Od judov kaj (1859)

Od judov kaj

"Tako imenovani časnikar Rogač", 1859

(Urednik: Luka Jeran, 1859)

^{Marie-Alphonse Ratisbonne (1814-1884)}

Po neštevilnih ulicah visociga Dunaja je res marsikaj viditi, kar se drugod ne vidi in viditi ne more, ker Dunaj ima vse dobre in slabe lastnosti veliciga mesta na sebi — je človeško mravljiše; kakor pridni mravljinci, ljudstvo vse križem hitama dirja, tode zlasti za tistim, od kteriga govori sv. evangeli, rekoč: Haec omnia adjicientur vobis. Vse druge pa v tej zadevi prekose, kakor povsod, tudi tukaj tisti blaga željni, denarja lačni mravljinci, ki jim pravimo judje. Vsiga druziga na Dunaji ne omenim, ne katolištva, ne krivoverstva in nejeverstva, vam ne bom popisoval ne cerkveniga ne družinskiga življenja — kakoršno povsod, takošno tudi tukaj po vsih mogočih razmerah: glede cerkveniga življenja bi se Slovenci tu komaj kaj učiti mogli, glede družinskiga pa — zraven bogastva medleva grozna siroščina; zraven gizde nar veči pomanjkanje z vsimi nasledki z obeh strani. Na vsak vogal bi utegnil pod ulično ime še postaviti: Misericordia tua. Domine, quia non sumus consumpti! — Na Dunaji tedaj je veliko Abrahamovca viditi, kolikor po vsim Krajnskim ne, i kakošno de je po vnanjim to ljudstvo, morde vedo tisti, ki pridejo v Ljubljano na somenj; ker takrat tudi kaka dva juda pred šolami svoje blago razpostavita. Za druge pa to ljudstvo nekoliko popišem. Slabotno je in šibko. Zakaj? Ker večidel v nesnagi živi, se premlado ženi in moži, in le pri sorodnih (zato pa tolikanj radi keršanske posle v službo jemljejo, ker jud pri težkih delih neki ni za nobeno rabo). Sicer ima moški spol, eden ko drugi, černo pokrivalo, zarašen obraz, z dolgo brado, in z dvema ferkočinama ob sencih. Navadna zgornja obleka je černa ali sivkasta hala do peta, večidel umazana, verh nje pa ravno taka pasica. Tak je jud po vnanjim, in namenil sim se, vam ravno od tega juda nekoliko sporočiti. Nagnila me je k temu undanja daničina opomba, de za vse druge krivoverce in nejeverce molimo, samo za jude mende še ne. Povem, kar znam. Ako se ni še bratovšina v stanovila, se pa vsaj nje osnova pripravlja. Marsikomu je znano ime jezuita Ratisbonna: bil je jud, in po čudeži, kakor sam piše, v katoliško cerkev pripeljan. Ko se je namreč zlo togotil nad svojim bratam (ki je bil že popred keršansko resnico spoznal), in je proti kat. cerkvi z besedo in z djanjem svojo sovražnost razodeval, ga jc vender nekdo pogovoril, de naj si dene na vrat svetinjo Matere Božje z molitvijo vred, s. Bernarda "Meinorare." Posmehoval se je temu, pa vender storil po prijatlovi volji. Kmali potem pride z družbo v cerkev v Rimu, in tukaj se mu v vsi svetlobi kraljice nebeške prikaže Mati Božja; njegova terdovratnost se spremeni v serčno gorečnost do katoliške vere, in kmalu stopi med jezuite, med kterimi je živel do lanskiga leta. Ker pa so se mu njegovi oslepljeni sorodni bratje judje tolikanj smilili, si nameni z Božjo pomočjo bratovšino osnovati s to namembo, de bi se zanje molilo in njih spreobernjenje, kolikor mogoče, spridama pričelo in pospeševalo. Ker se pa pravila jezuiškiga reda s tem ne strinjajo, so ga njegovih redovniških obljub odvezali, de se bo mogel svobodno iti neoviran ves temu usmiljenimu delu posvečevati, kar mu Bog daj in pomagaj Devica Marija. Bral sim poziv do vernih kristjanov, de bi molili za spreobernjenje judov, ki je takle: "Neprenehama se moli za spreobernjenje malikovavskih in od cerkve ločenih ljudstev. Vender pa je narod, — milovanja vreden — ki ga morde preveč pozabljamo v svojih molitvah: Izraelci so, bolj znani po navadnim imenu: judje. Zakaj bi tudi za Izraelce naša pobožnost ne skerbela. In toliko bolj, ker je sveta družina tega rodu in ker mora vsaka daritev storjena za spreobernjenje tega ljudstva Jezusovo, Marijno in Jožefovo serce razveseliti. — Tedaj z molitvijo in s postam pri Bogu prosimo, de bi Izraelce odrešil tistiga mutastiga duha, ki jim brani, de ne spregledajo in ne spoznajo naše sv. vere; in de bi Gospod tiste tolažne besede do njih govoril: 'Zlil bom čez vas čisto vodo in očišeni boste vsih svojih pregreh. Dal vam bom novo serce in vlil v vas noviga duha; vzeti hočem iz vašiga mesa kamnito serce, in dal vam bom meseno serce; storil bom, de boste hodili po potu mojih zapoved.' Eceh. 36. Molitev: Gospod, Bog Abrahamov, Izakov in Jakopov, ki si zmed vsih narodov Izraelce si izvolil za svoje ljudstvo in svoj delež, spomni se nesrečniga stanu, v kterim toliko časa že zdihujejo: napajani so s sramoto in z zaničevanjem, ker so tvojiga Sina Jezusa Kristusa umorili. Oni ne spoznajo ne svoje zmote, ne svoje slepote. Prosimo toraj zanje tvojiga usmiljenja, Gospod, in tvojiga razsvetljenja. Odpri svojo usmiljeno ljubezen zgubljenim ovčicam iz hiše Izraelove, de se vernejo v hlev praviga Pastirja, in de bo zgubljeni sin zopet našel Očetov dom. Usliši, Gospod, naše prošnje. Združimo jih s prošnjami njih spreobernjenih bratov in z zasluženjem križaniga Jezusa Kristusa ki je rekel: 'Oče, odpusti jim, ki ne vedo, kaj delajo!' Vzemi vender od njih serc zagrinjalo, de bodo z nami spoznali našiga Gospoda Jezusa Kristusa Amen." — Podpisan je Ignaci Samhiri, patriarh Antiohijski v Sirii. Kaj več nisim pozvedil.

Ako to velikansko početje Ratisbonnovo, za ktero ga more le pregoreča ljubezen do Boga in do bližnjiga vnemati, s pravovernim očesam pogledamo in v duhu katoliške cerkve premislimo, se resnično nekaciga strahu in stermenja ne moremo znebiti. Tedaj to ljudstvo, ki mu je prekletstvo Božje in hlapčevstvo na čelu zapisano, — to nesrečno ljudstvo, ki mora—od Boga obsojeno — pričanje dajati Sinu Božjimu in njegovi nevesti, sveti cerkvi, do konca sveta, ker je kričalo: "njegova kri pridi čez nas in čez naše otroke;" — to ljudstvo, nad kterim se previdnost Božja čudovito razodeva, nad kterim ostra šiba neskončne pravice nenehama šviga, to ljudstvo tedaj v zveličavno naročje sv. cerkve napeljevali, večno prekletstvo od njega odvaliti; koga le nekaka strahota ne obšine, kadar sliši od taciga početja, de hoče namreč slaba revna stvar človeška z orožjem molitve in goreče ljubezni vsemogočno roko pravičniga Boga znad nesrečniga in tako očitno tepeniga ljudstva odmakniti? Kdo ne ve, de celo sveta cerkev, ki je prečista nevesta Kristusova, pri kterim in po kterim vse premore, vender celo ona, pravim, ravno glede judovskiga ljudstva na veliki petek z nekako sveto grozo svojo molitev opravlja; ko namreč moli za vesoljni svet, za vse stanove in narode, in povsod na koncu molitve velemočni Amen pristavi, si pri molitvi za slepo in nezvesto judovsko ljudstvo ne upa Amen pristaviti, ravno ko bi čula Očeta svojiga križaniga Ženina, ki ravno zdaj svojo kri preliva za grešno človeštvo, ravno ko bi slišala glas njegov: "Ne delaj mi sile, saj vidiš, kdo mi je Sinu na križ pribil; spomni se, de se je to ljudstvo samo v moje strašno maševanje obsodilo 'za vekomaj!'" — Kdo nadalje se ne spomni Kristusovih besed Mat. 6. 24. "Nihče ne more dvema gospodama služiti; ali bo namreč eniga sovražil in eniga ljubil, ali se bo eniga deržal, in eniga zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu." To je gotovo pomenljivo, de je Gospod vsimu Božjimu nasproti postavil ravno mamona — bogastvo: "Ali se bo eniga deržal in eniga zaničeval!" In komu ni znano, de je ravno judu za mamonam pohajati tako prirojeno, kakor druzim Božjim stvarem jesti in piti. In de ga je pravični Bog ravno tej kugi, lakomnosti prepustil, kaj naj to pomeni? Naposled tudi pri njem enaciga hrepenenja po dušni resnici in po odrešenji, kakor pri druzih krivoverskih in nejeverskih narodih, kratkomalo ni čutiti; toraj zgolj tepenost, zgolj zagreznjenost v mamoma, zgolj slepota! — Če vse to pomislimo, in ko pravi katoličani spoznamo, kakor se je unidan v enim časniku bralo: de bo judovsko ljudstvo katoliški veri pričevanje dajalo do konca sveta; se moramo res zaupanju in vnetosti Ratisbonnovi čuditi, ki se je vpričo tolikanj tehtnih djanskih resnic vender taciga silovitiga dela lotil; de bi mu pač vekomaj moljeni neskončno modri sklepi previdnosti Božje premajhniga vspeha ne bili odločili! Mislimo pa ravno zavoljo teh resnic, de namen njegov ne more drugačin biti, kakor ta, de bi posamezni judje še bolj pogostama prihajali v katoliško cerkev, kakor dosihmal, akoravno se tudi zdaj zmiraj sliši in bere od judovskih kerstov. Upajmo toraj in prosimo tudi mi, de bi njegovo usmiljeno delo veliko sadu obrodilo, ker nazadnje je vender pisano: "Charitas omnia vincit — ljubezen vse premaga;" in če se tako rekoč "in toto" to ljudstvo ne bode spreobernilo, de bi vsaj od mnogo njih naš Bog in Gospod vzel zagrinjalo, de bi spoznali Jezusa Kristusa! —

Zraven tega pa prosimo, de bi Bog hotel keršanstvo rešiti tega ljudstva, ker je zanj res prava šiba in nadloga; in to je treba ravno sedanji čas iz dna serca prositi; zakaj kakov jarem de so judje sedanjimu keršanstvu že oklenili, je komaj verjeti. Naj toraj pristavim, kar piše v tej zadevi imenitni katoliški časnik: "Zgodovinsko-politični listi" v sestavku: Poslednje judovske homatije in keršanska deržava.": "Ravno 12 let je, kar je francoz Toussenel judovsko denarsko moč štel med perve trinoštva, kterih mora prihodnja ljudstevna spomlad človeštvo rešiti. Znano je tudi, de je zadnja francoska prekucija (l. 1848) posebno v Elzasu že na to namerjala, de bi se sprevernila v splošno judovsko preganjanje. V pojasnjenje te nepričakovane prikazni se je takrat glas po časnikih gnal, odkar so jude na Francoskim čisto osvobodili ali razvezali, de je veči del vsiga zemeljniga posestva v Elzasu trikrat šel skozi judovske roke, pa še ene njive niso sami obdelali. Toussenel je terdil, de se sploh po Francoskim omamna presila judovskiga detja po vsih obertnijskih in kupčijskih razmerah, v nar imenitniših zadevah političniga in družinskiga (socialniga) življenja razodevlje. Z ostroumnim in skor številarskim dokazovanjem sledi za dobro skritimi, vsakdanjimu očesu le dozdevanimi toki in podzemeljskimi prekopi, iz kterih kolabara judovska premogočnija prestole gojimov (kristjanov) in njih svet v Izraelov prid obrača in suče. Zapadno — deželsko človeštvo se je od tistihmal za 10 let postaralo: kar je Francozu Tousseuelu takrat še utrudne preiskave in zasledovanja prizadjalo, je zdaj pred vsimi očitno. Nar bolj na Francoskim. itd." Nato popisuje, kako de napoleonstvo streže judovstvu, in pravi dalje: "Kdor je kakoršnekoli politiške prikaze, ki so se poslednje mesce sproževali, bolj natanko premišljeval, je vidil kakor v sanjah — vse mogočneje se gibati, ki se bodo dans ali jutri zversteni borili v veliki določivni bitki. De pa ravno judovstvo tolikanj očitno in mnogostransko vihteno silo med temi prikazi zaseda, se je moglo vsaj čudno zdeti; in ne vemo ne jasniši dokaza, de se je poslednja nit pretergala, ki je naše očitne zadeve še zmiraj s keršanskim srednjim vekam vezala, kakor ravno tisto nesramno prederznost, s ktero so severno-amerikanski judje o pervi priložnosti že zoper edino ime keršanskih narodov, de ne rečemo, zoper ime keršanskih deržav planili.— Res čudno! ravno tista prigodba, ki jo je ves ljubi svet ko nar veči slavo naše napredajoče omike zglasoval, — de je toraj ravno ona amerikanskim judam prilika bila, de so očitno ugovarjali zoper staronavadno besednijo, poleg ktere se je sploh ta omika ko stoletna pridobitev keršanskih narodov celo v zapadni republiki še zmiraj zaznamovala! Treba bi se bilo sicer komaj le nekoliko ozreti na žalostno stanje judovsko po Rusovskim in Poljskim, kakor ga vsi popotni in drugi sporočevavci z nekako meržnjo popisujejo, in spoznali bi, de ptujsko judovsko ljudstvo keršanskim narodam, pri kterih gostuje, v omiki nikjer ne napreduje, ampak povsod le od njih pridelkov živi in se redi. Nikjer se pri slabotnih in spridenih keršanskih rodovih ne razodevlje kaj dobrodevniga vplivanja primešaniga judovskiga življa (elementa), temuč nasproti še judje bolj glojejo po tacih terhlenih truplih ko zjeden strup z vedno veči razdjavno močjo. Res je sicer, de se povsod, kjerkoli ljudsko življenje boleha, nenavadno rodovitijo, tode le tvarinsko (materialno) na stroške dušniga in telesniga pogina keršanskih ljudstev, med kterimi prebivajo. Tako rastejo vsigdar med slovanskimi narodi ko žganjarji in sladkarijski krošnjarji in teržijo z nar hujšimi strastmi svojih keršanskih sužnikov. — Ko je bil toraj morski telegraf med Irskim in med Ameriko speljan, in so bili pervi dopisi med angleško kraljico in predsednikam združenih deržav po njem zmenjevani, je poslednji — Buchanan po imenu, razodevaje svoje veselje nad tem neverjetnim približanjem med tako daljnimi prostori zemlje rabil besedo: "vsi narodi keršanstva." Berž mu to judovski rabin, dr. Kališ, očita, in Buchananu se je prilično zdelo, z lastnim pisanjem splošno judovsko nevihto potolažiti in se izgovarjati, de je vedno še besedoval za versko in popolnama vestno svobodo, in de s tisto besedo ni namerjal judam količkaj kratiti. Ob kratkim, glavar severno-amerikanskih deržav se bo pač znal, v zadevah človeške omike še kterikrat kaj od "keršanstva" opomniti.

