Notranje hibe marksizma

Notranje hibe marksizma

Franc Terseglav, 1905.

Ako hočemo marksizem prav pojmovati, vpoštevati to, kar je v njem upravičenega, odkriti hibe, vso napačno smer, ki jo je ubral ta komplicirani sestav, treba najprej zaslediti njegov postanek. Marksizem ni pač nič drugega kakor drzna in enostranska sinteza vseh filozofskih nazorov, ki so sredi 19. stoletja preplavljali svet; v njem so nakopičene različne svobodne misli, katere veže princip, da so gospodarski činitelji (faktorji) počelo vsega zgodovinskega razvoja. Neglede na preobširno tvarino, se ne moremo spuščati v kritiko Marksovega evolucijskega načela in dialektiške metode, kajti te dve sestavini sta povzeti in izvedeni iz Heglove filozofije, Feuerbachovega materializma in iz darvinizma; torej iz takih komponent, ki jih je resna veda že davno zavrgla. Razložili bomo edinole genezo Marksove razvojne teorije, ki nam najbolj pokaže njeno zastarelost in onemoglost. Naravnost pa bomo zavračali materiališko zgodovinsko naziranje.
  
Marksistovsko svetovno naziranje se naslanja vseskozi na Heglovo razvojno idejo. Ker se vse nujno razvija, so vse razvojne stopnje enako upravičene; kar je, poneha, in zato ni več nujno in pametno; kar nastane vnovič, je že zategadelj, ker nastane, upravičeno. V dosledno izvedenem Heglovem sistemu ni torej mesta ne za absolutne resnice in ne za absolutna dejstva; zato se proces razvoja razteza tudi na zgodovino. Družba se večno razvija in prenavlja, zgodovinske epohe so minljive in prehodne. Zadnjo konsekvenco teh misli je izvedel Engels. „Vse, kar nastane, je vredno, da pogine“, in s tem je sankcioniral revolucijo. Iz Heglove filozofije je pa marksizem izločil misel o prvenstvu ideje, ki je nasprotovala njegovim tendencam. Dasi je Hegel istovetil absolutno, večno resnico z logiškim, oziroma zgodovinskim razvojem, je vendar postavil ta razvoj na stalen temelj. Potem ko se je absolutna ideja razvila v naravi, se povrne sama vase v človeškem umu. Človeštvo spozna absolutno idejo, višek tega spoznanja je Heglovo modroslovje, najbolj pa je ideja vtelešena v državi, ki je: „Der præsente Gott“.

Marksizem je torej povzel iz tega sestava le takozvano dialektiško metodo, to je idejo razvoja preko protislovij in zvaril s tem skupaj Feuerbachov materializem. Dočim je Hegel smatral naravo za odsev, izveden od absolutne ideje, je Feuerbach proglasil naravo za to, kar edino biva in duha za produkt tvari. Vendar Feuerbach še ni docela pojmoval zgodovinskega razvoja in kar ni dovršil on, sta storila Marks in Engels, ki sta znanstveni socializem končno vsestransko razvila. Zavrgla sta metafiziško pojmovanje, ki je smatralo vse pojme za nekaj stalnega in neodvisnega, in sta uveljavila razvojno naziranje po dialektiški metodi. Utemeljevala sta vse družabno življenje na podlagi evolucije, opazovala vse pojave v njih medsebojni organski zvezi po zakonih nastajanja in propadanja. Masaryk nam podaja zgled marksistovske dialektiške metode, ki je uprav klasična primera, kako je mogoče spajati resnične momente z uprav bornirano, šablonsko metodo. Eno razvojno stopnjo v zgodovini označuje fevdni monopol, to je teza. Nasproti njej se pojavlja antiteza, ki nujno sledi iz teze po zakonih razvoja. Fevdalni monopol ima namreč v sebi kal konkurence, ki se bode prej ali slej proti njemu uveljavila. Antitezo označuje torej doba konkurence. Tretja razvojna stopnja pa je sinteza prejšnjih dveh: moderni buržoazijski monopol. Ta monopol je negacija fevdnega monopola, ker suponira konkurenco, obenem pa je tudi negacija te konkurence, ker je monopol. Zato je moderni buržoazijski monopol sintetiški ali pa „negacija negacije“, enota protislovij.

Ko smo skicirali genezo marksizma, si oglejmo njegovo takozvano materiališko zgodovinsko naziranje. Omenimo še to, da tudi to naziranje Marksovo ni izvirno, kajti najdemo ga že pri Ricardu") in celo že pri St. Simonu, Louis Blancu in Ovenu. Sombart je opozoril na to, da je Marks to idejo povzel iz del Lorenca von Stein. Seveda moramo to naziranje tu le kratko označiti večinoma po Marksovem „kapitalu“.
 
Zgodovinski razvoj družbe je odvisen zgolj od ekonomskih faktorjev, ki ravnajo vse druge faktorje. „Določujoči moment v družbi sta produkcija in reprodukcija neposrednih življenskih potreb, to je proizvajanje živil, obleke, stanovanj in temu prikladnega orodja, na drugi strani pa množenje človeške vrste.“ [Engels: Der Ursprung der Familie; Zürich, 1884. Vorwort.] Karakteristični razloček med zgodovinskimi dobami tvori način, kako se proizvaja tehnika, mehanična sredstva, ki jih rabimo pri delu. Ekonomskemu sestavu družbe odgovarjajo lastninske razmere ali način razdelitve produktov med posamnike. Razvoj povzročajo nasprotstva in boj med stanovi. Cilj vseh stanovskih bojev pa je osvoboditev tlačenih stanov in država, ki se bodo v njej izravnala na podlagi ekonomske in politiške enakosti vsa nasprotstva. Končno: Z izpremembo ekonomskega položaja vred se izpreminjajo tudi ideje, nazori, verstva, filozofski sistemi, nravni in pravni red. Ideje so historiški minljivi in prehodni produkti. Preidimo k zavrnitvi.
 

Evolucijsko materialistovsko zgodovinsko naziranje ni mogoče, ker si je v protislovju in ker ne odgovarja zgodovinskim dejstvom. Kakor hitro se namreč dosledno izvede to pojmovanje zgodovinskih pojavov, pade tudi marksizem.

Marksizem trdi, da so vse ideje in vsi filozofski sestavi produkt gospodarskih razmer naroda, kraja in časa, v katerem so ti sestavi nastali. Zato nima nobeno filozofsko, nravno in pravno naziranje absolutne vrednosti in ni absolutno resnično: relativno je resnično zato, ker se vjema „s sodobno logiko, s socialnim miljejem“ dotične dobe. Engels pripoznava, da je marksistovski sistem odvisen od „zgodovinskega položaja tiste dobe.“ Iz tega je mogoče izvesti le en zaključek, namreč ta, da je tudi materiališko zgodovinsko naziranje zgolj produkt gospodarskih razmer, ki so se vstalile na Francoskem po restavraciji Burbonov in po Angleškem po postanku velikih industrijskih podjetij. Pritisk kapitališke produkcije na proletariat in o dpor mase proti tej v dobi, kjer ni družila ljudi druga vez kakor dobiček in izkoriščanje, sta tvorila podlago, na kateri se je razvilo materiališko zgodovinsko naziranje, ki je torej bistveno in genetično odvisno od tedanjega ekonomskega položaja. Marksizem nam torej more kvečjemu razložiti edinole tiste motive, ki so vplivali na razvoj njegove dobe, nikakor pa ne sme proglasiti samega sebe za splošno, edino veljavno in absolutno resnično zgodovinsko naziranje. Kakor hitro se bistveno izpremene gospodarske razmere, se mora tudi zgodovinsko naziranje bistveno izpremeniti, kajti ne velja isto merilo za vsako dobo, ako je resnično evolucijsko načelo. Če velja Marksovo načelo, da so vse ideje historiški, minljivi in prehodni produkti, je tudi materiališko zgodovinsko naziranje historiško, minljivo in prehodno. Tak sistem pa ne more postavljati nujnih, za vsako dobo veljavnih principov, ne more biti dogmatičen. Ker pa je materiališko zgodovinsko naziranje v svojih počelih, izvajanjih in sklepih strogo dogmatično, je vseskozi in povsod s svojim evolucijskim pojmovanjem v direktnem protislovju.

Ravnotako je cilj vsega zgodovinskega razvoja, Marksova socialistiška država, v protislovju z evolucijskimi načeli. Materiališko zgodovinsko naziranje, ki terja neskončen zgodovinski razvoj, ne more ustvariti države, kjer bi ponehala vsa nasprotstva in stanovski boji, kjer bi se vse izravnalo; kajti tam, kjer ni nasprotujočih si teženj, tam po principih dialektiške metode ni več razvoja. V resnici pa terjajo marksisti kot vrhunec razvoja tako družbo, kjer bi namesto postuliranega postajanja in propada nastopil nepremenljiv stadij stalne sreče in uživanja. Če je torej resnično, kar trdi Engels, da svetovna zgodovina preneha, kakor hitro ponehajo vsa nasprotstva, je marksistovska družba nemogoča; če je pa resnično, kar trdijo drugi, da se bo zgodovina takrat šele pričela, bo ta država po načelu dialektiške metode nujno razpadla. Lotil se je bo neskončni razvoj, ki jo bode zanikal.

Končno pa sta si v materiališkem zgodovinskem naziranju v protislovju mehansko pojmovanje in evolucijska ideja, to pa zato, ker je marksistovska evolucija vseskozi napačna. V tem oziru je obveljalo v marksizmu to, kar je dejal Hegel o nemških filozofskih sistemih: „Glej noge tistih, ki te bodo pokopali, so pred tvojimi durmi;“ zagrebli pa so ga razvojni teoretiki sami. Da razvidimo zastarelost zgolj mehanske evolucije, si oglejmo njen razvoj pri tistih, ki so se ž njo najbolj bavili, pri naravoslovcih. Darwin je pojmoval razvoj zgolj mehansko. Razvoj organizmov določujejo le zunanji faktorji, naravni izbor. Že leta 1864, torej niti celih pet let potem, ko se je vnel hud boj pro in contra Darwinu, je znani naravoslovec Kölliker, descendenčni teoretik, v knjigi: „Über die Darwin’sche Schöpfungstheorie“ dokazal nedostatnost take descendence, ki jo vodijo zunanji faktorji. Obnovil je obsodbo darvinizma še večkrat, v zadnjič pa l. 1899 v knjigi „Erinnerungen aus meinem Leben“ in to s tem večjim uspehom, ker so se mu skoro vsi znamenitnejši naravoslovci pridružili, tako Nägeli, Driesch, Zur Straßen, Reinke, Eimer, posebno pa Korschelt in Heider.

Kako pa pojmujejo modernejši učenjaki razvoj? Opirajoč se na razvoj kali in zametkov, na embriologijo, oziroma razvojno fiziologijo, kakor ji pravijo dandanes, je posebno Zur Straßen dokazal, da je vpliv mehanskih faktorjev, n. pr. gravitacije, pri evoluciji drugoten in da določa razvoj ozganizmov neki teološki moment, neka causa finalis; pri deljenju stanic (karyokineza), kjer se razvoj najbolj javlja, rabi neka nevidna sila mehanske zakone v to svrho, da ustvari nov, določen, v kali preformiran individuum. V nekem predavanju na VIII. letnem zborovanju nemške zoološke družbe v Heidelbergu I. 1898 je Zur Straßen dejal: „Upravičeno smem sklepati na podlagi svojih poskusov, da se poslužuje deleča se stanica finih mehanskih priprav, ki povzročijo tiste različne čudovite geometriške figure, ki jih pri deljenju stanic opazujemo. Ni si mogoče kaj drugega misliti kakor to, da ima stanica poseben instinkt, ki jo vodi pri razvoju.“ To, rekel bi moderno pojmovanje razvoja, se vsaj v bistvu ujema s pojmovanjem Peschovim. Če govorimo o razvoju, si moramo predstavljati nekaj, kar ima že začetkoma gotove lastnosti, dispozicije, iz katerih se to, kar nastane pozneje, organsko razvije. Pojem razvoja nujno suponira cilj, h kateremu teži razvoj, in zakone, ki dajo gibanju pravo smer. Kjer se vrši razvoj, tam mora biti tudi netvarno počelo, ki je pri stvarjenju dispozicij in kalij stavilo namen in po tem namenu uravnalo m ehanske sile in njih delovanje. Zato je mogoče govoriti o razvoju edinole v teleoloških sestavih. Marks govori v kapitalu I. D. 5. o mehanskem razvoju, o tendencah, ki se vrše z „železno nujnostjo“. Takega razvoja pa nikjer ni. Tudi zgodovinski razvoj zahteva najvišje bitje, ki je zgodovini postavilo gotov cilj, in izključuje mehansko nesmotreno naziranje materiališkega zgodovinskega sistema.

Če sežemo do jedra marksizma, treba v tem sestavu ločiti opravičene momente od neopravičenih. Materiališko zgodovinsko naziranje predvsem poudarja, da določajo izključno ekonomski faktorji oblike družabnega in kulturnega življenja narodov, v prvi vrsti tista sredstva, katerih se ljudje poslužujejo pri delu. Toda ravno ti momenti, ki so početki kulturnega življenja narodov, poraba kresilnega kamna, ognja, različna orodja, se ne dajo razložiti brez svobodnega umskega delovanja. Brez duha, brez svobodne samoodločbe bi se človeštvo sploh ne bilo moglo povzpeti iz prvotnega stanja do kulturnega, in zato tudi živali nimajo kulturne zgodovine. Da je človek mogel napraviti prvi korak na potu prosvete s tem, da je s pomočjo primernega orodja obdeloval zemljo, je moral prej spoznati svoje moči in sile narave, je moral ločiti primerno od neprimernega in staviti svojemu delu gotove, prosto izbrane namene. Zato nam najprimitivnejša orodja, čoln Indijancev ali pa avstralski bumerang s svojimi okraski vred pričajo o duhu, ki si je osvojil tvar, ne pa o tvari, ki bi si bila usužnjila duha. Umetna sredstva dela torej niso v prvi vrsti določujoči činitelji v zgodovinskem razvoju.

