Katoliški liberalizem - Anton Mahnič - 4. del

Katoliški liberalizem

 

"In je ločil svetlobo od teme"

1. Mojz. 1,4

IX.

Katoliški liberalizem - pestis pernitiosissima.

  
Najpogubniša kuga! To je pač prejasno iz vsega, kar smo doslej rekli o tem novodobnem Proteji.
 
Kuga — časno in večno pogubna katoličanom. Naše odrešenje, naše zveličanje je v spoznanji resnice: Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila. Katoliški liberalizem pa spajajoč resnico z lažjo zatemnjuje katoličanom spoznanje resnice. Katoliški liberalec se ne bo dal za katoliško resnico nikdar tako vgreti, da jo bo odločno branil in zagovarjal kot izključljivo tako. Vsaka dogmatična definicija ali ga v oči bode, ali vsaj mu ni umestna. Očitni, neoporekljivi znaki katoliške resnice n. pr. čudesi, so predmet, o katerem najraji — molči. Nič mu manj ne vgaja kaker znani stavek: Zvenaj katoliške cerkve ni zveličanja. Katoliško krščanstvo najraji pojasnjuje od nravstvene strani in kaže njegovo dobrodejno vplivanje na človeštvo. Ne da bi drugovercem dokazal katoliško resnico, marveč katoličanom priporoča spravljivost in ljubezen do drugovercev, katera ima prekriti in poravnati tudi versko različnost, češ, saj so tudi drugoverci ljudje, dobri, pošteni. Da, pošten mu je vstani biti ne le akatolik, ampak tudi materijalist, panteist.

Naravno, da mora v katoličanih, ki se jim pridiga tak evangelij, počasi zatcmneti versko-katoliška zavest, da začenjajo versko spoznanje smatrati za nekaj manj važnega, manj potrebnega, ter jamejo staviti naravno nravstvenost nad vero in versko življenje. Taki katoličani morajo počasi zabresti v verski indiferentizem, ki zanikuje znani temeljni zakon krščanskega življenja: Pravični živi iz vere.

Ker rimski papež konečno določuje, kaj se ima verovati, mu ni liberalni katolik nikdar posebno naklonjen. Vže sama beseda „Rim“ mu nič kaj prijetno ne zveni na ušesa. O papeževem „anathema sit“ pa ga vže groza pregomazi. O nezmotljivosti bolje, da mu molčiš. Sploh papežu in „Rimcem“ nikdar preveč ne zaupa. Vse, kar pride iz Rima je ali „neumestno“ ali pa mu diši po „romanizmu,“ po „italijanstvu.“

Kako nevarno in pogubno je pa dandanes, ko večnim resnicam se izneverivše javno mnenje, kaker mogočen tok narode preplavlja ter jih tira v pogin, dandanes, ko živimo v toliki negotovosti načelnega naziranja, kako pogubno je obujati v duhovih nezaupnost do rimskega papeža, navdajati jih z mržnjo do Skale, na katero je Bog sezidal svojo cerkev, ni pač treba razjasnjevati.

A katoliški liberalizem nadalje duhove tudi vlenoblja. Vera je čeznaravna moč: To je zmaga, ki zmore svet, vera naša [1 Jan 4,5]. Kdor katoliški resnici odpre duha in srce, ga ne le razsvetli, ampak tudi ogreje, vname za vse, kar je najblaže, najviše. Ako tedaj, kaker delajo katoliški liberalci, vernikom z meglo liberalizma prekrivamo solnce katoliške resnice, bodo ne le tavali po mračni negotovosti, ter ničesar ne jasno videli, ampak tudi srca jim bodo zamrznila, volja jim otrpnila. Da bi bil v srednjem veku vladal katoliški liberalizem, bi nikdar ne bilo prišlo do najsijajnišega pojava katoliške ideje, do križarskih vojsk. Liberalni katolik se pač ne da vznašati od verskih idej, saj nimajo zanj veče vrednosti nego katerokoli drugo blago, s katerim se menjuje in kupčuje; za blestečo liberalno frazo prodaje čisto zlato Božjih resnic.

Znana spravljivost in miroljubnost zaziblje liberalne katolike v nedelavnost in spanje v največo kvar katoliškemu življenju, katero se najsijajniše dejstvuje in včvrščuje v boji z nasprotnimi silami. Neodločnost in polovičarstvo je vže v politiki obsodil modri Solon, zahtevaje, da se v javnih borbah vsak državljan pripoznava h kaki stranki. Polovičarstvo demoralizuje ljudstvo; tako kužijo, demoralizujejo vernike neodločni katoliki, nevarniše kaker liberalci sami.

Toda liberalni katolicizem ne le da v duhovih zadušuje vsako prosto gibanje in idealno teženje, ampak katoličane tudi razdvojuje. Znak pravega krščanstva je edinost v naziranji in delovanji: da bodo vsi eno, kaker ti oče, v meni, in jaz v tebi, da bodo tudi oni v nas eno [Jn 17,21].  Prvi pogoj in podlaga tej edinosti je pa, neomejeno, polno pripoznanje razodetih resnic: vera. A ravno to se pogreša pri liberalnem katoliku. Veruje sicer, vender ne sprejme resnice cele in brezpogojno — nec totam (veritatem) amplecti vult. Kar cerkev uči, skuša tako razlagati, da se ob enem priliči njegovemu naziranju — ut plane non discrepent apropria sententia. Ravno ta dvojljivost naredi poraz v katoliško edinost; ker ravno vtoliko vkoliker liberalni katolik ne pritrjuje katoliški resnici, se nagiblje k liberalnim zmotam; a po raznovrstnosti poslednjih se tudi katoličani razlikujejo in razcepljajo v razne skupine. Vsi sicer „verujejo,“ vender temu ob enem „vgaja“ filozofija Kartezijeva, drugemu Malebranche-ova, tretji meni, da se lehko vsaj „deloma“ pritrdi Kantu, drug je spet prepričan, da kot katolik vender še lehko ostane v filozofiji Güntherjanec ali Rosminijan; nič ne de, da je i Kartezija i Güntherja i Kanta i Rosminija zavrgla rimska Stolica, nezmotljiva učiteljica resnice, katero morajo katoličani brezpogojno vbogati, ako hočejo biti katoličani.

Nedavno mi je tožil prijatelj: „Žal, da nismo vsi verni katoličani, ali vsaj vsi duhovni zložni v pobijanji liberalcev!“ Res žal, da nismo! In zakaj nismo? Inimicus homo fecit — zasejal je mej nas ljuljko — liberalizma; in mi smo ji dali rasti in cvesti in obroditi; in njeno cvetje in sad še kupujemo! Da, katoliki smo, toda — liberalni!

Povdarjaje, priporočaje mir in ljubezen nad versko čistost se liberalni katoliki — morda nevedoma in nehotoma — bratijo s tistimi, kateri iz vsega krščanstva drugega ne sprejmejo nego zapoved ljubezni, Boga drugači ne poznajo, nego vkoliker je ljubezen, kaker ga določuje sv. Janez; da, bližajo se in na pol poti naproti pridejo apostolom občečloveške ljubezni— brez vere, brez Boga — bratom masonom. Saj ti nič bolj srčno ne žele, kaker kar mogoče molčati o veri, prezirati jo, a mesto nje pridigati le bratstvo, ljubezen, vsmiljenje, kaker naš Stritar!

Toda še v drugem oziru služijo liberalni katoliki masonom, posebno njih socijalističnim nakanam. Socijalisti teže namreč se vsemi močmi po tem, da bi izpodkopali v cerkvi in državi sedanji društveni red; ta pa je postavljen na princip avktoritete, princip, ki ga je katoliška cerkev se svojo čeznaravno močjo vtrdila in posvetila. To avktoriteto skušajo na razne načine omajati, rušiti, dobro vede, da pade z njo prestol in oltar. K temu jim pa pot vglajajo najbolj liberalni katoliki. Njim je, kaker spričuje Segur, prirojena mržnja do vsake prave in postvane avktoritete, bodisi v veri ali politiki. Saj tako radi podrejujejo lastnemu mnenju cerkvene, tudi verske določbe, kritikujejo, oberajo, sumničijo cerkvene više in njih naredbe. Da, framasoni sami bi se pač nevspešno trudili rušiti cerkveno avktoriteto brez katoliških zaveznikov v liberalni suknji; ker kdor ima le še kaj katoliške zavesti, se masonstva in njegovih naukov ogiblje kaker spake, saj njegova zarota proti krščanstvu je očitna; a tisti, katerih se masoni poslužujejo in svoje kužljive, avktoriteto razdevajoče ideje vcepljajo katoliškemu ljudstvu, so ravno liberalni katoliki se svojo „prirojeno mržnjo“ do vsake avktoritete. Po njih stezajo bratje masoni roke po papeži, škofih, po posvetnih vladarjih in drugih oblastnikih, da jih pred svetom sodijo, obsojajo, sumničijo, kaker da bi bili za svoje delovanje odgovorni ljudski druhali!

Seveda nedolžne (?) liberalno-katoliške ovce se te vsluge nasproti loži navadno ne zavedajo. In vender je tako. Nič ne de, da je naslov lista še tako katolišk, da je vrednik sam celo duhoven: kdor v vsem in vselej (tudi v narodnostnih vprašanjih in politiki) ne posluša cerkve in rimskega papeža, se gotovo zaplete v mreže, katere so dandanes masoni vrgli po svetu. V vsaki številki mu lehko dokažeš nedoslednost, v katero ga je privedla slepa ljubezen in spravljivost z liberalci. Na prvi strani bo slavo pel rimskemu papežu, nositelju najviše avktoritete, na tretji strani iste številke bo gorko priporočal liberalen list, ki istega papeža imenuje izvrg človeštva, list, ki so ga škofje sami, nositelji najsvetejše avktoritete, obsodili, prepovedali!
 
Zgodovinsko se da dokazati, da liberalni katoliki najbolj povspešujejo težnje framasonov in politiških prekucuhov. Sovražniku dopade ribe loviti v blodni vodi; čisto, jasno vodo katoliške resnice znajo pa najbolj bloditi katoliki, ki spajajo Boga s hudičem, luč s temoto, resnico z lažjo — liberalni katoliki. Kdor se je navzel njih duha, ne ve, kje ima glavo, kje noge, ne vidi še pedenj daleč pred sabo ter se da slepo voditi kaker ovca.

Zatorej trdi Segur: „Povsod, po vsej Evropi, obstoji glavna moč revolucije veliko bolj v podpiranji, katero dobivajo njeni principi od mož postavnega reda, kaker v strasti, s katero možje nereda iz njih izvajajo posledice. Liberalizem je strup, ki mori; anarhija je gnjiloba, ki sledi za smrtjo. In koliko mož reda se nahaja v tem položaji? (to so liberalni katoliki!) katoliški so, pa še bolj liberalni, in zato provzročijo strašno, nepreračunljivo zlo.“

Zlo, katero je Pij IX. imenoval — pestis pernitiosissima!

X.
Kaj nam je tedaj storiti?

Katoliškega liberalizma ogibati se kaker kuge. V to pa moramo globoko si vtisniti naslednje opomine:

1. Resnica je ena in nedeljiva, kaker Bog. Ta resnica je v krščanstvu. Krščanstvo v katoliški cerkvi. Katoliška cerkev je pa zidana na rimskega papeža; na njem stoji vže tisoč osemsto let. Najstarše in najslavniše cerkve: Antijohijska, Aleksandrijska, Carigrajska itd. so se izneverile pravemu krščanstvu. Rim sam se ni vklonil zmoti. Rimskemu papežu moramo tedaj pokoriti razum in subjektivno naziranje, brezpogojno, slepo. Bodi papež Italijan ali Francoz, Roman ali Slovan — in da bi bil tudi Kitajec. Ne meso in kri, ampak Oče nebeški ga dela nezmotljivega. Rimski papež je temeljni kamen katoliškega poslopja, ki vse zdržuje, vse spaja, po njem smo vsi eno, kakor je Oče v Sinu in Sin v Očetu.