Ob tisti priložnosti se je sploh še le pervikrat sprevidilo, de je judovska tvarinarija prekosila tudi glasovito navihanost severniga Amerikanca, in de judovstvo noter do glavarstva republike nič manj ne premore, kakor že po nekterih deželah stariga sveta. Kmalo potem so govorili, de bode novi sporočnik sev. am. deržav v Madridu pač kak jud le in Rothšildov mešetar, — na Španskim, kjer je judam več ko 300 let že prepovedano bivati. Berž ko ne hočejo nesrečno kraljestvo judovski berklavnosti odpreti, in ker jim je to pred nekaj leti s Francoskiga in Nemškiga sem spodletelo, hočejo to storiti s pomočjo amerikanske diplomacije. "Jud" je na Španskim nar gerji zmerjanje, in velja toliko, kakor izdajavec naroda in narodovstva, zakaj bi se neki ta sredovečna keršanstevna prevzetnija španskiga ljudstva ne ponižala, saj se je od leta sem celo deržavni zbor mogočniga anglikanstva judam odpreti mogel, in slovo dati ponosu, de je vseskozi keršansko truplo?

Za Francoskim ni nobene zmed velicih deržav, v kteri bi judovstvo mogočniši bilo, kakor na Avstrijanskim — pri nas! Vender pa v našim cesarstvu vsimu novotarjenju vkljub nismo še do tje je zagazili, de bi z 800 000 dušami ptujiga naroda, ki obstoji sam zase v nar tesneji versko-narodni zvezi, po enaki meri kakor s keršanskimi verstvi sploh in vseskozi ravnali. Zlasti na Avstrijanskim veljajo še tiste deržavljanske zapreke zoper jude glede njih zemljiške pridobivne in posadne vpravičenosti; to se pravi, naj se posestvo zemljiških dober za zdaj še varuje nesreče, de bi postalo judovsko kupčijsko blago. Taka ograja pa je za jude toliko nepriležniši, odkar je deržava za svoj dolg pri narodni banki deržavniga posestva za 150 milijonov vrednosti odstopila, zakaj z njegovim pokupljenjem bi se bile začele prezale barantije. To razmero si moramo dobro zapomniti, de bomo čudni šunder dobro razumeli, ki skor po vsih avstrijanskih časnikih venomer perska in hoče: "neizločno enakopravnost vsih verstev" po cesarstvu, ali pa "osvobodenje vesti" (unbedingte Gleichstellung aller Confessionen, "Befreiung der Gewissen" — "Gewissensfreiheit"). Nasproti tacim geslarijam začudeni poprašujeino: Kaj Avstrija teh dobrot sedanjiga časa resnično še ne premore? Kaj toraj naj pomeni — v skrivnostno pertivnih žlobodrijah in modrijah ves avstrijanski blagor glede notranje in vnanje politike zmiraj le na to "Gewissensfreiheit" in "Gleichstellung aller Confessionen" natvezati, saj so vender protestantje na Avstrijanskim sami svoji, ko nikjer tako ne, in katoličani so dobili konkordat! — Odgovor: Nič druziga to ne pomeni, kakor popolnama razvezanje in razberzdanje judovskiga "konfesijona," zlasti njih vsestransko pravico za kupovanje in prodajanje zemljiških posestev. V tem se prav in popolnama pojasnuje ravnanje in pisanje večiga dela avstrijanskih časnikov in dopisov v ptuje novine, zraven pa še v tej tehtni resnici, de je perijodiško časništvo avstrijanskiga cesarstva skor vse — naravnost in postrani — v judovski oblasti. Ta "četerta moč v deržavi," kakor pravijo, je na Avstrijanskim postala judovska moč, in jud nad njo vradniško čuje. Judje posebno zdaj svet podučujejo, kaj de je od konkordata ljudem misliti, oni jim ga tolmačijo, oni popisujejo to stalno deržavljansko pogodbo ko zapopadek vsiga zastaraniga praznoverstva, ko gotov pogin Avstrije. Nikoli ni bila njih goreči skerbnosti posebna želja zaznati za pospeh in napredek Avstrije; po čemur pa vsaki dan iz globočine pers kriče kakor po edinim in pravim avstrijanskim zdravilu, je zatajevanje konkordata, odpravljenje skopušnih postav, in vpeljanje obertnijske prostosti. Potem še le bi bila "vest" judovskiga "verstva'' popolnama rešena.

Marsikdo se je že mende čudil temu posebnimu divjanju zoper konkordat, ki pa ravno juda le s čerkico ne omeni. To je res, ali konkordat vender še eno keršansko plat na deržavi razodevlje, ktera utegne sicer judam vso pravico skazovati, ki bo pa ž njimi zmiraj ko z narodam, ki je sam zase, ravnala in nikoli ne tako, kakor s kterim keršanskih verstev. To je, in ko bi bilo keršanstvo te deržave še tako le videzno, to je, kar današnjim judam ni všeč; in ob edinim tem keršanskim znamnji se tolikanj spotikujejo ti novotarni judje, de čisto pozabijo, de si morejo le v obsenčji keršanske deržave velikanske bogastva pridobiti, množiti in vživati, ki jih pa nasprotno zgolj natorsko-pravičenska in priležnijska deržava varvati v tacih ali tacih okolišinah ne bo imela morde ne volje, ne moči. Na Boruskim je še nekje ločina starovernih judov, kteri so mislili, de jim je treba očitno in slovesno ugovarjati zoper popolnama osvobodenje in enakopravnost judov (z druzimi prebivavci namreč), zakaj kako lahko bi nespametna ošabnost njih ponovotarjenih bratov strašin konec storila in dokazala, de se je mnogoslavljena judovska premetenost edino le v tistih "očaških" tamotnikih ohranila. — Nekeršanska priležnijska¹ deržava svoje denarske hlapčone in pijavke še nar bolj čehlja in pusti, de se žejna goba vsa napije; ob času pa jo bo stisnila in scejfrala in natorska pravica socialnih prekucij bo perve svoje žertve davila judovske denarske kraljiče. —

Ako vse ne moti, je že celo nemški liberalizem² od svoje razberzdane vertoglavnosti se spreobernil. Trezen pogled je sprevidil pajčevino abstraktne teorije, ostud in nejevolja, poleg okolišin tudi skerb za trebuh so stopili na njeno mesto. Celo v Allgemeinarici se zdaj večkrat, zlasti iz severne Nemčije in posebno iz Hamburga, dopisi bero od prevzetniga počenjanja judovskih novčarjev, kakoršni dopisi bi bili pred devetimi leti še lopsani ko čezgorski fanatizem. Taki odkritoserčni dopisi, pa liberalnih časnikov so toliko imenitniši, kdor pozna skrivno literarno maševanje, ki ga judovstvo nad nasprotnikam snuje; kdor ve za njegove pripomočke in poti in njegove ne zaničevane strašila. Saj so celo unidan žugali vredniku znaniga kratkočasniga "illustriraniga" lista (fliegende Blätter), ker je sem ter tje judovske spakarije im smešnice vanj postavljal, ako se še enkrat kaj taciga prederzne, mu jih pet in dvajset in toliko "officiell" na gerbo našteti. Toliko manj pa judovstvo samo po modrim svetu ravna, de bi namreč tudi ono bolj mirovalo in natihama ostajalo, saj je vender nar širji meje zadnjič preskočilo v Mostaratovi homatii.

Kakor je že znano, so judje o tej priliki skor po vsih zapadnih deželah ko mogoštvo zoper mogoštvo se obnašali. Niso samo naravnost do papeža samiga, ko glavarja rimske deržave, prošinj pošiljali, ampak so tudi v severni Ameriki, na Angleškim, na Francoskim, na Boruskim, na Holanškim, na Sardinskim itd. diplomacijo zase nagovarjali. V Parizu so denar zbirali za "častno sablo" vredniku plamenitiga in nezbožniga Siece-a, ki se je poganjal za njih reč z vsim ognjem dodelaniga nejeverca, dokler ni cesarska prepoved temu pričkanju konca storila. Zoper Veuillota, vrednika časnika Univers-a, njih nar hujšiga nasprotnika, so deržavniga pravdnika sklicovali, in ko jim je bilo od te strani odrečeno, so Veuillotu natvezli tožbo zavolj skrumbe in obreke. Nazadnje so po francoskih časnikih pertili, de bodo splošno kreditno ali posojilno odreko osnovali zoper vlado papeževo; de se že med vsimi judovskimi denarskimi pervaki po Francoskim in po Nemškim zveza roti zoper papeža, ki bi se mogel neki kmali podati (vsaj tako so mislili), kadar njegova vlada nobeniga [d]enarja več na posodo ne dobi; inu to bi se tudi neki lahko zgodilo, pravijo, ko bi le hotli bankni velikaši Rothšild, Pereire, Mires, Milhaud, Delamare, Fould, Solar, Baruch, Javal itd. itd. Zgolj zaupni možje in nar imenitniši podpore cesarskiga denarstevniga zistema, veči del tudi posestniki vladnih in vradnih časnikov na Francoskim. —

Opomnili smo ne enkrat, de mora Mortaravska pravda reševana biti poleg deržave, v kteri so cerkvene postave tudi deržavne, in morajo tudi biti. To in le to samo stori deržavo keršansko ali katoliško v pravim pomenu. Sihmal je še samo ena deržava taka, namreč rimska. Vse druge zapadne deržave so sihdobske ali moderne, ki se le po veči ali manjši meri keršanskih spominov ali sprevzetih konkordatov ločijo itd.

Z eno besedo: zgolj zoper obstanek rimske, zoper obstanek tedaj edine še keršanske deržave — je judovska zloba v poslednjim repenčenji pihala. Vodivna njih misel je bila ravno tista, kakor v naskakovanji zoper avstrijanski konkordat, namreč: odsihmal naj nobene keršanske deržave več ne bo, še po videzu ne, zato mora narpred deželsko vladarstvo papeževo za vselej poginiti.

V Mortaravskim prepiru je bila ta misel in želja nar bolj določno izgovorjena, in pogled na politiške stranke, ki se sučejo okoli "italijanskiga vprašanja" (kakor sedanje homatije imenujejo) natanko razkaže pravotne tovaršije judovskiga hruma zavoljo Avstrije in Rima. — Nefandum scelus Israel audet. Gorje ubogim judam, kadar vihra čez-nje pride! In kje bodo pribežališa iskali? Kakor zgodovina uči, pri ravno tisti cerkvi, v ktere pogin se zdaj zaprisegajo in znašajo mošnjo in kurjavo. Tode če več bodo nanesli, huji jim bo germada gorela!

---

<sup>1. Čudna beseda! Popotniga lista ji nisim podpisal, zatoraj jo prepustim, kakor marsiktero drugo, mili sodbi bravcov. Nemec je skoval: Zweckmässigkeitsstaat. — deržava blezo, ki vse in edino le tisto hoče, stori in pripusti, kar se ji po njenih mislih ravno ta in ta čas prileže; ki je sama sebi pravica, sama sebi malik; se ne meni ne za Boga ne za hudiča.

