Zoper svobodo govora - praktični pristop

Na tem mestu smo že govorili o načelnem nasprotovanju t.i. "svobodi govora" v blogu "Zoper svobodo govora", objavljenem 8.3.2017. Tokrat pa na kratko poglejmo to nasprotovanje svobodi govora iz bolj praktičnega vidika.
 
Zakaj moramo nasprotovati svobodi govora, je pač jasno. Nihče, komur je mar družbe in civilizacije, ne bo zavestno in povsem iskreno-indiferentno zastopal mišljenja, da je za človeka in družbo najboljša "popolna svoboda govora".
 
Celo ti, ki danes tako radi blebečejo o "svobodi govora", to počnejo le kadar se gre za svobodo njihovega izražanja ali pa želijo s to pozicijo pokazati, kako silno neizprosni in radikalni so. A ta "radikalnost", je pač preživeta. Divja, proti-normativna in anarhična svoboda govora, ki so jo nekdaj zahtevali določeni levičarji, ko so naskakovali utrdbe starodavnih družbenih norm in zgodovinsko utrjene morale, je danes le še zaprašen koncept, ki ga najdete med rečmi iz druge roke. Sedaj se valja na smetišču zgodovine, ker je odslužila svoj namen in sedaj je pač postalo tem anarho-revolucionarnim levičarjem jasno, da je čas za delo in izgradnjo. Zdaj jim svoboda govora ne koristi več, zdaj hočejo svojo obliko družbe in čas je za doktrinalne nesporazume in žretje lastnih otrok.
 
In tudi vsi tisti, klasični liberalci ali konservativci, ki so pobrali ta zaprašen koncept in sedaj z desne in sredinske leve mahajo z njim, se pač zgrozijo že ob najbolj banalno "žaljivem" govoru in storijo vse, kar je v njihovi moči, da bi ta žaljivi govor čimvečkrat delili in ga čimbolj potanko secirali in obsodili. Tako je pač jasno, da je "svoboda govora" absurden koncept. To je koncept, kot bomo videli v nadaljevanju, želje po anarhiji in tistemu stanju udobne naveličanosti, ki se vsake toliko pojavi v zgodovini tik pred propadom.
  
Seveda se ti novi borci za svobodo govora, ki jih danes najdemo na desni, ponavadi ob svoji netolerantnosti do svobode tistega govora, ki je naperjen zoper njim samim, sklicujejo na "enake vatle" in pravijo: "če bi jaz to isto rekel za to in to skupino bi bilo pa tako in tako". A tudi to samo dokazuje, da je svoboda govora absurdna, če je ne morejo zastopati niti sami in afirmirajo proti-svobodnogovorno nastopanje svojih nasprotnikov.
 
In svoboda govora je absurdna, o tem ni dvoma. Če se na tem mestu spotikamo ob desne borce za svobodo govora, ki ne zmorejo svobode govora zastopati tudi, ko se gre za njihove nasprotnike, pač ne trdimo, da so slabi borci za svobodo govora, marveč le: da zastopajo absurdno pozicijo in naj zavržejo to svobodo govora sploh.
 
Svoboda govora kot koncept je namreč uporaben le v dveh vidikih, ki pa oba negirata svobodo govora samo in sta torej kontradiktorna svobodi govora. Prvi vidik je sklicevanje na svobodo govora kot na neko univerzalno človekovo družbeno pravico, da bi mogel posameznik izraziti družbeno nesprejemljivo misel oz. idejo. Drugi vidik pa je v samem bistvu podaljšek prvega: sklicevanje na svobodo govora, da bi na ta način revidiral, napadel in podrl uveljavljene družbene koncepte, predvsem one moralne, ki so toliko bolj občutljivi in uveljavil svoje lastne.
 
Oboje je bilo že preizkušeno. Svoboda govora ni nič presežnega ali univerzalnega, marveč je bistveno liberalno-revolucionarno orodje, s katerim se je prevrgel stari red Evrope od razsvetljenstva do danes, ko padajo še zadnja oporišča stare Evrope. Svoboda govora ima pač toliko časa namen, dokler služi točno določenemu razkrajanju, uničevanju, reduciranju, kritiziranju in dekonstrukciji. Zato smo na tem projektu rekli že ničkolikokrat: svoboda govora je kladivo in ne lopata.
 
Danes ko skušajo ta koncept svobode govora vzeti v svoje roke in ga uporabiti za svoje orodje t.i. desničarji, predvsem neki identitaristi in disidentski desničarji, se pač najbolje kaže, kako ne-univerzalna, ne-resnična in lažna je ta "svoboda govora". Ni absolutna in ni univerzalna, je samo dobro orodje liberalizma, ki je skorajda že odslužilo svoj namen. Uporabljati ga ne more nihče drug, ker je ukrojena in prirejena samo liberalizmu in je zato v sami sebi votla in za vse druge neuporabna.
 
A kljub temu, se v njej skriva še en večji paradoks, ki je srž tega kratkega zapisa. To pa je, da je sklicevanje na svobodo govora iz desne strani v resnici afirmacija in koristno delo za liberalno stran. Namreč svoboda govora, ki je do neke mere res nastopila tedaj, ko je bilo glavno delo revolucije še v teku, namreč v času po drugi svetovni vojni, v času velikega prevrednotenja vrednot na zahodu, pomeni kaotično stanje nihilističnega in brezperspektivnega gledanja na svet, človeka in družbo.
 
Svoboda govora, ki bi bila dosledno uveljavljena v družbi in določeni državi, bi pomenila zopet zmago liberalizma, ki je sam po sebi uničevalec in razkraja moralna veziva družbe.
 