2. Brezverstvo je največa pregreha. Tu se ne smemo dati preslepiti tistim, ki imenujejo poštene tudi brezverce, racijonaliste. Ločimo dobro. Naravna poštenost je v nekakem oziru mogoča brez vere. Toda čeznaravnega, krščanskega ni brez vere. In ker nas Bog kliče edino, izključivo, k čeznaravnemu koncu, zahteva od nas tudi čeznaravno poštenje, katerega neobhodni, prvi pogoj je vera. Racijonalist, materijalist, panteist, brezverec katoličanu ni in ne more biti poštenjak.

3. Moramo dobro premisliti, v čem obstoji formalni princip katoliške vere: v tem, da pritrdimo, se podvržemo besedi katoliške cerkve. Kdor dela tu izjeme, ter hoče drugači in ne tako, kaker uči cerkev, nazirati resnice, neha biti katoličan.

4. Pri tem moramo tudi pomniti, da so vse katoliške resnice v bistveni, nedeljivi zvezi mej seboj. Krščanstvo je prav za prav Kristus, in kaker je on, Bog in človek, nedeljiv v eni osebi, tako tudi resnice njegove svete vere. Kdor le eno taji, mora dosledno priti do tajenja tudi druzih, dokler ne spuhti vsa verska vsebina kaker dim. Kar velja v filozofiji: error in principiis minimus, fit in consequentiis maximus — isto velja tudi v krščanstvu. Njemu najviši, nedeljivi princip je Jezus Kristus: Principium, qui et loquor [Jn 8,25] — kdor od tega principa zataji en sam stavek, dasi bi se zdel povse neznamenit, ruši celega Kristusa, celo krščanstvo.

5. Ko iščemo resnice, ali sodimo, kaj je prav, kaj napačno, ne smemo vselej gledati na učenost, tudi ne na čednosti in svetost ljudi. Akoravno zmote večinoma izvirajo iz sprijenega srca, vender svetost sama ob sebi nikogar še ne obvaruje zmote. Tudi svetniki, kaker Ciprijan in drugi, so se motili v verskih vprašanjih. Svetost obstoji v volji, zmota zadeva razum; motiti se more vsakdo, ne da bi grešil, ker razum človeški je končen, omejen, zmotljiv. Marveč edino sodilo, po katerem imamo iskati resnice, bodi nam beseda sv. cerkve; kriv je vsak nauk, vkoliker se ž njo ne zlaga, dasi bi nam ga pridigali vsi svetniki: In da bi vam angel iz nebes oznanjeval evangelij drugači, nego smo vam mi oznanili, preklet bodi [Gal 1,8].

Ne redkokrat proslavljajo nasprotniki katoliške resnice osobne kreposti in svetost vzglednih katolikov, da s tem priporočajo tudi njih zmote. To počenjanje je zanjka, v katero se ne smemo zaplesti. Prav, ne tajimo: pobožen, vzgleden katolik bil je Günther, vzor krščanske ljubezni Rosmini, a iz tega še ne sledi, da je resničen Güntherjanizem ali Rosminijanizem. Günther in Rosmini mogoče, da vže vživata za pobožno življenje večno veselje v nebesih, a nauke je obsodil rimski papež in to — basta za vsacega, ki hoče še ostati pravi katolik na zemlji!

6. Največa nevarnost čistosti in odločnosti katoliškega izpovedanja preti dandanes od narodnosti, ali prav za prav od pretiranja narodnostne ideje. Ona stoji kot bogstvo pred narodi, pred katerim vse pokleka in malikuje. Vsekako je dosti takih, ki jim narodnost znači više bitje, dasiravno jim ni jasno, kaj prav za prav je in kako bi o nji mislili.

To naši nasprotniki dobro vedo. Povsod razobešajo narodno firmo, da tem leže razprodajejo slabo, gnjilo blago liberalnih naukov.

Ne dajmo se jim zapeljati. Vedeti moramo, da krščanstvo je kot absolutna vera veljavno za vse čase do konca sveta. Kot tako ne more ničesar izgubiti, naj se časi in mnenja menjavajo koliker hočejo. Tudi narodnost ne obveljavi najmanjše pičice od Kristusove postave. Kar ima dobrega v sebi, se vse nahaja v evangeliji, kar je pa v nji pretirano, nenaravno, se samo obsoja. Narodnostna ideja katolikom ničesar ne oznanja, kar jim ni bilo vže od prvega začetka samo ob sebi razumljivo.

Jezus Kristus, včeraj in danes, isti in na veke [Hebr 13,8]. Kaker nekdaj, ostane tudi sedaj še Kristus najviši, večno gospodujoč; se stališča njegovega evangelija moramo soditi tudi narodnost, obsojati, karkoli v nji nasprotuje Kristusovemu duhu.

XI.
Slovenci, pazimo, s kom se bratimo!

Mali narod smo Slovenci; vender imamo nekatere lastnosti, po katerih se odlikujemo. Naša pohlevnost je obče znana; sovražniki naši brez vse skrbi drva cepijo na našem hrbtu, še skušnjava se nas ne poloti, da bi le zamrmrali; o mogočosti vpora pa ali o čem enakem pri Slovencih je vže misliti greh. Kar nas pa pred vsem priporoča inostrancem, je gotovo naša dovzetnost za vse, kar je tuje. Mehki smo kaker vosek, in ni ga tako brž naroda na svetu, ki bi tako lehko zatajil sebe ter vpriličil se tujemu življu, kaker slovenski.

Ta lastnost nas dela simpatične; in akoravno majhni, vender vse tekmuje za naše prijateljstvo, vse nas snubi:

„Tutti mi bramano, tutti mi vogliono!“

Mi pa, čim vbožniši in manjši smo, tem bolj se s tem pozdevamo, kaker nevesta, za katero vse tekmuje.

V novejšem času nas snubijo Čehi. Začeli smo se ž njimi prav pridno bratiti. Toda kaj — bratiti? Saj smo pač vže bratje od nekdaj! Da, v imenu starega bratstva se Čehi bližajo nam, ali mi njim — vse eno — v imenu slovanstva.

Prav, izvrstno. Gotovo boljše in bolj zdravo za nas, da se bratimo s Čehi, nego z Rusi, s katerimi bi nas hotel „Slovanski Svet“ raji danes ko jutre versko in jezikovno poročiti; ker prvič češki lev je pod gospodstvom avstrijskega orla, a drugič so Čehi narod — katoliški.

Katoliških Slovencev pobratimstvo s katoliškimi Čehi bi bil sploh eden mojih najviših narodno-politiških vzorov v Avstriji.

Toda žalibog, da moramo tudi pri Čehih ločiti, dobro ločiti. Namreč mej desno in levo. Česka je vže v srednjem veku rodila Husa, ki je mej narodom zaplodil seme heretičnih, revolucijskih naukov, kateri se bistveno nikar ne ločijo od poznejših reformatorskih. Znak husitstva je pa pred vsem vpornost proti cerkveni in državni avktoriteti, tedaj socijalističen, ali da govorimo bolj moderno: framasonski.

Žalibog, da se ni seme Husovo nikdar iztrebilo iz češke zemlje. V zlati Pragi in po drugih čeških mestih so se za časa Jožefa II, ko se je masonstvo vvajalo v Avstrijo, kar čez noč, kaker gobe po dežji, prikazale lože v precejšnjem številu. Tudi zdaj hote reči, da je v Pragi gnezdo.... No, vsekako pa ostane res vsaj to, da je v poslednjem času v českem slovstvu oživel Husov duh. Pokori se mu — brez malo, malo izjem — vse česko slovstvo.

Ta duh je — skoraj odveč, da ponavljamo — protikatoliški, brez-in protiverski, več ali manj revolucijonaren, socijalističen.

Zastopajo in razširjajo ga Mladočehi. Ta strup razjeda čedalje bolj staročesko telo. Zdi se sicer, da še gospodujejo stari, toda zgodovinski blesk in bogastvo nas ne sme slepiti, mladi črv žuga v kratkem spodjesti stare veje in reklo se bo: glorija staročeska je bila!

Vsekako iz slovstva, iz politiških agitacij, iz govorov vsak slepec lehko razvidi, da Mladočehi so brezverci.

Kdor je opazoval novejše gibanje češke proti Sloveniji je lehko zapazil, da so je vodili mladi i tam i tu.

Gorje narodu, kjer imajo mladiči prvo besedo. Vže v starem zakonu žuga Bog: „In jim bom postavil otroke za vladarje.“ Posebno pa mladi, kaker so na češkem in Slovenskem.

Romanje slovensko v Prago, in češko v Ljubljano bi bilo samo na sebi nedolžna reč. Le tega ne vem, čemu so se Slovenci šli klanjat mladočeski Taliji v Prago.

Toda vse to se lehko pozabi. Nas nekaj drugega skrbi. Bratje Mladočehi so začeli vabiti slovensko mladino v zlato Prago.

Osnovalo se je pred kratkim celo „društvo česko-slovensko,“ v katerega programu se mej drugim povdarja tudi „podpiranje vboge slovenske mladeži v Pragi, katera se uči znanosti, obrtnije ali pa umeteljnosti, da se bode mogla izobraževati v svoji stroki.“
 
Hvalevredno podjetje! Le da bi pri tem Mladočehi ne imeli prve besede. Meni vsaj se zdi vse sumljivo, kjer zagledam le senco mladočesko ali mladoslovensko.

Nadalje vedel bi rad, kaj prav za prav pomenjajo v omenjenem programu besede: „Naše ... društvo bode gojilo najplemenitnejša načela čiste človekoljubnosti in kulture.“ Čista človekoljubnost znači, če se ne motimo, tajenje pozitivnega krščanstva. Čista človečnost diši pa po masonstvu, da, ona je temeljni stavek masonskega evangelija. Tako vsaj piše mojster F. J. Cretzschmar: „Das Prinzip der Maurerei ist unsprünglich als ein reinmenschliches aufgefasst und festgesetzt worden.“ Ne vem, čemu bi se je hodili slovenski dijaki učit v Prago; se je mar ne navzamejo vže zadosti na naših srednjih šolah?

To sumničenje bo morda marsikdo težko prenašal. Nič ne de. V stanovnem odboru „česko-slovenskega društva“ se bere mej drugimi na petem mestu tudi ime J. L. Kaker se je vže večkrat trdilo, je J. L. duša češko-slovenskega pobratimstva — „pravy apoštol vzajemnosti českoslovinske.“

A pisatelj teh vrst, ki vže več let neposredno občuje se srednješolci, ve tudi, da je isti J. L. slovenskih dijakov poseben, radodaren prijatelj, ter je vže marsikatera češka knjiga po njem iz Prage priromala na Slovensko v roke naših dijakov; ve nadalje, da je g. Lego vrl snubač slovenske mladine za zlato nevesto ob Veltavi.

No, pa čemu bi mi toliko hvalili gospoda J. L.? Poslušajmo rajši, kaj piše o njem Mladoslovenec, g. Trstenjak, v knjigi „Spomenik slovanske vzajemnosti“: „J. L. ... je duševni oče nadepolne slovenske in česke mladine.“ In celo: „Najlepši vzor Slovana pa se kaže L., da zbira okrog sebe česko- slovensko mladino. Duševno in gmotno podpira slovenske dijake, ki se hote učiti češčini, in sam nam je rekel v Pragi, da ima vže toliko učencev na Slovenskem, koliker jih je imel Krist. A ima jih vže zdaj čez sto in mnogo spisov so vže preveli iz češkega po njegovem trudu.“

Zatorej sklepa g. Trstenjak: „Bog nam ohrani še mnogo let“ „milačka“ česke in „ljubljenca“ slovenske mladine!“
 
Lehko tedaj umejemo, da se je tudi „društvo československo“, akoprav ne osnovalo morda po J. L. samem, vender pa popolnoma v njegovem zmislu, v njegovem duhu.

Kak duh je ta?

Ni težko ga spoznati vže iz tega, da je bil g. J. L., kaker piše naš Trstenjak, sotrudnik nekdanjega „Slovana.“ Zanimiv je spis njegov: „O preporodu českega naroda.“ čista človečnost mu je evangelij: Krščanstvo bistveno ne različno od slovanstva.