2. Po pomenu neznansko široka beseda, de je skor ni obseči; po domače bi rekel: liberalizem je samopašno mnenje — v prostotnih razmerah, razujzdano stezanje lastnih pravic glede slušnosti čez postavljene meje, posebno pa podložnih zoper vsaktero oblast stran zapovedovanja: sploh upornost zoper podložniški red, ki ga je Bog med svet zasadil. Zatoraj je liberalizem mnogostransk, versk in cerkvensk, deržavljansk, družinsk, poleg tega, kakor se meje krajšajo ali cerkveni oblasti, deržavi in deželski vladi in družinskimu predništvu. Verski je večidel nasledek znimarnosti prave vere in prerojeno dete njegovo je rado — potegovanje za enakopravnost judovstva z druzimi keršeniki itd. [Opomba avtorja članka]

Naj pristavimo k sklepu: Kakor so posamezni zaterjeni grešniki milovanja vredni, so še veliko bolj cele ljudstva v takim stanu. V tem pomenu naj slehern ta spis sprejme, in kdor ima dobriga duha, naj bi tudi tega nesrečniga ljudstva v molitvah ne pozabil. Morebiti pa vender jame nastajali čas, ko se bodo jeli tudi judje nagibati k luči resnice, ker enkrat se bo le zgodilo, in kdo ve, kako deleč ali kako bliz je konec sveta? [Opomba urednika Luke Jerana]</sup>

  

Kaj je toleranca, strpnost in ali je dopustna (1873)

Kaj je tolerancija, terpnost, in če je dopustljiva

K. M., 1873

(Urednik: Luka Jeran, 1873)

Jezikoslovno je beseda tolerancija izpeljana iz latinske besede "tolerare", prenašati, poterpeti, terpeti, dopustiti kaj, in pomenuje splošno pripuščenje ali nebranjenje kacega zla.

Tolerancja pa je ali bogoslovna, theologica , ali pa deržavna, civilna. In civilna je zopet ali očitna (publica), ali pa zasebna (privata).

Verska (dogmatična) tolerancija je tisto mišljenje in djanje, po kterem se sprejema in velja vsaka vera, vsaka cerkev za dobro. Taka tolerancija, taka terpnost se mora naravnost in popolnoma zavreči, ker to je verska vnemarnost (indiferentizem); taka terpnost je nepravična do Boga, ker Bog, večna resnica, ne more zmote tako ljubiti, kakor resnico, — nepokoršine ne, kakor pokoršino. Kdor tedaj je v veri toleranten, sterpen, komur ni nič mar, bodi si prava ali neprava vera, on žali večno Resnico, on se  hudo pregreši zoper Boga. V tem ga ne more izgovarjati nobena postava, nobena reč, ker do Boga, do resnice, do svojega večnega namena ne more in ne sme vnemaren biti noben človek.

Dasiravno toraj Cerkev vsacemu kristjanu zapoveduje vse ljudi ljubiti, kar je glavno načelo, veliki princip; vender mora Cerkev vedno za to skerbeti, za to delati, da zgubljene ovčice v svoje naročje zbira: "ut sit unum ovile et unus pastor". Da bo en hlev in en pastir.

Cerkev je prejela neoskrunjen, naj čistejši nauk od Njega, ki je edini mogel reči: "Ego sum via, veritas et vita". Jest sem pot, resnica in življenje; nikakor toraj ni in vekomaj ne bo mogoče, da bi Njemu ne bilo nič za to, če se ta nauk prav ali popačeno uči, ali pa čisto zaverže. On tirja od Cerkve in ovčic čist nauk, kakoršnega jim je izročil. Kakor večni Bog zahteva čistost v življenji, tako zahteva tudi neoskrunjenost nauka. Serce in um, um in serce — oboje mora z neomadežanostjo Njemu posvečeno biti, eno z vernim naukom, drugo z nomadežanim življenjem. Premišljuj, kolikor koli si zmožen, nikoli in nikakor ne moreš priti in dognati do druzega sklepa, če si res pošten. Vnemarnost v veri je brezbožnost in vekomaj ne more biti po volji Božji, ki je večna in neodjenljiva resnica.

Kako silno sedanji čas v tem greši, to je jasno in očitno. Kako more učenik, vradnik, časnik, kapitalist govoriti n. pr.: Moja reč ni vera, meni je vsaka vera enaka, "protestant sem ali tje" (v "Slov. Nar." Št. 99.), jest imam z drugimi opraviti, nimam časa na vero misliti itd. itd.

Ni tedaj Cerkvi vse eno in ji ne sme in ne more vse eno biti, če ostane ona s svojimi verniki čista v veri, ali pa se pomeša z drugoverskimi zmotami, in kdor terdi, da je vnemarnost v verstvu opravičena, on s takim govorjenjem razodeva, da ne ve, kaj je vera, ali pa da je v sercu spačen in taji, kar dobro spozna, ker ve, da vsled svojega pravega spoznanja mora tudi prav živeti, v kar pa se noče vdati — ravno ker je serce okuženo. Zastonj pa je tajenje, zastonj izgovori, zastonj umikanje. Zakaj kakor Kristus s tem, da pravi: "Jest sem pot" zahteva, da moraš po Njegovi poti hoditi in živeti, tako z besedami: "Jest sem resnica" tebi zapoveduje, da Njegovo resnico moraš sprejeti (in ne kacih Lutrovih zmot, ne kacih Mohamedovih neslanost), in po njej moraš tudi življenje ravnati.

Nespameten je toraj liberalizem, kteri dandanašnji hoče s svojo goropadnostjo Cerkev prisiliti, da bi odstopila od resnice in nrave in se vravnala po volji brezvercev. Cerkev zavolj svojega obstoja do konca ne more odstopiti od resnice, kakor gospodar ne od svojih hišnih in zemljišnih pravic, ker ve, da sicer gre na boben. Se ve, da to pri Cerkvi tudi ni mogoče, ker njen začetnik Sin-Božji ji je obljubil obstanek do konca sveta.

Rimljanje, spoznavši, da je keršanstvo naravnost nevarno njih malikom in deržavi, ki je bila z malikovavstvom tesno sklenjena, so jeli kristjane preganjati, in v teh kervavih preganjanjih nam zaznamnuje zgodovina pervo nesterpnost, pervo intolerancijo.

Ako je pa Cerkev vselej prepovedovala in prepoveduje tesno občenje z drugoverci, zmešane zakone, krivoverske botre itd., se ji pač to ne more šteti v nesterpnost; sej s tim v ničesar pravice ne sega, nikogar ne namerava žaliti, ampak le vero hoče čisto ohraniti, ona hoče, da naj njeni otroci dobe keršansko odrejo in dolžna je čuti, da vnemarnost ne spodjeda njene deržine.

Versko terpnost zaveržejo tudi protestanški bogoslovni učenjaki. Stahl, vodnik pruskih protestantov, pravi: "Der Stern des Christenthums ist die Exclusivität, seine Wirkungsart ist die Aggression gegen alle Religionen, die Propaganda unter den Völkern. Und wie könnte dies auch anders sein? Seiner eigenen göttlichen Wahrheit gewiss, wie könnte es duldsam sein gegen den Irrthum, dass Gott die Ehre und den Völkern das Heil entzieht?" Protestant Brückner pa piše: "Die Gleichberechtigung der Religionen, die man fordert, beruht auf Gleichgiltigkeit gegen die Religion, die man hat. Man streitet für Freiheit der Religionsübung, meint aber damit das Recht der Religionslosigkeit".

Ako je toraj Cerkev dobrotna in ljubeznjiva do oseb drugovercev, pa vender njih zmote ne more poterditi in mora svoje verne otroke po zmožnosti zoper njo okovariti. V tem oziru je Cerkev vedno zapovedovala, kako se je obnašati njenim vernikom do drugovercev, le iz tega namena, da ne bi njeni otroci škode terpeli, da se krivoverstvo ne zatrosi med njih čisti nauk. Če je Cerkev kdaj v posebnih primerljejih rabila ostrejši pomočke zoper posebno nevarne krivoverce, jih izobčevala, prepovedovala vernim z njimi občevati; storila je to le z ozirom na občno korist, ne pa iz pomanjkanja ljubezni. Iskala je le zgubljene ovčice zopet pridobiti v svoje naročje.

In čudno je, da se ravno sedanji čas toliko vpije zoper nesterpnost Cerkve, ko ravno v novejših časih taki možje, ki vodijo očitne opravila, ostro prepovedujejo iz Hervaškega goniti kužno živino, in bere se, da bode ostro kaznovan, kdor se bode prederznil nasprotno ravnati. Zakaj to? Zarad varnosti. In kdo bo grajal tako počenjanje? Ali mar tudi tukaj velji izrek: "Quod licet Jovi, non licet bovi?"

Cerkev je pa tudi ravni pot k zveličanju in zunaj nje ni zveličanja. "Extra Ecclesiam nulla salus". Kolikrat pokliče Bog koga neposrednje po posebnem potu, in ga pošlje k Cerkvi, da od nje prejme pečat poklica. "Surge et ingredere civitatem et ibi dicetur tibi, quid te oporteat facere". — "Vstani in pojdi v mesto, in tam ti bode povedano, kaj ti je storiti", djal je Kristus Savlu in ga je tedaj poslal k Ananiju. (Act. 9. 7.) Kdor se loči od Cerkve, je zunaj nje, se loči od Kristusa in nima deleža pri njegovem duhu. Cerkev je le ena, zunaj sebe pozna le ločine, sekte, ne cerkev, — kakor je le en Gospod, edina resnica, edina vera, en kerst. "Qui non habet Ecclesiam matrem, non habet Deum patrem".

Cerkev ne pogubljuje onih, ki so zunaj nje, ne ona, ampak On, ki je Gospod življenja in smerti, ki daje vsacemu po zasluženji. Notranje čutila, zadolženje ali nezadolženje, "fidem explicitam et implicitam", sodi le tisti, ki vidi v notranjost, "qui scrutatur corda et renes".

Če zaverže Cerkev zmoto in vnemarnost (indiferentizem), tedaj dogmatično tolerancijo, pa zapoveduje tudi ne le poterpnost z drugoverci, ampak tudi spoštovanje in ljubezen do zmotene osebe (non est personarum acceptio apud eam), iz natornih in še bolj iz čeznatornih nagibov. "Interficite errores, diligete errantes". "Zatirajte zmote, ljubite zmotene", je z Avguštinom njeno spoznanje. Ta ljubezen njena kaže se najpred v molitvi, da prosimo tudi za krivoverce, posebno za njih dušni blagor, potem pa tudi za druge darove. Veliki petek Cerkev moli za vse ljudi in pri deljenji odpustkov tirja med druzimi pogoji tudi vselej molitev za spreobernjenje krivovercev.

Tudi drugovercem v sili pomagati je dolžnost kristijanu; kdor je v resnici veren, v resnici poterpi, pa tudi ljubi zmotene, ker tudi za dušo naj globokeje padlega se je daroval Zveličar. In če nasprotne ekstreme nahajamo v zgodovini, niso pripisovati Cerkvi, ampak nekaterim fanatiškim in preveč posvetnim predstojnikom. Cerkev tega ni nikdar odobravala. Papeži sami so branili jude pred preganjanjem, jih sprejemali v sili v svojo deržavo itd.

To je bilo tedaj o dogmatični toleranciji; ostaja nam še civilna ali deržavna.

Civilna tolerancija je ona, po kteri se drugoverci v spoznavanji njih bogočastja ne ovirajo, ne nadlegujejo; da se pa podučujejo v resnici.

Kar se tiče civilne ali deržavne tolerancije, vladarji včasi dopuste drugovercem prostost njih bogočastja (kulta), če to tirja splošno dobro, ali kaka pravna pogodba; dopuste jim tudi bolj ali manj popolno vživanje deržavljanskih pravic, ali celo polno enakost, popolno pariteto. Sv. Tomaž Akvinski pravi: "Ritus infidelium tolerari posunt vel propter aliquod bonum, quod ex eis provenit, vel propter aliquod malum, quod vitatur, scl. ad vitandum scandalum vel dissidium".

Cerkev pa zaverže načelo neomenjene prostosti v "kultu", kakor bi jo z njo zavergel vsak moder deržavljan že zarad deržavnih koristi; kajti ktere pregrehe se niso počenjale že z izgovorom deržavne koristi?

Konštantin veliki je bil po znamenju: "In hoc signo vinces" — v tem znamnji boš premagal — nad svojimi nasprotniki prevladal, na poganskih razvalinah križ postavil in obljubil Cerkev varovati. To so večkrat poterdili tudi njegovi nasledniki. Vstalo je med deržavo in Cerkvijo posebno razmerje, drugo kakor prej pod rimskimi cesarji; deržava je stopila s keršanstvom v tesno zvezo; poganstvo, judovstvo, krivoverstvo in vse ločine (sekte) bile so škodljive kakor same sebi, tako tudi deržavi. Toraj je bilo tudi ravnanje po tem; odpadniki so zgubivali pravice, zapadali kaznim itd. Godilo se je zarad tega, da bi se zmotenec povernil k veri, ki je bila središče vsega družbinskega življenja.

Ko je Cerkev zopet oživila zapadno rimsko cesarstvo, stopila je z deržavo še v tesnejšo zvezo in od Karola velikega počenši podal se je vsak rimski cesar v Rim k kronanju, kjer je poterdil sklepe svojih prednikov in prisegel, da hoče Cerkev braniti zoper njene sovražnike. Tako z deržavo zedinjeno keršanstvo bilo je deržavam pogoj tudi za politiške pravice, in tako rekoč za očitno življenje.