Svoboda govora namreč po eni strani uspava, saj pluralizacija mnenj vodi v mlačno, zvodenelo družbo, kjer se ni vredno za nič boriti in kjer ni nič izvzeto kritiki in nasprotovanju, torej kjer ni nič posvečenega in svetega. Po drugi strani pa svoboda govora daje lažen videz, da imam svoje mnenje in da sem zastopan v družbi. Svoboda govora zavaja človeka v mišljenje, da so njegove ideje (najsi bodo pravilne ali napačne), uveljavljane v družbi in da so del družbe. Tako se človek pogosto zaloti v mišljenju, da se družba obrača na njegovo stran, če le dovoljkrat sliši afirmacijo njegovih idej. To po drugi strani vodi v pasivizacijo in nedejavnost. Če se kdo spominja domoljubnih spletnih forumov iz prejšnjega desetletja, potem se spominja zelo pogostega sentimenta: če nam vzamejo internet, gremo pa na ulice. Mi lahko to prevedemo: če nam vzamejo možnost izražanja, bomo pa nekaj realno spremenili in se za nekaj dejansko borili, a dokler lahko govorimo, zgolj mislimo, da spreminjamo.
 
In zato je treba iz povsem praktičnega razloga zastopati pozicijo zoper svobodo govora. Najprej iz načelnosti, ker vemo, da je svoboda govora v resnici zakrinkana socialna neodgovornost in nihilizem. Potem pa tudi zato, ker vemo, da dokler nam bodo liberalci, ki danes zmagujejo na vseh področjih, pustili svobodo govora, toliko časa, se ne bo spremenilo nič.
 
Poglejte njih same. Liberalci nekdaj niso smeli niti črhniti čez reči, ki so nam svete. Nekdaj so bili njihovi nazori zasmehovani in preganjani. Svoje umazano, razdiralno delo so morali skrivati in znano je mnogo razsvetljencev in liberalcev, ki so ponižno zanikali svoje besede in se posuvali s pepelom, ko so prišli njihovi nazori na svetlobo dneva. Zato so posvetili vse napore temu, da so počasi in zagrizeno, s satanskim sovraštvom in velikimi napori začeli svoje napadanje in uničevanje naše stare Evrope. Zahtevali so svobodo govora, zelo previdno. Ne zato, ker bi verovali, da je to neka absolutna in univerzalna pravica, marveč zato, ker so vedeli, da bodo le tako lahko sesuli naš red. In naveličani in siti, zavaljeni monarhi in aristokrati so jim to dopuščali. Ničvredna modra drhal, ki je izgubila stik z zemljo in trpljenjem jim je to dopustila.
  
Zato je povsem praktičen razlog, da moramo biti zoper svobodo govora, ker vemo, da le tako se bo pokazala vsa absurdnost in le takrat, morda, se bo začelo kaj spreminjati in se bo sprožila kakšna realna reakcija na razdiralno in uničujoče delo, ki je malodane že uničilo vso Evropo.
 

Zakaj smo fašisti? - Uvod v fašizem 4.

Zakaj smo fašisti? Zakaj bi se kdorkoli hotel identificirati z oznako "fašist", kljub temu, da smo do sedaj videli, da je z njo veliko težav. Nihče noče pravilno identificirati tega pojava in tega naziranja. Mnogi mu pripisujejo utelešeno zlo in ga vedno razlagajo skozi prizmo nacionalsocializma in norih ezoteričnih idej post-teozofičnih združenj. In mnogi so takšni, ki jemljejo to oznako, da bi se z njo označili za nore, nasilne in brezkompromisne idiote.

A mi vztrajamo na oznaki "fašizem" in "fašist". Pravimo, da smo intrinzični fašisti in da je fašizem edina možna pozicija naše dobe. Ker je to res in resnično.

Pač ko govorimo o fašizmu, ne pristajamo na tisto, kar fašizem ni, pač pa na tisto, kar fašizem je. In fašizem ni tisto, kar bi si nekdo želel, da bi bil, temveč tisto, kar je v resnici bil in je. Fašizem ni nacionalsocializem, fašizem ni tradicija in fašizem ni moderna, fašizem ni Evola in fašizem ni Rosenberg. Fašizem ni socializem in fašizem ni kapitalizem in fašizem ni "tretja pozicija". Fašizem je fašizem. Fašizem je tisto, kar je Mussolini povedal, da fašizem je in fašizem je tisto, kar mi, opirajoč se na Ducejeve besede, razvijamo dalje in prilagajamo danim okoliščinam, spremenjenega sveta.

Nič na svetu ni zares popolnega, kar je človek ustvaril ali si zamislil. Zato bi tudi le bedak menil, da je pa fašizem nekaj povsem popolnega in brezmadežnega. Tudi fašizem je človekova stvaritev in kot človek, ima tudi fašizem svoje hibe in napake, ki jih je produciral in jih bo še produciral. A kljub temu je fašizem naravnanost k dobremu, lepemu in pravičnemu.
 
Fašisti smo torej zato, ker verjamemo, da je potrebno stremeti k lepemu, dobremu in pravičnemu. Da se je treba boriti za tisto, kar je dobro in zdravo. Za tisto, kar je lepo, zmerno in uravnano. Verjamemo, da je človek, posamezna osebnost, samo posamezna osebnost, ki naj živi lepo življenje, a naj si ne dela utvar, da mu bo v življenju vse postlano z rožami. In naj nikar in nikdar ne zahteva, da se družba upogiba njegovim zahtevam. Človekovo življenje nima svojega cilja v tem, da se otrese vseh težav, marveč, da vse težave prenese in premaga. Človek ni na svetu, da bi negiral življenje in trpljenje, ki ga s seboj življenje nujno prinaša, marveč da bi afirmiral življenje z bojem, trudom in premagovanjem težav in trpljenja.

Zato Mussolini postavlja v samo srž fašistične ideologije stavek: mi smo zoper udobno življenje. Zato, ker fašizem je zdrava in vitalna naravnanost na življenje. Življenje je aktivno, veselo in dinamično, ni zaprto v navidezno absolutnost, marveč je pripravljeno na trpljenje in žrtvovanje. Sprejemati težave, v trpljenju videti način in celo smoter življenja, to je tisto bistveno, kar fašizem človeku ponuja novega in v čemer se tako razlikuje od vseh socialnih in družbenih teorij in praks na levi in desni. V tem se razlikuje tako od komunizma, kot od kakega monarhističnega katolicizma ali pravoslavja.

