih je razdrobiti, narediti za nepovezane člene, torej za tisto, čemur rečemo: individualizem. Individualistična družba je tista družba, ki postavlja interese posameznika pred interese skupnosti. S tem naredi preobrat v dojemanju sveta in na dolgi rok izpodnese vse zdrave in objektivne norme v narodu, saj te prej ali slej pridejo v navzkrižje z interesi in "pravicami" posameznika. To je vendarle jedro liberalizma in postopnega zatona zahodne družbe v smislu moralne celovitosti.

In kje je tu povezava z nacionalisti. Vidna je! Nacionalisti se bojijo ali nočejo izpostavljati vere oz. jo degradirajo na območje zasebnega iz dveh razlogov: prvič, sami so neverni, ali drugič, bojijo se, da bodo z izpostavljanjem vere odvrnili od svojih zamisli neverne in drugoverne. Vendar s tem so že zgrešili bistvo nacionalizma! S tem so vendar negirali svoj nacionalizem!

Danes mnogi niti ne razumejo, kaj nacionalizem pomeni, kaj šele, da bi razumeli kaj pomeni narod. Narod ni pluralno okolje skupnosti individuumov, ki jih druži nek skupni interes: bodisi interes gospodarstva ali interes varnosti. To je pojem države. Država skrbi za varnost in gospodarski razvoj. A narod ni država^*. ker če bi bil narod država, potem nacionalizem sploh ne bi bil potreben! A mi vemo, da narod ni država, ker nas zanima ohranitev naše narodne specifike, nas na koncu dneva ne zanima ali bomo med najuspešnejšimi gospodarstvi sveta in ali bodo naši športniki zmagovali na internacionalnih tekmovanjih. Nas zanima ali bomo na koncu dneva še vedno ostali Slovenci. Ali bomo slovenski, ali bo naša domovina slovenska in samo slovenska ter samo za Slovence. To pa je presežno vprašanje in država se mora pokoravati temu osnovnemu, prvemu in zadnjemu interesu.

A danes kot rečeno mnogi tega ne razumejo in menijo, da je narod skupnost nekih ljudi, ki živijo v tem trenutku. Pomislimo skupaj: narod zanje predstavljajo vsi tisti, ki živijo zdajle, ta trenutek, ko jaz tole pišem in ti tole bereš. Zanje narod ni nič drugega.  Samo ta skupina ljudi, ki v tem trenutku živi na našem ozemlju. A mi smo zoper tako naziranje! Narod so ljudje, ki so že bili in ki še pridejo, narod so tisti ljudje, ki čutijo isto z onimi, ki so bili. Nobeden od nas si nima nobene pravice lastiti trditev, da se mora narod pokoravati njemu! Mi ne moremo zoper naše prednike! Vsi mi, ki živimo danes, ta trenutek, smo samo eden od členov zgodovinske verige naroda. Mi smo docela podvrženi narodu.

A vrnimo se korak nazaj, rekli smo, da je degradacija vere na zasebnost prvina liberalizma in da je to povezano z nacionalisti. Res je. Kajti oni torej izhajajo iz mišljenja, da je narod skupnost pluralnih osebnosti, ki živijo v tem trenutku in se sami odločajo, kaj bodo verovali in ali bodo sploh verovali. Vendar to je liberalizem par excellence! Biti nacionalist ravno pomeni biti zoper tako gnilo individualistično naziranje, da se naj posameznik sam odloča, kako bo živel, kaj bo veroval in kaj je prav in narobe. To je namreč postavljanje individuuma, posameznika pred narod. V čem se torej nacionalizem razlikuje od liberalizma?

Obrat proč od liberalizma v radikalno dojemanje naroda in njegove usode je ravno v tem, da postavljamo interese naroda pred interese posameznika. To pomeni, da narod jasno in natančno določimo, tako da ne puščamo prostora za individualistične mahinacije, ki prihajajo od zunaj in znotraj ter se tem dejstvom podvržemo. To je najbolj osnovna definicija nacionalizma. Narod pred posameznikom! Vendar tu je zopet nevarnost, da pri nacionalizmu zamenjamo narod z državo in tu nastane tudi največ zmede. A eno je treba vedeti: države se menjajo, narod ostaja!