Ako je res, da se ne more vse hvaliti, kar se je godilo v tako imenovanem srednjem veku, je še bolj res, da je protestanško strančarstvo zgodovino tega časa tako zdelalo in popačilo, da mora tudi dobroserčnega čitatelja zbegati, kteri tega ne ve. Novejši preiskovalci, katoliški in pravični protestanški, so razkrili njih sleparstvo in laži ter so dogodbe postavili v pravo luč. Ni moj namen, zagovarjati napak, kar se jih je godilo v srednjem veku, tem manj, ko so jih izpeljevale keršanske deržave, a ne Cerkev; ali če pomislim, kako se dandanes pisari, ko pomislim, da je zgodovina večidel pisana od protestantov, žalibog, da se mora reči, da je katoličanstvo preveč zanemarjalo zgodovino, če pomislim, kako že itak pozitivni sovražniki Cerkve se poprijemajo vsih sredstev Cerkev ogerditi, in to je že njih princip, če pomislim, kacih virov se poprijemajo zakleti historiki, ko iz podlistikov in romanov kujejo historične data (dogodke), ko hipoteze (zgolj misli) postavljajo za djanja: kdo mi more priseči, da ne bodo zgodovinarji zajemali še iz knjižure "Barbara Ubrik", da si je sodnijsko dokazano, da je vse samo in golo sleparstvo, "švindel". Če vse to človek pomisli, mora že res ne oziraje se na druge dokaze dvomiti, ali je bil res srednji vek tako strašen, grozoviten, kakor ga ti ljudje načertujejo. Kdor hoče soditi o srednjem veku, mora pred očmi imeti vse razmere onega časa, in vsak mi bode priterdil, da v političnem življenji pozitivne in historične razmere veliko določujejo. Vladalo je v tej in oni reči lastno prepričanje, in ako se katoliškim vladam marsikaj poočita v oziru na drugoverce, so pa drugoverci še huje delali s keršanstvom. Naj omenim v prejšnih časih le Arijanov. In ko se je protestanštvo proglasilo za deržavno vero, bili so politični vzori onega veka tako vkoreninjeni, da so bili spoznovalci stare vere proglašeni za deržavne zločine, da niso bili več pripravni opravljati deržavnih služb (znan je Tomaž Mor), da so morali zapušati deželo; naj omenim tu le iz novejših časov Elizabete Angleške, Kromvella. Kako se je delalo in se še dela z Irci? Katoličani ob severnem morji se niso nič bolje počutili, in se menda še sedaj ne v "svobodni" Prusiji, ko je stoletje "luči", kakor nam kaže shod v Fuldi zbranih škofov, kakor reformatorji na Španjskem, kakor napovedujejo in delajo internacijonalci, ki se vender štulijo, da hočejo trinoštvo odpraviti, bratovstvo vstanoviti.

Ko so se tedaj prikazali navali reformacije, t. j. 16. in 17. veka, pretresli so vso Evropo in Cerkvi je žugal dvojni sovražnik, kteri je bil tem hujši, ker se je bil zvezal in zaklel zoper rimstvo, namreč: na večeru in skoraj po vsi srednji Evropi razširjajoči se protestantizem in kalvinizem; na jutru pa polumesec, kteri je teptal civilizacijo, ktera je poganjala pri evropejsko-slovanskih narodih. Curkoma je tekla kri na vzhodu in zahodu in še le po mnogih kervavih bitvah se je sklenil l. 1648 "vestfalski mir". Rimsko cesarstvo oslabi, tesna zveza med keršanstvom, ali bolje rečeno, med katoličanstvom in rimskim cesarstvom razpade, določi se razmerje med katoličani in protestanti; avgsburški in pasovski sklep se priznata, l. 1624 postavi se za normalno, katoličanje in protestantje imajo na Nemškem enake pravice.

Ali spolnoval se je ta sklep blezo tako, kakor pri nas §. 19, stalo je na volji vsacega vladarja in deržalo se je stališče: "cujus regio, ejus et religio. Čigar zemlja, tega vera". Kjer so bili sami katoličanje ali sami protestantje, bil bi mir; a kjer so bili zmešani, bili so vedni prepiri.

Na Avstrijskem, kjer so se cesarji večidel krepko ustavljali, posebno Ferdinand III in Leopold I, ni bilo nikdar vgodnih tal za protestanstvo; vladanja se niso mogli nikdar polastiti, dasiravno so vse žile napenjali, jih je vendar primeroma še sedaj malo v našem cesarstvu.

Ferdinand I, ki se je poganjal z nemškimi protestanti v Avgsburgu in Pasovi, je domače pritiskal. Pervi menda je dal Maks II razglas v prid protestantom; bil je tako naklonjen protestantizmu, da so se bali katoličani, da bode odpadel k protestantizmu. Deržavno vendar niso bili spoznani na Avstrijskem in se niso mogli polastiti deržavnega kermila.

Še le Jožef II, oče centralizma, omejivši avtonomijo (samovpravnost) posameznih dežel, je dal l. 1781 tudi glasoviti terpni patent, v kterem luteranom avgsburške konfesije in nezedinjenim gerkom daje popolno versko prostost. Tudi judom je bil podelil deržavljanske pravice, toda še skrajšane; shode sicer so smeli imeti v svojih tempeljnih, pa zvonov še ne, bilo je vse bolj na tihem.

Ta duh razširil se je tudi hitro po sosednjih deželah; na Pruskem izdal je taki razglas Friderik II; na Ruskem Katarina, na Angleškem je bil dan že l. 1778.

V novejšem času so verstva v Avstriji politično priznane. Dovolijo se jim vse službe, po vseučiliščih in ljudskih šolah se postavljajo drugoverci; pomnožili obilno in jako so se v kratkem judje, in kjer so, hitro mezgo narodovih korist na se obernejo, n. pr. v podonavskih krajinah, na Poljskem. S svojim kapitalom dobili so v pest "borze" in časništvo, in v časnikih, zlu sedanjega veka, objedajo, gerdijo katoliško Cerkev in njene naprave, v svojem, temu narodu že prirojenem sovraštvu do vsega pozitivnega težko gledajo še katoliške naprave, združeni z liberalci, protestanti in brezverci hočejo vladati, in ko se jim katoličanstvo ustavlja z dovoljenimi sredstvi opirajoče se na svoje pravo, vpijejo, da je katoličanstvo nesterpljivo. Koliko pa v Avstriji koristi taka neomejena, razprežena prostost brez vsacega ozira, to so pokazale posebno naj poslednji čas tolike silovite bankarske sleparstva in več druzih nesreč. Mi tudi skor nič ne dvomimo, da bi v vojskah ne bili tako globoko propadli, ako bi se bilo pri vojvodih in vojni potrebni oziri imelo na katoliško disciplino v vsih ozirih. —

Ravno taki ljudje Cerkev ločijo od deržave, zakon od zakramentov in vpeljujejo civilni zakon.

Toda kam pride to? Evropske deržave je vstanovilo keršanstvo, le v keršanstvu tedaj, zedinjene s Cerkvijo se morejo ohraniti. (Poskušali, to se ve, so že nasprotno, pa ne gre; kaj je napravila francoska revovolucija, kaj zadnja komuna?)

In vzor deržave ne more biti to, da se loči od Cerkve, ali v smislu indifferentizma vse verstva enako dobre, enako slabe imeti, ker to je ravno to, kakor če bi drevesu rekel, ono mora razdjati korenine, iz kterih serka sok in življenje, pa se bode vendar le ohranilo. Vera in nravnost ste v tesni zvezi v vsaki deržavi. Kaj n. pr. je prisega brez verske vesti? Ali škoda le, da dandanes malo pravih značajev nahajamo, ko mnogi, ki imajo ali so imeli deržavne opravila v rokah, imajo vse kaj druzega kakor verske načela, ko pri raznih volitvah dostikrat naj bolj podpirajo demoralizacijo, ki so dolžni biti zgled naj dostojniše nravnosti...

O liberalni svobodi (Flis, 1874)

Govor na obletnem zboru katoliškega političnega društva

 

Janez Flis, 1874

Močno gibanje, strašen boj je sedanji čas med evropejskimi narodi. Od naroda do naroda se razširja razdraženost, vselila se je med ude enega in tistega naroda in segla je do podlage družbe človeške, v družinsko življenje. Na Laškem, Španjskem, Francoskem, Nemškem, na Avstrijanskem vidimo narod razdeljen v dva tabora; vzrok temu razkolništvu, temu razporu pa ni prav za prav, kakor pred nekterimi leti, različnost narodnosti, temuč vera in brez verstvo. Ena svojbina ima na svoji zastavi lepoglasno ime "svoboda"; pod to zastavo zedinjujejo se mnogoverstne narodnosti, in akoravno so med saboj tudi v nekem razporu, vender ima beseda "svoboda" tako čarovno moč, da pozabljajo medsabojno sovraštvo, in se združujejo k boju zoper tabor, kterega imenujejo stranko "ultramontancev", pravničarjev, klerikalcev itd., in da bi se luč njih svobode toliko krasnejše zasvetila, imenuje jih tudi mračnjake, nazadnjake itd. Naš tabor pa se bojuje pod bandetom z napisom "vera, resnica, pravica".

Tudi pri nas se je prejšne leta gledalo bolj na narodnost, bila je huda borba, rekel bi, sovraštvo med posameznimi narodi. To sovraštvo se je posebno kazalo po časnikih in ob času volitev za deželni ali deržavni zbor. Ne volite tega, se je pisalo in klicalo, ta je nemškutar, nima serca za narod, je izdajalec naroda; — od druge strani pa, ne volite ga, ta je ultraslovenec itd. Sedanji čas pa je to zabavljanje bolj potihnilo, zdaj se sliši: ne volite tega, on je klerikalec, je pravničar mračnjak, — poprej od nemškutarjev voljen narodnjak ne bi bil prevzel mandata, zdaj ga od nemškutarjev liberalcev prevzame z veseljem. Tako so se v kratkem časi in značaji premenili.

Posebno se svojat liberalcev močno šopiri in usti, oni sami, pravijo, da so zvesti prijatli ljudstva, za čigar blagor so z vsemi močmi delati pripravljeni, obetajo ljudstvu svobodo, omiko, napredek — in očitajo stranki konservativcev, pravničarjev, da ona skerbi le za svoj dobiček, da dela le iz sebičnosti.

Prašanje je le, ali so te obljube resnične, — ali je ljudstvu se zanesti, da ga bodo pripeljali do prave svobode, prave omike, sme li takim sladkim obljubam verjeti?

Popolnoma svobodna, to je, neomejena od nikogar ne odvisna ni nobena stvar na svetu; nebesne trupla, zemlja in morje — vse je omejeno po postavah Stvarnikovih, liberalci bi rekli, po naturnih postavah, kterih spremeniti nihče ne more. Popolnoma neomejen, od nikogar odvisen, nikomur odgovoren je le Bog, stvarnik vsih reči. Ni ga tudi človeka, popolnoma svobodnega, in vender ima vsak neko hrepenenje po prostosti, po polni samosvojnosti, vsakteri se kolikor zamore želi rešiti vezi, ktere ga v prostem gibanju ovirajo.

Beseda svoboda pa ima po mnogoverstnih okolišinah življenja in stanu tudi razen pomen; ktera višja oblast namreč se človeku dozdeva jarem, ki ga v prostem gibanji ovira, tisti se tudi odtegniti prizadeva — in ako to doseže, se misli svobodnega. Tako na pr. se že otrok, kteremu se oblast staršev dozdeva jarem — čuti veliko bolj svobodnega, ako se očem staršev odtegniti zamore; kolikor bolj pa odraste in z leti rastejo tudi hude strasti, toliko težji se mu dozdeva oblast staršev, — toliko bolj hrepeni po svobodi. Učenec, dijak si misli vzor vse svobode, ako se sme učeniku posmehovati in njegovo povelje zaničevati; novošegni materijalni fabrikanti imajo za nar večji svobodo, da bi bili prazniki odpravljeni; liberalnemu učitelja je dan danes ideal svobode ta, da se nadzorstvu cerkvene oblasti odtegne; pijancu da bi bila "polizeistunde" odpravljena; tistim, ki so se zakonskega jarma naveličali, naj bi zakon ne bil zakrament, da bi se razdjati zamogel itd.

Republikanec, kteremu je samovlada nepovoljna, hrepeni po ljudovladi; sovražniku sv. vere pa je prava prostost ta, da sme po zborih, časnikih, spisih, v povestih in pravljicah neomejeno svobodno zabavljati čez vero in Cerkev in se znositi nad vsim, kar je s sveto vero in s sv. Cerkvijo v tesni zvezi; in brezbožnik pa zahteva, naj bi se Bog sam pahnil z njegovega prestola — in to je vzor in delo "verskih liberalcev."

Verski in politični liberalizem v enem oziru nista neogibno v zvezi; utegne biti kdo političen liberalec (ako namreč politika sama ni veri nasprotna), zraven pa vender zvest sin katoliške Cerkve, ker Cerkev nobene vlade ne zametuje, bodi si ljudovlada ali samovlada itd., akoravno ji ni vse eno to, kako vlada čez podložne gospoduje. Sedanji čas pa sta verski in politični liberalizem v tesni zvezi. Vjemata se v načelih popolnoma s paganskimi liberalci, namreč: oblast vladarjev se ne naslanja na Božjo oblast, ampak je popolnoma odvisna od ljudstva, vladarji niso "po Božji milosti", ampak "po milosti človeški" dosegli vladarstva. Jaz sem človek, tako modrujejo, kakor vladar, in ne bom terpel, da bi kaki drugi človek, ki je z menoj popolnama enako bitje, čez mene gospodoval — zatorej klic skrivnih in očitnih frajmavrarskih družb: proč z vladarji, proč s trinogi, proč s Cerkvijo, ki si prisvojujejo oblast čez našo svobodo.