V dokaz le dvoje ali troje stavkov. „Slovanu so prirojena krščanska načela.“ „Ciril in Metod v načelu nista Slovanom prinašala mnogo, kajti morala je bila malo ne ista, poganski verouk pa se je dal lahko zameniti s krščanskim.“ „Človečnost (humanitas) je vender tisti najdraži dar, kateri je vsadila v naša srca milost najvišega bitja, da bi mu mogli biti podobni.“ „Nekedaj je bilo splošno gaslo krščanstvo, danes je omika.“ Z drugimi besedami: krščanstvo ni čeznaravna vera, niti absolutna, niti za vse čase. To je goli naturalizem, ki ga pridiga masonstvo.

Da, framasonski evangelij je ta, bodi g. J. L. sam, kar hoče, tudi jezuit!

Kako pa zna g. J. L. slovenske dijake obdelovati in navdihovati, poglejmo iz naslednjega pisma, katero je pred nekaj leti pisal osmošolcu, da bi ga odvrnil od duhovskega stanu, h kateremu ga je vleklo srce, ter ga zvabil v zlato Prago na vseučilišče:

„V Pragi 25. avgusta 1885.

Dragi gospod!

Gospod ... mi je pravil, da mislite vstopiti v bogoslovje. Čutite v sebi res poklic do duhovnega stanu, ali Vas sili k temu vbožnost ? Gospod, premislite to dobro! Vi ste mladi in ne morete vkljubu vsej znameniti nadarjenosti svoji imeti ono skušenost, katera mora tukaj glavno besedo govoriti, da bi bili nekdaj res srečni.

Mlad človek, dokler študuje bogoslovje, vidi duhovni stan v samih rožnih barvah in le v sami nebeški zariji. Tudi kaplan, dokler ni prekoračil 30 let, se čuti še zadovoljnega; ko je pa župnik postal in se ozre po svojih sobratih, spoznava, da mej njimi našteje vsaj 80% kateri se v duhovskem stanu ne čutijo srečnih. Vzrok tega je posebno celibat. Celibat ga osamuje, celibat ga odločuje od ostalega društva, celibat zavkazuje mu nespolnjivo dolžnost, (mogoče me razumete) celibat ga meče v nenaraven stan, v katerem človek tudi najtrdniše volje mora končno postati hinavec. Soštejte, koliko župnikov ima n. pr. slovenski narod, in videli bodete, za koliko omikanih družin je slovenski narod vbožnejši.

Vi ste vzgojeni v Werdenberškem zavodu in živeli ste torej (kaker drugi v sličnem zavodu, n. pr. ljub. Alojzijevišči) v ozračji, katero Vas je oplenilo samostalnosti svojega mišljenja. Vi si tega niste svesti, in ko bi mojim besedam kaj vgovarjali, vender prav ne boste imeli. Iz mene govori do Vas skušnja in slovanska ljubezen; premišljujte torej o samem sebi in dobro premislite svoje naklonjenosti in v obče svoj značaj, in odločite se, pa tako, kaker Vam sedaj svetujem.

Pridite v Prago študovat! Ako nimate denarja, dam Vam upanje, da boste dobivali tukaj mesečno 20fl. Mogoče bi dobili še drugega prijatelja Slovencev ... mislim tu advokata ... kateri bi Vam dajal mesečno 10gl., tako da bi tu s 30gl. lahko dobro živeli.

Pišite mi na katero fakulteto bi mislili tukaj vstopiti ... Ako bi Vam smel svetovati katero fakulteto, bila bi pravniška ...

Vi Slovenci ste preskromni ljudje; s tako skromnostjo daleč ne pridete. Javno življenje hoče drugači!

Bodite zdravi.

Vaš prijatelj.

Lego.“

 

Katoliški liberalizem - Anton Mahnič - 3. del

Katoliški liberalizem

 

"In je ločil svetlobo od teme"

1. Mojz. 1,4

VI.

Glavni grehi katoliških liberalcev.

  
Narisali smo v glavnih potezah bistvo katoliškega liberalizma.

Ko bi tedaj hotel liberalen katolik, tako jasno opominan od rimskega papeža, katerega vender pripoznava z nami za glavarja Kristusove cerkve in za učitelja resnice, ko bi tedaj hotel stvar enkrat resno premisliti, bi morda ne bilo težko, iz zadnjič navedenih stavkov rimske Stolice sestaviti si izpraševanje vesti.

Pri tem bi prišli najprej na vrsto tako zvani opustni grehi. In prav ti grehi so, do katerih spoznanja se dandanes tako težko pride; ker ne le da se na prvi pogled ne pokažejo kot pravi grehi, ampak celo kot lepe, pred vsem krščanske čednosti, katere, kaker se zdi, izvirajo iz najpopolniše, najblaže vseh čednosti, iz ljubezni.

Poglejmo le.

Posebne lastnosti, s katerimi se ponašajo liberalni katoliki, so: prizanesljivost, miroljubnost, krotkost, odjenljivost, strpljivost, molčečnost, pomilovanje, zmernost itd.

Niso li res te lastnosti naravne hčerice tiste ljubezni, katera, kaker jo opisuje sv. Pavel, je potrpljiva, dobrotljiva, se ne togoti, vse pokriva, vse prenaša?

Da, človek bi res liberalnim katolikom enemu za drugim kar nebesa odprl, na zemlji pa postavil jim kip na oltar, ker njim je rečeno: Blagor krotkim, blagor vsmiljenim, blagor mirovitim, ker oni se bodo sinovi Božji imenovali.

Da pa še bolje spoznamo ljubeznjivost liberalnega katolika, poglejmo malo, kako se vede v javnem življenji.

Stopimo najprvo v poslaniško zbornico. Nič ga tu bolj ne bode, kaker da se je zbornica razdvojila v desnico in levico. Koliko neprijetnih ur, koliko dušnih bolečin mu to prizadeva! Kaj pa še le, ko kdo sproži kako kočljivo vprašanje: boj se vname, pušice letajo s desne na levo, z leve na desno, smeh, vriš, krohot, ranjenci se vmikajo, padajo. In naš junak? Tam v sredi sedi zmeden, potrt, kaker s kropom oblit. Poklanja se na desno, na levo, toda v obličje pogledati se ne upa nikomur. Pride čas glasovanja. A vže je pobral kopita iz zbornice, obšla ga je slabost — iz viših, le njemu znanih „razlogov“, zdržuje se glasovanja!

Spet ga srečava. Vrednik je listu, seveda, vsaj kaker on meni — konservativnemu. Sama miloba ga je tudi tukaj; mirno gleda ter ne črhne najmanjše žal besedice, tudi če mu liberalci navalijo kamenja pred same duri, da ne more več iz hiše. Boje se kaliti ljubi mir ali koga razžaliti, molči raji o vsem, kar bi znalo kakerkoli spraviti v nasprotje le dva človeka; zatorej najraji govori o mrtvih, o brezčutnih, brezbarvnih rečeh; ako se loti kdaj razpravljati viša vprašanja, ostane pri zračni teoriji ter se skrbno ogiblje vsake vporabnosti takih vprašanj na sedanjost in življenje.

Ga hočeš videti v politiki? Ta mu je „nevtralno“ polje, češ, cerkev, vera, Kristus sam in njegovo krščanstvo nimajo v politiki, v javnih zadevah ničesar opraviti. „Bodimo zmerni!“ to povsod priporoča. In ker ne da evangeliju in njegovim nazorom v javnost, se njegova politika odlikuje po breznačelnosti; duhovna lenobnost zadušuje vso delavnost, pomišljavost in zamudnost, ki nikdar ne privedeti do odločnega, samosvestnega delovanja, označujeti njegovo politiko.

Pri osnavljanji društev in zadrug izvrstno ume spajati najnasprotniše elemente, postavljaje povsod smotre, ki zanimajo in vgajajo zastopnikom najskrajniših nazorov. Take smotre najraji stika iz slovstva, iz znanstva, iz narodnega gospodarstva in drugih enacih nasproti veri, kaker se zdi, nevtralnih strok. Sloga, edinost, to je gaslo, to je zastava, pod katero vse zbira, vse brati in poljublja.

Sploh, da ponovimo, kar smo vže rekli: katoliški liberalec hoče biti povsod in vselej apostelj ljubezni, miru in sprave.

Zdi se, da on še le je po osemnajstih stoletjih prodrl v duh tistih besed, katere je zapisal apostelj: Bog je ljubezen.

Toda žalibog, da ravno tisti apostelj mej vsemi najodločniše obsoja oznanjevavce ljubezni in sprave, katoliške liberalce namreč, pišoč črno na belem, da v Jezusu Kristusu se nam je razodela resnica, in da je pred vsem potrebno nam v to resnico verovati. In tako se vse čednosti katoliškega liberalizma spremene v ravno toliko napak, recimo glavnih grehov, ki ne bodo nikdar odpuščeni.

In kaki grehi so to!

Bog je ljubezen, res. A še prej ko ljubezen, je Bog resnica, in sicer ne morda kaker suknja katoliškega liberalca, ki se da prekrojiti ali razkrojiti, privihati ali zavihati, kaker veleva vsakdanja moda. Ne, Bog je resnica, resnica ena, večna, nespremenljiva — punctum! In sicer resnica, ki zavzema vsega človeka od znotraj in od zvenaj, zasebnega in v javnosti, ki zavzema vse človeško, javlja se v slovstvu, v umetnosti, v politiki, v gospodarstvu, dasi je to tudi narodno!

Dalje resnica, ki nima ostati skrita v kakem kotu, ampak se ima svetu oznanjati in sicer očitno, se streh.

A žalibog, da ta resnica je, kaker nje početnik Jezus Kristus, vedno imela in ima nasprotnikov, ki, ne le da se ji ne podvržejo, ampak jo očitno taje, ji nasprotujejo, pobijajo. I tem nevarniši so sovražniki resnice, čim bolj znajo svoji laži dati lepo, zapeljivo lice, oni so dereči volkovi v ovčjih kožah. Taki volkovi so dandanes liberalci.

Dolžnost njih napade na resnico odbijati in jih zavračati imajo seveda pred vsem duhovni v cerkvi, na prižnici. In zunaj cerkve? Morda nobeden? Tako da v zbornici, v politiki, v slovstvu, v javnem življenji bi resnica ne imela nikogar, ki bi jo branil? da bi smel tu vsak v obličje ji pljuvati?

In pa še celo dandanes, ko konštitucijonalni parlamentarizem sega z bogoskrunsko roko po konkordatih, po svetem zakonu, po vzgoji katoliških otrok; ko javna gledišča smešijo svete skrivnosti; slovstvo zatajuje, izpodkopuje na tisoč raznih načinov vero, okužuje narodom nrav?

Celo dandanes, pravim, ko ljudstvo na tiskano besedo časnikov in knjig kar prisega, ko se brezpogojno klanja javnemu mnenju, ko mladina slovstvene proizvode kar požira... ?

Pri tem vsem tedaj bi se imelo zvenaj cerkve — molčati, kaker učite vi, katoličani v liberalni suknji?

Kdo pa ima dolžnost katoliško resnico zvenaj cerkve braniti? Kdo drug, ako ne katoličan sam? Katoličan — poslanec, katoličan — pisatelj, katoličan — politik, katoličan — vrednik!

Odgovorite, o molčeči, o potrpljivi, o spravljivi katoliški liberalci!

Kaj pomaga pridigati mir, slogo, edinost v imenu narodnosti, mej tem ko nam narod pred očmi versko, nravstveno in gmotno hira in gineva? Kdo bo enkrat pred sodnjim stolom odgovarjal za tisoče nedolžnih duš, katere je zadavil sovražnik, mej tem ko ste vi molčali in mirno spali?

Zdaj pa reci kdo, da zgore navedene čednosti naših katoliških liberalcev niso resnično grehi, veliki grehi?