Resnični moment materiališkega zgodovinskega naziranja je ta, da je pri razvoju kulturnega življenja treba upoštevati tudi ekonomske in socialne faktorje, da je treba zgodovinske, umske pojave umevati tudi z ozirom na svobodne gospodarske razmere; tako pojmovanje pa zamore dovesti do gotovih rezultatov le tedaj, če se natanko določi obseg, v katerem so sodelovali ekonomski faktorji pri zgodovinskem razvoju, način, kako so posegali v delovanje drugih činiteljev, kje so prevladovali, kje so bili zgolj drugotnega pomena. — Kdor prezre to bistveno zvezo sodelujočih faktorjev v zgodovini in skuša vse reducirati na enega samega, ta zaide v labirint sanjarskih špekulacij. Način produkcije, razne oblike dela so imele vedno in povsod velik vpliv na razvoj družbe, njeno politiško moč, na nravstvene in pravne razmere narodov, na vedo in umetnost. Političen vpliv držav se je dvigal in padal sorazmerno s tokom gospodarskih razmer, ki so določali z drugimi komponentami vred umsko in nravstveno prosveto. Če zavlada v načinu produkcije anarhija, se jamejo razkrajati tudi vse ostale sestavine družabnega življenja. Stanovski boji ustvarjajo nepremostljiva nasprotstva in ker veliko bogastvo in velik pavperizem ne pospešujeta nravnosti, se nenravnost širi liki kuga. Taka degenerirana družba proizvaja tudi filozofske sestave, ki upravičujejo neznosno stanje, v katerem se nahaja družba, in tako nastajajo pesimistne, revolucijske, frivolne, paradoksne teorije. Odveč bi bilo razlagati, kako globoko posegajo ekonomske razmere v pravno naziranje človeštva, ne da bi se o tem omajala večno resnična počela prava.
 
Omenili smo že dejstvo, ob katerem se razbije vsaka enostranska dialektiška metoda, dejstvo, da določajo zgodovinski razvoj poleg gospodarskih faktorjev tudi drugi, ki se ne dajo izvajati iz prvih. Njih medsebojna zveza je organska in neločljiva.

Prvi in najvažnejši faktor v razvoju človeštva je religija in sploh vsak svetovni nazor. Res je sicer, da tudi ekonomske razmere dajo kakemu verskemu sestavu poseben kolorit, toda ne določajo bistvenih elementov religije, ampak nasprotno: verski sestavi, ki se mnogokrat porodijo v glavi kakega reformatorja, morejo zelo vplivati kakor na vse druge, tako tudi na gospodarske razmere. Potreba univerzalnega, absolutno resničnega svetovnega naziranja, ki ni zgolj rezultanta sodobnega ekonomskega položaja, je tako velika, da si je celo Marks osvojil materiališko naziranje in Heglovo dialektiko, ki gotovo ni bistveno odvisna od ekonomskih faktorjev. Če je bil monoteizem produkt gospodarskih razmer, zakaj ga v tako tipični obliki nahajamo edinole pri Judih, ko so vendar tudi drugi narodi imeli patriarhalno družabno obliko? Vsa mizerija materiališke zgodovinske krparije se pa šele pokaže, ko je treba pokazati genezo krščanstva. Marksisti so poskušali dokazati, da je krščanstvo nastalo iz potrebe svetovne religije za svetovno rimsko cesarstvo. Res je, da je poganski verski sinkretizem iskal univerzalne religije, kar je tudi nekoliko pospešilo razširjanje krščanstva, da pa je krščanstvo vsled tega nastalo, je več kakor absurdno. Poleg tega pa je verski sinkretizem poganski nastal iz umskih, ne pa iz ekonomskih razlogov. Krščanstvo je postalo svetovna religija šele tedaj, ko je rimsko svetovno gospostvo že razpadlo in se umaknilo germanskemu. Krščanska religija se nikoli in nikjer ni bitno izpremenila, pač pa so se izpremenile gospodarske razmere. Fevdalizem se je umaknil kapitalizmu, krščanstvo pa je ostalo isto.

Isto velja o filozofskih sestavih. Gotovo je, da je filozofija z vsemi drugimi znanostimi vred zastajala in hirala, kadar je bil narod politično in ekonomsko zatiran, pa še to ne velja za vse slučaje — tudi to je gotovo, da večkrat vplivajo ekonomski faktorji na smer, tendenco in glavni zmisel kakšnega sistema toda razvoj najvažnejših filozofskih problemov, kakor n. pr. problema spoznavanja, načela vzročnosti, se ravna po svojih imanentnih zakonih ne glede na tvorne, nujne, gospodarske razmere. Poleg religije vpliva na dušni in materialni razvoj človeštva družabna organizacija, v kolikor je vtemeljena v človeški socialni naravi in prvotnejša kakor ekonomski činitelji. Ta organizacija, ki rezultira posebno iz potrebe medsebojnega varstva, je zopet odvisna od različnih fizičnih in psihičnih dispozicij, ki so seveda zopet v zvezi z ekonomskimi. Da pa ta zadnji element nikakor ne prevladuje vedno in povsod, nam pričajo različne ustavne oblike pri različnih narodih. Dasi so bile ponekod ekonomske razmere enake, so nastale najrazličnejše državne oblike, republike, monarhije, oligarhije. Da, celo pri enem in istem narodu se menja ustavna oblika, dočim je ekonomsko stanje neizpremenjeno. Ustavna oblika pa mnogokrat globoko posega v gospodarski razvoj, kar nam priča vsaka važnejša doba v zgodovini.

Nadalje moramo prištevati med činitelje, ki določajo in ravnajo zgodovinski razvoj, velike individualnosti, ustanovitelje ver, vojskovodje; potem diplomatiške intrige, srečne in nesrečne politiške kombinacije, pogodbe med vladarji, torej momente, ki se ne dajo navesti na ekonomske faktorje. Veliko vlogo igrajo pri tem razvoju vojske, ki se tudi docela ne dajo razložiti iz gospodarskih nagibov, kajti nagibi vojska so bili večjidel verski in dinastiški.

Klasičen zgled zato, kako je tudi pravni red pogostokrat neodvisen od ekonomskih činiteljev, nam podaja začetek srednjeveške fevdne dobe, ki je ni mogoče obrazložiti na podlagi materiališkega zgodovinskega naziranja. Fevdalne dobe ne uvaja v zgodovino noben zatiran stan, ki se je polastil produkcijskih sredstev, nobeno novo orodje. Rim je propal, deželo so si osvojili Germani. Po germanskem pravnem naziranju je bila zemlja izključno kraljeva last. Toda kralj je ni mogel sam upravljati, mnogo načinov je bilo mogočih, kako rešiti to vprašanje. Da se je to vprašanje rešilo v zmislu fevdnega sestava, se da razlagati edinole iz rimskega in germanskega pravnega naziranja. V fevdnem sestavu sta spojeni dve sestavini — rimska kolonizacija in germansko pravno načelo o organski enoti in hierarhičnih stopnjah družbe.

Materiališko zgodovinsko naziranje se ne da vzdržati. Sam Engels je to čutil. V nekem pismu, objavljenem v „Deutsche Worte“ pripoznava tudi vpliv drugih faktorjev, dasi proglaša za odločujoči moment ekonomsko gibanje družbe. Zadnjo obširnejšo apologetiko marksizma je spisal Kautsky v XV. zvezek „Neue Zeit“: „Was will und kann die materialistische Geschichtsauffasung leisten,“ kjer pravi: „Duh vodi družbo, toda ne kot gospodar, ampak kot hlapec ekonomskih razmer.“ Z uprav uničujočo kritiko pa je obsodil marksizem Bernstein, ki je bil prej sam marksist. Moderni sociologi pa proglašajo sedaj namesto materiališko zgodovinskega naziranja za edino pravo takozvano „sintetiško zgodovinsko naziranje“, ki vpošteva vse faktorje v njihovi medsebojni zvezi.
 
Res je, da se človeška zgodovina razvija, da dobe nastajajo in minevajo, da se razmere izpreminjajo, da se narodi polagoma povzpenjajo do vedno višjega kulturnega stanja, a potem polagoma padajo in ginevajo. Res je, da je vsaka doba več ali manj rezultat prejšnje, da vsaka nova tvorba vzraste iz prejšnjih tvorb, ki so razpadle, da so vsi pojavi nestalni.

Ta resnica, ki napravi vsako evolucijsko teorijo tako mikavno, pa je izražena že v sv. pismu, glasi se iz resnih, veličastnih besed razodetja. Minljivost in relativnost vsega stvarstva najbolj osvetljujejo otožne besede Jobove: „Zoper list, ki ga veter odnese, kažeš svojo m gočnost in suho bilko preganjaš, ker zoper mene grenkosti pišeš in me hočeš pokončati ... Moje noge si vklenil, nad vsemi mojimi stezami si čul in stopinje mojih nog si ogledoval, ki bom kakor gniloba pokončan in kakor oblačilo, ki ga mol razje ... Človek vzklije kakor cvetlica in se potepta in beži kakor senca in nikoli ni v istem stanju ... Trohnobi sem rekel: moja mati si, in črvom: vi ste moji bratje ...“

Vzlic dejstvu razvoja pa se resnica in življenje ne dasta stlačiti v en sistem, ki je več ali manj logično izveden iz enostranskih premis. En sam razvojni faktor, ena sama šablona, ne velja niti za vse rastlinske in živalske organizme, kaj še za zgodovino, ki je ne določajo edinole nujni ekonomski faktorji, ampak tudi prosta nedeterminirana volja človeštva, ki hiti sedaj skozi luč, sedaj skozi temo, pod providencielnim božjim vodstvom nasproti višjemu, zgolj duhovnemu cilju — združitvi zveličanega človeštva z Bogom.

S Kristusom!

S Kristusom!

Nekaj misli k drugemu slovenskemu katoliškemu shodu.

  

Dr. E. Lampe, 1900.

   
 
Če pregledamo novo gibanje po svetu, zdi se nam, kot bi se kaotične mase človeštva hotele urediti okoli dveh stalnih točk. Prej je liberalizem z načelom neomejene svobode razdrl vsako stalnost. Proglasil je svobodo mišljenja, in ž njo je podrl vse urejene modroslovne sestave. Kot Kronos svoje otroke, tako je liberalizem sam požiral svoje sadove, zakaj ko je vse proglasil za nestalno in svobodno, ni mogel svojim plodovom dati nesmrtnosti in stalnosti. Tako je sestav pobijal sestav, modroslovec zamenil modroslovca, in najdoslednejši glasniki te nove omike so proglasili načelo, da edino stalna je nestalnost! S svobodo čutnosti je odprl liberalizem razdirajočim elementom pot v umetnost in leposlovje. Padli so zakoni nravnosti, celo meje dostojnosti so se podrle, slabim nagonom je nebrzdana domišljija rodila vedno novih nebrzdanih otrok. Z gospodarsko svobodo je liberalizem razdrl vse, kar je sklepalo človeštvo v potrebne, dobrotne vezi. Stanovski organizmi so padli, načelo vzajemne brambe se je zanemarilo, celo v svetišče družine je segel ta duh, da tam razdere še najsvetejšo in najprvotnejšo vez svetega zakona. Tako je liberalizem kot princip razdora razjedel, raztrgal in raztresel družbo. Žive organizme je hotel razvezati v mehanične atome, družbo v posameznike. Zato je pa moral oslabiti tudi oni dve družbi, ki kot velika okvira objemata človeštvo, in katerih najvitalnejša potreba je ravno organizacija njiju delov: oslabiti je moral vpliv cerkve in države.

Kjerkoli cerkev nastopa v javnosti, povsod nastopa kot kulturna sila. Vsaka kulturna sila pa se pokaže najprej v tem, da uredi posameznike in njihovo razmerje v soglasju z javnim blagrom. Zato je nemogoče, da bi se organizacija kdaj popolnoma ločila od cerkvenega življenja, saj je prvo in poglavitno načelo organizacije: skrb za splošni blagor, in to načelo je etično načelo. Ker liberalizem namesto načela javnega blagra proglasuje neodvisnost posameznika od vseh nravnih zahtev, zato pa mora nujno stopiti v boj proti cerkvi. In kako ta boj izvršuje, to vidimo dan na dan: z osebnimi napadi, z obrekovanjem, z zgodovinskimi lažmi in z nravnim izprijanjem ljudstva.

Liberalizem pa slabi tudi drugo organizatorično silo: državo, ker hoče namesto socialne države uvesti kapitalistično. Res je, da nikjer nista tako organizovana birokracija in militarizem, kakor v liberalni državi; a čim bolj je sestavljen ta veliki aparat, tem bolj se mu vidi, da je le umeten in da ne more nikdar nadomestiti naravne organizacije. Čim večje je birokracija, tem bolj mehanično deluje in tem manj lastnega življenja ima. Čim večji je militarizem, tem težje leži na ljudstvu, in slednjič ne dobi drugega pomena, nego da brani birokracijo pred ljudstvom. Vse skupaj pa slednjič nima več namena služiti ljudstvu, ampak velikemu kapitalu, ki rabi birokracijo za knjigovodstvo, in armado za brambo svojih denarnic. Taka država ni socialna država. Njena moč je navidezno velika in bliščeča, a notri je prazna. Veliki kapital gospodari, ves aparat mu služi, in da je še bolj varen liberalizem pred zdravo mislijo ljudstva in da še bolj dokaže slabost države, nastavlja po vseučiliških katedrah profesorje in plačuje pri židovskih listih pisarje, ki neprenehoma bobnajo v svet staro liberalno načelo: Laissez faire, laissez aller! Le monde va de lui-meme. Država nima pravice, vtikati se v ureditev gospodarstva, ona mora le braniti nas, da se nam kaj ne ukrade!

Po takih naukih mora človeška družba razpasti v svoje prvine v nesrečo celoti. In če se tudi zidajo na tem temelju sijajne velike države, ki imajo stotisoče vojakov v kosarnah in uradnikov v pisarnah ter štejejo milijone v budgetu in milijarde v dolgovih — vendar ta družba ni srečna, ker ljudstvo nima svojim potrebam primernih oblik.

Če torej odpad od vere v svojih posledicah sega tako globoko v vse notranje življenje narodov, ako mu sledi razpad vseh blagih vezi, ki družijo človeka k človeku kot brata k bratu — tedaj je jasno, da tudi katoliška restavracija, povrat h katoliškim načelom ne sme biti le površen in idealen, ampak prav temeljit, in mora sezati v vse notranje ustrojstvo družbe!

Zato je pa naš drugi katoliški shod združil v sebi v poglavitnih potezah vse to, kar je potrebno, da se popravi čisto izkvarjeni naš družabni red. Nikar ne recite: Vera in javnost nimata med seboj nikake zveze! Kakor duša živi v vseh delih telesa, tako stoji vsak, tudi najoddaljenejši del socialnega življenja pod neprestanim vplivom kulturnih idej. Te ideje pa so ali krščanske ali protikrščanske, ker kultura ne more nikdar biti versko indiferentna, kakor slika ne more biti brez barve, in kakor glas ne more biti brez izraza. —

Poglavitna misel, ki se vleče skozi vse resolucije II. katol. shoda, in ki je navdajala vse govornike, je misel vzajemnega dela — in v tem se najbolje kaže protiliberalni značaj vsega shoda. Iz razvalin zidajmo novo stavbo, trdno, neomajno, neporušno!