Smem reči, da mnogi, ki spadajo k ti stranki, in veliko govorijo o svobodi, o napredku, omiki, sami prav za prav ne vedo, kaj hočejo; liberalci so, ker duh sedanjega časa tako vleče. Govorijo o napredku, pa kam napredvajo? Do negotovega, neznanega nekam. Govorijo o svobodi, pa to si vsak po svoje razlaga, poslednjih nasledkov sedanjega liberalizma pa ne poznajo. Poslednji cilj in konec liberalizma je znan le poglavitnim vodjem, toda ti svoje namene skrivajo pod lepimi "frazami", ki žgačejo ušesa in se spačenim nagnjenjem in strastim posebno priležejo, kterih fraz ta večina, ki jih bere, ne razumeva.

Ozrimo se na očake svobode, na očete, kterih spisi so sedanjim liberalcem evangelij in za ktere, akoravno mnogi nevedoči, delajo. Kakšne resnice učijo ti očaki in kaj nameravajo?

Eden sedanjih aposteljnov liberalskih je K. Vogt, kterega vsa liberalna Evropa slavi. Ta uči, da človek ni več kakor opica, da opice so njegovi pradedje, taji toraj neumerjočnost človeške duše in vse Božje resnice, taji tudi Boga in človeško življenje popolnoma poživinjuje. Kaj on misli o družinskem življenji? Četerta Božja zapoved zapoveduje otrokom, naj ljubijo starše in jih spoštujejo kot namestnike Božje; staršem pa zapoveduje, naj skerbijo za otroke, ker bodo morali dati ojster odgovor od njih. Kaj pa opičar Vogt pravi? On uči, da očetova oblast do otrok je enaka oblasti kozlovi, ktero si prilastuje čez čedo, ki jo vodi; on pravi, da kakor pri živali ne more biti govorjenje o dobrih delih in grehu, tako tudi pri človeku ne. Zatoraj se čednosti, pobožnosti posmehuje, nar hudobnejši djanja pa kot popolnoma naravne, kot natorne zagovarja! Glejte, to je en nauk aposteljna liberalcev! Kaj pa iz tega sledi za družinsko življenje, bom nekoliko pozneje omenil.

Ako pa nekteri napredka, svobode, omike išejo v tem, da človeka poživinjujo, jo drugi hočejo doseči s tem, da odstavljajo Boga, in se sami postavljajo na njegovo mesto ter učijo, da v človeku še le se Bog samega sebe zave, da človek je bog in ga ni nad njim druzega Boga — in ta nauk imenujejo neizrečeno imeniten napredek sedanjega časa, akoravno so egiptovski faraoni tudi že imeli tako učenost, ker rekel je faraon Mojzesu: kdo je gospod nad menoj, ne poznam ga! Če je pa človek bog, mu mora biti vse pripušeno misliti, govoriti, storiti, kar koli se mu poljubi in vse mora kot "delo božje" biti popolnoma pravo in dobro, nar milejši delo usmiljenja, in nar ostudnejši nehvaležnost oboje je popolnoma enako, ni ga nobenega razločka. Ako toraj kdo vidi reveža mraza trepetati in mu podeli svoje lastno oblačilo, da njegovo nagoto ogerne, ali pa naj svojemu nar boljšemu dobrotniku, nar milejšemu prijatelju, lastnemu očetu ali lastni materi brezserčno meč zasadi v serce, je po tih naukih vse enako! Kako grozoviti nauki!

Človeški namen na zemlji, pravijo drugi, je ta, da svojemu mesenemu poželenju popolnoma zadostuje, in da brez ozira na druge za svoj lastni prid in blagor skerbi. V dosego tega namena se sme poslužiti kterih koli, tudi krivičnih pripomočkov, in spraviti s poti vse kar ga v vživanji zaderžuje. Iši sreče! kličejo, vživaj vse, kar poželenje zahteva, ne terpi nobene postave, ktera tvojo svobodo omejuje, sebičnost je edina tvoja postava; — vse, kar ti vživanje prepoveduje, je prazna vera, nebes ni, da bi se po smerti tam radoval, vživaj toraj zemljo, dokler je še čas! In tako pri slovečem nemškem pesniku Schillerju govori brezbožni vitez: Le hitro! le serčno na delo! Vse ovire hočem podreti, ki me zaderžujejo, da nisem sam svoj gospod! Bi li dolgo ostala družba človeška, če bi se po tih in enakih načelih ravnala? Kakšno bi bilo družinsko življenje?

Resnično je, kar piše pobožni Gellert: Če so te načela resnične, če ni Boga ne pekla, potem me mika biti hudelnik; toda povem vam, tudi pred kraljem bi se ne ustrašil. Potem svojega bližnjega smem ogoljufati, kadar koli ga morem, — smem ga, ako vidim da je moji sreči na poti, spraviti s poti ali zavratno, ali pa tudi očitno; — smem mu dati piti sladkega strupa, če vidim, da ima veliko posestvo, jest pa ne, in če bi njega ne bilo, bi bilo moje; smem biti izdajalec svojega prijatelja, ker prijateljstvo je zgolj domišljija; smem krivo prisegati, ker to so le same prazne besede. Toda tudi drugi sme potem takem z menoj ravno tako delati, sme me ogoljufati, sme me umoriti, če se mu dozdeva, da sem njegovi sreči na poti. Če ni čednosti, ne greha, sme mi bližnji oskruniti ženo, ktero ljubim kakor samega sebe, ali pa mene umoriti, da bi si jo prilastil; sme mi hčer, ktere nježnost in nedolžnost ljubim kot punčico svojega očesa, zapeljati in osramotiti, sme mi sina, čigar poštenost je moj ponos, spraviti med kardelo hudodelnikov. — Ako imata oče in mati bolehno dete, in jima velike sitnosti prizadeva, smeta ga vreči iz hiše, da ga stergajo psi, ali pa nesti ga v gozd, da ga stergajo divje zverine, kakor so delali paganski Špartanci in še zdaj delajo Kinezi; ali kaj bi zaderževalo starše, če njih otroci niso druzega kot dediči orangutanovi, kadar jih je preveč ali za ktere ne marajo, kakor mlade psičke ali mačke zavezati v vrečo in jih utopiti v vodi! Ali postavimo, da je sin navdihnjen takih liberalnih načel, in on cele noči z razuzdanim osebstvom zapravlja očetovo premoženje, mu mar sme tudi liberalni oče to braniti? Sej njegova oblast ni večji kakor živalska, in če mu hoče braniti, kaj bo zaderževalo sina, če je greh prazna beseda, če Boga ni ne nebes ne pekla, da on tudi s silo spravi spod nog svojega lastnega očeta, ki ga v vživanji zaderžuje in svobodi stavlja mejo? Tako pri Schillerju modruje liberalec, ki svojega lastnega očeta in brata hoče umoriti, — modruje, da otročja ljubezen do očeta in bratovska ljubezen je popolnoma prazna beseda.

Strašno hudobno, peklensko je to modrovanje: toda popolnoma odkriva nasledke liberalnih naukov. Če bi toraj v kaki družini bil popolnoma brezbožni oče, ali mati, sin ali hči, ali če bi bili brezbožni liberalni vsi skupaj; kako grozna, kako strašna bi bila taka družina! In če bi cela soseska ali vsi deržavljani živeli po tih liberalnih naukih, bi li zamogla človeška družba obstati?

Hudo je to in strašno, pa vender je resnično, da se najdejo posebno v tako imenovanih omikanih družinah, ki jih ni čisto nič groza brezversko liberalnih naukov, ker njih strahovitih nasledkov ne prevdarjajo. Vživajo življenje, dokler jim moči in premoženje to dopustijo, — potem pa si sami vzamejo življenje, in od tod toliko samomorov, posebno v velikih brezbožnih mestih. Vender, dokler so ti nauki raztreseni le po nekterih družinah, ktere imajo vsega v obilnosti, samo vere ne, človeška družba sploh ne čuti toliko njihpogubljivih nasledkov; pa kaj bi bilo, če bi se med ljudstvo sploh ti pogubljivi nauki vcepili, kar tudi laži liberalci nameravajo kaj bo, kadar se razširijo med ubogo ljudstvo, med milovanja vredne delavce, kteri pri vsem trudu britko pomanjkanje in revšino vživajo, — kaj bo potem?

Konec in zadnji nasledek tacih brezbožnih naukov bi bil, da bi se ljudje kakor divje zverine klali med saboj za kosec kruha, mesa itd., v nar hujši divjaštvo bi zabredlo človeštvo! Človeška družba, če se bo ravnala po laži liberalnih bogotajskih naukih, bo postala družba goljufov, kakor so brezbožniki sami, družba nehvaležnikov, kakor so oni, roparjev, ubijavcev, prešestnikov! Kako lep napredek, imenitna omika, verla svoboda! In vender so besede zapeljivcev tako prijazne, njih obljube tako lepe, imenujejo se osrečevalce človeštva in zagotovljajo, da jim je blagor ljudstva pri sercu. Kolika hinavšina! Obetajo zaslepljenim, da bodo srečni, ako vero iztergajo iz serca, ter jo popolnoma veržejo od sebe. O kako hudobna in peklenska laž! Če bo sedanji rod to podpihovanje poslušal in te načela v življenje spravil, bo strašno dedšino zapustil prihodnjemu zarodu.

Mislimo si zdaj, da v kaki katoliški deržavi pridejo do vladarstva svobodnjaki s takimi verskimi načeli, ali bodo res skerbeli za blagor onih, ki jih zastopajo, bodo mar podložni res svobodni, bodo mar srečni? Gotovo ne! Sej njih načela jih drugač učijo; skerbeli bodo za svoj lastni blagor, — podložne pa bodo imeli za neumne goveda, ktere naj pridno delajo in skupaj znašajo, kar njim življenje oslajuje; naj pridno davke plačujejo, da oni toliko ložej zapravljajo; naj grejo tudi zanje v boj, kadar njih ošabnost in častilakomnost to zahteva. Gorje tedaj podložnim, ki bi imeli brezversko vlado, težek težek jarem bi morali nositi!

Pa če že srečni niso, bodo saj svobodni, prosti vsakterih vezi, ktere bi osebno in deržavljansko prosto gibanje morda ustavljale? Kdor pod liberalnimi vladami svobode pričakuje, se silno moti. Brezversko svobodna vlada je bila vse veke, pri vsih narodih vsaki čas vedno le strašen despotizem, grozno samosilstvo, kteremu se vse mora slepo podvreči. In sej ni drugač mogoče, ker naturna postava, kakor pravijo, zahteva, naj se slabeji močnejemu podverže, močneji sme čez slabejega gospodariti, ga treti, si ga v svoj prid obračati, slabeji pa naj močnejemu služi, — od tod izrek: "Macht geht vor Recht", ali kakor smo zadnje dni tudi v našem deželnem zboru slišali ravno to misel z lepimi besedami izrečeno, da naj se slabeje na močneje nasloni.

Toda to naslonjenje oni razlagajo tako, da močnejši naj zapoveduje, slabejši pa uboga; toraj samosilstvo na eni strani, sužnjost na drugi. Vlada, ki se stavi na mesto Boga, doslednje tudi tirja, da se pred njene postave, naj si bodo kakoršne koli hočejo, vsi podložni veržejo v prah in jim kot edino veljavnim zapovednikom vso dušno in telesno svobodo s strahom in trepetom položijo pred noge.

Taka brezverska liberalna vlada, bodi si že ali samovlada ali večina, ki je gospostvo dosegla, pod frazami liberalizma in napredka gospoduje kot brezserčni trinog čez človeško družbo; imenuje se hčer svobode, pa je le rabelj svobode, kteri vsako prostost zaduši. Nikdar niso liberalci bolj priliznjenih besedi o človeški svobodi, omiki itd. v ustih imeli, in nikdar niso imeli veči oblasti v rokah, da bi bili te besede tudi lahko v djanje spravili, kakor na francoskem koncem preteklega stoletja; toda nesrečno ljudstvo ni nikdar toliko terpelo, ni bilo nikdar v težji verige vkovano, nikdar ni bilo toliko nedolžne kervi prelite, kakor pod vlado in oblastjo onih, ki so se imenovali osrečevalce njegove! Lahko bi se to dokazalo tudi iz poznejših časov in iz druzih deržav, toda zadosti je, kar nam zgodovina vsih časov odgovarja, da brezversko liberalna vlada je pogin pravega ljudskega blagra. Ukljub temu pa jih je vender veliko, ki tako hrepenijo po liberalcih in se jim slepo udajo. Kar sv. Avguštin govori o svetu in zaderžanji ljudi do sveta, tudi sedanje svobodno gibanje zaznamnjuje. On pravi: Svet nas goljufa, in mi ga imamo za zvestega; nas mori, mi pa hrepenimo po njem, kakor bi nam dajal življenje; se hinavsko hlini, — in mi ga objemamo.