A da bi vsaj ljubezni resnično služili, katero toliko priporočajo. Toda izmej vseh drugih čednosti žalijo najhujše ravno ljubezen, ker s tem, da prizanašajo nasprotnikom, izdajajo lastne ljudi dušnemu, večnemu poginu, zanemarjaje dolžnost, o kateri pravi sv. Frančišek Salezij: „Krščanske ljubezni delo je na pomoč klicati, ako se nehaja volk mej čredo, bodisi kjerkoli."

VII.

Dalje o glavnih grehih katoliških liberalcev.

Polu-racijonalizem. Rosmini-jev ontologizem.

Ne pa, da bi katoliški liberalci ostali pri samem molčanji; oni hote tudi govoriti. Težnje katoliškega liberalizma so se v našem veku pojavile ne le negativno, v miroviti prizanesljivosti, ampak tudi pozitivno. Naravno; pri samem molčanji in negaciji se ne more dolgo ostati, človeški duh zahteva vedno nekaj pozitivnega, in tej naravni potrebi moral je zadostiti tudi katoliški liberalizem, ako se je hotel vzdržati in na zvenaj opravičiti. V to nam je stvaril cele filozofično-verske zisteme; iz njega se je na Nemšken porodil semi-racijonalizem, na Laškem ontologizem, katerega najznamenitiši zastopnik je Rosmini.

Da razumemo, kako močno vgajati ti dve zistemi težnjam katoliškega liberalizma, moramo vedno pred očmi imeti njegove namere, ki obstoje bistveno v tem, da spaja resnico z lažjo, da druži Boga s hudičem.

Resnica se nam je razodela v krščanstvu; to pa je po svojem bistvu pozitivna, nadnaravna vera. Kot tako sloni neposredno na principu božje avktoritete, ter zahteva od človeka, da se mu brezpogojno podvrže; ta pokorščina se pa od človekove strani dejstvuje po veri. Vera je bila vselej in je prvi, temeljni zakon pravega krščanstva.

Krščanski veri bistveno nasprotuje umarstvo ali racijonalizem, ki nasproti božji avkoriteti povdarja edino človeški razum, ne hote druzih resnic pripoznati, nego li tiste, ki se izvajajo iz razuma in se dajo čisto umstveno vtemeljiti.

Semi-racijonalizem hoče, kaker beseda sama pojasnjuje, ostati nekako v sredi mej krščanstvom in racijonalizmom, namerjajoč dati vsakemu svoje, rešiti oba.

Poglejmo. Semi-racijonalizem sicer priznava pozitivnost in — vsaj z besedo — čeznaravnost krščanstva, ne taji božjega početka katoliške cerkve; tudi ne taji samo na sebi vere in njenih skrivnosti. Zarad tega povdarja odločno svoj krščanski značaj. Toda, ako si njegove nauke natančniše ogledamo, kmalu vidimo, da se skadi vse krščantvo in prav za prav ne ostane od njega nič več. Vse skrivnosti so semiracijonalistom le relativno take, vera sama tudi le relativno in začasno potrebna. Kaker namreč trde, ni Jezus Kristus ničesar učil, kar ni vsaj v jedru zapopadeno v človeškem razumu; on ni hotel nego po grehu oslabelemu razumu na pomoč priti razodevši mu pozitivno, česar ni mogel več sam ob sebi doseči. Toda ako razum razodete resnice premotruje, se zna počasi zgoditi, da jih bo vse razumel in si jih razlagal iz lastnih principov; to velja celo o najviših skrivnostih naše vere. Z napredujočim razvijanjem človeškega razuma prehaja potemtakem vera v znanost; in zna še priti čas, da se slednjič umstveno dokažejo in razumejo vse skrivnosti; tedaj pa preneha vera in na mesto njeno stopi — vednost. In res, semi-racijonalistični teozofi na Nemšken so se vže ponašali, da so prišli do dna skrivnosti najsvetejše Trojice in druzim verskim dogmam.

Iz tega je razvidno, da semi-racijonalizem prestopi z verskega stališča na čisto naravno; krščanstvo izgubi tako ves skrivnosten značaj, vso čeznaravnost. Na mesto božje avktoritete v katoliški cerkvi stopi razum se svojo znanostjo: kaj in kako se ima o vsakem času verovati, ima določevati znanost.

Semi-racijonalizem pride dosledno do racijonalizma. Res sicer, da so semi-racijonalisti odločno povdarjali svoje krščanstvo, da, smatrati se hočejo pod imenom starih katolikov za edino pravo katoliško cerkev; toda ko jih je Rim od sebe pahnil, se družijo z janzenisti in protestanti, češ, tukaj si bodo rešili crkven, ortodoksen značaj. Toda, da je to nemogoče, podučiti bi jih pač morala zgodovina protestantizma samega, kateri se je naravno razvil v racijonalizem; k temu pelje neizogibno odpad od božje avktoritete v katoliški cerkvi, k temu privede tudi nje.

Pač pa so sorodnost semi-racijonalizma z racijonalizmom in liberalizmom koj iz početka sprevideli sovražniki katoliške cerkve na Nemškem; ti so proti-rimsko gibanje nemških učenjakov semi-racijonalistov z Döllingerjem na čelu nad vse odobravali in povspeševali na vse mogoče načine.

Tako je semi-racijonalizem najsijajniše pokazal puhlost ali nezmisel katoliško-liberalnega Proteja.

Enako spojitev večno nezdružnih nasprotij je namerjal Rosmini-jev ontologizem, isto tako priljubljen in povspeševan od liberalcev v Italiji, kaker semi-racijonalizem v Nemčiji.

Bistvo ter konečno teženje racijonalizma meri na to, da odtegne človeški razum božji avktoriteti, ki se na zemlji javlja po nezmotni besedi katoliške cerkve, naj se vže to doseže po katerikoli poti. Rosmini, akoprav, kaker se zdi, ne se slabim namenom, jo je res vkrenil na drugo, od Nemcev različno pot. Trdil je, da človek vže v naravnem stanu gleda se svojim razumom neskončno bitje Božje ter si iz tega določuje svoje pojme in ideje. Tako je zamenjal naravni stan in spoznanje s čeznaravnim; kaker nas namreč vera uči, bomo še le po čeznaravni milosti Kristusovi v nebesih dospeli do neposrednega gledanja božjega bistva, katero bo samo na sebi predmet in princip vsega našega spoznanja.

Ako pa vže zdaj neposredno gledamo Boga in iz njega vse spoznavamo, čemu nam ima biti potem katoliška cerkev? Ni li potemtaken njena naloga, privesti nas ter zediniti z Bogom, vže sama na sebi rešena? Ni li tedaj cerkev sama brezpotrebna? Seveda teh vprašanj si verni Rosmini najbrže nikdar ni postavljal, niti iz svoje zisteme izvajal posledic, katerih bi se bil pred vsemi on sam najbolj prestrašil — pač pa so jih izvajali liberalci ter znali z rosminijanizmom zvabiti na svojo stran kratkovidne katolike ali vsaj narediti jih svojim nameram neškodljive.

Za te kratkovidneže, namreč liberalne katolike, je bil Rosmini kar Mesija, poslan iz samih nebes; krščansko zveneče puhlice, govorjenje o Besedi, o sakramentih, in, ako vže ne drugo, vsaj versko življenje in osebne čednosti Rosminijeve: vse to je dajalo občutljivi vesti katoliških liberalcev dovolj poroštva za krščanski značaj Rosminijeve filozofije, mej tem ko so ob enem tudi njih liberalcem prijazne težnje v Rosminiji našle filozofične vtemeljitve in opravičbe.

Edini seveda, ki so si o tem okoristili, so bili pravi, skrajni liberalci, nasprotniki krščantva in papeštva. Ti namreč dobro vedo, da glavna točka v boji mej liberalizmom in krščanstvom, od katere je konečno vse odvisno, je prav za prav božja avktoriteta katoliške cerkve, oziroma rimskega papeža. Kaker brž se na katerikoli način človeštvo tej avktoriteti odtegne, stoji vže na stališči racijonalizma in liberalizma. In en tak način je iznašla Rosminijeva filozofija; ker ona zatajivši bistveno razliko mej naravnim in nadnaravnim, spravlja človeka v neposredno dotiko z Bogom ter naredi potemtakem katoliško cerkev, njene dogme, milost, popolnoma brezpotrebno.

Rosmini diši močno po Hegelu in njegovem panteističnem idealizmu; in kaker Hegel, povspešuje tudi on državno absolutnost; posebno pa najdejo pri njem, nič manj kaker pri nemšken panteistu, absolutno-nacijonalne težnje popolno opravičbo. Ako so namreč vse naše ideje, sploh vse spoznanje in duševno teženje neposreden včinek božjega bistva, naravno potem, da se v človeku javlja ne toliko njegovo, ampak božje mišljenje, teženje: tu imamo nekak začetek vesoljnega logičnega pojma Hegelovega. Ako se tedaj velike množice v narodu polasti ideja in želja po zedinjenji, ima to absolutno opravičbo; vse pozivanje na tako zvano zgodovinsko pravo, na vlastinsko pravico, na princip legitimnosti itd. izgubi potem popolnoma vso veljavo in moč.

Tukaj je tičal zajec v Rosminijevi filozofiji. Kratkovidni katoliki v liberalni suknji so urno vdarili za njim ne zapazivši, kako so poganjaje ga se zajcem vred zašli v nasprotni tabor — liberalcem na limanice. Govoril je Pij IX, opominal je „syllabus“, jasno in odločno — vse zastonj! Kaj pa da! Kdo bo učil onega, v kogar čeljustih javlja božje bitje svoje nazore, svojo voljo! Živela zedinjena Italija! tako je klicala revolucija. Živela! odmevalo se je od strani katolikov poliberaljenih od Giobertija in Rosminija — in možje iz lože so se v pest smejali. Sploh sta ontologizem Rosminijev in nacijonalno zedinjenje v Italiji najože sklenjena, kaker sta rosminijanstvo in iridentizem zvenaj Italije skoraj da eno in isto.

Tako so liberalni katoliki bratom masonom pripomogli do tega, česar bi ne bili brez njih nikdar dosegli.

Zdaj seveda — po toči — katoliški kratkovidneži odpirajo oči. Mea culpa, mea maxima culpa!

Skoraj bi rekel, da se je na Slovenskem nekaj enakega godilo — seveda v manjši meri; ker do Rosminijev, Giobertijev se nismo še povspeli, tudi naše narodno zedinjenje bi se ne dalo primerjati z italijanskim.

Vender je nekaj — si licet parva componere magnis. Kaker se je tam porodila „la giovine Italia“, tako imamo tudi pri nas vže okol dvajset let mlado Slovenijo, in kar je še več — Mladoslovence. Nekdo se je enkrat šalil, da bi se znal mej njimi najti celo kak — tripičen brat. Ti Mladoslovenci tedaj so se lotili po Sloveniji, kaker je dandanes sploh po svetu moda mladih, sejati liberalizem, zdaj očitno, zdaj skrito, kaker je bolje kazalo.

Toda, kar sem hotel reči, zgotovila se je tudi pri nas nekaka zveza mej liberalci in kratkovidnimi katoličani. Porodilo se je dete, ki je močno podobno katoliško-liberalnemu Proteju.

Kako je bilo to mogoče? Liberalci, kaker sploh otroci te luči, zviti in prekanjeni nad vse, so svoje liberalstvo odeli z narodno suknjo in se v nji šopirili; in res, bil je nekdaj čas na Slovenskem, ko jim je vse ploskalo, vse jih občudovalo, vse se jim klanjalo, njihove liste kaker evangelij bralo: vsa ta čast se jim je skazovala od pravih, vernih katolikov, kakeršni so Slovenci v ogromni večini vedno bili in so — ker liberalcev je bilo mej njimi vedno le peščica — od vernih katolikov tedaj so bili češčeni.
  
Take katolike, naj bodo še tako verni in goreči, bi Pij IX. imenoval — liberalne.

VIII.

Pet resnic iz katoliško-liberalnega katekizma.