Iz liberalnih razvalin pa skušajo tudi drugi sezidati novo stavbo. Socialna demokracija gradi novo državo brez Boga, v kateri se naj izbriše zadnja sled pozitivne vere.

Tako se res dandanes kaotične mase po liberalizmu razdejane družbe zbirajo okoli dveh stalnih, trdnih točk; na jedni vihra zastava z nadpisom: brez Kristusa! na drugi se blišči svetli napis: s Kristusom!

Drugi slovenski katoliški shod je imel edino le ta namen, da organizacijo slovenskega naroda pritrdi na ono trdno središče, kjer vlada geslo: s Kristusom!

Ni dovolj, da le katoliško mislimo, treba je, da tudi katoliško živimo in delamo. To katoliško delovanje pa ne sme biti zaprto le med ozkimi stenami našega stanovanja, ampak kazati se mora očino v javnosti. Ta nauk je glasno izrekel II. katoliški shod, in posebno vrednost mu daje to, da je segel daleč v posameznosti in kazal tudi v težavnih slučajih socialnega življenja, kako se da v javnosti izvesti krščanska misel.

Zato po vsej pravici stoje na pravem mestu resolucije odseka za krščansko življenje, katerih prvi odstavek se glasi:

„Slovensko ljudstvo, zbrano ob koncu XIX. stoletja na II. slovenskem katol. shodu, se

a) klanja Kristusu, nesmrtnemu Kralju vseh vekov, in se posvečuje v XX. stoletju Njegovemu presv. Srcu;

b) izreka neomejeno zvestobo, udanost in pokorščino Kristusovemu namestniku na zemlji, vrhovnemu poglavarju katoliške cerkve, svetemu Očetu Leonu XIII; zaupanje, udanost in verno pokorščino svojim škofom, ki po njih vlada sv. Duh cerkev božjo; spoštovanje duhovnikom, ki kljub človeškim slabostim nikdar ne izgube skrivnostne oblasti mašniškega posvečenja;

c) obsoja sovražne napade nekaterih slovenskih sinov zoper Kristusa in njegovo cerkev, zoper papeža in škofa, zoper duhovnike, redovnike in druge katoliške može.“

Tu je torej središče. Okoli Kristusa se vstopimo, iz njega kot iz neusahljivega vira črpajmo moč in življenje! A zato je treba urediti vso človeško družbo v lepe celote, ki ustrezajo konkretnim razmeram materialnega življenja in imajo hkrati pravo razmerje do središča, do Kristusa.

Katoliški shod je precej v prvem odseku razglasil one organizme, ki so še najduhovnejši in stoje najbližje našemu središču, namreč one družbe, ki so namenjene edino le za pospeševanje krščanskega življenja. Okoli teh družb in bratovščin pa se potem v vedno živih krogih razteza krščanska organizacija. Za bratovščinami, Marijinimi družbami itd. pridejo izobraževalna, bralna, varčevalna, protialkoholična društva itd. Človeške potrebe in nagnjenja neštevilnih posameznikov so neštevilna. Zato pa je tudi za dušni prospeh in napredek treba mnogo posameznih organizacij, v katerih najde vsakdo sebi primerne dušne hrane in tovarištva, ki ž njim stremi za istim smotrom. Tako je načelo vzajemnosti in medsebojne pomoči jedno najbolj važnih že pri onih vprašanjih, ki so najbolj individualna, pri vprašanjih, ki se tičejo izveličanja lastne duše.

V tem krogu, ki se snuje okoli Kristusa, pride sedaj kot prva na vrsto naša šola. V njej se veže v celoto vse, kar rabi človek za časno in večno življenje, v njej se vzgajajo nežne kali krščanske družbe, ona je vrt, na katerem se negujejo žlahtna semena, da vzrastejo v lepo drevje in doneso plemenite sadove. Zato je katoliški shod na drugo mesto postavil šolsko vprašanje. Ljudska šola se mora očistiti napak, v katere jo je zapeljal verski indiferentizem; avtonomni zastopi, ki imajo oblast do šole, morajo se zavedati svoje dolžnosti; in če nam javni zastopi odreko svojo pomoč, tedaj moramo seči po skrajnem sredstvu in snovati zasebne šole. Podpirati pa moramo organizacijo krščanskih učiteljev nasproti liberalnim zvezam, da dobe naši pristaši pogum in veselje do dela in da najdejo v naših vrstah zaslombo, ker le iz samozavesti izvira trdnost in stalnost. Dobra ljudska šola je velik zaklad, a treba skrbeti tudi za srednje in visoke šole, da iz njih odstrani to, kar nas ločuje od Kristusa, in da se vsa omika povrne k pravi katoliški smeri, ne da bi zaradi tega količkaj izgubila ono znanstveno vsebino, katero ji je pridobila nova doba.

Kako se krog širi in razprostira! Krščanska preosnova ljudstva, ki se začenja v cerkvi na tihem, s šolskim vprašanjem postane že politična zadeva prve vrste, ob kateri se morajo ločiti duhovi v dva tabora: brez Kristusa in s Kristusom. Ni čuda, da je ta boj najbolj trdovraten, saj to vemo mi in vedo naši nasprotniki, da je glavna zavora naše organizacije ravno tu. Tu je obroč, ki zadržuje, da se životvorna moč od središča, od Kristusa, ne razlije vedno širje tudi na vse druge javne zadeve. Ako tu prebijemo obroč, potem se bo krog naše reorganizacije razprostrl vedno dalje in dalje, dokler ne obseže vsega ljudstva v eni lepi celoti.

Kajti tu za šolstvom se nam odpira širen in res velikanski delokrog. Če je katoliška vera prava vera, mora biti sposobna, da uredi javno in zasebno življenje tudi v posameznostih tako, da bo služilo javnemu blagru. Odpira se nam obširno polje socialnega delovanja. Reči moramo, da se je v zadnjem času ravno na tem polju, ki je najtežavnejše in najnevarnejše, že doslej v najlepši luči pokazala oživljajoča in ozdravljajoča moč katolicizma. Oni liberalni nasprotniki, ki to naše delovanje zaničujejo in mislijo, da je bodo uničili z nekaterimi zlaganimi poročili, se jako motijo. Liberalna „Soča“, ki se jako trudi, da bi pokvarila utis drugega katoliškega shoda, je bila vendar prisiljena, da je o socialnem odseku zapisala zanimivo sodbo, v kateri se sovraštvo in zavist družita z nekim tihim občudovanjem. „Soča“ piše namreč:

„Resolucije socijalnega odseka na II. takozvanem katoliškem shodu. — Te dni se je v Ljubljani vršil takozvani II. katoliški shod, katerega namen je bil, da se organizuje ves takozvani katoliški živelj v jedno celoto, ki bo izvrstna obramba proti vsem nasprotnikom. Kako sodimo o politiškem pomenu takozvanega katoliškega shoda, ne spada v našo rubriko. Pač pa je naša dolžnost, da se pečamo z gospodarsko-socijalnim programom. Ni nam vsejedno, tudi nam ne sme biti, kako se naši nasprotniki pripravljajo za gospodarsko in socijalno delo mej našim ljudstvom ... Poučno je in tudi neobhodno potrebno za onega, ki hoče prestudovati razvoj gospodarskosocijalnega programa, da primerja resolucije I. takozvanega katoliškega shoda z resolucijami drugega. Resolucije socijalnega odseka na I. takozvanem katoliškem shodu so bile razvrščene v: 1.) kmetsko vprašanje; 2.) rokodelsko-obrtno vprašanje; 3.) delavsko vprašanje; 4.) nedeljski počitek in posvečevanje nedelj in praznikov. Resolucije socijalnega odseka na II. takozvanem katoliškem shodu so pa razvrščene v: l.) kmetski stan; 2.) obrtni stan; 3.) trgovski stan; 4.) delavski stan; 5.) zavarovanje; 6.) socijalne naloge avtonomnih zastopov; 7.) krščanska usmiljenost. — Strokovnjak ni baš treba biti, da ne opaziš, kako se je delokrog socijalnega odseka razširil. Na I. takozvanem katoliškem shodu so bile resolucije nejasne, nedoločne, skratka: nekako boječe se je nastopilo. Sedaj pa, po osmih letih, po dobi skušenj in praktičnega delovanja? Pred nami so resolucije, polne možatosti in — samozavesti! Antiklerikalnim krogom so živ opomin! Kažejo nam, da se takozvani katoličani modernizujejo, da uvidevajo, da se proti naprednim življem mora nastopati le z napredkom. Njih modernizovanje, njih znaki naprednosti so le sredstvo, s katerim poskušajo ujeti nerazsodne mase. V osmih letih so se naši takozvani katoličani mnogo, mnogo naučili. Poglejmo n. pr., kako so pred osmimi leti govorili o delavskem vprašanju? Dr. Žitnik je pripovedoval leta 1892.: „Krivično je delavcem nakladati več dela, kakor ga premorejo njih moči, ali pa zahtevati taka dela od njih, ki niso primerna starosti in spolu. Sv. cerkev glasno opominja delodajalce: Vsakemu svoje! Po teh naukih se mora urediti plača, kajti delavcu zadržavati zasluženo plačo, to je v nebo vpijoč greh!! Cerkev pa opozarja bogatine in reveže tudi na večnost, na večno kazen in plačilo. Bog nas ni ustvaril za minljive dobrote na svetu, ampak za večne, nebeške dobrote; zemlja je le kraj prognanstva. Reveže pa uči cerkev, da revščina ni sramota v očeh večne resnice. Sin božji je postal tesarjev sin in nas učil, da le čednost zagotovi večno plačilo. S temi božjimi nauki se zasiplje socijalno brezdno mej reveži in bogatini ter utrjuje prava, krščanska bratovska ljubezen itd.“ Tako leta 1892. Sedaj pa leta 1900? Sedaj pa imamo pred seboj naštetih kar celo vrsto realnih zahtev. Gospodje so uvideli, da se z božjimi nauki ne zasiplje socijalno brezdno, da je v svrho zasipanja socijalnega brezdna treba nekaj realnega! Sedaj pravijo: to naj se odpravi, to naj se uvede, skrbi naj se itd.“

Tako je torej „Soča“ iztaknila napredek v „klerikalnem“ taboru vkljub „Narodovim“ psovkam, ki nas vedno le blati in zasramuje, in še celo napredek, ki se ji zdi nevaren za liberalizem. V tem se pa v istini ni motila, ker priznati moramo, da se je v naših vrstah misel za socialna vprašanja, hvala Bogu, že precej oživila, da smo večinoma že prekoračili obzorje splošnih fraz in imamo v praktičnih vprašanjih že razne izskušnje, ki niso vse prijetne, a so vse koristne.

Res se da socialno vprašanje razmotrivati le kot etično vprašanje v najožjem pomenu te besede. Kajti prva stvar, za katero mora vprašati vsakdo, ki se peča s tem vprašanjem, je ta: Ali sem dolžan in zakaj sem dolžan skrbeti za javni blagor, in zakaj ravno na ta in ne na drug način? Vzemi od človeštva pojem bratstva vseh ljudi, in vse socialno vprašanje je brezpomembno. Proglasi v javnosti absolutno svobodo posameznika in njegove sile, in vsaka socialna preosnova se ti bo zdela krivično omejenje „misli svobodne“. Če pa gledamo človeštvo v luči katoliške vere, kot rodbino bratov, ki se ima združiti okoli svojega kralja in sobrata Kristusa, tedaj se nam pojasni, da je socialno vprašanje, to vprašanje bede in krivice, to vprašanje posameznika in celote tudi vprašanje pravice in da je socialna preosnova vzajemna dolžnost vseh stanov.

S Kristusom moramo misliti in ž njim se usmiliti bede. Iz njegovega nauka moramo za rane človeške družbe zajeti ono nežno sočutje, katero je iz istega nauka zajela usmiljenka, ki obvezuje rano bolniku.

Priznati moramo, da se je od prvega katoliškega shoda sem pri nas pojavila ta socialna misel z veliko odločnostjo, in neminljiva zasluga katoliško-narodne stranke je, da je takoj razumela to misel in se ji postavila v službo.

Nastal je boj proti njenemu delovanju, kot reakcija proti njeni inicijativi. Katoličani so stopili z vso odločnostjo v boj za kmečki, rokodelski in delavski stan. Za rokodelce se še ni dalo kaj posebnega storiti, ker manjka tal za pravo organizacijo; pač pa so se kmetje in, koder je bilo število zadostno, tudi delavci združevali na temelju stanovskih koristi. Liberalizem je čutil v kmečki krščanski organizaciji svojega nasprotnika z isto gotovostjo, kakor so socialni demokratje povsod takoj izprevideli, da škodujejo katoliška delavska društva njim. Liberalizem trpi samo kartele mogočnjakov, združevanje velikih ljudskih mas v gospodarske celote na podlagi medsebojne podpore pa mu je bistveno nasprotno. Zato je pa z lažjo in obrekovanjem, kakršno je bilo doslej nezaslišano na Slovenskem, in s predrzno prevaro hotel preprečiti združevanje in uničiti one, ki je vodijo. Vsaka taka organizacija, ki enemu koristi, ima morda kako stran, ki drugemu ni ljuba. Tako tudi kmetijske zadruge marsikje omejujejo trgovski stan. To je izrabil liberalizem z njemu lastno predrznostjo, ščuval in netil je razpor ter ves trgovski stan tiral v boj proti zadružnemu načelu in proti krščanski misli. In kaj je liberalizem podal trgovcem? Prav ničesar, nego nekaj fraz o svobodi, s katerimi se pač povsod trguje dandanes za slepo ceno, ki pa spadajo ravno med ona načela, katera dandanes malega trgovca izročajo velekapitalu in ga tirajo v prepad.

Jasno je bilo torej, kaj da mora katoliški shod storiti na socialnem polju. Potegniti mora pravično mejo med stanovi, vsakemu določiti njegov delokrog in v tem delokrogu urediti razna razmerja v produkciji in prometu.

In to je storil naš II. katoliški shod. V vse posameznosti ni segel, a glavne točke je vse obdelal. Izdelal je celoten socialen program in ga predložil narodu v potrdilo. Prvič so pri nas vsi stanovi, ki proizvajajo in razpečavajo materialno blago, stopili složno skupaj, proglasili svoje zahteve in jih po medsebojnem složnem sporazumku sprejeli za svojo vzajemno last. Prej smo imeli kmetijske enkete, obrtna posvetovanja, delavske shode — sedaj smo imeli prvi veliki, res socialni shod, kateri je sprejel na prvem mestu agraren program, zatem se postavil za varstvo rokodelstva in trgovine, sprejel opravičene delavske zahteve, a vse v tako premišljeni, oglajeni obliki, da se more stan poleg stanu razvijati. Kot njih vzajemno potrebo je proglasil pravično zavarovanje, zarisal občinam njih socialne dolžnosti in kot zadnjo, vse obsezajočo socialno dolžnost sprejel krščansko usmiljenost.