Fašizem razume, da se je svet spremenil in se spreminja in da se je treba svetu prilagajati  na način, da ne izgubimo tistega, za kar smo se vedno borili in tistega, zaradi česar sploh smo tu in pravimo, da "živimo življenje".

Zato smo fašisti, ker verjamemo, da je človek nepopoln in da ga le korak loči od moralne anarhije in družbenega kaosa. Kajti ta dva sta ponavadi lahko še tako lepo prebarvana in tako lepo zavita, vendar vedno gnijeta in razkrajata družbo od znotraj navzven. Kajti tako, kot človek kot osebnost ne more biti kar prepuščen samemu sebi, da bi živel, kakor se mu zljubi, zanemarjal svoje dolžnosti do sebe in okolice, tako tudi družba ne more biti prepuščena sami sebi. Fašist verjame, da človek potrebuje pomoči, usmeritve, smotra.

Ja, naj se sliši še tako bizarno: verjamemo, da je človek dober le, če se ga v to prisili!

Poglejte si vso propadlost sveta in družbe in videli boste najboljši argument v podporo fašizmu. In tu niti ne govorim o najbolj ostrih in osamljenih ekscesih, marveč o stanju in duhu družbe in sveta na zahodu in vzhodu na povsem splošnem nivoju. Nič čudnega, če v naše države derejo tujerasni tujci, kajti gniloba in razkroj privablja vsakovrstne parazite in mrhovinarje.

Zato smo fašisti. Ne zato, ker bi radi patetične estetike, nasilja, nasprotovanja in ekscentričnosti. Marveč ravno zato, ker nam je vse to tuje in bi radi tisto, kar je dobro, kar je lepo in kar je pravilno. Zato fašist danes obstaja znotraj sveta tako, da najprej samega sebe spreminja v fašista. Samega sebe mora spremeniti v propagandno orodje, v propagandni prikaz, da je kljub vsej grdoti in splošni sprejemeljivosti najbolj čudnih reči, moč ostajati naravnan in se truditi k dobremu, pravemu, lepemu.

Eksistencialistični judaizem - Strastno ljubiti Državo 3.

V svojem političnem razvoju, ki se je paradoksalno začel pri nacionalsocializmu in se prek zmernega konservativnega demokratizma končal v klasičnem, ali kakor jaz temu rečem: intrinzičnem fašizmu, sem logično naletel tudi na vprašanje židovstva in antisemitizma.
 
S samim antisemitizmom si nisem dajal nikoli veliko opravka in sem ga vedno sprejemal kot nekaj inherentnega za vsakega Slovenca in katoličana. Po mojem mišljenju je antisemitizem v smislu odklonilne naravnanosti na judovstvo ena od logičnih izhodišč katoliškega gledanja na svet. Vkolikor si namreč katoličan, s tem že takoj odklanjaš vse druge religije in ideološke koncepte, ki se ne skladajo s katolištvom. Najsi bo judaizem, islam, liberalizem ali staroslovansko poganstvo, vse to je s katolištvom neskladno in vsemu temu smo že po implicitni logiki anti! Torej nasprotni.
 
Vendar pa sem začel že sam pri sebi opažati v tistem času, ko sem bil še ideološko najbližje nacionalsocializmu, da se z židovstvom pretirano obremenjujem. Problem, ki sem ga tedaj opazil je bil ta, da lahko antisemitizem postane nekaj identičnega s semitizmom ali judaizmom samim. Videl sem, da antisemitizem lahko obstaja sam na sebi, vkolikor je le implicitna derivacija nekega konkretnega in koherentnega ideološkega nazora. Vkolikor pa postane lastno ideološko naziranje, postane orodje tega proti čemur naj bi se boril.
 
Veliko let pozneje sem napisal blog Antisemitizem je preživet pojav, antisemitisti pa v službi džihadistov, ki sem ga kasneje še nekoliko nadgradil z blogom Nemčija včeraj, Izrael danes. Potem sem se nehal večinoma ukvarjati z antisemitizmom, ker sem vedel, da sem na spolzkem terenu. To je prišlo potem tako daleč, da so me neki bebci na Twitterju označili za kriptožida ali neke podobne neumnosti, čeravno so oni ti, ki dosledno zasledujejo ideale židovskih subverzij. A to je le dokazalo, da imam prav, ko trdim, da je eksplicitni antisemitizem, ki stoji sam iz sebe nekaj identičnega oz. bolje rečeno dihotomičnega semitizmu oz. židovstvu. Naj razložim.
 
V zgoraj omenjenih dveh blogih sem se skušal opreti na idejo, da bi morali koncept židovske etno-ekskluzivistične države uporabiti za koristno ideološko izhodišče v svojih prizadevanjih, tako nacionalisti kot vsa podobna realno-desna gibanja. Po tem mišljenju torej vzamemo židovsko državo Izrael in jo predstavimo kot kalup za naše lastne nacionalne države. Naše izhodišče bi tako postalo: nič drugega nočemo, kot zasledovati princip židovske etno-države. S tem bi trdili, da židje sodijo v svojo državo in da vsi mi sodimo v naše države, ki so kreirane na način, da pozitivno izključujejo in razločujejo državljane na podlagi njihove etnične pripadnosti, ne pa civilne. Židje po tej logiki ne sodijo v našo državo, temveč v svojo.
 
To je najbolj logično stališče vsakega teoretičnega in praktičnega etno-nacionalizma. A glej, nekaj je narobe! Neizmerno majhna je manjšina med "etnonacionalisti", ki podpira takšno naziranje.  Namesto, da bi trdili: glejte žide, kakšno državo imajo, mi hočemo tudi takšno, nič drugega ne počnemo, kot posnemamo žide; oni trdijo raje: Izrael odpri meje, židje spustite imigrante v svojo državo, nič zidu v Izraelu! Tu se čuti tisti prefinjeni iracionalizem, kakršnega se zavoha v vsakem dualizmu, v vsaki dihotomiji. To je tisto iracionalno naziranje, ki bi sebe vrglo v prepad, če bi moglo s tem potegniti vanj še svoj osovraženi subjekt.
 