Omenil sem nektere nauke brezverskega liberalizma, tako tudi nasledke za družinsko življenje in za človeško družbo sploh. Naj nikar kdo ne misli, da to je presiljeno ali še domišljeno, da omenjeni nasledki liberalizma so le prazni strahovi. Nikakor ne! Ali si mar nevarnost, ktera proti človeški družbi od te strani, sv. Oče rimski papež tudi le domišljujejo, ki se kakor skerbni sijonski čuvaj ozirajo po naj pripravnejših pripomočkih in tudi vso Cerkev, vse svoje sodelavce v deržavi Gospodovi v duhu užaljeni poprašujejo po pripomočkih, s kterimi bi se splošnemu, vero in nravo spodkopujočemu prezboštvu stavile nar zdatnejši meje? Da se sedaj tako splošno ne pokažejo pogubljivi nasledki, je vzrok to, ker vera je pri večini še tako globoko v serce vkoreninjena, da ji pri sedanjem zarodu korenin izruvati ne morejo, akoravno bi radi to storili, verh tega si pa tudi povsod in z vsemi močmi očitno postopati ne upajo, ker ti pogubivni in razdjavni svojbini nasproti stoji močna stranka pod veličastno zastavo: Vera, resnica, pravica. Ta stranka spozna Boga za pervega in narvečjega postavodajavca, ona zastopa večne nepremenljive resnice ter ima vero, resnico in pravico za podlago svojega delovanja.

V veri ima svoje korenine načelo oblasti (avtoritete) in pokoršine, kakor tudi deržavljanske in osebne svobode, toraj sreča, blagor in red družbe človeške. Kako mile, blage so načela sv. vere! kako veselo, mirno in srečno bi bilo življenje, ako bi se vsi ljudje po njih hoteli ravnati!

To ste tisti stranki, ki sem v začetku omenil, da ste v hudem boju med saboj. Razločujete se v tem, da načela ene stranke so na videz ojstre, težke, svobodi nasprotne; toda v življenje in djanje vpeljane, so sreča, blagor, prava svoboda in veselje družbe človeške. Načela druge stranke pa so na videz srečo, prostost, veselje obetajoče; toda v djanje in življenje vpeljane pa so pogin družbe človeške.

Da je pri nas vladajoča stranka svobodomiselna sa se, to je gotovo; da napreduje in je "omikana", je ravno tako gotovo. Kako pa je s svobodo narodov, ktero vedno obeta, kako je z omiko, z napredkom in blagrom podložnih?

Mislim, da ne rečem preveč, kar se svobode tiče, je vse tako osnovano, da je svoboda v velikih stiskah. Vse svobodno gibanje je s paragrafi obdano in mora se vedno paziti, da se nevedoma ob enega ali druzega ne zadene, in nar večja prostost menim, je ta, da človek z vladnim dovoljenjem vse sme storiti. Ker je pri odrašenih težko hrepenenje po svobodi zadušiti, so posilne šolske postave v nektenh deržavah tako osnovane, da se čut do svobode že pri otrocih zadušuje. — Namen šole je izobraziti otroke — pa zakaj? Zato, da bi bili deržavi koristni; — učijo naj se, veliko učijo, telovadijo itd., da bodo deržavi koristni, in to izobraževanje v deržavno korist naj terpi od 6—14 leta. Od 20 - 32 leta naj služi deržavi in naj bo vsak trenutek pripravljen življenje dati za blagor deržave. Ako potem srečen, z zdravimi udi pride domu, naj dela pridno, zakaj? zato da bo mogel zvesto opravljati davke, da bo deržavi koristen. To je odjek (refren) novošegne pedagogike, — da bi se otroci veliko izučili v prid deržavi. Če se pa otrok že od perve mladosti odgojuje le za deržavo in dela le za deržavo, se od mladosti navadi na nepogojno služnost do deržave, to je do tistih, ki imajo ravno kermilo v rokah. Bo li tak človek, ki je bil le za deržavo odgojen, kadar bi morebiti ona kaj takega zahtevala, kar je pravici nasprotno, si mar upal njenim krivičnim zahtevanjem ustaviti se s terpivnim uporom, pravico zagovarjati? Krivičnim postavam ustaviti se ima pogum le versko-svoboden človek, kakor n. pr. škofje na Pruskem. Tako se v celem narodu sčasoma zaduši duh svobode, narod zgubi svoj značaj in brezznačajnost stopi na mesto njegovo.

Ali je mar liberalizem osebno blagostanje povikšal? Gotovo da! se bodo oglasili nekteri bivši ministri, ali liferanti, tudi mnogi vradniki itd., in rekli bodo, veliko bolje se nam godi, od leta do leta se nam plače zvikšujejo. Toda vsi ti so le orodja deržavne in vlada mora gotovo za nje skerbeti, da so v dobrem stanu. Ali kaj pa poreče ubogo ljudstvo, kmetovalci, rokodelci, delavci, ki od leta do leta morajo večji davke plačevati in verh tega pa se jim še druge bremena nakladajo, se bodo mar tudi ti z boljšim stanjem pohvaliti zamogli?

Pa ker mora vsak dober deržavljan pripravljen biti osebni blagor darovati občnemu blagostanju deržavnemu, je saj to gotovo se zvikšalo. Ali skušnja nam kaže, da tudi to se zmanjšuje, ker dolgovi so se v kratkem času na stotavžente goldinarjev zvikšali. — Kaj pa je z omiko, kaže vedno večji nezaupnost, nevarnost osebe in premoženja, zoper kar se celo deželni zbori pritožujejo, kaže obnašanje po ulicah, število jetnikov i.t.d.

Na kteri poti smo, naj razsodi vsak sam. Vernih katoličanov reč pa je podpirati stranko, ki se poteguje za vero, pravico, resnico in s tem gotovo za blagor človeštva. V katoliških družbah naj bi se načela in nameni verskih liberalcev sploh do zadnjih nasledkov stavili pred oči, — naj se vsaki hinavšini krinka potegne z obraza, da bo ljudstvo drevo iz sadu spoznalo. Ni se nam bati zasramovavnih besed "reakcjoner", ali kaj tacega, temveč smemo to besedo ko rešivno s veseljem pozdravljati.

Kljukasti križ (Rosenberg, 1984)

Simbolika kljukastega križa

Alfons Rosenberg, 1984 (1987)

  
Enakokrak prakriž je vzorec različnih oblik križa, ki je človeka navdihoval k oblikovanju skozi dolgo dobo ozaveščanja človeštva in razvoja njegovih duhovnih moči. Ta proces traja, čeprav v pomanjšanem pomenu, do današnjih dni. Eden najbolj znanih, toda najmlajših potomcev prakriža, je kljukasti križ. V 4. tisočletju pred Kristusom se je razširil po svetu v raznih kulturah. Šele v začetku visokih kultur stopi namreč v zaklad simbolike križev. In to pomeni, da njegova podoba, ponazoritev gibanja in vsebina ustreza tistemu kulturnemu obdobju, v katerem se pojavi -- namreč tistemu času rastoče dinamike, ki je človeštvo gnala in usposobila, da je po tisočletjih latentnosti in priprave prestopilo v kulturni val neverjetne razsežnosti. Vsa znamenja so namreč sorazmerna duhovno-zgodovinskemu procesu, v katerem so se izoblikovala. Zaradi tega kljukasti križ ustreza pohodu tiste človeške revolucije izpred nekako 6000 let: prehodu od lovske in nomadske k ustaljeni poljedelski družbi. V velikih rečnih dolinah se takrat ljudje prvič naselijo v vasi in mesta, postavijo svetišča, ustvarijo kult božanstev in njim odgovarjajoče duhovništvo, gradijo ceste in odkrijejo pisavo. Kar se je skozi tisočletja pripravljalo, je takrat izbruhnilo kot ustvarjalni tok lave, ki je spremenil obličje sveta.

Od 4. tisočletja do danes je kljukasti križ včasih prikrito, včasih očitno spremljal razvoj človeka. Kljukasti križ je pomenljivo znamenje za neko, kot skozi ognjeno moč pognano gibanje, za nenehno vrtenje ognjene prabiti, ki povzroča neprestano oblikovanje in preoblikovanje. Kdor se ob kljukastem križu prepusti moči, ki se v njem zbira, bo proti svoji volji pritegnjen v gibanje -- bodisi v svetlo višino bodisi k tlom. Kljukasti križ se vrti kot sonce, kar ustreza njegovemu pomenu in moči; kot sonce, ki vsaj za naše oko in doživetje ne pozna mirovanja, temveč se nenehno vrti - od obzorja na nebo, nato po tej mitični poti luči v "nočno morje", kot so stari narodi razlagali sončni zaton.

Kljukasti križ ima za osnovo prakriž. Od njega pa se razlikuje po "kljukah", ki zaključijo prečke enakokrakega križa. Kljuke so lahko obrnjene na levo ali na desno - po tem bomo kljukastemu križu rekli, da je vrteč se v levo ali v desno, ker optično kaže, kot da se obrača v eno ali drugo smer. Ta dvojna možnost različnih smeri ustreza dvojnemu teku življenja: vzhajanju in zahajanju sonca, nastajanju in umiranju vseh bitij, prepletanju življenja in smrti, menjavanju dneva in noči, dejavnosti in trpnosti, svetlobe in teme, ljubezni in pravičnosti. V tem smislu je kljukasti križ po svojem notranjem pomenu blizu dvojni spirali, ki ponazarja zavijanje in odvijanje življenjskega teka in dihalni ritem vsemira. Na spomenikih in v pričevanjih preteklosti se kljukasti križi pojavijo v različnem številu. Največkrat se pojavlja en sam kot znamenje ali pečat, obenem kot neizpodbitno zagotovilo sreče (rešitve), kot zvezda, ki uravnava življenje. Na prsih kipa Bude pa sta včasih v paru dva kljukasta križa, ki se vrtita v nasprotni smeri; morda kot izraz budističnega nauka o dvigu nasprotij na višjo raven, njihovem uničenju in stapljanju v "nič", ki je budistični smoter sreče. Kopičenje kljukastih križev opažamo tako v starem veku kot v krščanski kulturi. V antiki so nanizani v meandrovi vrsti na debeli volnini, kristjani pa so jih nameščali na bogoslužnih oblačilih, na škofovski štoli ali na freskah, npr. na stenah St. Pierre-de-Clages (Wallis) iz 14. stoletja.

Pomembno preoblikovanje kljukastega križa je ognjeno kolo, ki nastane, če štiri križne prečke niso več ravne in pravokotne, temveč so od sredine navzven srpasto upognjene. Do tedaj pravokotno postavljene kljuke so sedaj prav tako srpasto oblikovanje in skupaj z upognjenimi križnimi prečkami oblikujejo plamene. Optično se sedaj ognjeno kolo vrti, razpršujoč ogenj skozi prostor do najvišje možne dinamike. Ta vtis se še bistveno poveča, če so ognjeni kraki kljukastega križa podvojeni, tako da nastane podoba vrtinca. Pomen le-tega je v odločujočem nasprotju z budističnim verskim naukom, ki pojmuje življenje kot zlo in uči, kako se ga rešiti. Plamenasti vrtinec -- kljukasti križ pa je obenem poveličevanje neskončne stvariteljske moči, božanskega oplajanja vedno novih oblik in bitij, spreminjanja in preoblikvoanja celotnega stvarstva. V vrtincu božanskega ustvarjalnega poteka, tako kaže kljukasti križ, polnijo svet vedno novi liki. Prakriž upodablja nespremnljivi red "v nebesih in na zemlji". Vrtinčasti kljukasti križ pa je po svojem skrajno nasprotje tega najbolj cenjenega pokoja.

To nasprotje kaže, da simbolika križa vsebuje polnost vseh bipolarnih razsežnosti. Ker se je kljukasti križ -- glede na zgodovino človeka -- pojavil "pozno", lahko nazorno zasledujemo njegov pohod po zemeljski obli. Vse kaže, da je bilo v Evropi središče simbolike kljukastega križa na območju Češke in Sedmograške (v Romuniji), in sicer v času obročaste keramike tretjega tisočletja. Od tod se je ta simbolika širila v spodnje Podonavje in v Trojo, kjer so v globlji plasti našli vrsto ženskih idolov s kljukastim križem. Kajti za kamenodobnega poljedelca kljukasti križ ni le znamenje sonca, temveč tudi rodovitnosti. Zato ženski lik, zaznamovan s kljukastim križem, ne more pomeniti nič drugega kot rodovitno boginjo -- Mater. Ob koncu 2. tisočletja pred Kristusom so Germani in Kelti spoznali to sveto znamenje -- istočasno se pojavi pri Sumercih, v Mezopotamiji in v Mikenah, kjer je vtisnjeno v zlate posmrtne maske herojev kot znamenje življenja. Visok pomen dosega v tretjem in drugem tisočletju pred Kristusom v kretski kulturi, kjer gre za neko povezavo z meandrovim in labirintovim okraskom. V tem se primerja z značilno vodno ornamentiko in simboliko Krete -- zaradi njene otočne lege. To pripelje do končnih spremenjenih oblik kljukastega križa. Sicer se pojavi to znamenje v drugem tisočletju tudi v Egiptu, zlasti v zgornjem delu. Toda verjetno je prišel sem s Krete, kajti tu ni bil nikoli domač in zato počasi spet izgine iz egiptovskih hieroglifov. Šele z začetkom prvega tisočletja pred Kristusom se je začel zopet širiti v stari Grčiji, spodnji Italiji in pri Etruščanih, ki so ga najbrž prinesli s seboj iz Male Azije.