To je bil torej res katoliški shod, vseobsežen, nikogar ne izključujoč, kdor hoče delati narodu v resnično korist.

Ako se te preosnove izvrše, potem lahko rečemo, da je javnost storila velik korak — h Kristusu. Netiti razpor socialnih strasti in mesti gmotne razmere v nejasni svobodi liberalizma more le tisti, ki neče onega miru, ki ga je Kristus želel, ko je pozdravljal: Mir vam bodi!

To je bil torej glavni namen katoliškega shoda. Da se doseže, treba je dveh sredstev: slovstva in organizacije. Tudi v tem oziru je katoliški shod priporočil najkoristnejše predloge.

Nikdar nam ne sme niti slovstvo niti politična in narodna organizacija biti „sama sebi namen“. Kar je časno, je nepopolno in ne more utešiti koprnenja človeškega po zadnjem smotru, pač pa nam more vse služiti, da dosežemo svoj zadnji namen. Časnikarstvo in organizacija morata torej voditi h Kristusu, in mi jima moramo posvečevati tem več pozornosti, kolikor večjo moč imata v javnosti.

To dvoje se mora razvijati vsporedno; ker le, ako imamo oboje, moremo računati na trajen uspeh. Slovstvo podaje ljudstvu naše ideje in je vzgaja, organizacija pa mora raztresene moči zbirati in zedinjevati v stremljenju k skupnemu namenu. Slovstvo brez organizacije propade, in organizacija se ne more niti začeti niti razviti, ako je ne podpira dobro urejeno in razširjeno časnikarstvo. Zato se je pa na katoliškem shodu čisto po pravici zahtevalo, da se znanost, umetnost in leposlovje ter ljudsko in mladinsko slovstvo organizujejo v katoliškem smislu in da so zlasti uredništva vedno v zvezi, da skupno postopajo ter da organizujejo svoje sotrudnike. K splošni organizaciji pa nujno spadajo različna politična in nepolitična društva s predavanji, knjižnicami, ljudskimi pisarnami in vsestranskim strokovnim poukom.

Tako se krog našega delovanja vedno širi, in vedno večja je naloga, ki nam jo nalaga dolžnost. A le pogumno dalje, ne bojmo se dela! Bili so časi, ko je stala nam nasproti velika urejena armada z zastavo „proti Kristusu!“ in naše čete so bile razkropljene in zmedene ter niso našle svojega prapora. Le nekaj pogumnih prostovoljcev je razvijalo zastavo z geslom „s Kristusom“! Sedaj je bolje, ker je zavest prodrla tudi na naši strani in ker se ta zavednost že kaže v konkretni organizaciji.

Brez strahu torej na delo! Prvi katoliški shod nam je dal le neko splošno navdušenje in zarisal le glavno smer katoliškem u delovanju. Drugi katoliški shod je v te splošne črte zarisal že natančen program. In tretji katoliški shod? — Bog daj, da bi bil naš napredek dotlej vsaj tolik, kakor doslej. Bog nam pomozi, mi gremo — s Kristusom!

Z liberalci - nikake zveze (dr. Anton Mahnič)

V naslednjem članku nas Mahnič že 1889 leta opominja, da z liberalci ne more biti nikakršne zveze, vkolikor želimo ohraniti svoje katoliško bistvo neomadeževano in celovito. Mahnič tudi namigne, da je napihovana "narodnost" liberalcev, s katero so se liberalci v tistih letih pretirano ponašali, le prikladno orodje za kulturni boj, ki so ga liberalci netiili v vprašanju - kaj je nad čem: narodnost ali vera. Zelo podobno taktiko, kot so jo tedaj ubirali liberalci, so jo kasneje, prav nič presnetljivo, uporabljali komunisti, ko so to načelno vprašanje zaostrili do te mere, da se jim je posrečila velika prevara, ne le stoletja, temveč tisočletja. A kot Mahnič v tem članku le namigne, pa se v resnici liberalcem nikoli ni šlo za narodnost, temveč za prevratništvo, ki je imelo za svoj cilj prevrednotenje naroda. Prav isto pa lahko trdimo za komuniste.

Druga zelo pomembna stvar pa je v tem, ko Mahnič jasno in glasno izpriča, da je Slovenija katoliška, torej: "naša je". To pa je tudi vodilno geslo tega bloga, ki skuša v sebi združiti razne misli v en sam bojni klic: "kar nam po pravici pripada!"

 

Z liberalci - nikake zveze;

k večemu - kompromis!

Kdor si je iz vesoljnega potopa dandanašnje brezmiselnosti le toliko pameti rešil, da mu je še mogoče postaviti se na katoliško stališče, pač mu ni težko sprevideti, kako kužljiv, kako poguben je liberalizem. Strah in groza mora katoličana pregomaziti, ako le misli na liberalizem.

Toda liberalizem ni bitje samo na sebi obstoječe; on je vtelešen, on živi le v ljudeh, ki ga izpovedajo, zastopajo, razširjajo: — v liberalcih. Naravno tedaj, da prenaša katoličan svoj črt iz liberalizma na liberalce, vkoliker služijo liberalizmu. Malo trd se zdi sicer ta nauk, a vender drugači ne more biti; liberalizem napadati, pobijati ni nam mogoče nego vkoliker se kaže v mišljenji, v govorih, v knjigah tega ali onega liberalnega državnika, govornika, pisatelja. Le po teh stopa iz zračne visočine na zemljo; le na teh tedaj ga je mogoče zavračati, črtiti; drugači ga pobijati bi bilo isto kar s pestjo vdrihati po zraku.

Ako je tedaj naša dolžnost ogibati se liberalizma kaker smrtne kuge, velja isto tudi o liberalcih. „Ne občujte z njimi“ — tako opomina sv. Pavel svoje verne Korinčane pred liberalci. „Še obedovati  nimate skupej s takimi ljudmi.“ In spet sv. Janez : „Ne sprejmite ga v hišo, niti pozdravite ga.“ In gotovo korintski liberalci so bili veliko bolj nedolžni od naših, ker pohujševali so le se slabim življenjem, a naši tajijo, izpodkopujejo vero samo, ki je prvi pogoj krščanskemu življenju, zveličanju.

Sv. cerkev je svojim vernikom vedno omejevala občevanje z drugoverci, posebno z Judi. Hujši ko drugoverci so liberalni brezverci, hujši kot Judje naši liberalni materialisti in pesimisti, dasi se še toliko ustijo za edino prave narodnjake.

Res sicer, kar priporočuje stari krščanski rek: inimicus causae, amicus personae. Toda to prijateljstvo, to dobrohotnost moramo tako razumeti, tako omejiti, kaker nam svetuje krščanska previdnost. Nihče ni dolžan bližnjega tako ljubiti, da samega sebe večno pogubi. Da, ljubimo liberalca, dobro mu želimo, molimo, da se spreobrne, priskočimo mu na pomoč, ko ga nesreča tare; toda v občevanji, v javnem življenji nam mora vedno svetoo stati pravilo: ogibaj se liberalca! Kdor se neče okužiti, ne pridružuj se vže okuženemu, kdor se neče poliberaliti, ne bližaj se liberalcu!

Vender je pa silno težko in dandanes kar nemogoče liberalcev tako se ogibati, da bi nikoli in nikjer ž njimi ne občevali, ker liberalcev je žalibog dandanes tako vse napolnjeno, da bi moral katoličan, kaker govori apostelj, svet kar zapustiti, da bi se jim popolnoma izognil.

A ravno to nalaga nam v občevanji z liberalci tem večo previdnost in vestnost, da ne trpi vsled tega niti naše versko prepričanje in odločnost niti naša katoliška dostojnost.

Žalibog, da se dandanes liberalcem posrečuje se slepivkami katoličane zvabljati v društva, v katerih oni poljubno gospodarijo, ter se jih tako vslužne narediti v povspešitev liberalnih namer ali vsaj zazibati jih v brezskrbno spanje ter storiti neškodljive. So pa posebno nekateri navidezno neopovržni nazori ali vodila, katera liberalci dandanes tako radi povdarjajo, da katoličane zapletajo v svoj krog.

Eden takih nazorov, ki je dobil pri Slovencih največ vresničbe, je n. p. naslednji: snavljati se dajo društva, slovstvena, politiška, šolska, predvsem pa — razume se samo ob sebi — društva narodna, brez vsakega ozira na vero, tako da jim lehko pristopijo najskrajniši liberalci nič, manj kaker najodločniši katoličani.

Nezmisel, da veče ne more biti!

Prvič nasproti pravi veri, kakeršna je katoliška, je nevtraliteta ravno tako nemogoča kaker nasproti Bogu. To velja kaker o posameznem človeku, tako tudi o društvih, ki se le iz posameznikov sestavljajo. Dovolj, da kdo izrecno ne priznava katoliške resnice, je vže njen nasprotnik, in kot takega se tudi prej ali kasneje razodene. A ravno tako ne moremo, ne smemo nobene reči, nobenega podjetja človeškega odtegniti vplivu in moči sv. vere. Kaker je Bog vse stvaril v svojo čast, isto tako se mora vse Bogu podrediti, brezumna narava nič manj kaker umna, vse mu služiti. To podrejenje po omogočuje le vera; po nji poklanja človek Bogu i samega sebe i podvrguje mu druge brezumne stvari.
 
Politiška društva snovati skupno za katoličane in liberalce je isto kar trditi: politika nima z vero ničesar opraviti. A zgodovina nas uči, da je najsilniši politiški prevrat, francoska revolucija, dosegel svoj vrhunec ravno v tem, da je javno in slovesno namerjal odpraviti katoliško vero, da je za najviše bogstvo oklical pamet; v isti prekuciji je Robbespierre kot politiški glavar smatral za potrebno javno vvesti vero v najviše bitje. Uči nas dalje vsakdanja skušnja, da se verska vprašanja in zadeve, ki najglobokejše segajo v katoliško cerkev in življenje narodov, po politiških skupinah, kaker so državni zbori, razpravljajo in določujejo. Isto tako je znana resnica, da se stranke, ki zastopajo najskrajniše politiške nazore, prijateljski družijo ter skupno postopajo, kaker brž pride na dnevni red versko vprašanje, ki je načelne pomembnosti. Kajfa in Pilat in Herod, narodno židovski fanatiki farizeji, kaker oportunisti, saduceji, dasi toliko različnih politiških teženj, so se vender sprijaznili, ko je šlo za to, da se Jezus Kristus pogubi! Tudi v Mladočehu se ohladi sovraštvo do Nemca, tako da mu ponudi roko v prijazno zvezo, ako upa, da bo s tem več škodil krščanško konservativni stvari; še celo z Židom bi se Mladočeh pobratil in raji njemu prodal česki govor in narodnost, nego českim bratom, katoličanom, v ljubo zatajil svoje radikalsvo. Kaj nam to dokaže? Da se politika konečno pokori, da je odvisna od verskega naziranja, da so torej politiška versko indiferentna društva — nezmisel.

In le mladoslovenski liberalci, da bi imeli toliko kreposti, toliko samosvojega zatajevanja, da bi pri svojem političnem delovanji povsod na drugo mesto potisnili, da, prezirali to, kar je vsakemu liberalcu najviše, najsvetejše: sovraštvo do katoliške cerkve, liberalstvo!? Da bi le malo se ogledali po novejši zgodovini slovenski, prepričali bi se najbrže, da ni tako. Da bi n. pr. jutre kak dr. Gregr stavil v državnem zboru predlog za narodno šolo, ki pa ima ostati brezverska kaker doslej, pohiteli bi se naši liberalci na vrat na nos nabirati po Slovenskem podpisov za nov „brezverski“ predlog. A ko je šlo za Liechtensteinov predlog, ki je namerjaval vsaj deloma nam vrniti versko šolo, do katere imajo državljani najsvetejšo pravico, ki pa ni izrecno povdarjal narodnega značaja ljudski šoli, se naši liberalci nikjer niso še ganili, pač pa očitno in skrivno narod in učiteljstvo pregovarjali in ščuvali proti predlogu.

Kaj sledi iz vsega tega ?

Slovenci, z liberalci nikdar in nikaker ne društveno se ediniti. Ne v politiki, radi razlogov, ki smo jih ravnokar navedli. A tudi znanstveno in slovstveno ne; ker smer znanstva in slovstva je gojiti vedo in umetnost, katerih predmet je resnica in lepota, ti pa se ne dasti ločiti od Boga in večnih zakonov pravega, dobrega in lepega, torej tudi ne ločiti od — vere, katero liberalci prezirajo, tajijo. Kaker brž se stakne kako više, načelno vprašanje — in teh vprašanj kdo se more sosebno dandanes izogibati? — tedaj se mora v lastno škodo spoznati, kaj je v srci liberalca globokejše vkoreninjeno: ljubezen do narodne sloge in miru, ali sovraštvo do resnice.

Da, vstani so tudi liberalci v miru, v spravi živeti s katoličani, s klerikalci, tudi, ko bi drugači ne bilo, z jezuiti; saj oni sami mir in spravo vedno in povsod povdarjajo, priporočajo — dokler katoličani molče prenašajo njihove napade na resnico; ko jim je pa pošla potrpežljivost, ko se odločno vstopijo na noge za vero — tedaj je konec sloge, konec prijateljstva! Tedaj je pa zamera čez zamero: hujskači ste, rušitelji narodne edinosti, izdajice ste, in kaj vem še kaj! In kaka zamera! Očitamo Stritarju Schopenhauerjanstvo, liberalstvo, s katerim se je sam tolikokrat ponašal, očitamo „Sl. Narodu“ radikalstvo, dokazujemo „Slovanu,“ „Slovanskemu Svetu“ rusofilstvo — zato smo: nazadnjaki, šušmarji, sovražniki slovanstva, Efijalti! Kdor hoče z liberalci v miru, v spravi živeti, požiraj molče ves strup, ki ga podajejo v svojih listih in romanih; a pri vsem tem ne drži se kislo, ampak veselo; hvali, ploskaj, ko ti po blatu valjajo najsvetejše bisere, ko ti očitno pljuvajo v katoliško obličje, da, kdor hoče z liberalci mir, zataji katoliško vest, zataji vero, odpovej se svetemu krstu!