Seveda, strinjam se, da židje, državljani evropskih držav, podpirajo imigracije in druge diverzije. To je pač nekaj inherentno židovskega. Židje so kritiki. Oni so gofljači velikih sprememb, ki se razvijejo iz radikalne kritike. To je židovski duh: kritizirati, reducirati, podirati. Poglejte si vse moderne filozofe, ki so si ime pridobili na račun kritike: skoraj vsi so židje. Poglejte si psihoanalitiko, ki ni nič drugega kot spekulativistični kriticizem; to je iznajdba židov. Vendar pa je tu neka pomembna podrobnost! Imigracije podpirajo tudi nežidje, etnični državljani svojih držav. Kajti, in to je najpomembneje, židovske subverzije so vedno simptom in nikoli vzrok.
 
Kakor sem kasneje bolje razumel, se danes ločimo na dve struji: na one, ki menijo, da so židje povzročitelji škodljivih družbenih sprememb in razpada zahodnih narodov, in na one, ki menimo, da so židje simptom in pospeševalec škodljivih družbenih sprememb in zatona zahoda.
 
Sam smatram, da so prvi, torej lahko jih imenujemo: holistični antisemitisti, prav tako škodljivi kot subverzivistični židje sami, saj jih dopolnjujejo. Gre za dihotomijo. Kajti problem holističnega antisemitizma je v tem, da legitimizira židovski vpliv. A bolj pomembno, kot to, probleme išče na napačni strani in jih rešuje na neprimeren način.
 
Jaz sem pri tem velik pristaš Karla Freiherra Von Vogelsanga. Ta pravi, da so židje šiba božja za narode, ki so v svojem srcu postali židje. Mi bi lahko torej tu rekli, da je židovski razdiralni kriticizem, redukcionizem, negizem, šiba za vse nas, ker so tudi mnogi izmed nas okuženi s tem bistveno židovskim naziranjem. Ali mar ne vidimo tudi marsikakšnega sonarodnjaka, bodisi v preteklosti, bodisi danes, kako iz njega veje to čudno gnilo naziranje. Kako skuša s svojim pisanjem in govorjenjem le podirati in nič zgraditi. Kaj pa je bil tisti anti-klerikalizem, ki je zajel našo deželo, drugega kakor židovski duh? Janez Evangelist Krek na več mestih izpriča ravno to. Vse, kar je proti-klerikalnega, za tem se skriva židovstvo. In napačno bi bilo reči: židje so instigatorji, oni začenjajo ta antiklerikalizem, ta bolestni liberalizem, ki z nebrzdanostjo podira eno zgodovinsko institucijo za drugo. Nikakor, oni samo prosperirajo v okolju, ki se okuži s tem ničvrednim naziranjem in potem dalje oni pospešujejo to bolezen. Vogelsang pravi, da židje uspevajo v socialni gnilobi narodov. Če bomo iztrgali žida iz sebe, se bomo osvobodili tudi židovskega vpliva, pravi tudi Vogelsang, narod, ki ohrani krščanske temelje v politiki in morali, je varen pred židovskim vplivom.
 
In če se sedaj ozremo po teh holističnih antisemitistih, ki praktično ne govorijo nič drugega kot o židih, ali ne vidimo v njih tega židovskega duha? Ali niso ti holistični antisemitisti bistveno židovski? Kdo od njih bi se bil pripravljen odpovedati raznim 'pridobitvam', ki so zrasle v kriticističnih židovskih zeljnikih? Ali ne vidimo v njihovi strupeni kritiki krščanstva eno samo židovstvo? Antisemitisti so danes prava mimika židovstva. Nobenega pozitivnega, afirmativnega naziranja niso sposobni, le negativno, razdirajoče.
 
Kajti problem židovstva, kakor ga vidim jaz sam je v tem, da židovske diaspore nikoli niso imele nekega eksplicitnega svetovnega nazora, neke eksplicitne ideologije, ki bi želela uravnati svet po nekem principu. Ker so vedeli, da niso del narodov, da nimajo možnosti zgraditi nič realnega in konkretnega, so na svet vedno gledali redukcionistično, pretirano banalistično, skratka: kriticistično. Sam ne verjamem, da imajo židje neke skrivne načrte, kako bi uničili zahod in podjarmili vse zahodnjake ali jih celo eradicirali, ne, sam sem mišljenja, da oni sploh nimajo nekega eksplicitnega namena, in to se mi zdi veliko hujše in usodnejše. Zaradi svoje pregnanosti in tujosti so postali filozofje absurdnosti banalne realnosti. To jih dela za razdiralce.

Holistični antisemitizem je podoben temu. Samo nasprotuje židovstvu iz česar pride kmalu v kritiko liberalizma in od tam v kritiko krščanstva. Značilno je za te antisemitiste, da so redukcionisti v smislu, da so prepričani, da je resnica v sestopanju, v razstavljanju, v razdiranju. Zato je ta holistični antisemitizem pogosto povezan z raznoraznimi teorijami zarote, ker je v samem sebi židovsko-kriticističen.
 
Sam sem že zgodaj v življenju začutil stud in kasneje sovraštvo do takšnega kriticizma, ki je v resnici infantilen. Sprva sem to zasovražil pri Nietzscheju in splošnemu ateizmu, ker sem prišel do spoznanja, da je to nekaj najenostavnejšega. Kako neizmerno lahko je nasprotovati, iskati logične nedoslednosti in podirati. A zgraditi je veliko težje.
 
Danes je pač vprašanje židovstva doseglo že takšne višine, da človeka utruja že sama misel nanj. Danes se vse presoja v relaciji ali je naklonjeno židom ali jim je nasprotno. Iz tega razloga imam sploh odklonilen odnos do vsega, kar daje pretirano pozornost židovstvu, bodisi pozitivno, bodisi negativno. Zgodovina sveta se ne vrti okrog židov, oni niso nekaj za kar bi se bilo potrebno posebej obremenjevati. Emancipacija židovstva in posledično vpliv židovstva je vedno sledila propadu krščanskega reda in liberalizaciji. Vsako postavljanje židovstva v jedro svojega bistvovanja, bodisi iz nasprotovanja, bodisi iz podpore, pa je eksistencialistični judaizem. Zato je treba predvsem izločiti žida iz sebe.
  