Doslej smo v obče narisali temeljne nazore liberalnih katolikov in na splošno označili njihove težnje. Toda, kaker se povsod iz temeljnih stavkov izvajajo nadaljne posledice in se vpotrebljajo na življenje in njegove razne strani, tako razumejo tudi liberalni katoliki iz svojih fundamentalnih dogem posledovati ter jih na razne načine praktično vporabljati; navzlic svej nedoslednosti so si vender od druge strani povsod strogo dosledni. Navedimo tu nekoliko takih teoretično-praktičnih stavkov, kateri našim liberalnim bratom posebno vgajajo, da jih ne nehajo o nobeni priložnosti povdarjati in
priporočati.

1. „Ločiti moramo mej privatnim in javnim človekom“. Vse drugači namreč, menijo, se človek lehko vede v zasebnem življenji nego v javnem. Dajo mu dve vesti: privatno in javno. Kot zasebnik mora prav po veri katoliško-krščansko živeti, dolžan je moliti sam in z družino, postiti se, kaker zapoveda sv. cerkev, prejemati sv. sakramente. A v javnosti izgubi krščanska postava vso moč. Tu lehko glasuje za poslanca, ki nad vse črti ravno tisto vero, katera mu je kot katoličanu najsvetejša; v javni zbornici sme udrihati po konkordatu, po jezuitih, češ, saj se godi javno; v državni uniformi ne velja več apostolska vera, katero je zjutraj doma molil, Božje zapovedi izgubijo zavezavnost, kaker brž je stopil čez prag vradnijske pisarne.

2. „Vera nima ničesar opraviti s politiko.“ Vsak bodi sicer veren kristijan, živi, kaker Bog zapoveduje: spoštuj očeta in mater, ne kradi, ne goljufaj itd. Kaker brž pa stopimo na politično polje, vse to nič ne velja, ker tu so drugi, „viši“ oziri, drugi interesi. Navzlic četrti zapovedi je izjemoma dovoljen vpor proti postavni oblasti; akoravno je greh sosedu vkrasti en goldinar, sme se vender brez greha postavnega vladarja pregnati s prestola; tudi papeža, recimo cerkev, oropati države ni prepovedano; ker v politiki sploh ne velja več božje pravo, ali vsaj ga ne smemo vzeti tako strogo; tu je marveč merodajen princip „dovršenih dogodkov“ t. j. princip fizične sile. Nič nenavadnega ni, da najdemo na mizi takega liberalnega katolika molitvene knjige, življenje svetnikov s čudeži, a ob enem romane, leposlovne liste, kjer se smeše ravno tisti svetniki, taje čudeži; zvest podanik je svojemu cesarju, in vender podpira se svojim denarjem liste radikalne, framasonske! Da celo v nedeljo po pridigi bo prav goreče molil za — sv. Očeta, a isto nedeljo še po popoldanski službi Božji se ne bo pomišljal pokazati se na vasi v rokah z liberalnim listom, ki istega sv. Očeta psuje kot „izvrg“ človeštva; nič ne de, da je bil list prepovedan od cerkvene oblasti, češ, blasfemija v vodnem članku političnega lista — ni blasfemija!

3. „Tudi se slovstvom nima vera ničesar.“ Liberalni listi vseh strok: „Neue Freie Presse,“ „Gartenlaube,“ nadalje Dunajski in Ljubljanski „Zvon“; pisatelji: Turgenjev, Stritar itd. itd. najdejo dovolj prostora in mirnega bivališča v knjižnici istega „katolika,“ kateremu vera ni nikaker deveta briga: saj se zdržuje o petkih mesnih jedi, ob nedeljah in praznikih hodi k sv. maši, vsaj enkrat na leto, namreč o velikonočnem času, prejema sv. sakramente itd. In vender je tako. Še celo rajnkega „Slovana“ naročnik je bil in goreč častivec, prisegal je na vsako njegovo besedo; istega „Slovana“ častivec, sem rekel, ki se je predrznil blatiti vedno devištvo Matere Božje; akoravno je kot katolik vže morda tisočkrat se vso pobožnostjo klical: sv. devic Devica, za nas Boga prosi! in tudi 25. marcija prav pazljivo poslušal in se celo prekrižal, ko se je bral evangelij, da Marija bo spočela od Sv. Duha!

4. „Mi ne tajimo papežu njegove oblasti niti mu kratimo njegovih pravic. Toda ta oblast je duhovna, ne posvetna. Naj tedaj oznanja sv. evangelij, naj uči: ko bo govoril „ex cathedra,“ smo gotovo mi prvi, ki se mu brezpogojno podvržemo. Toda v politiki, v socijalnih zadevah, v narodnostnem vprašanji itd. hočemo biti neodvisni, papež se v to nikar ne vtikaj, kar bi znalo mu le škoditi. Saj vender uči vsaka dogmatika, da je nezmotljivost papeževa omejena na vprašanja o „veri i nravi“. Dalje širiti delokrog papeške oblasti bilo bi isto, kar iz novega veka siliti nazaj v nesrečni srednji vek, ko so si papeži vsvajali tudi posvetno oblast nad kralji in narodi. Tega nas Bog varuj! Sicer pa tudi papeži sami sprevidevajo, da to več ne gre; govore o politiki in o drugih vprašanjih, ki ne spadajo strogo v vero ali nrav, nikar več ne žugajo z izobčenjem, z interdiktom itd., ni slišati več grozovitega: anathema sit — ampak le bolj krotko podučujejo, svetujejo po okrožnicah in listih. Tako tudi glede katoliškega liberalizma — Kdo je vstani dokazati, da ga je papež „ex cathedra“ zavrgel?“
  
Tako modrujejo liberalni katoliki. Vsekako, če so res pravi, pokorni sinovi rimskega papeža, je čudno vže to, kako da se predrznejo svojemu očetu določevati meje njegove oblasti in delavnosti. Sicer naj bi premislili: ako Sv. Duh, kaker sami priznavajo, razsvitljuje in nagiblje papeža, da v verskih in nravskih zadevah vedno govori resnico „ex cathedra“, ga li morda Sv. Duh popolnoma zapusti, ko stopi s katedre? Ne ostane tudi še potem pravi namestnik Kristusov? pravi učenik katoličanom? isto kar oče v družini? Potemtakem bi ne imeli otroci očeta ali matere vbogati nego le tedaj, ko jim poostri svoje povelje z žuganjem, da jih bacne popolnoma iz hiše, da jih izključi od dedščine? Lepa družina taka! Kje bi ostalo potem še kaj prostora za tisto prelepo družinsko čednost, kateri pravimo „otroška ljubezen?“ Čujte no, kako o tem sodi naš oče sam, rimski papež: Silentio praeterire non possumus eorum audaciam, qui sanam non sustinentes doctrinam contendunt illis Apostolicae Sedis iudiciis et decretis, quorum obiectum ad bonum generale Ecclesiae eiusdemque iura ac disciplinam spectare declaratur, dummodo fidei morumque dogmata non attingat, posse assensum et obedientiam detrectari absque peccato, et absque ulla catholicae professionis iactura“ (Quanta cura). Kar bi kratko po domače rekli: Dolžni smo pod smrtnim grehom verno sprejemati in poslušati, karkoli in v kateri koli obliki nam papež govori.
 
In ako nočemo vže rimskega papeža slušati, ko nas podučuje o političnih, socijalnih itd. rečeh, koga bomo li poslušali, koga sledili? Same sebe? Toda smo morda mi bolj nezmotljivi, kaker oni, kateremu je Kristus v Petru naročil, naj pase njegove ovce, mej katerimi smo tudi mi, mej katerimi so in hočejo ostati tudi liberalni katoliki? Bomo poslušali javno mnenje? Kdo je pa dandanes vstvarja in vodi? Liberalno časništvo, ki je večinoma v rokah židov in framasonov; tem tedaj se prodaje katolik, ki neče verno sprejemati okrožnic in pisem rimskega papeža! In pri teh zakletih sovražnikih Kristusove vere upa najti više politiške in socijalne modrosti nego pri rimski Stolici, na katero je Kristus sezidal svoje kraljestvo? Ali je morda politiške nezmotljivosti in modrosti iskati v večini glasov po naših državnih in deželnih zbornicah, bolj kaker pri tistem papeštvu, ki je od Boga visoko postavljeno nad vse narode, ki hrani v sebi po nepretrgani tradiciji svetovno skušnjo osemnajst stoletij? Modrejši kot to papeštvo bodi jezičen demagog, ki dandanes tolikokrat določuje javno mnenje, ki se od drugega ne da voditi, nego od strasti in slavohlepnosti?! Slabo ste si izvolili, bratje liberalni!

In o vašem laži-katolicizmu kaj pravi rimski papež? Res, da ni še izrekel nad njim: anathema sit — vender obsodil ga je o raznih priložnostih, z besedo in pismom, imenujoč ga „najpogubnišo kugo“, rekši, da „sloni na principih, ki so čez vse škodljivi“, spričujoč, da „je bil vže večkrat zavržen od apostolske Stolice.“ Ni še to zadosti? Kdo pa hvali, kdo povišuje katoliški liberalizem? Liberalci in framasoni, kateri povsod ploskajo podjetjem, ki izhajajo od liberalnih katolikov, povsod se ž njimi zavezujejo, njih korake povspešujejo. Liberalni katoliki, ako imate le še kaj katoliške zavesti in čustva, postavljeni ste mej papeža in ložo, izvolite: aut — aut!

5. „Sploh bi cerkvi svetovali, da se sprijazni z modernim napredkom in njegovimi idejami.“ Ali, kaker je baje liberalnim katolikom iz srca govoril Falloux: “Tudi cerkev bi morala imeti svoje leto 1789“. Tega mnenja je bil nekdaj tudi rajnki Dupanloup, ki je l. 1845, gotovo še ves prevzet od „slave velikega naroda,“ tako-le pisal: „Mi odobrujemo in zahtevamo principe in svoboščine od 1789“. „Vstava cerkvena naj se prevstroji v zmislu novega konstitucijonalizma — uče dalje naši znanci — da se omeji papeževa samooblastnost ter se pripusti tudi vernikom več vpliva na vpravljanje cerkvenih zadev. Posebno bi ne smela cerkev prezirati narodnostnih teženj. Čas je, da popusti staro latinščino, katere narod ne razume, ter vvede v Božjo službo živeče jezike.“

Liberalni katoliki tedaj ne vedo, da je Jezus Kristus sam enkrat za vselej dal vstavo svoji cerkvi in da nimajo narodi niti demokrati besede v tej reči, ampak le dolžnost cerkvi se podvreči, kakeršna je. Ta  bi bila pač lepa, da bi v kraljestvu Božjem parlament vladal, ali da bi se po ljudskih taborih z večino glasov določevalo, kaj se ima verovati, v kakem jeziku maša brati!
 
Kar se pa tiče modernih principov in napredka, cerkev pač ne potrebuje svetov, ona hodi svojo pot, odkazano ji od Sinu Božjega. Kdor noče ž njo, ga pusti; a zgodovina kaže, da odpad od cerkve pelje neizogibno v barbarstvo. Čudimo se le, kako se morejo sploh še najti mej katoličani taki slepci, da si več obetajo od puhlih fraz 1789, nego od žive in oživljajoče besede katoliške!

In pa celo narodnostni ideji pripisovati rešivno moč, vstajenje, prerojenje narodov in sicer — narodnostni ideji v nasprotji s cerkvijo, s škofi in papežem, kaker se dandanes navadno povdarja! Kateri narod je bolj naroden, kaker francoski? Tudi on je v svojem narodnem ponosu vkljuboval cerkvi in papežu. In vender kaj so mu koristile tako zvane svoboščine od 1. 1682, katere je tako zagrizeno branil proti Rimu? Ravno narodna pijanost ga je oslepila ter zmešala, da je sramotno padel ter bil ponižan pred vsem svetom, ponižan ravno za tistega časa, ko je vesoljna cerkev rimskega papeža ovenčala z dogmo nezmotnosti, kateri je Francija vedno protivila. Ne narodnost tedaj, vkoliker je dobra in v naravi vtemljena, ampak narodnost v nasprotji s cerkvijo, z Rimom, recimo katoliški liberalizem, ki vse dobro in naravno okužuje — pestis perniciosissima — ta je Francijo pogubila.