Kaj pa porečemo o društvih, katera liberalci s katoličani snujejo in vzdržujejo v imenu narodnosti? Nenaravno, prisiljeno zedinjenje tudi to! Liberalcu je narodnost naj viša, katoličanu pa vera. Da je mogoča sloga, mir, mora tudi tu katoličan svoje prepričanje, svoje stališče zatajevati; s tem pa je liberalec vže dobil pol zmage: naredil si je katoličana neškodljivega. A vsled prirojene vladohlepnosti liberalec ne miruje, dokler ne nosi v društvu zvonca. Katoliške ovčice se dajo zvitemu, grabljivemu volku vedno prekaniti; še v čast si štejejo, ako smejo liberalnemu govorniku ploskati, ako smejo njegov list brati in si ga naročati. V društvih, katera spaja golo narodna ideja, vedno prevladuje liberalen živelj, na kvar katoliški ideji. Pa saj je vže princip sam: snavljati golo narodna društva, ne da bi se jih podrejevalo viši, krščanski ideji, nekrščanski, poganski. Res, vporekalo se mi bo: čemu pa povsod izrecno povdarjati katoliško idejo, vero? Na to odgovarjam: vže samo s tem , da se katoličan zveže z brezbožnim liberalcem v imenu narodnosti, dejansko izključuje katoliško idejo ter priznava narodnostno kot najvišo. Če bi se katoličani pravega verskega prepričanja združili v narodno društvo, dasi bi izrecno katoliške ideje ne povdarjali, bi z mirno vestjo hvalil tako podjetje, ker sem prepričan, da katoličanu je vera in Bog nad vse drugo ter da ne bo verske ideje nikdar podrejeval niti žrtvoval narodnostni. To se razume samo ob sebi; a ne tako pri liberalno-katoliških narodnih društvih; podstava, na kateri se snujejo, je gola narodnost, ki ne pozna ne vere ne Boga. Da torej ponavljam: tako združenje je le zunanje, prisiljeno, ker nenaravno. Kaker brž pride na dnevni red versko vprašanje, se duhovi jamejo ločiti, in konec je vse edinosti. Celo skrajno fanatični Judje so radovoljno poslušali sv. Pavla, ko je začel govoriti v njih narodnem jeziku, hebrejski; a ko je apostelj omenil svojega poslanja do poganov, ko se je torej prestopivši meje nacijonalnega partikularizma dotaknil eminentno katoliškega vprašanja, tedaj je bruhnol njih srd na dan in hoteli so ga živega raztrgati. Katoličani morajo vselej, da ohranijo narodni mir, ali molčati, ali pa liberalcem nasproti kapitulirati. Naj storijo eno ali drugo — kdor si s tem okoristi, je konečno vedno le liberalec. Katoliško koketovanje z liberalizmom prvič zabranjuje, da ne more katoliška ideja na dan, drugič se ideja liberalna vedno drzniše pojavlja in si duhove vpokorjuje, tretjič se denar iz katoliških žepov steka v liberalne, iz katerih ga liberalci zajemajo v pobijanje, v sramočenje katoliške resnice in duhovnov.

Društva, kakeršno je n. pr. „Narodni dom“ so za katoliško stvar dvomljive veljave. Epitheton ornans — „narodni“, dasi tako častitljiv in nedotakljiv, nam ne daje še poroštva, da bo prihodnji „Narodni dom“ resnično koristil katoliški cerkvi, katoliškim Slovencem, domovini. Marveč vse je odvisno od tega, kdo bo gospodaril v njem, mladoslovenski liberalci ali tako zvani klerikalci, recimo katoliški Slovenci. Jaz vsaj kot duhoven, kot katoličan bi se desetkrat pomislil dati kaj za „Narodni dom“ predno bi mi slovenski liberalci črno na belem ne podpisali in potrdili: prvič, da ne bodo spravljali na oder prihodnega „Narodnega doma“ ničesar, kar bi znalo žaliti katoliško vero ali nrav; drugič, da bodo izključili iz njega vse liberalne liste; tretjič — skratka: da se enkrat za vselej odpovejo vsakemu vodstvu v „Narodnem domu.“

Ste slišali? Lepo je sicer, kaker vabite: „zidajmo „Narodni dom“ v njem bodo dobile zavetišča vsa narodne družbe, kaker sestrice bodo pod eno streho v miru stanovale, tu nam bo skupno narodno ognjišče, kjer si bomo ogrevali srca za sveto narodno stvar.“ Skupno narodno ognjišče! — na katerem bo sam ooblastno sedel mladoslovenski liberalec: Jaz gospod, jaz sam gospod, poleg mene ni druzega gospoda! — in ogenj podtikal z drvami, ki mu jih je skupaj nanosilo katoliško ljudstvo se vseh strani; in če se bo kdo predrznil pogledati mu v lonec, ga bo nevsmiljeno česnil z glavnjo po glavi: apage! Katoliški bratje, da bi nas le še kdaj glava ne bolela po „Narodnem domu!“

Kaj pa, ko bi mi enkrat vso to stvar preobrnili, in kaker liberalci stavijo narodnost nad vero, mi postavili vero nad narodnost? In to ne le skrivno v srci, ampak javno, ampak v dejanji, slovesno. Recimo, ko bi začeli nabirati za „Katoliški dom“?! „Katoliški dom“ — to bi bil ponos katoliške Slovenije! V tem domu bi našla narodnost naša, dasi podrejena veri, varnišega zavetišča, kaker vera v liberalnem „Narodnem domu,“ da, kaker narodnost sama na ognjišči tistih, ki v svojih loncih ne kuhajo nego pelin in strupena zelišča, s katerim Slovencem zavdajajo!

Društvo sv. Cirila in Metoda je gotovo Slovencem i koristno i potrebno. Braniti vero, braniti narodnost — to je njegov program, ki ga podpišemo se srcem, brez pomisleka. Naši cerkveni vladike sami so ga potrdili in sprejeli njegovo pokroviteljstvo. Toda kaj pomaga, ko se je tudi tu zasejala liberalna zajedavka, ki čilo rast tako idealnega društva zadržuje in zadušuje. Predsednik liberalen, brezverec — odborniki vneti katoličani; ali pa narobe: predsednik katoličan — podpredsednik radikalec: eden vleče voz na desno, drugi ga zavrača na levo; kaj čuda potem, da se redkokdaj naredi odločen korak, da se versko vprašanje ali prezira ali le kot pristransko, nebistveno omenja! Društvo, ki si je tako možato zapisalo na zastavo vero in pod vero narodnost, bi se moralo konštituirati iz mož, ki so brez izjeme verni katoličani, ki se zavedajo prvič svojih katoliških, drugič svojih narodnih dolžnosti.

Skratka: bilo bi želeti, da bi se, kar nas je zavednih katoličanov, od liberalcev popolnoma ločili: v slovstvenem delovanji, v politiškem, v časopisji: v vsem, v vsem! Ločili se pred vsem duhovni, od prvega do zadnjega, potem posvetni razumniki, katerim je vera še nekaj, ločilo se od njih slednjič tudi naše ljudstvo; v to seveda bi morali ljudstvo neprenehoma podučevati, koliko zlo je liberalizem; le tako bi se enkrat tudi ono nepoklicanih osrečevavcev otreslo. Ko bi se posušili vsi viri, po katerih dohaja liberalcem iz katoliških žepov gmotna podpora, ki je liberalcem conditio sine qua non za vse delovanje, ko bi jim katoliška inteligencija odrekla vsako duševno podporo, bi se kmalu prepričali, da je liberalizem na Slovenskem poslopje zidano na pesek.

Ako je sploh nedostojno, nespametno, da se katoličan združuje z liberalcem v skupno delovanje, je gotovo še nedostojniše zbirati se pod zastavo liberalcev ali dati se jim kakerkoli voditi. To znači odvisnost katoličana od liberalca in vtisne prvemu znak liberalstva pred svetom. Kaj takega bi se n. pr. zgodilo, ko bi se dr. Vošnjaku posrečilo povspeti se do političnega voditeljstva Slovencev. Kako neskladno to: mož fatalist, mož špiritist — voditelj narodu vernemu, pobožnemu, katoliškemu! Ali pa ko bi Stritar kot francoski enciklopedist, kot nemški Schopenhauerjanec — bil duševni voditelj slovenskega, in sicer, kaker je hotel biti, krščanskega razum ništva! Jojmene! Jaz vsaj, ne le kot duhoven, ampak kot pošten katoličan, bi smatral za neznosno ponižanje katoliške dostojnosti, za nesovmestno s katoliškim značajem vže sedeti v odboru narodnega društva, katero vodi, kateremu predsednik je očiten liberalec. Še celo sedeti, da ne rečem ploskati, pred odrom, na katerem govori ali igra liberalec! Katoličani, bratje — nolite servi fieri hominum — najmanj pa liberalcev!

Do zdaj smo govorili več ali manj o združevanji in skupnem delovanji z liberalci, kakeršno se dandanes navadno opazuje v naših narodnih društvih. Vender, kaker smo omenili vže zgorej, večkrat se nismo vstani liberalcev tako odkrižati, da bi jih popolnoma prezrli. Kaj hočemo, faktura je, da bivajo na svetu, in kot s takimi moramo hote nehote računiti. Večkrat se zna pripetiti, da imamo i mi i liberalci skupne interese, katerih doseči, skupne sovražnike — pri nas so pred vsem narodni nasprotniki — katerih zavrniti nam ni mogoče, nego se združenimi močmi. Tedaj je dovoljeno začasno in le od slučaja do slučaja z liberalci se pogoditi in zediniti v skupno postopanje. Zakaj pa ne? Res sicer, da mej katoličanstvom in liberalizmom je vsaka sprava, tudi začasna, nemogoča, ravno tako, kaker mej Bogom in peklom, toda liberalci so ljudje, in kot s takimi se da še od časa do časa kaka pametna beseda govoriti. Saj sta tudi Punec in Rimljan, potem ko sta se do golih kosti skavsala, nazadnje mir sklenila — seveda le začasno, in Punec je ostal Punec, Rimljan pa Rimljan: črtila sta se kaker pred, do smrti. Tako je tudi z liberalci. Stalno, prijateljski zavezati se ne moremo, a od časa do časa v roko si seči, skupno zaganjati volka, ki hoče oba raztrgati, je vender dovoljeno: najhuji sovražnik hiti gasiti ogenj v sosedovi hiši iz strahu, da se ne razširi do njegove. To je tako zvani kompromis, ki ga z dobro vestjo z liberalci sklepamo o volitvah, o peticijah za narodne pravice itd.

Vem, kaj se mi bo na vse, kar sem tu govoril, vporekalo: „Tedaj nobene zveze z liberalci! Jojmene! Premisli vender, koliko s tem trpi narodna reč! Liberalci so vender rodoljubi, so narodnjaki. Na tak način razcepljamo narodno moč in se sami sebe izdajemo narodnim sovražnikom.“

Nič ne velja tudi ta vgovor.

Liberalci so okuženi od brezverskega liberalizma; zatorej se ne moremo ž njimi družiti, da ne bi tudi nas prej ali kasneje liberalizem okužil. Dasi bi mogli tedaj edino v zvezi z liberalci rešiti si narodnost, kaj bi nam pomagala, ako bi nas ta zveza stala edino zveličavno katoliško vero?

Pa tudi to ni res, da bi bila narodnost naša odvisna od zveze — z liberalci. To trdijo le oni. Mi pa vemo, da vsa narodna moč, kaker trdijo liberalci sami, je v slovenskem narodu; slovenski narod je pa katoliški narod, kot tak pa je zvesto vdan svoji duhovščini; potemtakem pa ni treba kaker da duhovščina in razumniki, kateri ž njo mislijo, ljubo slovensko ljudstvo temeljito poduči o liberalizmu, kako je sovražen veri, kako pelje narod in domovino v pogubo, kako izdajski je, neavstrijski, da, če je treba, celo panslavističen in proticesarski; opominati to ljudstvo, zasebno in javno v cerkvi, v šoli, da je smrten greh brati, še bolj naročati si liberalne liste, kaker so „Sl. Narod“ in drugi. Potem bo narod slovenski kmalu na strani svoje duhovščine, in kdo mu bo mogel potem zatreti narodnost? Mu jo bodo izdajali duhovni? A potem bodo morali tudi liberalci plesati, kaker bo narodu, pravim katoliškemu, njih vplivu emancipiranemu narodu ljubo. Potem jim o volitvah in o druzih kritičnih časih ne bo druzega ostajalo nego ali brezpogojno glasovati za katoliške, narodne kandidate ali pa proti tem zavezati se z narodnimi nasprotniki, z nemškutarji; kaker brž pa to store, jim je na Slovenskem za vselej odklenkalo.

Slovenci, ako smo res katoliški, ako smo pravi rodoljubi, ne smemo mirovati, dokler ne priženemo naših liberalcev do te alternative: ali naj se brezpogojno podvržejo katoliški ideji ali pa naj javno prestopijo v tabor liberalnih Nemcev in Židov, kamer se vže zatekajo njih bratje po duhu — Mladočehi. Katoliško Slovenijo pa naj pustijo nam: naša je!

Naprej!

  Naprej.

 

Na blogu smo zaključili z objavo petih delov o katoliškem liberalizmu, v katerih dr. Anton Mahnič jasno in brezpogojno obsodi katoliški liberalizem, kot največjo kugo katoliškega sveta. To delo o katoliškem liberalizmu nam je toliko pomembnejše, da bi v svojih političnih nazorih ne zašli ali klonili pred kontemporarnimi desničarji, ki širijo svojo zlagano politiko, popolnoma obdano s plesnijo liberalizma. V nadaljevanju bomo poizkusili podati še druga dela avtentične katoliške misli o liberalizmu in njegovih zmotah. 

Lotili smo pa se tudi vprašanja rase in rasnega realizma, ter nameravamo s podobnimi razmišljanji in predstavitvami različnih avtorjev nadaljevati. Seveda pa ostaja glavno in osrednje poslanstvo tega bloga korporativizem v oziru predvsem na ureditev države, pa tudi gospodarstva. Iz tega razloga bodo v naslednjih mesecih objavljeni temeljni razmisleki različnih predvojnih avtorjev na to temo, predvsem slovenskih, objavili bomo tudi citate ameriških "neo-ultramontanističnih" avtorjev in seveda bomo razvijali tudi svoje lastne nazore, ki se bodo napajali iz tega in podajali nove prilagoditve razmeram današnjega časa. 

Ta blog je unikaten, ravno v tem, ker je popolnoma nastrojen zoper vsakakršen znanstveni socializem in materalizem, a obenem je tudi protikapitalističen, protidemokratski in protiliberalen. Zato z njim orjemo novo ledino. Seme, ki ga mečemo v tla, ko odkrivamo drugačen, retrograden pogled na slovensko tradicijo in pristno desno politiko, ne more roditi veliko, a zmore biti vsaj nek prvi korak proti drugačni politični misli, takšni misli, ki bo bila istovetna avtentični katoliški politiki od Mahniča do Rupnika. 

Katoliški liberalizem - Anton Mahnič - 5.del

Katoliški liberalizem

 

"In je ločil svetlobo od teme"

1. Mojz. 1,4

XII.