 

Odkrivajmo simbole - Strastno ljubiti Državo 2.

Knjiga, ki ji jaz pripisujem veliko vrednost v smislu, da mi je pomenila neko osnovo za moj odcep v razmišljanju proč od demokratsko-liberalkonservativne moderne misli, je gotovo ta z naslovom "Odkrivajmo simbole", avtorja Alfonsa Rosenberga. Ta knjižica, ki sicer ni nekaj, kar bi človek vzel v roke in bi mu spremenilo gledanje na svet in ga usmerilo v pravilno gledanje vseh stvari, je meni osebno pomenila nek prelom.

Čeprav je sicer knjižica zasnovana kot nek uvod v meta-simboliko, intrinzično simboliko človeštva in njegovega zretja v svet, pa je implicitno vendarle kritika modernega, če imamo z "modernim" v mislih post-razsvetljensko, redukcionistinčno in banalistično bivanje zahodnega človeka v zadnjih stoletjih.

Alfons Rosenberg je bil nemški žid, ki se je spreobrnil sprva v protestantizem, kasneje med drugo svetovno vojno pa še v katolicizem.

V knjigi Rosenberg strnjeno in jasno pove nekatere zaključke, ki bi jih težko našli v katerikoli knjigi izdani leta 1987. Tako denimo naj naštejem le nekatere:

"Toda z renesanso, ko ni več v ospredju predsokratično-mitično, temveč abstraktna logika izumrle grške kulture, se vedno bolj uveljavlja 'stvarna' podoba sveta, ki sloni na poznavanju vzročnosti naravnih zakonov. To pa je končno vodilo k razboženju sveta in k razčlovečenju človeka. Tudi krščanstvo se je podalo v ta preobrat, ki je slednjič vodil v revolucijo. Najprej se je sicer upiralo, kot to kaže ravnanje Cerkve v primeru Galileja, ki ga danes sicer precenjujemo. Človeka je vedno bolj pritegovalo vse, kar je povzročalo prevrat vrednot. Najglobljih posledic tega pa Cerkev dolgo ni predvidela."

V tem kratkem odstavku, napisanem leta 1984, tako Rosenberg pove toliko stvari, za katere so morda prej, gotovo pa kasneje, mnogi potrebovali dolge traktate in razdrobljeno in ekscentrično miselno tavanje. Rosenberg v tem kratkem odstavku pove več kot vsa neoreakcija (NRx) težko pove v vseh svojih dolgovezenjih in lovu svojega lastnega repa širom interneta. Tudi ravno zaradi Rosenberga sem tako vedno čutil nekakšno nestičnost z "intelektualci", ki sem jih srečeval tako v branju raznih katoliških revij in filozofskih knjig, kot tudi kasneje v branju in interakcijah na internetu.

Medtem, ko mnogi še danes skušajo razvozlati izvore težav in problemov, sem jih sam že videl ravno pri branju Rosenberga ali kasneje npr Guardinija. Če bi vzeli v roke Rosenberga, bi jim bilo mariskaj prihranjeno.

Če razčlenimo zgornji odstavek, dobimo iz njega več uvidov: negativne lastnosti grške kulture, za katero Rosenberg uporabi izraz "izumrla grška kultura", kar je zelo podobno kritičnemu odnosu Theodorja Haeckerja do vidikov antičnih Grkov, za katere ta Nemec pravi, da je malo katera kultura tako povsem izginila iz obličja zemlje, kot antična grška. Dalje, negativne lastnosti renesanse, implikacija, da je pozitivizem in naturalizem pomenil bistven hendikep za našo kulturo. Dalje opozori na "razboženje sveta", kar direktno poveže z "razčlovečenjem človeka", s čimer implicira negativen pogled na današnji moderni razvoj. In potem omeni "revolucijo", kar je zelo zanimivo, saj z njo ne misli npr. na komunistično revolucijo, marveč s tem izrazom zaznamuje splošen odmik od tiste krščanske linije, ki je ustvarila Evropo. Sam sem to pred leti imenoval "velika liberalna revolucija", a je ta izraz najbrž nezadosten in reducira vso implikacijo, ki jo izraz "revolucija", v resnici vsebuje. Ta "revolucija" je tisto v čimer se nahaja denimo naziranje Justina Stanovnika o uporu "non serviam". Pač Rosenberg z njo misli še veliko več.

Dalje Rosenberg omeni določene probleme ali delno krivdo Cerkve, ki se je podala ali bila posredno udeležena v temu hiper-humanizmu. In brez vsakega zadržka mimogrede omeni, da je Galileo "precenjen". Nakaže problem "prevrata vrednot", v katerem moramo iskati vzroke naših težav itd. Skratka v tem kratkem odstavku je povedano toliko stvari, da človek kar težko verjame.

A kar Rosenberga dela posebej zanimivega in koristnega je tudi njegov strikten pogled na stvari in tako denimo v svojem oziranju po "odkrivanju simobolov", tudi jasno opozori na problematičnost Carla Gustava Junga in Sigmunda Freuda, kljub temu, da je bil Jungov znanec in jima priznava koristnost pri odkrivanju simbolike.