No, da bi se narodnost podredila in vpokorila vseobsežni, neskončno viši ideji katoliški, kdo bi se pa pomišljal priznati jej, kar ji gre. Toda liberalni katoliki se do čisto katoliškega naznanja ne morejo povspeti, ampak vedno raji pritegujejo se svojmi polu-brati — liberalci.

Da bi se vender liberalni katoliki enkrat za vselej zapomnili, kar jim je Pij IX. zasolil s tem, da je zavrgel nauk tistih, ki menijo, da „se rimski papež more in mora sprijazniti in pogoditi z napredkom, z liberalizmom in z moderno civilizacijo. — Syllabus LXXX.

Problem protiliberalističnega rasnega realizma

Problem protiliberalističnega rasnega realizma

Rosenbergizem

Evidentnih problemov z belim nacionalizmom in rasnim realizmom, smo se že dotaknili. Ti problemi izvirajo iz necelovitega dojemanja propadanja bele rase in pripisovanja propadanja bele rase nekim zunanjim senčnim in obskurnim dejavnikom. Sedaj pa je morda dobro, da se bežno dotaknemo neke struje belega supremacizma, ki ima svoj pogled bolj poglobljen in vidimo kje se morebiti lahko strinjamo z njo in kje ji moramo nasprotovati.

Kot rečeno, pa je to besedilo v tem trenutku namenjeno le temu bežnemu dotiku, in ne bo navajalo dejanskih citatov, ki jih je moč najti v tej struji, temveč bo podalo le nekakšen celovit pogled na to strujo. Tudi to besedilo bo torej služilo kot nekakšen uvod v nadaljna razmišljanja v zvezi z raso in predvsem s krščanskim odgovorom na nekatera vprašanja in nekatere odgovore.

To strujo bi lahko poimenovali "rosenbergisti", zato ker gradijo svoj svetovni nazor izključno na materializmu krvi oz. rase. Ne moremo jim reči, da so neo-nacionalsocialisti, kaj šele, da so nacionalsocialisti, saj z razliko od avtentičnih nacionalsocialistov, njihova družbena aktivnost skozi članke, bloge in družbeno-omrežno propagando, ne izhaja iz ničesar drugega kot iz rase same. Njihov nazor je lahko strnjen v poved, da so prepričani, da rasa terja od njih ohranitev rase. Iz tega bazičnega nazora, pa potem izvirajo vse njihove teze in teorije. Rosenbergizem, če si dovolimo vztrajati na tej označbi, pa je poimenovan tako, kot nazor, ker ima nekatere podobnosti z nazori Alfreda Rosenberga (1893-1946), (ne da bi ga kdo zamenjal z Alfonsom Rosenbergom (1902-1985), imenitnim, v katolištvo spreobrnjenim židom, ki je na novo odkrival simbolični svet srednjega veka ipd.). Rosenberg je bil gotovo tisti nacional-socialist, ki je nacional-socializem in njegovo fašistično revolucijo na nemškem, ne le obrnil v neko karikaturo revolucionarne reakcije panfašizma v Evropi, temveč je bil tista oseba, ki je obsodila nacional-socializem na neuspeh, s tem, ko je v nemirnih letih pred drugo svetovno vojno, zanetila kulturni boj na nemškem in začela v ideologijo nacional-socializma vnašati neke preživele, avantgardno-poganske ideje starih salonskih buržujev. Podobne napake, ki jih je izvajal on, pa danes skušajo obnavljati ti rasni realisti, ki se s pomočjo raznoraznih odurnih filozofiranj dvigajo nad "rajo", kot ubermenši in zato izgubijo stik z realnostjo, ko si pripisujejo lastnost, da so videli "prek".

Tragika rase

Ti rosenbergisti torej izhajajo le iz rase. Vodi jih nek tragičen uvid, da je njihova, torej bela zahodna, rasa ogrožena bolj kot kadarkoli poprej. Ta njihov nedoločen strah, da bi mogla bela zahodna rasa nekoč izginiti iz obličja zemlje, jih navdaja z negotovostjo, ki išče krivca, a ga z razliko od povprečnega belega supremacista, ne najde nekje zunaj rase, temveč ga najde znotraj nje same. V različnih idejah, ki jih prakticira bel človek, ki je zapustil ognjišče predkrščanskega tabora poganskih barbarov in stopil v hladno katedralo galilejskega židovskega kulta, leži krivda za počasen propad bele rase. Iz logičnega uvida, da je liberalizem osemnajstega stoletja, praktično pokončal tradicijo velikih zahodnih kraljev, se oni podajo v iskanje izgubljene obljubljene dežele predkrščanske Evrope, še prej pa liberalizem pripišejo krščanstvu samemu, saj je liberalizem njegov nezakonski otrok - bastard.

Ker gre za najbolj intelektualistično strujo, gre tudi za najbolj tragično strujo v rasno-realističnem bazenu. Njihova tragičnost izhaja iz tega, da s svojo popolno lojalnostjo izključno rasi, to povsem odrežejo od vsega drugega in jemljejo raso, kot tisto, kar more utemeljevati in dajati smisel vsemu drugemu. Rasa je zgoraj, vse je pod njo. Oni ne jemljejo iz tradicije, tako kot to počno kakšni drugi nacionalisti in ki utemeljujejo raso, kot eno od specifičnosti določene tradicije, zgodovinsko utemeljene. Oni jemljejo raso, kot edino danost človeka in jo poveličajo do te mere, da iščejo popolne pogoje za točno določen razvoj te rase, ki je pogojen z raso samo. Tradicija torej ni pomembna, saj je tradicija lahko tudi ovira za to določeno raso. Iz tega izvirajo t.i. zgodovinske špekulacije. Teze in teorije zgodovinskega špekuliranja, ki se začnejo pri bolj ali manj utemeljenih ugibanjih o zgodovini ljudstev določene rase in se končajo pri ugibanju o tem kaj bi bilo, če bi bilo drugače.

Zato oni v resnici iščejo nov svet, svet v katerem bodo realizirani pogoji za raso, ki jih terja rasa. To je njihova preroška obljubljena dežela, in tragičnost je v tem, da se oni čutijo poklicani od rase same, da ohranijo raso. Gre za religiozni občutek rase, kot realne bitnosti, ki ji moremo in moramo služiti, da bi se ohranila in prosperirala. V tem je vse, v tem permanentnem ohranjanju rase pred nečistimi vplivi in degeneracijami. Čaščenje tiste popolne krvi, popolne rase. Če človek ob tem pomisli, da se to sliši neverjetno podobno opisom vzgibov nemških nacionalsocialistov, ki so zagrešili holokavst iz osnovnošolskih učbenikov, se ne zmoti. Dejansko gre v marsikaterem pogledu za nekritično sprejemanje določene zgodovinske interpretacije nacional-socialističnega gibanja in zaostrovanja te interpretacije v moderen kult krvi.

Proti liberalizmu

Posebnost tega kulta krvi oz. rase, pa je v tem, da zavestno išče in tudi brez zadržkov prepozna liberalizem kjerkoli se ta pojavi. S tem naredi veliko večji korak v obrambi bele rase, kot pa ga naredijo drugi beli supremacisti in nacionalisti. Vseeno pa pri tem naredi isto napako, kot jo napravi kakšna druga struja, saj jemlje raso samo v njej sami, kot popolnoma neomadeževano in popolno. Šele razni miselni tokovi, so skvarili ljudi te rase, a rasa sama v svoji lastni biti, ni izgubila nobenega sijaja in ostaja popolna, le vkolikor bi se posamezniki, ki pripadajo tej rasi, mogli osvoboditi teh kvarnih vplivov, bi spet zasijala tudi na zunaj.

V tem je rasni materializem rosenbergistov, v dojemanju rase kot edine prave determinante vsakega človeka, in  ki tega človeka determinira v vsakem pogledu njegovega bistva. Rasa določa človeka, vse drugo je lahko le v skladju ali nasprotju, odnosno na raso. Vse kar se sklada z domnevnimi lastnostmi rase, je pozitivno in dobro, vse kar se ne sklada, je nujno slabo in zavržno. Glavna naloga vsakega pripadnika rase je, da brani raso in jo ohrani, kajti v tem je vsa zgodovina. Človeška zgodovina je neprestan boj med različnimi rasami.

Zato pride za liberalizmom, a v resnici pride pred liberalizmom, na udarec krščanstvo. Krščanstvo je negativna religija, ki se ne sklada z zahtevami rase. Namesto junaštva, propagira usmiljenje, namesto bojevitosti, odpuščanje. Kristus je antijunak, nekaj radikalno nasprotnega popolnemu belemu nordijcu. Krščanstvo je židovska religija, ki s svojim univerzalističnim naukom, negira posebne zahteve bele rase. Krščanstvo je s svojim univerzalnim naukom o odrešenju, v resnici rodilo liberalizem. Liberalizem je krščanstvo v zatonu. Liberalizem je nezakonski otrok krščanstva.

Z liberalizmom

Vendar ta načelni proti-liberalizem teh rosenbergistov ne more skriti dejstva, da so prav oni sami liberalisti, saj izhajajo iz modernih konceptov rase in naroda, ki jim po najboljši moči skušajo navesiti občutek starodavnosti. Njihovo dojemanje krščanstva je postliberalno. Je klic obupa, liberalizma v zatonu. Oni sami so potencirani individualisti, saj liberalistične zahteve po osvoboditvi posameznika potencirajo na raso in zanjo terjajo točno določene pogoje, ki jih more prinesti le popolna svoboda za raso. Ta svobodo pa more priti le iz tega, da se rasa osvobodi vseh okovov, v katere jo je vklenilo krščanstvo in njegovi zakoni. Osvoboditi se mora sleherne ideje, ki ne izvira iz nje same, kajti le rasa sama, more povedati kaj je dobro zanjo. To je potencirani liberalizem, ki namesto popolne in neomejene svobode za posameznika, terja to isto svobodo za raso. Če se naravnim in nadnaravnim "večnim in univerzalnim" zakonom v klasičnemu liberalizmu iztrže - posameznik, se v primeru rasnega materializma, tem zakonom iztrže rasa. Po njej posameznik, sicer ni tako osvobojen, kot je v liberalizmu, je pa osvobojena rasa, ki terja specifične zakone zase, ti zakoni pa se morejo spreminjati, kar vodi v relativizem. Saj vsaka rasa terja drugačne pogoje za lastno bivanje in tako ni enotnih nravnih zakonov.

Da krščanstvo sicer res oznanja univerzalnost izvirnega greha in univerzalno možnost zveličanja posameznikov, je sicer res, ni pa res, da ta univerzalnost kakorkoli negira biološke specifičnosti posameznih narodov in ras. In rosenbergisti v svojih napadih na krščanstvo namreč ciljajo ravno na vprašanje morale, o kateri smo brali v Lenčkovem članku iz leta 1940. Zato je ta osvoboditev od krščanske morale, ki terja svobodo za vsako specifično raso, v resnici liberalistična in etnično relativistična. Etnični relativizem je v tem, da s tem, ko terja rasni "individualizem" prej ali slej zaide v svoje nasprotje in rodi rasni relativizem. Če so zahteve določenega naroda točno takšne in takšne, smemo in moramo pustiti, temu narodu, da se točno tako razvija in ne smemo terjati od njega, da se prilagodi nekemu krščanskemu "univerzalizmu". Iz tega nastane rasna in etnična zmešnjava, ki jo vse volj vidimo na zahodu. Seveda ne trdimo na tem mestu, da je prav nacionalizem in rasni realizem kriv za takšno stanje, vendar je zanj bolj odgovoren, kot pa si morda misli.