„El Liberalismo es pecado.“

  
Pod tem naslovom je izišla meseca oktobra 1884 na Španjskem knjiga, ki je ne le tamošnje duhove močno razburila, ampak kmalu tudi zaslula po vsej Evropi. Pisatelj, D. Felice Sarda, je zadel liberalce na najobčutljivišo stran; ranjeni so besno planili na delo in pisatelja. Liberalcem pritegnili so one vrste katoličani, katerih, kaker drugje, tako tudi v Španiji ne manjka — liberalni. Pisatelj je moral povsod beračiti za milost, da bi smel sprva vsaj v katerem listu svoj spis poglavje za poglavjem občinstvu izročiti. Le nevpogljivemu pogumu njegovemu se je posrečilo, da je spravil delo v javnost.

A zdaj še le se je boj razljutil. Liberalni bratje — katoličani — so strastno proti knjigi polemizovali, pisatelja samega pa nedostojno obrekovali. Slednjič so ga, tožili v Rim, knjiga je prišla pred sv. kongregacijo indeksa. Še le po dolgem, temeljitem precenjevanji došla je sodba iz Rima, 10. jan. 1887 — pisatelju častna, pohvalna. Ne le, da ni Rimska stolica ničesar našla, kar bi nasprotovalo katoliški resnici, ampak — in to hočemo tu posebno povdarjati — ničesar tudi, kar bi žalilo krščansko ljubezen — absque cuiuscunque personae offensione.

To poslednje je tedaj, radi česar smo hoteli čestite bravce pred vsem opozoriti na to knjigo. Delo je res vredno toliko zlata, ter je zato vže preloženo v razne evropske jezike. Izišlo je tudi v nemškem prevodu. Naj si jo pač vsak omikanec o m isli: „Der Liberalismus ist Sünde. Salzburg. Bei Matthias Mittermüller.“ Prebravši knjigo bo našel v nji prav tista načela, katera smo mi v svojem listu razpravljali o katoliškem liberalizmu.

V naslednjem podajemo v prevodu dve poglavji iz omenjene knjige. Očita se namreč našemu listu, da pišemo in kritikujemo prestrogo, priporoča se nam — krščanska ljubezen. Zagovarjati smo se vže mislili sami in kaj pisati o tej ljubeznjivi hčeri nebeški, o ljubezni, pisateljski namreč. Le da se nam je zdelo nekako težko govoriti za se — pro domo nostra. Bilo bi najbrže tudi brez vspeha. Kar nam pride ta knjiga v roke. Ravno prav. Govori tujec za nas in našo pisavo, govori o ljubezni v polemiki z liberalci, ter povedi nam, kako sme pisati katoličan, kako zagovarjati resnico — po sodbi Rima samega — absque cuiuscunque personae offensione!

O ljubezni v polemiki; in ali imajo liberalci v tej zadevi prav nasproti zagovornikom katoliške resnice.

Tega polja se liberalec ogiba, ker ve sam predobro, da v načelnih vprašanjih ni poseben junak. Zato pa dolži katoličane, češ, da jim nedostaje ljubezni, ko zagovarjajo vero. Tu je ravno zanjka, v katero se nmogokateri sicer dober, a od liberalne, neozdravljive rije oglodani katoličan vlovi in trdovratno v nji obtiči. Kaj bi se torej dalo o tej stvari opomniti?

To-le: Mi katoličani imamo, kaker sploh, tudi v tej točki — prav, a liberalci — krivo. Pretehtajmo le sledeče resnice.

1. Katoličan more nevstrašno liberalnemu nasprotniku povedati v obraz, da je liberalen. Niti ne morem misliti, da bi kdo mogel dvojiti o tem stavku. Ako se ta ali oni pisatelj ali časnikar ali poslanec začenja ponašati z liberalizmom, in svojih liberalnih nazorov in čustev nikaker ne prikriva, se mu li godi krivica, ako ga imenujemo liberalnega? Za temeljni praven stavek velja: Si palam res est, repetitio iniuria non est. „Ni krivica povedati, kar je javno in očito znano.“ Tem manje zagrešamo tedaj, ko pravimo o bližnjem to, kar sam vsako uro brez stida o sebi trdi. A vender-le, koliko liberalcev, posebno onih, ki so krotkejšega pasma, se čuti groza zadete, ako jih branitelj katoliške resnice imenuje — liberalce, prijatelje liberalcev ?

2. Ako je res, da je liberalizem zlo, gotovo ni nedostatek ljubezni javne in zavestne njegove branitelje imenovati zlobne. Tako delaje prilagodujemo le današnjim razmeram stavek, katerega so vsa stoletja za pravičnega priznala in vporabljala. Mi katoličani sedanje dobe nismo v tej točki prav nič novega vveli: mi se le oklepamo in držimo starodavne trajne navade. Za vseh časov so razširjevavce in povspeševavce krivih naukov ravno tako imenovali heretike, krivoverce, kaker početnike istih naukov. In ker se je krivovera vedno v cerkvi smatrala za največe zlo, je tudi cerkev razširjevavce in povspeševavce zmot vedno imenovala povspeševavce zlega in vrage. Le odprite dela cerkvenih pisateljev: le opazujte, kako so apostoli nastopali proti prvim krivovercem, kako so je sv. očetje točno posnemali, in kako novejši verski branitelji in cerkev sama te obdelava v svojem vradnem jeziku. Torej nikaker ni nedostatek ljubezni, če imenujemo onega zlobnega, ki je v resnici tak; in če provzročitelje, povspeševavce in pristaše zlobe nazivljemo zlobne, nesramne, če njihova dejanja, govorjenje in pisanje obsojamo kot zlobo, nesramnost, podlost. Volka so vedno volka klicali, in nikomur ni še na um palo, da bi bil slabo ravnal, imenuje ga tako s čredo in pastirjem.

3. Ako nas razširjevanje dobrega ali pobijanje zlega sili, da rabimo trpke izraze proti zmotam in njihovim izploditeljem, tedaj se morejo rabiti brez žaljenja ljubezni. To je naraven zaključek iz prejšnega načela. Zlobo moramo ljudem ostuditi, ogrditi, proti nji vzbuditi sovraštvo in zaničevanje; a to moremo le, ako jo narišemo kot zlo, slabo, ostudno. Krščansko govorništvo vseh stoletij odobrava proti brezbožništvu rabo izredno trdih gvorniških figur. Veliki bojevniki za krščanstvo posluževali so se v svojih spisih vedno: ironij, rotitev, zaželenj, in najbolj poniževavnih pridevkov. Jedin zakon v teh slučajih mora biti smotrenost in resnica.

Še jeden razlog imamo. Kdor hoče vero poljudno mej vsemi vrstami ljudstva razširiti in jo obraniti, ne sme rabiti v rokovice oblečenih, suhih, akademiških šolskih oblik. Ljudstvo se le tedaj da pridobiti in prepričati, ako govorimo k njegovemu srcu, k njegovi domišljiji; srce in domišljijo pa vname in nagne le gorak, ognjen, strasten govor. Strast, ognjevitost, ki se poraja iz strastne ljubezni do resnice, ni slaba. Tako zvana brezkrajna pikrost in odločnost novejšega „ultramontanskega“ zloga — ne glede na to, da je v primeri z liberalnim pisarjenjem samo mleko in med — se koj opraviči, da le odpremo dela velikih katoliških verskih braniteljev iz najboljših časov.

Sv. Janez Krstnik je pričel svoje delovanje nazivajoč farizeje „kačjo zalego.“ Božji Odrešenik zmerjal jih je s pridevki: „hinavci, pobeljeni grobovi, prešestniki, malopridni zarod.“ dobro vede, da takovo nazivanje ne protivi svetosti njegovega nežnega in ljubeznjivega propovedovanja. Sv. Pavel označil je odcepljene razkolnike na otoku Kreti z rezkimi besedami: „lažnjivci, zveri, gnjili trebuhi.“ Isti apostelj kliče zapeljivcu in čarovniku Elimi: „Ti posoda vsakovrstne sleparije vsakatere zvijače, hudičev potomec in sovražnik vsake pravice!“

Pri sv. očetih naletimo na vsaki strani slične čertice, s katerimi oštevajo krivovevce v nepretrganem boji, vedno in povsod. Le nekaj najprikladniših in vmestniših vzgledov. Sv. Hijeronim slika v svoji borbi s krivovercem Vigilancijem njegov prejšnji krčmarski stan tako-le: Vse svoje žive dni posvetil si drugim strokam vede, nikdar bogoslovju. Presojal si vrednost denarja sploh, pa tudi svetopisemskega denarja. Sode si načenjal, pokušaval si vina, a v isti dobi raziskaval si proroke in apostelje, raznovrstnosti, kojim ne more biti kos jeden in isti človek ob enem.“ Vidi se, da je sv. boritelj dokaj rad skušal tem potom streti svojega nasprotnika. Pri drugi priložnosti, ko je zanikal Vigilancij vzvišenost devištva in posta, osmešil ga je zaničevavno vprašaje, ali tako uči, da bi ne zgubil rednih gostov svoje pivnice. Kak ropot in krik bi liberalen ocenjevatelj zagnal, ko bi jeden naših odločnih kritikov mahal s takim orožjem po krivih prorokih današnjih dni!

Kaj porečemo še-le o sv. Janezu Zlatoustu glede njegovega slovečega govora prot Evtropiju, s katerim se morejo meriti v osebnih in debelih napadih edino le vničujoči govori Ciceronovi proti zarotniku Katilini in roparskemu namestniku Verru? Medotočni sv. Bernhard gotovo ni imel medenih ust v borbi z nasprotniki sv. vere. Arnolda iz Brešije, znanega liberalnega rovarja svoje dobe, imenuje brez ovinkov zapeljivca, nesramneža, krivičnika, škorpijona, krutega volka. Hladni Tomaž Akvinski pozabi svojo mirnobo, ogne se mrzlih, suhoparnih silogizmov in gromovito še zažene v sveti jezi v svojega nasprotnika Viljema de Saint Amour in njegove pristaše nazivajoč jih: „sovražnike Božje, zarobljence, zaslepljence, nesramneže.“ Odločni Louis Veuillot nikjer ne javi svoje nejevolje v tako trdi obliki. Prizanesljivi sv. Bonaventura biča Geralda: nespametnega obrekovavca, zloduha brezbožnika, nesramnika, butca, prevejanega sleparja, zločinca, izdajavca, norca.“ V novejši dobi pojavi se nam sv. Frančišek Saleški, kateri si je pridobil se svojo izredno, ljubeznjivo vljudnostjo in krotkostjo naslov živega Zveličarja. Menite-li, da je prizanašal sočasnim krivovercem svoje domovine? Kaj pa da! Res, prezrl je njihova razžaljenja, obsipal jih je z dobrotami, trudil se z vso gorečnostjo, da bi rešil onim življenje, ki so stregli po njegovem; da. celo rekel je nekemu svojemu tekmecu: „Tudi ako mi iztakneš oko, bi te še vender se zdravim očesom zrl kot svojega brata.“ Prav. Nasproti sovražnikom sv. vere ni poznal ni mere ni ozirov. Katoličana, ki ga je vprašal, se li sme opravljati krivovorca, trosečega otrovne nauke, zavrne: „Da, sme se, le neresnice ne govorite; kaker ga poznate, tako govorite o njegovem nravnem življenji sodeč o dvomljivem kot o dvomljivem in sicer tem dvomljivejše ali tem gotoviše, kaker njegovo slabo stran manj ali boljše poznate. Še jasniše se izraža v svoji Filoteji, dragoceni in poljudni knjigi: „Javne sovražnike Boga in cerkve moramo, kar se da, grajati, ne smemo jim prizanašati, da, po vrednosti jih moramo označevati. Ljubezen nalaga nam oprezni vskrik: volk, volk, ako se vkrade mej čredo ovac, da vemo, kje je.“
 
Ljubezen prepoveduje storiti drugemu to, česar sebi ne želi pameten človek. Povdarjamo ,,pameten, na čemer sloni celo vprašanje. Bistvena razlika mej našim in liberalnim naziranjem v tem vprašanji je, da so gospodom liberalcem oznanjevatelji verskih zmot edino le prosti in svobodni državljani, vživajoči svoje polno pravo; ako imajo v verskih zadevah druge nazore, kaker oni sami, menijo, da jim je spoštovati njih nazore, jim nikaker ne nasprotovati, k večemu v mejah proste in objektivne razprave. Mi pa zremo v onih aposteljnih verskih zmot zagrizene sovražnike sv. vere, katero braniti je naša sveta dolžnost; zmote pa nam niso le osebni nazori, ampak bistvene herezije in zloba, kaker uči božji zakon. Se vso pravico pravi slaven katoliški zgodovinar sovražnikom krščanstva: „Sami sebe blatite se svojim delovanjem in sramotite; dobro, tudi jaz vas osramotim v svojih spisih“. Slično podučuje zakon na dvanajsterih ploščah krepki rod prvodobnega Rima: „Adversus hostem aeterna auctoritas esto:“ kar bi pretolmačili: „Proti nasprotnikom boj brez ozirov, brez vsmiljenja!“

Ali se spodobi pri pobijanji zmote, pobijati ter ponižati osebo, katera zmoto brani in širi?

Pa bi vtegnil kdo reči: No, naj bi vže bilo pri naukih in abstracto. Ali se pa spodobi, pri pobijanji zmote, in bodi še bolj nezmiselna, razgneviti ter naorožiti se proti osebi, ki jo zagovarja?

Odgovarjamo, da je to prav velikrat v resnici spodobno in, ne samo spodobno, no tudi neopustljivo ter zaslužno pred Bogom in ljudmi. Dasi pa priča vže samo ob sebi, kar smo povedali, da je naša trditev prava, hočemo jo vender tukaj naročno vtemeljiti, ker je prevelike važnosti.

In res, kolikrat slišiš liberalce, kako dolže, da se zatekajo branitelji katoliške stvari navadno k osebnostim. In če se jim posreči obdolžiti koga izmej naših osebnega napada, mislijo si liberalci in ž njimi vsi, katere ima liberalizem na povodci, da je vže vse končano in da je hudobni Nepridiprav vže obsojen.

Pa se prav temeljito motijo. Naša sveta dolžnost je pobiti ter spraviti ob dobro ime pogubonosne ideje, ako hočemo, da jih množica, katero namerjajo zlodeji oslepariti i zavesti, obsodi, zavrže, zasmeši. Naravno pa je, da ideje ne letajo same ob sebi po zraku, kaker ptice, in se ne širijo same, tudi ne škodijo toliko same za-se človeški družbi. Ideje so slične puščicam ali krogljam, katere bi nikogar ne ranile, ako bi ne bilo nobenega, da bi jih izpustil iz loka ali puške.