Naslednja zanimivost Rosenbergovega pisanja je tudi v tem, da on ne piše o "duhovni katastrofi", kakor on to imenuje, tako da bi začel s tem in to postavljal v sam center svojega pisanja in razmišljanja, s čimer bi imel videz bodisi ničeve sentimentalnosti bodisi obsedenosti z obupom. Njegov tekst se ukvarja s točno določeno temo in medtem naniza probleme in stanja, kakor da bi bila povsem razvidna in jih šele potem posredno raztolmači bralcu. Rosenberg poleg "duhovne katastrofe", govori o "razdoru zahodnega duha", "duševnih 'kužnih' boleznih". V vsem tekstu je prisotna pristna katoliška otrtodoksnost, prav tisto, kar bi lahko trdili, da je bistveno: da je svet ustvarjen za človeka in, da je človekova duša po naravi krščanska. Torej ravno tisto, kar poudarja tudi Guardini. Rosenberg napade tudi protestantizem in tako v resnici privede vso stvar od začetka do konca. Antika, renesansa, humanizem, protestantizem, moderna.

Knjiga sama na sebi je dokaj težka v smislu, da govori o simbolih, ki niso znaki, temveč so tiste globlje podobe, ki jih gledamo z duhom. Težko bi odgovoril na vprašanje, o čem zares govori ta knjižica. Sam smatram, da govori o simbolih v smislu gledanja na arhetipe o katerih govori Jung, s tem, da jih Rosenberg dojema kot duhovni jezik, duhovno govorico realnega Boga, ki je naš troedini Bog, ki je poslal svojega Sina in ki je postavil sveto katoliško Cerkev. Rosenberg se tega drži z gorečo in neomajno "ortodoksnostjo", z razliko od mnogih katoliških avtorjev, ki radi ob teoriziranjih, verske resnice pospravijo v predal in veselo izstopijo iz okvirjev katoliških resnic.

Rosenberg postavlja križ v sam center vse simbolike in ga imenuje za "simbol vseh simbolov". Zanimivo pri tem je, da posveti celo podpoglavje kljukastemu križu, pri čemer na nobenem mestu niti z besedo ne omeni kakršnekoli moderne uporabe tega simbola, kar naredi to pisanje toliko bolj zanimivo, saj ne čuti nobene potrebe, da bi govoril o nemškem nacionalsocializmu ali čem podobnem.

Naslednji odstavek iz te knjižice, ki je sicer vzet iz Rosenbergove knjige Die Welt im Feur (Svet v ognju), in je naveden le v prevajalčevi spremni besedi, je odkar sem prebral to knjižico vedno spremljal in delno oblikoval moje gledanje na svet.

"Pripadamo pokolenju, ki doživlja vojne, revolucije, inflacije; laž, verolom in spremembo vseh načel, ki morajo držati kot pravila narodov in svetovnega dogajanja. Staro pada in nekaj novega še ni nastalo."

Zapri računalnik in počakaj, da gre vse k vragu - Strastno ljubiti Državo 1.

Naj začnem na koncu. Zadnje čase zelo malo objavljam na teh blogih in kdo bi pomislil, da sem enostavno izgubil interes, naredil križ čez vse skupaj in se začel poditi za še manj pomembnimi rečmi. A temu ni tako. Res je, da je sedaj moje življenje veliko bolj zasedeno in imam veliko manj časa kot še pred letom, a vendar težko opišem kolikokrat v zadnjih sedmih mesecih sem se usedel za računalnik in skušal spisati nek blog. Ničkolikokrat sem videl kaj kar me je nagnilo k pisanju, ali prišel do kakšenega uvida in se lotil pisanja. Veliko je teh nedokončanih blogov, ki niso objavljeni, so pa začeti. Čemu je tako?

To predvsem izvira iz mojega zaključevanja svetovnega nazora v nekaj, kar sam imenujem "vanitasizem". To prepričanje bazira na logičnih zaključkih mojih spraševanj, iskanj in teoriziranj. Kar pa je v tem kontekstu pomembno je le to, da sem skladno s tem naziranjem prišel tudi do uvida, da se nima smisla ničesar spreminjati, ker smo v zatišnem času, ki bo trajal relativno dolgo, v njem pa bo prišlo do ekstremizacije absurdov, kar se bo sprevrglo v krizo iz katere bo potem izšel nek red. Jaz sam pri tem ne morem storiti ničesar, kot da morda pripravim nek kompakten svetovni nazor in ga ponudim v teoriziranje in kritiko, da bi s tem nekoliko doprinesel k tisti eventuelni restvaraciji, ki bo sledila, ko bo to obdobje prešlo. A mene najbrž tedaj niti ne bo več tu, ker človeška življenja so kratka in nepomembna gledano zgodovinsko, pa tudi če bi bil, ne bi imel nikakršnega mesta v tistem kritičnem toku, ki bo preobrazil družbo.

Tako sem se pred kratkim usedel za računalnik, da bi na tem mestu spisal blog v katerem bi kritično opozoril na glamurizacijo in fetišizacijo samomora in pedofilije, ki se pojavljata v medijih in družbi trenutno in zadnjih nekaj let. Blog sem začel s svojim lastnim prepričanjem, da vedno velja tista, menda Nietzschejeva, trditev, da ako zreš v brezno, bo brezno pogledalo vate. Sam sem se tega izreka v življenju vedno držal in nisem želel zijati v grde in absurdne ekscese, ki jih posebej v zadnjih desetletjih in stoletju producira človeštvo. Prepričan sem, da se je treba takšni grdoti ogniti, kljub temu da ji aktivno nasprotujemo in jo želimo pokončati, vendar ne zijati vanjo! Zato sem rekel, isto velja za to fetišizacijo pedofilije in posebej še samomora, ki ima v naši družbi naravnost značaj glamurja in vsak samomorilec je smatran za junaka, ki ni nič kriv za svoje dejanje, le okolica je kriva, delodajalec, družina, mediji, politika -- ti so krivi, da se nekdo umori, tako nam pravijo. Ampak sem si rekel, kaj pa bo ta blog doprinesel k čemur koli? Nič. Družba bo še dalje glamurizirala samomor, pedofilija bo še naprej obravnavana kot nekaj privlačno-žgečkljivega, kar mediji izkoriščajo z bombastičnimi naslovi in mase klikajo nanje. Karkoli napišem ne bo zares spremenilo česar koli. Zato, sem si rekel, zapri računalnik in počakaj, da gre vse k vragu.
  