In če je narod katoliški in je dokazljivo katoliški, zakaj neki se torej bojijo ti nominalni nacionalisti besede katolicizem? Zato, ker so okuženi z liberalizmom, zato ker nimajo pravilno razčiščenih pojmov. Oni ostajajo na sami površini naroda, na najbolj banalnih lastnosti naroda in zato ničemur ne služijo. So hiša zidana na pesek.

Problem je individualizem. In tu smo zdaj pri postu! Problem je v tem, da je posamezniku težko izstopiti iz svojega individualističnega udobja in se pokoriti zahtevam, ki od njega nekaj terjajo. Ki od njega morda terjajo tudi, kaj neudobnega. Zato mnogi danes govorijo o narodu in obstoju naroda, a nočejo toliko napora, da bi šli raziskovat, kako so živeli njihovi pradedje, kaj so verovali, kako so dojemali dobro in slabo. Mrzko je mnogim, da bi se bili uklonili in častili Boga svojih pradedov, da bi odhajali ob nedeljah v cerkev in tam molili med starodavnimi zidovi, ki so jih postavili njihovi pradedje. Sovražijo misel, da bi jim nekdo povedal, kaj je prav in kaj narobe. Sovražijo misel, da bi jim nekdo povedal, da so določene reči  nemoralne in jih naj ne počenjajo. Oni bi radi instant nacionalizem, tisti stokrat in tisočkrat prežvečeni nacionalizem, ki meni, da vse težave prihajajo od zunaj, da jih vodijo neke senčne figure in da nas ogrožajo neke sile.

Vendar, vse to so samo simptomi bolezni. Bolezen pa je notranja. Bolezen je znotraj naroda, znotraj nas samih, znotraj vsakega posameznika. Bolezen udobja, bolezen postavljanja lastnih interesov pred interese naroda. Bolezen antropocentrističnega individualističnega udobja.

Zato je post, ki je čas posameznikovega izstopa iz tiste lupine udobja, ki jo nehote zgradi okrog sebe, tudi čas za prevprašanje našega odnosa do naroda. Ko to rečem, seveda ne morem, da me ne bi sililo na smeh. Kaj takega je pač nemogoče. Nobene refleksije ne bo, še vedno bomo imeli one zblaznele liberalce na eni strani in kratkovidne konservativce in nacionaliste na drugi. Drug drugemu bodo še naprej v potuho, ker drug drugega potrebujejo. Še naprej se bodo klali med seboj ob vprašanju, ali je pametno imeti na obrazu masko spričo kitajskega virusa, ali ne. In potem boste imeli one najbolj neinteligentne, ki bodo trdili, da ni ne levica in ne desnica dobra in da je levica in desnica le način za razdvajanje naroda. Pri tem vam seveda ne bodo zaupali, kaj neki ta narod je. Kaj ga druži, kaj so tiste ideje, tista morala, ki ga druži. Oh, narod, beseda tako prežvečena in vnemar izgovarjana.

Letos bodo ob velikem tednu naše cerkve menda brez ljudstva. Zaradi kitajskega virusa bodo duhovniki maševali v praznih cerkvah, ki so jih gradili naši pradedje. Mi pa bomo posedali doma, hodili na sprehode in grebli po vrtovih. Morda bo ta slika v komu vzbudila željo, da najde spet stik s svojim narodom in se po koncu tega kitajskega virusa vrne v eno teh cerkva, ki so jih zgradili njegovi predniki in začuti, da je njegovo življenje prekratko, da bi svoje interese postavljal pred interese naroda.

Kraljuj križani Kristus, ki si umrl tudi za naš narod in vstal v poveličanje mnogih naših prednikov!
 
 
 
 
   

---

^{*Tu govorim o klasični državi in ne o korporativistični Državi, ki ustvarja narod in je narod. Bralcu hočem prihraniti potencialno zmedo, če bi sedaj skušal vnesti še ta razloček. O korporativistični oz. fašistični Državi, tako ali tako ni nobenega sledu, tako da je torej jasno, da se pogovarjamo o navadni državi, ki je relativna in ne-istovetna z narodom.}