V Indijo so kljukasti križ prenesli z Zahoda. Morda je prišel tja z Aleksandrovim pohodom nekako v 5. stoletju pred Kristusom. Tam se je s hinduizmom in budizmom širil kot veliko znamenje sreče. Z budistično misijonsko dejavnostjo je ob začetku štetja dospel do Kitajske. Tu ga narišejo ob številu 10 000, ki pomeni polnost, dolgo življenje in ponovno rojstvo. In končno je kljukasti križ v krogu postal eno od znamenj kitajske pisave. Cesarica Wu je v 7. stoletju po Kristusu z ediktom določila "kljukasti križ v krogu" kot pisno znamenje za sonce. Toda že desetletja pred tem je cesar Tai Tsung prepovedal kljukasti križ uporabljati kot okras za pletenine. Upal je, da bo "sveto znamenje" obvaroval pred zlorabo -- a zaman, kajti tako na Kitajskem kot na Japonskem, kjer so budistični menihi to znamenje razširili, se je razvila posebno bogata ornamentika kljukastega križa.

Na obeh ameriških celinah je bil kljukasti križ znan že v predkolumbovem času. Vendar je verjetno, da so ga Indijanci dobili z Zahoda, bodisi s preseljevanjem narodov na severu po Beringovi poti, še verjetneje pa iz Kitjaske, preko Malajske otočne verige. Vsekakor je bil kljuaksti križ prvina azteškega zaklada hieroglifov, v katerem je enakokrak križ v krogu znamenje za sonce in dan, srpasto zakrivljen kljukasti križ pa znamenje za leto. Združitev kljukastega križa in sončnega kroga pa je pomenila potek leta. Vsekakor je bil kljukasti križ po Indijancih New Mexica in Arizone znamenje čaščenja Sonca.

Kljukasti križ je bil sprejet tudi v krščansko zakladnico simbolov, čeprav šele dve stoletji za tem, ko se je prvotno poganski, tj. splošno človeški enakokraki križ že ustalil kot krščansko znamenje. Kajti v rimskih katakombah se obe sveti znamenji pojavita zelo pozno. Tu imamo od začetka drugega stoletja pomenske podobe verovanja: njivo, goloba, oljčno vejico in Kristusov monogram. Izmed oblik križa je tu najprej tau križ (T, ki je tudi zgodovinski križ Jezusovega križanja) in končno ob koncu drugega stoletja v omejenem številu enakokraki križ. Pozneje se pojavi tudi kljukasti križ, ne da bi kdaj prevladoval. Šele v tretjem in četrtem stoletju je postal del krščanskega simboličnega kroga in se je nato vedno bolj pojavljal v cerkvah na Zahodu in Vzhodu, tako npr. v Hagiji sofiji v Carigradu, pri sv. Apolinariju v Ravenni, pri sv. Ambrožu v Milanu, na bogoslužnih oblačilih in predmetih in na tako imenovanih stenskih platnih srednjega veka, ki predstavljajo lakoto (Hungertüchen) pa celo na škofovskem denarju, npr. škofije Mainz in Halberstadt. Vedno je pri takih kljukastih križih šlo za znamenje vere in zlasti upanja v ponovni Kristusov prihod.

Druga krščanska razlaga: Kristus -- sonce poživlja telo in dušo človeka kot najsvetlejša, ogrevajoča in oplajajoča luč; kot življenje razsipajoče ognjeno kolo ("In luč sveti v temi" -- Jn 1,5.). Po taki in podobni razlagi se več tisočletij star kljukasti križ uvršča v službo krščanskega oznanjevanja in upanja.

Kot je bilo že rečeno, se je je kljukasti križ v teku tisočletij na presenetljivo različne načine spreminjal. Morda je najstarejša njegova oblika "stoječi kljukasti križ". Spodnja prečka sloni na podstavku, pri tem pa so konice križa obrnjene na levo ali na desno. Značilno vrteče se znamenje pa postaja izrazito šele tedaj, če kljukasti križ sloni na konici. Tedaj deluje, kot če bi lebdel v zraku, saj se tal dotika le v eni točki. S srpasto upognjeno obliko krakov in "kljuk" -- predpodobo ognjenega kolesa -- pa se občutek vrtenja poveča. Vrtinec in ognjeno kolo postane srpasto kljukasti križ šele s podvojenimi prečkami. Tudi kljuke se lahko pomnožijo, npr. tako, da se prečkam dodajo še trije vzporedni kraki, ali da se vsaki "kljuki" doda še vzporedno po ena manjša. S pomnožitvijo prečk in kljuk kakor tudi s spremembo smeri dodanih delov nastajajo meandrove ali labirintove oblike, ki ponazarjajo, kako se življenje in smrt medsebojno použivata ali razhajata. Kratko: ni konca različicam in možnosti spreminjanja so tako velike, da bi si lahko vsakdo izoblikoval lastno podobo kljukastega križa za premišljevalni motiv (mantro).

Zasovražiti svobodo - vzljubiti svobodo

"In other words, not every voluntary act is a free one. We are free when we pursue the good life (what we really want). We are unfree when we fail to pursue the good life (which we don’t really want to do)."

-Greg Johnson

 
 
Pred časom (v blogu 15. novembra lani, če smo natančni) smo na tem mestu opozorili, da se bo evolvirajoča se alternativna in nova desnica morala soočiti z vprašanjem svobode kot najfundamentalnejšim vprašanjem risanja novega (novemu času in novim razmeram ustrezajočega) svetovnega naziranja, ki bi jasno in monolitno odgovorilo na vse bistvene probleme političnega in socialnega bivanja. Rekli smo, da bo alternativna desnica prej ali slej trčila ob ta problem in ga bolj fokusirano načela. In res, vidimo lahko, da se dogaja nekaj podobnega.

Na Youtubeu (YT), kjer je zadnji trend predvsem usmerjen v dolge debate na t.i. Google Hangout-u, je po zloglasni "debati" med Richardom Spencerjem in Carlom Benjaminom (Sargon of Akkad), prišlo še do debate med Gregom Johnsonom in nekimi YT skepticisti. Tu ne gre zares za debato, pač pa za dolg pogovor med vsaj šestimi osebami, kar je sila duhamorno. A vendar je debata obrodila vsaj en sad. Greg Johnson se je zavzel za drugačno dojemanje svobode, kar je nadgradil nekaj dni kasneje na svoji spletni strani v kratkem članku z naslovom "Forced to be Free: The Case for Paternalism".

V članku Johnson obravnava svobodo v njeni naravnanosti na škodljivost ali neškodljivost za človeka. njegova predpostavka je, da človek živi zato, da se samoaktualizira. Vkolikor se pri posamezniku ta samoaktualizacija zares vrši, potem je svoboden. Nesvoboden je pa takrat, ko ga določeni dejavniki pri tej samoaktualizaciji ovirajo, pa četudi izvirajo iz njegove lastne svobodne odločitve. Zato predlaga, da omejevanje svobode posamezniku ni nujno odrekanje Svobode (v presežnem smislu) temu istemu posamezniku. Ravno nasprotno, omejevanje svobode posamezniku, tega posameznika lahko naredi zares svobodnega. To je paternalizem. Skrb za človekovo časno, in mi bi rekli, večno, blagostanje.
 
Na takšno pojmovanje svobode pa lahko gledamo le zelo pozitivno, saj je dejansko to nekaj podobnega krščanskemu pojmovanju svobode in krščanskemu pojmovanju države. Tudi mi smo rekli v nekaterih prejšnjih blogih, da bo treba katoličanom, ki bodo želeli graditi svet v katerem bodo sploh lahko živeli svojo katoliško vero, predvsem refleksije države in še nadaljne radikaliziranje katoliškega pojmovanja svobode.
 
Podobno kot Johnson ali paternalisti, mi trdimo, da je treba ločevati med svobodo in pravo svobodo, torej med svobodo, ki je v možnostih in svobodo, ki je v pravilnosti. Svoboden je človek, ko ne greši (ne dela zla sebi in drugim), zares svoboden pa bo tedaj, ko bo v Nebesih postal sploh rešen vsake možnosti izbire med dobrim in zlim ter bo nezmožen grešiti.
  
Da je Johnson zavzel takšno stališče pa čudi tudi zato, ker je skoraj vedno trdil, da bi morala biti nova etnično homogena bela država (in družba), v sebi pluralna in liberalna. Njegova utopična vizija takšne družbe je bila v tem, da naj bi vsi člani te družbe bili poenoteni le pri vprašanju ohranjanja in zaščite svoje rase, na drugih področjih in pri drugih vprašanjih pa bi bili povsem deljenih mnenj (omenjal je denimo splav, kot vprašanje okrog katerega bi še vedno tekla polemika znotraj takšne družbe). Seveda je kaj takšnega nadvse iluzorično. Poenotenje okrog identitete zahteva jasne odgovore na vsa bistvena metafizična vprašanja o človeku in okolju. Liberalizem in neenotnost naziranj, kar poznamo v današnjem zahodnem svetu, ki atomizira družbo, je vendarle razlog upadanju občutka za rasno in narodno identiteto med belci.
 
Seveda pa se ob takšnih razmislekih s strani new-right-erjev in alt-right-erjev, vedno odpre le še več in več vprašanj, na katera bodo morali najti smiselne, realne in logične odgovore, če bodo hoteli postajati vse relevantnejši. Verjetnost pa obstaja, da lahko zapadejo v pretirani politični pragmatizem in racionalizem, kjer pa ne bodo več avantgarda, temveč bodo še vedno temeljili na liberalnodemokratski zasnovi sveta. Kakor koli že, vse kaže, da je porast debat med etno-nacionalisti in skepticisti obrodilo veliko samorefleksij na etnonacionalistični strani in prevprašanje skladnosti določenih nazorov.
 
Celoten Johnsonov članek

Kratka refleksija k 'pro-life' gibanju

Pred časom je ideolog in propagator gibanja Alternativna desnica (Alt-Right, altrajt) Richard Spencer izrekel nekaj besed podpore konservativni "komentatorki" (ki pa v resnici ni nič drugega kot nekaj, čemur bi rekli paša za oči, "eye candy" ali olajševalka gledanja) Tomi Lahren, ki se je zavzela za t.i. pravico do "izbire".Spencer je tedaj zatrdil, da Lahrenovo podpira, saj človek nima inherentne pravice do življenja, ki bi bila zagarantirana že s samim dejstvom biti človeka, temveč vsako pravico pridobiva iz dejstva, da je pripadnik neke kolektivne skupnosti t.j. družbe z določenim naborom pravic in svoboščin.
 
Čeprav je iz našega gledišča takšno stališče nezaslišano, pa je v resnici vendarle stoji na pravilnih fundamentih. Zaradi dolge, dvatisočletne tradicije krščanstva, ki je ustvarilo Evropo in jo tako močno definiralo, da si Evrope brez krščanstva ni mogoče misliti, včasih pozabljamo, da Evropa ne pomeni enostavno kultura in da kultura torej ni neko panteistično bitje, ki bi bivalo samo iz sebe, evolviralo samo iz sebe in na katero ne bi mogel nihče vplivati. Evropa in evropska kultura sta le dva koncepta. Prav tako je "zahodna civilizacija" le koncept, abstrakcija, ki ne živi lastnega življenja.
 
To torej pomeni, da Evropa ni bila do dvajsetega stoletja krščanska, ker je bila krščanska, ker je bila to pač faza Evrope, nek stadij odraščanja ali evolviranja. Ne. Evropa je bila krščanska, ker je bilo krščanstvo živa sila na političnem, socialnem, kulturnem in družbenem področju. Kaj zopet to pomeni? To pomeni, da so ljudje, nepregledne množice posameznikov in rodov mislile in delale v skladu s krščanskim svetovnim naziranjem. Če bi ti posamezniki in ti rodovi družbo, socialo, državo in kulturo prepustili poganom in nekrščanskim političnim silam, potem Evropa nikdar ne bi bila krščanska in nikdar ne bi bilo civilizacije, ki ji danes pravimo "zahodna" ali "evropska".  Tako ti posamezniki in rodovi niso le živeli krščanstva, tako da so hodili v Cerkev, se držali zapovedi in ljubili bližnjega, temveč predvsem tako, da so preobražali svet, okolje, družbo. To so počeli na aktiven način, ki ni vnašal nesmiselnih in neustreznih razločkov med zasebnostjo in javnostjo.
 
Vkolikor bi ti posamezniki in rodovi, ki so ustvarili krščansko Evropo in s tem zahodno civilizacijo, svojo vero razumeli kot pasivno-delujočo v smislu preobražanja zgolj samega sebe in v smislu golega dajanja zgledov, potem bi najbrž krščanska vera nikoli triumfirala in bi ostala le zelo ozko zasebno opravilo v sicer poganskem svetu predkrščanskega paganističnega barbarizma. A kar je še poemembneje, v takem primeru se nikoli ne bi razvila krščanska morala, ki je vse do francoske revolucije bila neomajna moralična koda vsakega Evropejca. Torej tista morala, ki jo je moč uzreti celo v morali Evrope v somraku. Tista morala, ki veli, da je nemoralno ubiti človeka, posebej še nedolžnega človeka in da je uboj brez moralno čistega vzroka vedno nemoralen.
  
Ta morala pa torej ne izvira iz Evrope, ne izvira iz evolviranja bitja, ki mu nekateri pravijo evropska kultura oz. evropska civilizacija, temveč izvira iz svetovnega nazora, ki mu rečemo krščanstvo; torej iz svetovnega nazora, ki nam ga je hranila avtoriteta Cerkve od tistega trenutka, ko ji jo je oni palestinski Pridigar izročil v varstvo in izvrševanje.
 