Problem protiliberalističnega rasizma je v tem, da je v resnici liberalen. Rasni materializem, ki postavlja raso, kot najvišjo in edino determinanto posameznika, zahaja v podobna protislovja, kot liberalizem, ko zanikuje tisto resnico, da smo vsi ustvarjeni od istega Boga in nas vse veže ista univerzalna, nespremenljiva morala. Iz tega se more roditi le relativizem. Na videz sicer rosenbergizem nasprotuje liberalizmu s tem, ko pravi, da nimajo vsi ljudje enakih pravic in si niso vsi med seboj bratje, ker so rase specifične in terjajo različne pogoje za svoj razvoj. Vendar pa je to na las podobno liberalizmu, ki sicer izhaja iz enakosti med ljudmi, a tem ljudem zagotavlja predvsem enakost v poljubnosti. Ta poljubnost pa sega v vse pore človekovega bivanja v sebi in v družbi, torej tudi in predvsem v morali. Zahteva po svobodi vesti in morale posameznika pa je v rosenbergizmu preslikana s posameznika na raso.

Članek dr. Ignacija Lenčka: Rasa in morala, iz leta 1940, nam more služiti kot pripomoček v slovenskem jeziku ob soočanju z vprašanjem rase, posebej pa tudi ob soočanju z oživljeno psvedointelektualistično teorijo "znanstevnih rasistov", ki ima za svojo glavno točko pisanja in razpravljanja prav odklonilen odnos do krščanstva, ki naj bi bilo vzrok t.i. rasnega nazadovanja evropskih narodov.

Ker smo katoliška reakcija in ker vidimo, da rasizem ali nacionalizem, sam na sebi ne more utemeljevati smisla človeka, ker je tako naziranje preživalsko in v resnici degradira človeka, iz njega pa izhaja tudi moralni in paradokslano tudi rasno-nacionalni relativizem, se bomo torej morali soočati tudi z vprašanjem rase in etnične specifičnosti, a pred tem si preberimo članek dr. Lenčka.

Rasa in morala

Dr. Ignacij Lenček

Že pred nekaj leti se je v poljudno-znanstveni literaturi, kakor tudi v kulturno-političnem tisku kar udomačil izraz: rasa. Tudi znanstveno raziskovanje ras in z njimi zvezanih problemov se je močno poživilo, vendar pa še ni v vsem doseglo dokončnih rezultatov. Medtem ko so antropologija in sorodne vede že precej napredovale, so se na polju rasne psihologije vprašanja šele prav pojavila in čakajo rešitve. Ko bodo vsaj v glavnem tudi ti problemi rešeni, bo mogoče dokončno določiti razmerje rasnih posebnosti do različnih kulturnih pojavov, do religije in morale.

Vprašanje o vplivu rase na moralo pa je že danes pereče. Že sedaj je mogoče načelno in vnaprej ugotoviti, kakšen ta vpliv nikakor ne more biti, pa tudi preko katere meje ne more segati. Taka ugotovitev je tem potrebnejša, ker je videti, da gredo poskusi, določiti razmerje rase do morale, ravno tu v napačno smer. Pojavile so se zahteve po svojski rasni filozofiji, pa tudi po svojski življenjski modrosti, odgovarjajoči posebnim lastnostim in zahtevam rase. Ker se za posebno rasno etično pojmovanje in nravno usmerjenost zavzemajo že mnogi, zahtevajo tudi temu nauku primerno vzgojo mladine in naroda. Tako utegne imeti zmotno pojmovanje v tem vprašanju usodne posledice, ker bi popolnoma prevrglo nravno mišljenje v ljudeh. Povrh tega je še papež Pij XI. po rimski kongregaciji za semenišča in bogoslovna učilišča naročil, naj se preučujejo in zavračajo zmotne »dogme« nove rasne filozofije, med k aterimi so v omenjenem odloku naštete tri, ki govore o našem vprašanju: »2. Treba je z vsemi sredstvi ohranjati moč rase in krvi. Vse, kar vodi k temu cilju, je že samo po sebi nravno dobro in dovoljeno. 3. Iz krvi, ki je sedež rasne svojskosti, potekajo, kakor iz svojega glavnega počela, vse umske in nravne lastnosti človeka. 6. Prvo počelo in najvišje načelo vsega pravnega reda je rasni nagon.«

Seveda se ta kratka načelna razprava ne more ozirati na vsa najrazličnejša sporna vprašanja o rasi in rasah, o njih postanku, razvoju in današnjem stanju, še manj seveda na različna mnenja o značilnih posebnostih in o notranji vrednosti posameznih ras. Tudi ne gre za to, ali je to novo poudarjanje rase in njenega pomena za kulturno in duhovno življenje pravilno in upravičeno, ali ne. Podobno ne spada v okvir te razprave sodba o raznih, na osnovi rase zgrajenih svetovnih nazorih, pod moralnim vidikom; podoba pa je, da so nekatere zahteve posameznih rasnih filozofov v nasprotju s pravimi etičnimi načeli in v škodo resničnim nravnim vrednotam. Samo po sebi zanimivo vprašanje, kakšna je dejansko moralna ravèn posameznih ras, je prav tako izven območja našega razpravljanja.

Gre nam le za dvoje: najprej za vprašanje, kako vpliva rasa na moralna načela, in nato, kako vpliva na moralna dejanja. Rasa nam pa pri tem ne pomeni toliko določeno skupino ljudi, ampak bolj ves skupek, povezek, onih svojskih duševnih in telesnih lastnosti, ki se podedujejo od rodu do rodu in kot notranja stalna dediščina dajejo skupini posameznikov značilne poteze ene rase. Prvi problem moremo torej takole zastaviti: ali so svojske posebnosti ene rase osnova, podlaga, za posebna, le tej rasi primerna etična načela, z drugo besedo: ali ima vsaka rasa svojo etiko, svojo moralo? Drugo vprašanje: ali je človek te določene rase kot subjekt nravnih dejanj drugačen od človeka druge rase, tako da moramo pri presojanju njegovih zavestnih dejanj upoštevati tudi te svojskosti njegove rase; ali se morejo tudi v nravnem življenju rase javljati njene značilne lastnosti in posebnosti.

Rasa in moralna načela

 I. Pri določevanju razmerja rase do morale moramo upoštevati naravna in nadnaravna etična načela, naravno etiko in krščansko moralo.

1. Če etiko kot normativno vedo motrimo s stališča ekstremne rasne filozofije, moramo v njenem smislu logično sklepati, da ne morejo veljati za vse ljudi isti in enaki nravni zakoni. Zato absolutne, za vse ljudi obvezne etike ni, tudi ne obstoji za vse človeštvo enoten naravni zakon. Razumljive so take in podobne trditve z vidika rasnega materializma: umske in nravne lastnosti človeka izhajajo iz krvi; kri pa je sedež rasne svojskosti, zato nosijo nravni zakoni, ki izhajajo iz človeka samega, v svoji vsebini rasni značaj. Prav tako je tako naziranje umljivo s stališča etičnega pozitivizma in evolucionizma, ki ne priznavata stalnega, v človeški naravi utemeljenega nravnega reda. Če so etični zakoni le produkt pozitivnih faktorjev, razvoja v navadah in pojmovanju življenja, potem je povsem jasno, da se ti zakoni spreminjajo s časom in človeštvom. Ker pa igrajo po mnenju rasne filozofije v vsem, tako v telesnem, kakor tudi v kulturnem in duhovnem življenju, rasne razlike in posebnosti tako veliko, naravnost odločilno vlogo, se je etično mišljenje in hotenje moralo usmeriti po teh svojstvenih lastnostih rase in tako povzročiti razvoj posebnega tipičnega etičnega reda in zakona.

Še bolj umljivo pa je tako mišljenje s stališča nekega modernoprotestantskega in modernističnega subjektivizma. Človek je sam stvaritelj svoje vere, svojega Boga in svoje nravnosti. V njegovi notranjosti se poraja in razvija vse to in vse je le produkt njegovih osebnih sil, katerih vir je spet le v biološki plati, v krvi. Klasično je izrazil filozof nemškega rasizma to načelo: »Pravijo, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi. Nasprotno! Človek si ustvarja Boga po svojem bistvu.« Njegovo versko doživljanje in čustvovanje si ga nujno predstavlja v smislu svojega rasnega značaja. Zato velja dosledno načelo: »Kakršen človek, taka njegova vera,« taka so tudi njegova moralna načela. »Tako si človek z lastnimi močmi oblikuje svojo notranjost in to svoje delo proicira na ven kot religijo, moralo, umetnost . . . filozofijo.« Zato so nravne ideje in nravni zakoni v svojem bistvu odvisni od tistega elementa, ki je vir človekovih notranjih sil, od krvi in rase.

Pa tudi če bi zagovorniki rasnega svetovnega nazora priznavali pravi pojem naravnega zakona, bi morali prav tako iz svojih predpostavk zahtevati za posamezne rase posebna njim ustrezajoča etična načela. Naravni zakon obsega skupek vseh osnovnih zahtev in dolžnosti, ki izhajajo iz človeškega bistva, iz njegove narave, ki je in ker je specifično taka. Po tej specifični naravi, ki je razumna, socialna, je človek v določenem razmerju do drugih bitij: do Boga, do so-človeka, do družbe — in na teh odnosih so osnovana njegove nravne dolžnosti. Zato ima specifično ena narava, prav, ker je ena in ista, isti naravni zakon.

Razni rasni teoretiki pa si ravno prizadevajo pokazati, da obstoji med nekaterimi rasami globoka razlika, celo specifična. »Človeške rase se po svojem naravnem in nespremenljivem značaju tako razlikujejo, da je najnižja človeška rasa od najvišje bolj oddaljena kakor od najvišje živalske vrste.« Tako more biti med človekom ene in človekom druge rase večja in globlja razlika, kakor med človekom in živaljo. Če se označujejo nekateri narodi še kot pol-opice, ki so že po naravi nezmožni vsake kulture in vsake vzgoje — izjeme so le dresura, kakor se more tudi pes zdresirati do neverjetne spretnosti — , je razumljivo, da nastane med tako in med visoko kulturno raso globok prepad. Pol-živali, ki divje in nagonsko životarijo nekje v pragozdovih Afrike, ne morejo vendar imeti istih nravnih dolžnosti in pravic, kakor plemeniti nositelji kulture in civilizacije. V splošnem razvoju iz živali so te rase pač zaostale na neki specifično nižji stopnji človeštva in so zato po svoji naravi bistveno nižje. Njih naravni zakon se torej bistveno razlikuje od naravnega zakona visoko razvite rase, ki mora tako živeti po posebnih višjih rasnih etičnih načelih.

Seveda razlike med posameznimi rasami niso vedno tako ostre in globoke, da bi na ta način utemeljevale posebno etiko. Razlike morejo biti manj izrazite, a so zaradi dalekosežnega pomena, ki ga imajo rasne posebnosti za vse, tudi duhovno življenje, skoraj specifične važnosti. Ni prvenstvenega pomena, da je to bitje človek, pomembnejše, usodnejše in odločilnejše v življenju je, da je to bitje človek te in te rase.

Iz vsega je razvidno, da je tako naziranje o rasni etiki zgrajeno povsem na napačnih postavkah. Rasni materializem, kakor tudi pozitivizem in evolucionizem je treba tudi v tej obliki odkloniti. S tem pa tudi padejo filozofski temelji nove etike. Nravni zakon je objektivno za vse človeštvo isti, ker ima vse človeštvo isto naravo, ustvarjeno od istega Boga in zato iste bistvene objektivne odnose in isto razmerje do vsega, kar ga obdaja. Rasne razlike ne zadenejo človekovega notranjega bistva, zato pa tudi ne zadenejo osnovnih nravnih načel, ki iz tega bistva izhajajo. Naj bo vprašanje o postanku človeškega telesa rešeno tako ali tako, specifično svojo naravo ima človek od duše, ki je forma corporis, ta pa je pri vseh po svojem bistvu in osnovnih duhovnih zmožnostih ista. Osnovni nravni zakoni niso utemeljeni v rasi in krvi, ampak v duhovnosti, končno v božjem Duhu samem. Omeniti je še, da izhaja vse človeštvo od istih prastaršev in si je tako v naravi sorodno. Antropologija do danes ni našla razlogov, da človeštvo ne izhaja iz ene same prve človeške dvojice.