Ne poznam povprečnega bralca in uporabnika interneta, a sam težko berem novic, ki jih redno producirajo levičarski in v zadnjih letih še posebej "desničarski" mediji. Namreč tiste novice, ki govorijo o največji grdoti človekovega delovanja v svetu. Ali je v meni ostalo nekaj tiste "klerikalne" naravnanosti, ki je že v devetnajstem stoletju nasprotovala takemu časnikarstvu, ali pa sem enostavno preobčutljiv,

Zdaj je prav, da gre vse narobe v državi, družbi, narodu, Evropi, svetu. Prav je, mora iti narobe. Ker le če bo šlo vse narobe, se bo sesul ta trenutni liberalistični "totalitarizem". Najslabši in najmanj koristni so ti, ki skušajo nekaj na pol popravljati in dajejo lažno sliko, da nasprotujejo temu liberalizmu, npr. italijanska desnica, ruska plutokracija, madžarska desnica itd. To so liberalistični mameluki, pa če to hočejo biti ali ne, kajti oni zaustavljajo drvenje v prepad, kot človek, ki skuša zavirati avtomobil na spustu tako, da z nogo, ki jo moli skozi vrata, drsa po vozišču. Prej, ko bo šlo vse k vragu, prej bo prišlo do propada iz katerega bo nastala naravna in organična radikalna opozicija liberalizmu, ki bo ta liberalizem zatrla.
 
Takšno naziranje pač ni aktivni "accelerationism", niti ni pasivnost ali resigniranost. Mi lahko še vedno aktivno živimo svoja življenja, še vedno se borimo in skušamo spreminjati, vendar tega ne počnemo v maniri vkomponiranosti v ta docela zblaznel sistem, marveč moramo postajati duhovna avantgarda, ki živi življenje v bojeviti (kontra)revolucionarni naravnanosti na svet in družbo. To je junaštvo nasprotovanja in zaničevanja vsega pomehkuženega, udobnega in ničevega, kar v človeku sploh sproža instinkt, da soustvarja liberalizem. Razumevati življenje kot borbo, kot nenehno stremljenje k dobreu vkljub vsem težavam in trpljenju, to je tisto, kar nam daje smisel sredi tega ničvrednega bivanja. "Mi smo zoper udobno življenje!" recimo za Mussolinijem.
   

Strastno ljubiti Državo - interludium

Miselna lenoba je produkt produktivnega, polnega, zanimivega življenja. Kdor ima zanimivo življenje, kdor izkuša veliko novih reči, potuje, skrbi in se ukvarja s svojo družino, tak človek je intelektualno gledano zaostal. Globina misli takega človeka ne seže globlje od zelo banalnih retoričnih izhodišč in naziranj, ki jih je mimogrede kje pobral in jih ne zna razložiti.

Na drugi strani je človek, katerega življenje je prazno, nezanimivo, dolgočasno in recimo povsem iskreno: osamljeno, intelektualno zelo razvit. Globina njegove misli sega včasih v nedoumljive globočine. Tak človek presoja stvari na precizen in artikuliran način. Zanj je vsaka stvar predmet globoke refleksije in tak človek ustvarja povsem drugačen pogled na svet.

Tako denimo so bili vedno najboljši misleci, najbolj produktivni duhovi tisti ljudje, ki so bili realno gledano osamljeni, njihova življenja so bila prazna in nezanimiva. Bili so to ljudje, ki niso imeli družin in njihovo socialno življenje se je vedno vezalo na ozke pašnike intelektualnega kroga v katerem so obstajali. Immanuel Kant, Soren Kierkegaard sta samo dva primera.

A naravnost bizarno bi se bilo vpraševati, kateri človek je boljši. Jasno je, da prvi. Drugi človek je samo produkt te čudne kuge, ki nehote zadane človeka, če ni dovolj pozoren v svojih mladih letih.

Seveda ni rečeno, da socialno zelo aktiven človek ne more imeti globokih idej in časa za premislek in prav tako ni rečeno, da človek, ki je osamljen in katerega življenje je prazno in nezanimivo, nujno producira globoke misli. Nikakor. A eno je vendar gotovo. Tak človek, ki je osamljen in katerega življenje je prazno, je nehote podvržen temu, da mu misli vse pogosteje in pogosteje zahajajo v globoka eksistencialna vprašanja.
 
V nadaljevanju bom predstavil nekaj lastnih vprašanj, ki so se mi skozi leta porajala in na katere sem našel tako ali drugače odgovor. Ta razmišljanja bodo torej nekoliko bolj osebne narave in si kronološko morda ne bodo sledila v pravem vrstnem redu, četudi je sicer to cilj.
 

 

Mit o provincionalnih liberalcih

Ena bolj zanimivih stvari v slovenskem (meta)političnem prostoru je tisto, kar sam imenujem "mit o provincionalnih liberalcih". Namreč, pri nas obstaja mišljenje, da naš "demokratični prostor", torej politika sama, kakor je formalno razvidna v obstoječih strankah, zelo odstopa od "zahodnega" ali "evropskega" demokratičnega prostora. Velikokrat nas različni avtorji prepričujejo, da smo izredno posebni v tej in oni stvari. Da so naši konservativci denimo drugačni od evropskih konservativcev in da se naši liberalci bistveno razlikujejo od evropskih liberalcev. Pa tako naprej in tako dalje.
 
To dogmo sem tudi sam večkrat bral in si nisem dajal veliko opravka z njo. Bil sem prepričan, da mora že nekaj biti na njej, če jo pišejo najimenitnejši avtorji. Zelo neprimerno bi bilo, če bi se spraševal o njeni pravilnosti, mar ne? No, povedano enostavno: ta dogma o drugačnosti našega demokratičnega prostora od evropskega demokratičnega prostora je neresnica in neumnost.
 