Nad ločnici in strelci je treba torej v prvi vrsti zavihteti vdarce, če hočemo zagotoviti se pred smrtnimi strelami. Vsako drugo bojevanja, tudi najpožrtovalniše, bilo bi proti zdravi pameti. In kaj druzega so početniki in širitelji krivih naukov, kaker bojniki se strupenim orožjem? Njihovo orožje je knjiga, časopisje, javni govori, osebni vpliv. Ne zadoščuje poskriti se v stran ter ogniti se streli, nikaker! Naboljše in izdatniše je zajeti strelca samega, da ti ne more več škodovati. Pristojno je torej, ponižati in ozloglasiti njegovo knjigo, časopis, govor in v mnozih slučajih tudi osebo samo. Da, tudi osebo, ker je oseba najglavniši element v boji, kaker je artilerist, in ne bomba, smodnik in top, najglavniši element v artileriji. Dovoljeno je torej v mnozih slučajih javno osvečati nepoštenost i podlost škodljivega neprijatelja, smešiti njegovo nrav, sramotiti njegovo ime i priimek. Da, in posluževati se smemo k temu i proze i stihov, i resnobe i šale, karikature i vseh umeteljnosti in sredstev. Paziti pa moramo, da ne vpotrebimo nikdar laži v obrambo resnici. Nihče ne upaj se čez mejo resnice niti za las; v njenih mejah pa velja beseda Cretineau-Joly-eva „Resnica je edina bratovska ljubezen, katera ima mesto v zgodovini“ in mi bi še dodali: v verskih in socijalnih obrambah.

Isti sv. Očetje, katere smo vže navedli, dokazujejo nam to dovolj. Vže naslovi njihovih del pričajo nam jasno, da so prve puščice pri pobijanji laži-učenja merile vedno na laži-učitelja samega. Skoro vsa dela sv. Avguština nosijo na celu ime početnika herezije: Contra Fortunatum manichaeum; Adversus Adamantum; Contra Felicem; Contra Secundinum; Quis fuerit Petelianus; De gestis Pelagii; Quis fuerit Iulianus i. t. d. Reči smemo, da je vsa polemika velicega Avguština prav tako osebna in životopisna, kaker znanstvena, ter da ne sega laži-učitelju samemu nič manj do živega kaker laži-uku. Isto velja o vseh druzih sv. Očetih.

Kdo pa je liberalcem povedal, da ni dovoljeno ozirati se pri pobijanji zmot na osebo, no da se moraš osebi dobrikati in laskati? Pustite, pustite ultramontancem, kar o tem uči kristijansko sporočilo in dovolite jim braniti svojo vero kaker so jo od nekdaj branili v katoliški cerkvi! Dvigni, o branitelj katoliške stvari, dvigni svoj meč, sekaj pogumno, nameri bodalo naravnost v neprijateljsko srce: jedini pravi in izdaten vojniški način!

XIII.
Še enkrat: Slovenci, pazimo, s kom se bratimo!
G. Ekertu v Pragi.

Tako smo opominali v zadnji številki „Rimskega Katolika." Govor naš je bil res malo trd, in vedeli smo pač dobro, da mnogim ne bo vgajal. Toda resnica nam je nad vse. Sicer kar smo trdili, smo tudi dokazali.

Liberalci sami so molčali, prvi oglasil se je proti nam duhoven — in liberalci so se za njim zagnali proti nam.

Gospod Ekert namreč spisal je v „Čechu“ proti nam članek: „Na obranu,“ ki ga je seveda naš „Narod“ takoj prinesel tudi Slovencem s primernim vvodom.

Gospod Ekert se je ta pot prenaglil. Očita nam, da izrekamo odločivno sodbo o stvareh, katerih prav nič ne umejemo. Ne, g. Ekert. dasi nismo Čehi, vender vemo prav dobro, kaj in zakaj smo tako pisali o českih stvareh; ljubezen do ože slovenske domovine pa nam je nalagala dolžnost, da smo pisali. Preklicati ne moremo ničesar.

G. Ekert nam očita, da smo „vrgli ves česki narod v tabor brezvercev in revolucijonarjev.“ Ni res! Ampak pisali smo na prvi strani omenjenega članka: „Katoliških Slovencev pobratimstvo s katoliškimi Čehi bi bil sploh eden mojih najviših narodno-politiških vzorov v Avstriji. Toda žalibog, da moramo tudi pri Čehih ločiti, dobro ločiti. Namreč mej desno in levo.“ Saj vender priznavamo s tem bivanje desne, katoliške stranke na Češkem, ki se imenuje staročeska. S to naj bi se Slovenci bratili, a ne z mladočesko!

O tej mladočeski nadalje trdimo, da zastopa in razširja v českem slovstvu duh Husov t. j. „proti-katoliški, brez- in protiverski, več ali manj revolucionaren, socijalističen duh.

Vse besede — zlata, akoravno žalostna resnica! Potrdijo jo česki pisatelj sami.

Gotovo največi sedaj živeči česki pesnik, Svatopluk Čech, pravi o moderni česki literaturi: „V resnici, naše slovstvo je globoko padlo in sramotno zabrelo v blato. „Veru naše pisemnictvi hluboko pokleslo a zabredlo šeredne do blata.“
 
Kako brezverski duh veje v mladočeskem slovstvu, pokažemo v drugem delu tega članka, kjer navedemo več mest neposredno iz českih virov samih.

Da je pa mladočeski duh radikalen in revolucionaren, ne bo pač niti g. Ekert niti kdo drug tajil, spričujejo nam to najnovejši dogodki na Českem Tudi naš „Slovenec“ je o mladočestvu prinesel marsikaj zanimivega. Slavnostni izlet mladočeskih Sokolov v Pariz proslavljat revolucijo 1. 1789 govori pač jasno celo gluhcu. In pa tisto prisrčno bratenje mej českimi Sokoli in francoskimi — masoni! In da bi vže nič drugega ne bilo! Povejmi, s kom občuješ, in . . . Da, in povedal ti bom, kakega duha morajo biti česki Sokoli. Brzojavljalo se je s Francoskega, da sokolski „Techeque“ je javljal tam proti-avstrijske tendence! Ti Sokolci so nekdaj izlet napravili tudi na Slovensko, mej njimi, če se ne motimo, tudi neki Podlipny, ki je bil od „bratov“ na Francoskem posebno odlikovan. Ta Sokol tedaj — na Francoskem tako revolucionaren. tako radikalen, je li verjetno, da je prišedši na Slovensko, tako nedolžen, katotiški!?

Sokol?! Še nekaj. Dopisnik „Slovenčev“ iz Prage je ondan pisal mej drugim : „Stranka narodnega razkolništva rekrutuje dalje svoje privržence ... mej sprijenim dijaki ... mej različnimi telovadno-ognjegasnimi društveniki“ itd. In ta stranka „nič drugega ne namerjava, nego razbiti narodno celoto, poteptati narodno slogo, vničiti vse osebne avktoritete in dostojanstvenike vseh stanov, iztrebiti vero in verski čut.“ Je to husitsko, revolucionarno! In vse to očita dopisnik stranki, ki se rekrutuje mej drugim tudi iz telovadnih društvenikov. Tem se pa po domače pravi — Sokoli.

Toda mladočesko vprašanje nas je nekaj predaleč zapeljalo. Zašli smo malo. Saj g. Ekert se ne ogreva toliko za Mladočehe, nego hoče le bolj braniti Staročehe in česko duhovščino — proti našim napadom. Akoravno nismo niti prvih niti druge napali. Bog nas varuj!

Marveč priznavamo pred vsem velike zasluge českih duhovnov i za katoliško resnico i za narodno stvar. Da goje bogoslovske vede, da imajo katoliških društev, ki cveto, kdo pa taji? Todd žalibog, da je katoliško razumništvo na Českem za zadnje dobe preveč zanemarilo leposlovno polje in to dalo skoro popolnoma preplaviti od mladočeske povodnji! Tako nam spričuje praški dopisnik v „Slovenci,“ dne 23. junija t. l. da „katoliškim listom nedostaje še list s podobami.“ In liberalci česki imajo takih okol 16, in sicer mej njimi tako odličnih, da se merijo s prvimi nemškimi ilustrovanimi. Primerjajmo! Ni tedaj povsem opravičena naša trditev, da se Husovemu, liberalnemu duhu dandanes na Českem pokori — brez malo izjem — vse slovstvo?

Če izvzamemo bogoslovsko slovstvo, bomo malo čisto katoliškega našli. Tudi spisi Beneša Trebizskeho, ki ga mej drugimi omenja g. Ekert, diše po revolucijonarnem Husu. Trebizsky je bil eden izmej nesrečnih liberalno katoliških pisateljev. Ako se zdi g. Ekertu ali komu drugemu naše očitanje neosnovano, znamo kaj več o tem spregovoriti.

Sicer se česka duhovščina sama obtožuje prevelike nemarnosti nasproti liberalcem. „Vlast,“ ki jo pišejo in izdajejo duhovni, piše, potem ko je označila brezversko, bogotajno slovstvo mladočesko, tako-le: „Tu se narodno rodoljubno duhovstvo, ki ima nesmrtne zasluge za probujo česke literature, spoveda, da je silovito grfešilo izstopivši skoro iz celega javnega, političnega, društvenega in literarnega življenja, in radi tega se potrudi sedaj vsaj ob enjasti uri priti in postaviti se na narodno dedno njivo. V ta namen je vstanovilo časopis za poduk in zabavo z naslovom „Vlast“, v katerem bode itd.“ Tako je zdaj. Zatorej Bog živi taka podjetja česke duhovščine, Bog daj, da počasi prežene brezversko kugo, ki so jo miadi zanesli mej česko ljudstvo!

Glede Staročehov in njih stranke, nam očita g. Ekert, da imamo o njih „jako nejasne pojme.“ Mi smo od besede do besede pisali: „Ta strup (mladočeski, husitski) razjeda čedalje bolj staročesko telo. Zdi se sicer, da še gospodujejo stari, toda zgodovinski blesk in bogastvo nas ne sme slepiti, mladi črv žuga v kratkem spodjesti stare veje in reklo se bo: glorija staročeska je bila!“

O teh besedah nam g. Ekert svetuje, „naj avgurstvo pustimo in se rajši bavimo se svojo najbližo okolico.“

Mi pa menimo, da bi nam moral g. Ekert k temu „avgurstvu“ celo ploskati!

Ni prešlo tri mesece, odkar smo tako pisali, in glej — deželno-zborske volitve na Českem so nas sijajno prepričale, da je mladi črv malone vže razjel v narodu staročesko telo! Le en sam tak vspeh še — Bog ne daj! — in reči bomo morali: bila je staročeska glorija! Pač malokdaj je bilo kako očitanje tako na mestu kaznovano, kaker Ekertovo nasproti nam! Kaj pravite k mojemu ,,avgurstvu,“ g. Ekert? In potem naj nam še kdo očita črnogleden pesimizem!! Boste vže še videli, kam nas spravijo liberalci, ako jim damo rogoviliti in se jim odločno, brezobzirno ne protistavimo !

Nečesar ne moremo tu zamolčati. Kaj je Mladočehom omogočilo tako silovit vspeh v narodu? Pridobili so ga in zgojili za svoje ideje skoraj edino s tako zvanim leposlovnim in politiškim slovstvom, gojenim v revolucijonarnem duhu Husovem. Iz tega bi morali ne le Staročehi, ampak tudi Slovenci, tudi avstrijski konservativci posneti resnico, ki se je doslej preveč prezirala. Zviti brezbožni liberalci namreč trde, da leposlovje, da umetnost nima ničesar opraviti z vero, ona je neodvisna, sama sebi namen. Katoličani se dajo s temi frazami preslepiti ter malomarno prepuščajo leposlovno polje liberalcem. Da, ali se ni vže tolikokrat slišalo, da duhoven sploh ni sposoben za leposlovje! In tako sejejo liberalci po leposlovji krive nazore o veri, o pravu, revolucionarne, framasonske nazore, ne da bi se kdo predrznil izreči proti temu svoje pomisleke, češ, leposloven, ali celo ilustrovan list služi le umetnosti, zatorej sme v obraz biti resnici!! In vender je „Zvon,“ vender je „Slovan,“ za njim „Slovanski Svet“ več proti-krščanskega in revolucionarnega zaplodil mej narod, posebno pa mladino slovensko, nego bi bilo nogoče očitnim heretikom in framasonom. Dajmo le, naročajmo, berimo, priporočajmo li še nadalje take vrste liste: radi njih „krasnega“ jezika ali „divnih ilustracij“ in „finega“ papirja — kaker so večkrat celo konservativni listi kratkovidno pripročali tako leposlovno kugo — a potem ne strmeti, ako bomo morali prej ali kasneje tudi na Slovenskem doživeti britko skušnjo, da je mladina, da je ljudstvo z Mladoslovenci, kaker je česko z Mladočehi! Nič bolj ne okužuje in ne otrovlja srce in razum, kaker leposloven list, kaker roman ali novela, s kakeršnimi nas osrečujejo Vošnjak, Tavčar itd. Ako hočemo, da mladoslovenski strup ne razje staroslovenskega t. j. katoliškega telesa, preženimo zadnji sled liberalstva iz politike in njenih listov, iz leposlovja, iz društev! Z liberalizmom nobene zveze v nobeni stvari!

G. Ekert nadalje piše, da so novejše prijateljstvo (mej Čehi in Slovenci) provzročili največ duhovni, mej tem ko mi pišemo, da so je vodili mladi i tu i tam. „Vže leta 1873 pri slavnosti devetstoletnice praške škofije imel je sedanji prošt novomeški  Peter Urh na shodu v Pragi navdušen govor o narodu českem, in so mu klicali: „Živeli Slovenci!“ Leta 1881 so se vstavili česki romarji, odpravljajoč se v Rim, v Ljubljani, kjer je imel vodja prošt Vaclav Štulc, lep govor. Po tem so se na Českem preveli spisi apostolskega škofa Slomšeka“ itd.

Tako g. Ekert. Izvrstno! To ravno je tisto pobratimstvo katoliških Slovencev s katoliškimi Čehi,“ o katerem sem pisal, da bi bilo eden mojih najviših narodno-politiških vzorov v Avstriji!