Zato ne obstaja Evropa v izhodišču drugače kot tabula rasa. Evropa nima nekega moraličnega kodeksa zapisanega v sebi že zato, ker je Evropa in ker tu živijo svetlejši ljudje. Ne. Ta morala izvira iz krščanskega svetovnega nazora in kar je še pomembneje: izvira iz dejavne želje to moralo implementirati.
 
Prav tako ne obstaja nikakršna obča človečanska morala iz katere bi vlekli fundamentalne človekove pravice in svoboščine. Takšna morala ne obstaja, kakor je moč videti v postopni degradaciji krščanske nravnosti v raznih mednarodnih aktih in posebej še v samovolji "suverene države".
 
Kar mora torej gibanje "pro-life" danes razumeti je torej ravno to. Da uvidi, da je izvajanje, ki pravi da človek nima pravice do biti, sam iz sebe, temveč jo dobi šele iz pripadnosti nekemu kolektivu, popolnoma pravilno. Iz tega uvida pa mora napeti vse svoje sile in začeti graditi takšno družbo, ki bo garantirala, da bo krščanska morala prevladala nad posameznikom, družbo in državo. To pomeni preobražanje sveta. Ker drugače je boj že v izhodišču izgubljen.
 
Dokler ne bo želje in truda po pokristjanjenju institucij, toliko časa bo vsako upanje na zmago pro-life gibanja izgubljeno.
 

Vsi ljudje so ustvarjeni enako

Na tem blogu sem na nekem mestu že opozoril na usodno napako kontemporarnega anti-liberalizma in tega t.i. neo-nacionalizma, ki vidi problem liberalizma in liberalne demokracije v naziranju, da so vsi ljudje inheretno enaki oz. da so vsi ljudje enaki. Sam sem opozoril, da problem liberalizma leži v korenu izraza "liberalizem" samemu, torej v svobodi. Kaj je bistvo liberalizma in v čem je njegova kvarna kvaliteta je pač nadvse evidentno in domnevam, da se bo prej ali slej tudi popularno relativno-desno gibanje to uvidelo in svoje suhoparne traktate posvetilo temu problemu. A dokler se to ne zgodi naj za hip ostanem pri samem naziranju o "veseli novici", ki jo ozananjajo apostoli altrajta in drugih "desničarskih" abreviacij in se glasi: "Vsi ljudje niso ustvarjeni enako" (All men are not created equal).

Nekoliko se sicer samo zgražanje okrog "egalitarijanizma" že polega. alternativna desnica je, če nič drugega, precej dinamično, nestanovitno gibanje, ki ekscentrično divja po polju politike in družbe, ter se kaj naglo naveliča določenih konceptov ter jih nadomesti z novimi. Ta ekscentrizem je treba obravnavati resno, to bi priporočal posebej onim, ki določene pojave jemljejo preveč resno, a to ni mesto za ta premislek. Vendar pa je proti-egalitarijanizem neko izhodiščno stanje rdeče-tabletarjev, ki so še včeraj v maniri pravih libertarcev menili, da so ljudje individuumi, ki so dobri vkolikor jih ne utesnjujejo družbene institucije.

Zato se jim zdi krik: "vsi ljudje niso ustvarjeni enako", tako svež in unikaten, tako prelomen in nepreglasljiv. V njem, menijo, so našli tisto točko na kateri se vaga človek in družba v pravo ali napačno smer.

A na tem mestu naj predlagam trditev: zanikanje enakosti med ljudmi, je bistveno liberalna predpostavka. Zakaj? Vsak liberalec namreč izhaja prav iz te predpostavke. Ljudje niso ustvarjeni enako, vsak človek, vsak individuum, pa tudi vsaka etnična in socialna skupina, se močno razlikuje ena od druge. Kaj pa je individualizem kot najradikalnejše umevanje ne-enakosti med ljudmi. Individualizem tako močno atomizira družbo na podlagi predpostavke, da so individuumi, človeški subjekti oz. osebnosti med seboj popolnoma ločeni in interes enega individuuma ni nujno interes drugega. Kaj pa je to kot le najtrše pristajanje na idejo o "neenakosti" ljudi?
 
Tudi razni egalitarijanisti, ki govorijo o radikalni "enakosti", ki naj bi se posledično izvršila med ljudmi, sploh najbolj verujejo in propagirajo ne-enakost ljudi. Čemu bi hoteli izenačevati nekaj, kar je že enako? To bi bilo nesmiselno. Izenačevanje vseh ljudi v smislu enakovrednosti vseh ljudi izhaja ravno iz prepričanja, da ljudje niso ustvarjeni vsi enako, zato pa je treba človeka in njegovih institucij, da stanje popravi. Da torej človek izenači, kar je ne-enako.
 
Kratek pogled proti skrajnim levičarskim strujam nam glasno kaže prepričanje raznoraznih "borcev socialne pravičnosti" o bistveni neenakosti med moškim in žensko, črncem in belcem, revežem in bogatinom, debeluhom in suhcem, invalidom in neinvalidom. Ta splošni egalitarijanizem je najradikalnejša vera v ne-enakost ljudi. Egalitarijanisti, ki bi verjeli v "enakost" med ljudi bi bili torej prepričani, da nič ne potrebuje izenačevanja, ker je že vse enako. To ne bi bila aktivna, pač pa pasivna pozicija o kateri ne bi nikdar nič slišali.
 
Še najbližje taki iracionalni poziciji, ki trdi, da so vsi ljudje enaki, pridemo, če pogledamo v t.i. "desni libertarizem" ali "desni anarho-kapitalizem". Pristaši teh hipijevskih ideologij namreč trdijo, da je izhodiščno stanje kapitalistične družbe enakost vseh ljudi. Trg namreč ne gleda na barvo kože, niti na spol, niti na spolno obnašanje, temveč izhaja iz sistematične enakosti vseh človeških subjektov, do katerih je v izhodišču Trg popolnoma indiferenten. Nasprotno levi libertarci že priznavajo ne-enakost med posamezniki in iščejo načine po izničenju le teh.
 
Egalitarijanizem torej ni prepričanje, da so vsi ljudje ustvarjeni enako, temveč prepričanje, da morajo biti vsi ljudje enaki, kljub temu, da so ustvarjeni ne-enako. To je vendarle evidentno iz prepričanj in iz delovanja egalitaijanistov. Oni ravno zaradi ne-enakosti ustvarjajo enakost.
 
Seveda tu leži neko pod-prepričanje, da so vsi ljudje "enakovredni", kljub evidentnim ne-enakostim, a to je že drug problem. In tu zopet ne smemo zanemariti dejstva, da je tudi prepričanje "vsi ljudje so enakovredni, ne glede na njihovo raso, spol, ..." izhajajoče iz predpostavljenega prepričanja, da so ljudje ne-enaki in potencialno obravnavani tudi kvalitativno ne-enako oz. niso enakovredni. Nihče pač ne bo trdil: "vse zebre so živali". V vsaki taki pozitivni trditvi se pač skriva nek namen trditve same. Trditev "vsi ljudje so enaki" ni trditev o stvarnosti sveta, ni trditev iz opažanja, temveč trditev iz namena po izenačitvi ne-enakosti.
 
Zato je jasno, da je trditev "vsi ljudje niso ustvarjeni enako" ali "vsi ljudje niso enaki", popolnoma prazna in nesmiselna. Egalitarijanist bi nanjo odgovoril: "seveda niso, zakaj pa misliš, da trdim, da so vsi ljudje enaki?".

Še več, v zadnjem času postajajo vse bolj napihovane razne epizode iz svetovnih univerz, kjer določeni levičarski aktivisti propagirajo moškim in belcem sovražne sentimente. Kaj pa je to, če ne jasni izraz vere v ne-enakost ljudi? Belci in črnci so ne-enaki pravijo levičarski aktivisti, belci izkoriščajo črnce, belci dušijo planet in v svojih rokah stiskajo velike količine bogastva. Moški in ženske so ne-enaki, pravijo levičarski aktivisti, moški so nasilneži nagnjeni k spolnemu nasilju, ki izkoriščajo in zatirajo ženske. Je v tem čutiti kaj prepričanja o "enakosti"?
 
Isto velja za krščansko prepričanje, da je Bog ustvaril vse ljudi enako. To v sebi nosi implicitno naziranje, da so vsi ljudje bistveno ne-enaki. Sedaj ni več razlike med judom in poganom, menda beremo v Svetem pismu. Kaj to pomeni? Mar to res pomeni, da od sedaj vsak kristjan verjame, da se Jud in pogan ne razlikujeta? Ne, to le pomeni, da imata sedaj oba možnost zveličanja. Razlike ob tem ostajajo.
 
Danes se radi spotikajo ob ta domnevni krščanski egalitarijanizem, a žalibog, da ne znajo ljudje več brati preprostih besedil v kontekstu. Ne. Tržejo jih iz konteksta in kakor stekli razkazujejo okrog mimoidočim v prepričanju, da so z enostavno potezo razrešili problem krščanstva. Šopirijo se kot purani na dvorišču, bi rekel Rette.
 
Še vedno namreč gledamo v te, ki okrog racajo z velikim praporjem na katerem je napisano: "niso vsi ljudje enaki". S tem, mislijo, bodo razrešili problem samodestruktivne zahodne kulture, ki iz foteljev in izza polnih krožnikov opazuje postopno propadanje svojega ljudstva. Pa bodo s tem res karkoli rešili?
 
Ne. Trditev, da so ljudje med seboj neenaki ne bo rešila ničesar. Nasprotno, pospešuje izenačevanje neenakega. Kajti neenako se lahko izenačuje, enakega se ne more.
 
Kot kristjani namreč verjamemo, da so vsi ljudje v izhodišču ustvarjeni enako v smislu njhove inherentne vrednosti, ki izhaja iz dejanja stvaritve. To pa pomeni, da ima vsak človek pred Bogom enake možnosti zveličanja. A kvalitativna enakost ne pomeni enakosti v zmožnostih, videzu, ravnanju, itd. Ne. Namreč enakost, izhajajoča iz hotenja Boga ne odpravlja specifike, marveč jo poudarja. Specifika ali ne-enakost je smiselna le vkolikor je naravnana na neko inherentno enakost izvirajočo iz Boga.
 
Liberalci neenakost smatrajo za negativno lastnost človeka in človeških skupin ter se trudijo izenačevati neenakost. Desničarji pa na drugi strani v maniri pravega proti-pola smatrajo ne-enakost v namen sami sebi in prenašajo evidentno neenakost na polje vrednosti in kvalitete človeka, kar pa zopet vodi v hiperbolizacijo neenakosti, ki jo levičarji lahko dobro izkoristijo.
 
Diferenciacija posameznih ras in narodov se more izvršiti le generično in ne more biti nekaj, kar je moč racionalno utemeljiti drugje kot na tradiciji. Kajti kdor uporablja argument "vsi ljudje niso enaki" za svojo rdečo tableto, s katero se prenažira in jo vsiljuje še drugim, tak bo na koncu koncev ostal razočaran. Priseljevanje in mešanje narodov in ras se ne odvija v mišljenju, da so vsi ljudje enaki, temveč ravno v mišljenju, da so vsi ljudje neenaki in kot takšni potrebujejo izenačitev. Nek drugorasni človek, ki pride v homogeno rasno okolje pač ne postane "enak" temveč "izenačen", kar je tudi dovolj jasno, če spremljamo napore držav, ki na vse pretege izenačujejo te ljudi. In kar je še bolj paradoksalno: ki na vse pretege skušajo ohranjati "neenakost" prišlekov, da bi jim s tem zagrantirali dediščino kulture dežel, ki so jih zapustili.
 
Tu torej zopet pred nas stopi mišljenje, da se to vrši na podlagi mišljenja, da so vsi ljudje ustvarjeni enako, a se ne. Kvalitativna presoja pač tu nima veliko maneverskega prostora. Izenačevanje ali enakost, ki se vrši iz neenakosti pač ne bazira na tem, da so vsi ljudje inherentno enako-vredni v smislu človeškega bitja, temveč zgolj na tem, da se vsak človek smatra za nosilca določenih pravic in svoboščin. Zoper takšno naziranje je mogoče le naziranje, ki izvaja, da pravice pripadajo le meni oz. neki določeni skupini, drugim pa ne. A to je pač že zajeto v smislu države in državljanov, oz. lahko zapade v ekscese, kjer pa tako naziranje postane nestabilno in nezanesljivo.
 
Kajti kdor trdi, da so npr. belci ne-enaki črncem je že zašel na polje univerzalizma, ki ga skuša po svoje omejiti in zajeziti. Ali so vsi ljudje vredni ali pa ni vreden nihče in je mogoče "vrednost" poljubno pripisovati določenim ljudem. Če je zadnje, potem je tudi sama trditev "vsi ljudje niso ustvarjeni enako" brezpredmetna, ker je vrednost ali kvaliteta ljudi neka poljubno aplikabilna kategorija. In tako pade še kvalitativno presojanje "enakosti med ljudmi" zunaj evidentnih značilnosti posameznikov.
 
Enakost ali neenakost sta precej brezpredmetna pojma, ki izgubljata vsak pomen če ju izoliramo od sistematičnega ideološkega naziranja. Namreč sta predvsem moralna pojma, ki pa v dobi poljubno spreminjajoče in neenotne morale ne obstajata zares. Skušata se napajati iz "objektivne resničnosti", ki pa se vse prevečkrat izkaže za plitvo lužo.