Najbolj mi je ta dogma v oči padla pri pokojnem profesorju Justinu Stanovniku, ki je v uvodniku v revijo Zaveza velikokrat napisal, da so bili naši predvojni liberalci in logično po tej percepciji tudi postkomunistični liberalci, nekaj bistveno različnega in drugačnega od zahodnega liberalizma. Stanovnik je trdil, da so zahodni liberalci bistvena prvina vsake prave demokracije. Naši slovenski predvojni liberalci pa so bili "provincionalni" v smislu, da so bili strupeni antiklerikalci. Ta njihov antiklerikalizem jih je, po Stanovnikovo, pahnil v sodelovanje s komunisti in jih konec koncev tudi odpravil. Češ: bili so tako noro antiklerikalni, da so sodelovali s komunisti, čeprav so vedeli, da bo komunizem liberalce odpravil.
 
Vendar ta teza sploh ne zdrži. Antiklerikalizem ni neka muha provincionalnih slovenskih liberalcev, temveč fundament kateregakoli liberalizma. Antiklerikalizem v tem smislu ni provincionalizem, marveč globalizem liberalizma. In težko je verjeti, da bi Stanovnik res lahko vedel za kakšen liberalizem, ki ne bi bil antiklerikalističen.
 
Seveda je logično, čemu je Stanovnik vztrajal, da so bili naši slovenski liberalci bistveno različni od zahodnih liberalcev. On je verjel v "demokracijo". Demokracija je bila po njegovo imperativ civilizacije. In kakšna neki bi bila ta demokracija, če ne bi imela v sebi treh struj, ki si podajajo žogo? Namreč konservativcev, socialdemokratov in liberalcev? In zato je potem on trdil, da so liberalci pač logična in potrebna sestavina zahodne civilizacije.
 
Vendar to ni pomembno, pomembno je, da ni res, da pa ti zahodni liberalci niso antiklerikalistični in ne bi postali prav enako samodestruktivni, če bi imeli priložnost za to samodestrukcijo. Naši slovenski liberalci so se praktično vsega naučili v tujini in vsi to vemo. Vsi vemo, da so samo mimikirali, posnemali in ponavljali zahodno liberalno propagando. Vsi vemo, da so bila njihova retorična izhodišča, njihove teme, ki so jih načenjali, problemi, o katerih so govorili... enostavno prinešeni iz zahoda in tu umetno prikazovani kot nekaj, zaradi česar se je treba obremenjevati.
 
Kako bizarno torej, da nas pa prepričujejo, da so bili pa naši liberalci "provincionalni". Kakor da bi res zmogli toliko intelekta, da bi izumili kaj novega. V resnici je bilo vse samo prevedeno iz nemščine in francoščine ter italijanščine ter tu prodajano po liberalnih časopisih, okitenih z domoljubnimi imeni.
 
A mi še vedno mislimo, da smo pa v tem nekaj posebnega. V resnici smo posebni le v tem, da je bil liberalizem uvožen v slovenski narod in je bil torej invaziven, tuj, ne pa provincionalen v smislu, da bi bil tako zelo "slovenski", da bi bil posebej antiklerikalističen. Liberalizem je bil siljen, z močno propagando s težavami uveljavljen najprej med dekadentnim meščanstvom in potem s še večjimi težavami razpasen med delavstvo in potem med kmetstvo.
 
Nekoč v prihodnosti bom naredil nek izčrpen oris, kako se je začela ta ničeva bolezen širiti med slovenskim narodom.
 
Namreč pred kratkim je prišlo tako, da se je na Twitterju delil moj blog z naslovom Hlapčevski nacionalizem. V njem sem nakazal škodljivost Cankarja za naš narod. Nakazal sem, da je bil on glavni proponent t.i. "hlapčevske miselnosti", ki očita lastni narodni preteklosti "hlapčevskost", medtem ko je v resnici le sama "hlapčevska", ker ne zna videti in ljubiti veličine svoje narodne preteklosti. Pa se je našel nek cepec, ki je očitno nekaj let nazaj kupil pametni telefon in ima dostop do Twitterja, da lahko potem rešuje ljudi iz brezna "kaviaržidokominternizma". In je rekel: "poslušaj, mar ne veš, da so Cankarja prebutali, ker je bil tako silno naroden in ni maral velikosrbskosti?"
  
In to je tista čudna bolezen, ki je okužila del našega naroda. Češ, če je nekdo "ljubil narod", je pa že povišan v nebo in odvezan vsega, kar je morda storil narobe. Nikogar ne zanima, kaj v tem "ljubiti narod", sploh pomenita ta pojma: "ljubiti" in "narod". Namreč, moja velika želja je in moj velik trud je posvečen temu, da bi več ne jemali besed, kakor da imajo fiksen pomen in ne bi mogle pomeniti enemu to in drugemu ono.
 
"Narod" je samo beseda. In če se nekje najde človek, ki reče "jaz ljubim svoj narod", ga sam še nimam za narodoljuba ali domoljuba ali nacionalista. Kajti ne vem, kaj on misli z besedo "narod". Ali misli samo trenutno živeče ljudi, ali misli samo narod od leta 1945 dalje, od 1941 dalje, ali misli, da je naš narod bival v ruskih stepah že 40 000 let, ali pa dejansko misli narod, ki je res narod. Namreč tisti narod, ki ga sestavljamo mi, naši starši, njih starši, njih starši, njih starši, njih starši, njih starši... tisti narod, ki je postavljal te cerkve in kapelice, tisti narod ki je obdeloval to zemljo.
 
Nikakor ni dovolj, da rečemo: ljubim narod, pri tem pa imam v mislih neko abstraktno kreaturo nadnarodne rase iz neke ruske stepe. Ali pa da imam v mislih neko prihajajočo veličino. Ne. Ljubiti narod pomeni ljubiti svojo določenost, ljubiti določenost svojih starih staršev in njihovih starih staršev. Tu se začne narod, ne pa v ruskih stepah, Karantaniiji, Vidmarjevi vili ali zmagi nekega športnika. Narod je v tem, da nisi bistveno različen od svojih prednikov.
 
In ta čudna liberalistična miselnost, ki negira realen narod ter ponuja neke prikazni je kuga Slovencem. Ta kuga ni provincionalna marveč je tuja, vnešena v naš prostor in bistveno liberalna.