Toda žalibog, da so se v to bratovsko približavanje, ki je pričelo tako v katoliškem smislu, jeli vtikati nepoklicani „mladi“ i tu i tam ter mu dali vse drugo nego katoliško lice! Čudimo se le g. Ekertu, kako more primerjati ono prejšnje pobratinstvo s poslednjim. Kako različni obiski so tu, kako različna romanja! Romali so katoliški Slovenci v Prago na cerkveni praznik in objemali so se s Čehi prvič kot bratje v Kristusu, potem kot bratje po krvi. Liberalni Mladoslovenci so tudi romali v Prago — v narodno česko gledališče — klanjat se mladočeski Taliji! Kaka božja pot to! Kako svetišče, v katerem se čednost v blato tepta, v katerem se malikuje materija! Znana je vmazanost českega narodnega gledališča! Sram nas je! (Tu pripomnino, da smo v „R. Kat.“ pisali: „Le tega ne vem, čemu so se Slovenci šli klanjat mladočeski Taliji v Prago“ — ne pa: „mladočeski slavi,“ kaker se nam od nasprotniške strani očita.) Prišli so nadalje tudi katoliški Čehi v Ljubljano na romanji v Rim, in se v Ljubljani kot pravi katoliški bratje pozdravljali se Slovenci; a radikalni Mladočehi poslali so nam na Slovensko — Sokole, ki sicer tudi znajo romati, le žalibog ne v Rim klanjat se papežu, pač pa — v Pariz proslavljat revolucijo, objemat se s — tripičnimi brati!
 
G. Ekertu, kaker se zdi, tudi Mladočehi niso tako grozoviti. To vsaj smemo sklepati iz tega, kako skuša oprati g. Lega. Mi smo rekli, da kar piše g. Lego, je framasonski evangelij! Svojo trditev smo vtemeljili s citati iz spisov Legovih samih. Celo lepi stavki, katere je Lego napisal o duhovnih in o celibatu, dajo se g. Ekertu opravičiti! Res, dosti dobre volje treba imeti in ljubezni — do liberalcev, da se more tako debele požirati! Pri vsem tem je Lego g. Ekertu „dobra duša,“ kakeršne so „redke,“ a mi smo — krivični. Mi, ne g. Lego, kaker trdi „Sl. Narod,“ „zapeljujemo neizkušene mladeniče“! Tako znate, g. Ekert, obrekovavcu katoliške duhovščine, črtivcu celibata na ljubo — biti v obraz katoliškemu bratu-duhovnu!
 
Konečno prihiti g. Ekert na pomoč še — Mladoslovencem! Da štejemo tako imenovane Mladoslovence za neverce in bogotajce! Vnebovpijoča krivica! Kar dokazuje g. Ekert z naslednjimi besedami: „O minulih slavnostnih dneh bili smo povabljeni na novo mašo v Vodice pri Kranji. Pri slovesni sveti maši je pristopil pobožno in spodobno k mizi Gospodovi brat novomašnikov, kateri se šteje za jednega prvakov Mladoslovencev — to je gospod Ivan Hribar ... Pri obedu v župniji imel je potem v prisotnosti propovednika ... lep govor o vzvišenosti katoliškega duhovnika odvetnik ljubljanski dr. Tavčar, tudi Mladoslovenec. Čudili smo se. Pri nas na Českem bi mi katoliški duhovni nosili take može na rokah, imeli jih za dobre katolike, a v Gorici se se o njih domneva, da so brezverci.“

Poslušajte, g. Ekert! Prepustite le nam, da sodimo o naših Mladoslovencih, saj imate dovolj opraviti z Mladočehi doma. Kar se pa tiče naših dveh Mladoslovencev, bi Vam to povedal. G. Ivan Hribar nam osebno ni znan; mogoče, da je res pobožen kristijan, Bog ga ohrani v svoji mitosti! Tudi g. dr. Tavčarja do zdaj osebno še ne poznamo; glede njegovega osebnega prepričanja in življenja rečemo, kar smo nekdaj rekli o Stritarji: mogoče res, da je tudi on vzgleden kristijan; tisti, ki imajo priložnost od bliže opazovati njegovo življenje vedeli bi nam morda več lepega, krščanskega o njem povedati. Če pa smemo soditi dr. Tavčarja z druge strani, s katere edino ga poznamo, namreč iz njegovih spisov, tedaj moramo trditi, da je njegovo naziranje ne le protikatoliško, ampak tudi brezbožno. O tem bomo, če nas Bog živi, še kaj več govorili. Vsekaker če je mislil g. Ekert Tavčarja-pisatelja v obrambo Mladoslovencev v boj poslati proti nam, je slabo zadel.

Sicer pa je sklep, katerega dela g. Ekert iz pobožnosti gospodov Hribarja in Tavčar-ja na katoliško čustvo Mladoslovencev na sploh, dvomljive veljave. Govorimo tu objektivno (še enkrat: Bog nas varuj dotikati se kakerkoli osobnosti); znano je pač iz novejše dobe, kako znajo celo framasoni (razumite dobro: s tem ne trdimo, da je dr. Tavčar ali Hribar framason!) hliniti pobožnost, da kratkovidne, lehkoverne katoličane slepijo. Malo let od tega, ko so framasoni v Braziliji, da bi tem vspešniše delovali mej katoličani, vpisavali se v svete bratovščine, in pristopali v razne verske družbe, dali se tu voliti za predsednike, tajnike, denarničarje, plačavali celo svete maše itd. (Pismo Vitala Oliviera, škofa Olindskega v Braziliji.) Kaj ne, kako se lehko speče, kdor take može nosi na rokah.

G. Ekert, ostanemo pri tem, kar smo pisali.

Da bodo pa Slovenci vedeli, kako cvetje poganja mladočesko slovstvo, posebno beletristično, izbrali smo v naslednjem nekoliko mest in novočeskih pisateljev. Slovenske duhovne opozarjamo posebno na drugo polovico naše zbirke, da se prepričajo, kako visoko čislajo „mladi“ katoliško duhovščino; ali se res splača, z njimi se bratiti, in celo za-nje v ogenj hoditi!

*   *

*

Ni je resnice — da ne rečem krščanske — ni je celo naravne, katere bi mladočeski slovstveniki ne tajili, ne smešili!

O Bogu:

„Biva-li Bog?“ — Vrchlicky. Mythy. I. 208.

„Bog, ako biva, njega sodba me ne straši“ — Vrch. Sfinx 94.

Mesto vere v Boga spoznavajo goli panteizem :

„Verujemo, da v sebi boga imamo. Sem torej bog — v svojih prsih vesoljnost nosim.“ — Mythy. II. 184.

Spet: „Kje je zakon, kateri bi branil v svoji notranjosti najti boga del?“ — Vrch. Duch a svet. 95.

„O ne vprašaj, to poznaš o smrti sam! Dosti ti bodi, da zničenja ni — ni smrti; vse je le prehod, vse je v toku, vse je v stalnem tvarjenji; smrt je le plahi človek izmislil, iz nje nam življenja seme kali, ne posamezniku — ali vesoljstvu.“ — Vrch. Mythy 209.

In:

„On ne želi biti več kaker kaplja v prsih matere prirode, kaker del večne snovi.“ — Isti.

Panteistiški razlaga se včlovečenje Božje:

Vrchlicky pravi o misli, da je „sen in koprnenje in živa beseda, jedini tvor, v katerem se Bog včlovečuje. — Pouti k Eldor. 92.

Zato pa sklepa, da v Homeru, v Jezusu, v Spinozi, Veneri se pravzaprav javlja le jeden in isti svetoven duh — bog:

„Tu v pisne Homerove svetem hrima — A zitra v jeslich Nazaretu drima — Vždy velky, jediny — Vrch. Duch a svet. 132.

„Bil srdcem v Ježiši, bil v Spinozovi duši.“ — Pouti 69.

»Jest ostrym hložim na Kristove skrani, — A v tazich Venuše ja usmivani.“ — Pouti 92.

Slovenski:

Tu v pesmi Homerovi gromi po svetu, ali jutri v jaslicah nazarenskih drema — vedno velik, je dini.— Bil je srce v Jezusu, in duša v Spinozi.

Je ostro trnje na Kristovi glavi, in na Venere potezah je — smehljanje.

Ni čudo potemtakem, da si iz krščanstva nazaj želimo — v poganstvo:

„In človeštvo ne bode mirovalo, dokler se ne vrne in vresniči, tvoj o Helas, sladki sen.“ — Vrch. Sfinx 43.

Naravno, da se zametuje vsa vera:

„Jaz ne verujem v duhovsko vero (naši olikani liberalci bi rekli: farska), katera možgane v prah tlači. Jaz smelo vdarim vam v lice: ne verujem!“ — Sladek. Jiskry 76.

Sovraštvo do vsega nadnaravnega!

„Sovražim vse nadnaravno: le biti velik človek, to mi zadostuje.“ — Sfinx 95.

Čujmo nauk o izvirnem grehu!

„Kako je dobro, da nas je nekdaj vse izgnal mili Bog iz raja, in blagoslavljamo očete iz praočete, da so nam greh zapustili. Tako veselo se potuje, greh podedovani v vozličku — ah, brez greha bi ta cvetni svet še pol tako ne bil lep ... grešiti ah, je vender tako lepo.“ — Neruda. Proste motivy. Poet. V. 39.

Sovraštvo do vsega božjega je prikipelo pri Mladočehih do skrajne meje — do kulta satanovega. Nedavno smo slišali, da so se framasoni pri Brunovi slavnosti v Rimu prikazali se satanovo zastavo. Ta peklenska druhal ima vže posnemovavce in in vredne zaveznike na Českem.

Vrchlicky je prevel glasovito pesen Carducci-evo „Satan,“ kjer se satan proslavlja kot dobri princip. Da je i Vrchlicky tega mišljenja, priča njegova pesen o Baudelairji, pesniku Carduccievega smera:

„Ty ...
... masku hruzy strhl jsi mu (satanu) s tvare,“

 
Slovenski:
 
Ti krinko groze strgal si mu (satanu) z obraza.
 
In na drugem mestu poje isti Vrchlicky:
 
„ ... zda se nam že pouhou černov maskou jen bila zloba na Satana tvari.“

Slovenski:

Zdi se nam, da le črna krinka bila je zloba na licu satanovem.

Zato pa stavi Vrchlicky božjemu selu zapeljanemu po prvi ženi (kjer slika po svoje izvirni greh) v usta:

„V tvou naruč sebe vrham,

At blesky svymi buh mne treba schvati,

Tvuj usmev cestu do pekel zlati!“

V tvoje naročje se vržem, tudi ako me ima Bog se svojimi strelami zadeti, tvoje smehljanje mi pot do pekla zlati.

Ruševajo vso nrav:

Te vezi mi smo si skovali,

naj se imenujejo zakon, nrav ali čast;

je čas, da bi je sami izruli.

Navzgor le torej, saj svoboden je človek!

Vrchl. Pouti Eldor.

Najviši smoter človekov je edino — vživanje. Najpodlejši epikureizem je mladočeska etika.

„Ljubi, pij, v tem je vsa modrost, bodi tudi greh.“

— Kvety 1885. 317.

Podlost je brezmejna:

„O draga veruj, ako bi jaz bil Bog, angeli bi morali po širnem svetu zbirati vse poljube ljubečih se, iz azura nebeškega izdolbel bi si čašo brez dna in pil bi iz te čaše njihovo veliko srečo, in izpraznivši čašo rekel bi: Angel, svet je krasen, daj mi še jedno čašo.“ — Vrch. Pouti. 13.

Kult mesa presega vse pojme!

„Kako rad bi dal vse madone in raje in vse prazno platonično ranje za stisk roke in poljub jeden.“ — Vrchl. Dojmy. 236.

Kako sodijo čestivci satanovi o katoliški cerkvi in njenem duhovstvu, ni pač težko vganiti.

O papeži:

„Idol neomajljiv, na prestolu je v Rimu trdno papež sedel; ali človeški duh se je razvijal in gnevno tresel okove, a zaman. Kralj, cesar, baron, vsak se je vtikal v jarem zlatih ključev. Menih je vladal celemu svetu, vse je v cvetu stlačil, vse strl v letu in povsod je vohal krivoverstvo, zmote.“ — Zlomky. Epop. 105.

O duhovnih:

„O Kristus — klical jo Eon — ladija se maja dana slabemu Petrovemu vodstvu. Kaj so naredili iz tvojega učenja ti škofje, malikovavci, duhovni? Lepše pojme tvoje učenje kamenje. Kajti duhovnom ni zadostovalo boga imeti, k z ljubeznijo objema celo vesoljstvo — koj proti njemu je moral biti satan, ki v krempljih svojih drugo polovico sveta drži ... greh so iznašli, zagrešil si se, predno se zavedaš, da, predno so tvoji stariši započeli — in k tvoji slavi koliko stopnic, božjih potov, shodov, koliko redov, menihov, dijakonov, škofov — in prokleli so vse: ogenj tvoj in vodo. A nagromadili so priseg, sakramentov, pokor, odpustkov, in puhlih obljub, in dogem morje, v svoji modrosti, iz česar so izpustili razum — ribo.

Spet o duhovnih:

Vrchlicky prevel je iz italjanskega pesen, kjer govori pesnik visoki skali:

„Duši se k tobe tahna

Vyš oči zvedam zteži

Ze smrduteho bahna

Žab, mloku, sket a kneži?

Vrchl. Poez. ital. 256.

  
„Le težko morem više svoje oči vzdigati — iz smradljive luže žab, močeradov, strahopetcev in — duhovnov.“
 
V tako lepo društvo stavi duhovni tudi v izvirni pesni svoji. (Zlomky 175.)

*   *

*

Ne glede na take blasfemije proslavljajo mladočeski listi Vrchlickega kot nebeškega poslanca, njegove nazore kot prevzvišene, nedosežne. Sam državni pravnik je zaprečil mnogokrat, da bi se predstavljale njegove igre, in tudi n. pr. njegov spis Twardowskega konfiskoval — radi nemoralnosti. A sedaj mu je država podelila 1000 for. na leto, da more narod česki nadalje — kužiti!!

Bog varuj pa, da bi se kdo predrznil zagovarjati resnico nasproti takemu peklenskemn sramočenju! Pohunek imel je toliko poguma. A čujmo, kako sprejema „liberalna kritika“ na Českem take može. Pohunek piše: „Gorje mu, kdor se opogumi imeti svoje mnenje, ta si je gotov, da dobi v obilici nazivov, ne sicer onih, ki se v slovnici imenujejo ornantia, ampak: tepec, obmejena glava, zarobljena duša, mračnjak, ki ne more pojmiti le količkaj svobodne misli. A kaj še le, ako se ojunači kaj napisati! Tu ga naleti, da se ga primerja malim, drobnim, rujavim, ščipajočim živalicam, o katerih se govori — in sicer le na kratko — v zoologiji, ko je govor o golazni.“ — ,,Vlast.“ I. r. 95.

„Vsa kritika (mladočeska) ignoruje spise katoliškega duha. O teh ne zveš iz nobenega lista, tudi najobširnišega. Vsaka vrsta svetnih pisateljev se pretresa, kar pa duhoven napiše, to se prezira ali pa zaničljivo obsoja.“ — „Vlast.“ IV. 744.