Dejstvo, da morda celi rodovi ne izpolnjujejo ene ali druge zapovedi nravnega zakona, ne govori proti obveznosti zakona samega. Sklepati bi morda mogli le to, da je tej rasi značilno nagnjenje ali razpoloženje proti tej zapovedi. Res je tudi opaziti, vsaj na prvi pogled, kakor da bi nekateri, posebno primitivni narodi, naravnega zakona ne poznali. Tako n. pr. so smatrali divjaki za dovoljeno, moriti betežne starce in otroke, sv. Tomaž pa sporoča, da so stari Germani imeli ropanje za nravno neoporečno. A objektivna veljavnost zakona je eno, poznanje zakona je drugo. Človeški um sicer nujno in pravilno dojame prva in najsplošnejša načela nravnega reda, glede drugih pa, ki jih more  spoznati le po razmišljanju in sklepanju, je lahko v zmoti. Vzroki zmote utegnejo biti mnogovrstni: duševna topost in umska zaostalost, da ne sklepa, ali da sklepa napačno; tudi stara tradicija celih rodov in stare razvade, pa še izkvarjene nravi in strasti slepe razum, da ne spregleda. Ta ali oni vzrok more imeti celo rasni značaj. Sicer pa so nova etnografska odkritja glede nravnih zablod celih ras in narodov popravila prejšnje pretirane nazore in ugotovila celo čudovito soglasje v osnovnih zahtevah nravnosti.

Tudi nas slednjič ne sme varati videz. Ni že načelo drugo, če je druga praktična uporaba načela. Uporaba se more spreminjati po krajevnih in časovnih razmerah, po stopnji kulture in gospodarstva, pa tudi po rasnih posebnostih. Tako n. pr. je bilo pred stoletji jemati obresti na splošno krivično, danes ni več. Spremenilo se ni nravno načelo, spremenile so se razmere in načela ni bilo mogoče v tem primeru več uporabljati. Gotovo je uporaba nravnih načel n. pr. glede javnega življenja drugačna pri visoko kulturnih, drugačna pri primitivnih narodih. Zato so tudi določitve naravnega zakona po pozitivnem državnem zakonu različne.

Te zahteve po posebni etiki vodijo nujno v nravni relativizem, nato pa logično v nravni nihilizem.

2. Do podobnega zaključka pridemo, če motrimo etiko kot nauk o vrednotah: o najvišji vrednoti, ki je končni smoter človekov, o vrednotah-sredstvih, o nravni vrednoti sploh: o dobrem in slabem. Absolutna etika v smislu za vse ljudi veljavnega sistema vrednot se zdi danes mnogim utopija. Tudi lestvica vrednot mora biti — tako pravijo — zgrajena po rasnem principu: vsaka rasa ima svoje vrednote, ki so utemeljene v njenem značaju in v njeni krvi; te mora v življenju ostvariti s svojimi tipičnimi sposobnostmi in nagnenji. Le te vrednote ga odrešijo in osrečijo.

Tudi v tem naziranju moramo ločiti resnico od zmote. Brez dvoma je velika zmota nauk pretiranega, skrajnega rasizma, ki je zašel v neko novo poganstvo. Postavil je človeku za končen smoter in najvišjo vrednoto: čisto raso in čisto kri, kot vir moči, napredka in sreče naroda. Določil mu je dosledno največjo in najsvetejšo življenjsko nalogo in najvišjo nravno dolžnost: »ohranitev rase, ki jo določuje od Boga nam dana kri«. [Adolf Hitler, 1937; op. N.D.] Dobro in dovoljeno je torej vse, kar tej nalogi in temu smotru služi, slabo, kar ga ovira. Vse vrednote se merijo le po tem, kako služijo prvi vrednoti: rasi in krvi.

Lahko je uvideti, kam vodi tako politeistično poboženje rase. So rase različne po svoji čudi, po svojem življenju: a človek je vedno najprej človek in kot tak ima svoj končni smoter, ki ne more biti drug kakor Bog. Ta je vsem ljudem vseh ras skupna najvišja vrednota in najvišja sreča. Skupna je zato tudi vsem prva življenjska naloga: doseči ta končni smoter. Od tu moremo tudi ločiti pravo dobro od slabega. Seveda je tudi v okviru te etike mesto za rasne in narodne posebnosti. Poti do skupnega cilja so tudi v njenem območju raznovrstne in pestre. Med mnogimi nravnimi dobrinami more svobodno izbirati one, ki so ji bolj primerni. Rasa ne določuje, kaj je nravno dobro, ampak le katero dobro (n. pr. katere kreposti) bolj ustreza njenim nagnjenjem.

II. S svojega rasnega stališča mnogi tudi odklanjajo krščanstvo in njegove nravne zahteve. Seveda ga presojajo iz popolnoma naravnega vidika, kot religijo poleg religije, ki je kakor druge, plod človekovega duha in čustvovanja. V krščanstvu jim ne gre za teoretične dogme, ampak za nravni nauk, ki naj človeka vodi, dviga in poplemenituje. Seveda se more in mora vršiti to le po načelih, ki jih že poznamo: vsak nravni nauk mora vzgajati človeka v smislu njegovih rasnih posebnosti, njegovega značaja, talenta, nagnjenj itd., v smislu posebnih nalog rase ali naroda, in ga za te naloge pripraviti, usposobiti. Jasno je, da je s stališča rasizma najbolj želeti nacionalnih religij; zato vidimo številne poskuse, ali ustvariti novo religijo, ali pa obnoviti staro poganstvo, n. pr. germansko s starimi germanskimi bogovi. Iz istega razloga je treba odkloniti vse nauke in sisteme, ki so proti rasnim vrednotam, ohraniti pa se morejo za silo le oni, ki vsaj ne nasprotujejo značilnejšim svojskim potezam in nalogam rase. Kriterij, po katerem se religija sprejme ali ne sprejme, ni njena objektivna resničnost in pravilnost, ampak njeno razmerje do rase. Rasa postane tako sodilo religije, tudi krščanstva, kar je načelno proti njegovi absolutni naravi. Nemški rasni filozof se sicer zadovoljuje z nekim pozitivnim krščanstvom; to pa po njegovi lastni izjavi ni ne rimsko ne protestantsko. Obojno je za germansko raso negativno krščanstvo, ki ovira organski razvoj nordijskih sil v narodih.

Predvsem obsojajo nekateri stari zakon kot sad judovskega duha. Ker je po njihovem mnenju judovska rasa najslabša in najskvarjenejša, je tudi osnovni značaj stare zaveze vseskozi pokvarjen, nenraven in pohujšljiv. Zato je treba Zgodbe stare zaveze enkrat za vselej kot učno knjigo zavreči. Tako pojmovanje je seveda v ostrem nasprotju z nadnaravnim božjim značajem stare zaveze. Res je bila namenjena Judom in je zaradi svojega pripravljalnega značaja ob Kristusovi postavi prenehala, vendar pa ima prav moralni del, za katerega v prvi vrsti gre, še naprej svojo veljavo. To pa ne le, ker ga je Kristus v veljavi potrdi, ampak tudi, ker so nravne zapovedi Stare zaveze le pozitivno promulgirana načela večno in za vse veljavnega naravnega zakona. Umljivo pa je, da je v knjigah stare zaveze zapisanega veliko, kar je imelo pomen le za one čase in one razmere. Nenravne zablode, ki jih opisujejo, pa niso zapisane v posnemanje ali pouk, ampak v svarilo; sv. pismo jih nikjer ne odobrava.

Z iste strani se je pojavila tudi zahteva, naj se evangeliji očistijo judovskih primesi; treba bo pomesti iz njih vse, kar ni nordijskega duha. Tudi osebnost Jezusa Kristusa je treba pravilneje umeti ter rešiti njegovo pravo podobo iz kopice azijatske, afriške in judovske navlake. Na tej osebnosti so spet le nekatere poteze, ki ustrezajo germanskemu značaju: ne Kristusova mukepolna smrt, ampak njegovo življenje ima zanj pomen; Kristus je germanskemu človeku ideal ne kot Križani, ampak kot silen pridigar, ki je vse potegnil za seboj, kateremu so vsi sledili, kot mož, ki je v jezi pognal prodajalce iz templja, ne pa kot krotko daritveno jagnje. Krščanstvo je nekaterim religija »za vroče podnebje, za ljudi brez volje in dejavnosti...« Nordijski človek hoče druge etične usmerjenosti: ne mara tolažbe z obljubo drugega boljšega sveta, njegov ponos obstoji v tem, da vse prenese, da premaga ovire, da raste v delu in napredku, v razvoju naroda do gospodstva nad drugimi. »V evangeliju ni niti besede o moških krepostih starih Germanov, niti sledi ni prave plemenitosti.« Zato potrebuje to ljudstvo povsem drugih zapovedi, kakor pa jih je Kristus dal svojim rojakom .

Kot oznanjevalka Kristusovih naukov je tudi Cerkev nordijski rasi tuja in škodljiva; vedno je ovirala pravi razvoj nemškega naroda in njegove nacionalne kulture. Njen nauk o enakosti vseh ljudi je nesmisel. S tem, da je vsem, črnim, rumenim in belim, vsilila iste dogme in iste zapovedi, je evropske rase zastrupila. Zahteva, naj bo končno le ena čreda in en pastir, je bojna napoved germanskemu duhu. Predvsem so torej prav univerzalnost, nadnarodnost in splošna veljavnost njenih zapovedi kamni spotike rasnemu svetovnemu nazoru.

Zmotnost teh nazorov je takoj razvidna. Nadnaravni značaj krščanstva je povsem prezrt: to je temeljna napaka vsega razmotrivanja. Bog je, sam od sebe, človeka, človeško naravo, dvignil v nadnaravni svet in jo prerodil za novo življenje. To prerojenje ni ne iz krvi in ne iz mesa, ampak le iz Boga. Potrebno pa je vsaki rasi, brez izjeme: »Resnično, resnično, povem ti: ako se kdo iznova ne rodi, ne more videti božjega kraljestva.«  Proti biološko-naturalističnemu partikularizmu je poudarjen univerzalizem otrok božjih: »Vi ste vsi po veri otroci božji, po Jezusu Kristusu. Ni več Juda, tudi ne Grka... Kajti vsi ste eno v Jezusu Kristusu.«

Vsemu človeštvu je tako tudi namenjen Kristusov nauk in njegov evangelij. »Pojdite po vsem svetu in učite vse narode«, vse rase, »in učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal.« Njegove nadnaravne zapovedi vežejo vse človeštvo, zato je napačno, da bi za del človeštva ne bile primerne. Način izpolnjevanja je seveda lahko drugačen in drugačen. V popolnoma zadostni meri se tu razvije rasna posebnost. Bogastvo krščanskih kreposti je tako veliko, da si more vsak svojemu značaju primerno izbrati pot svojega nravnega razvoja in rasti do popolnega krščanskega človeka. Saj se ta pestrost tako lepo kaže v svetnikih različnih narodnosti, ki so tudi kot popolni kristjani ohranili in celo razvili pozitivne lastnosti svoje rase. Kajti milost, ki deluje, narave ne uniči, ampak povzame naravo, kakršna je, in jo dvigne v nadnaravni red. Tja dvigne in oplemeniti tudi posebne nravne vrline, ki so svojske tej narodnosti, in jih obogati z nadnaravnimi krepostmi iste vrste; poseben značaj naroda ostane ohranjen, seveda v svojih vrlinah, ne pa v napakah. Tako nadnarava ne škoduje naravi, ampak jo spopolnjuje.

Tudi bogata osebnost Boga-človeka more biti nravni ideal vsakemu posamezniku: vsakdo more svoji čudi, svojim naravnim sposobnostim in razpoloženjem primerno črpati iz tega bogastva, ki ga v svoji omejenosti človek ne more izčrpati. Iz njegove polnosti smo vsi prejeli, vsak po svoji naravi. Bistvene poteze njegove nravne veličine so pa seveda vsem potrebne in primerne.

Prav tako upošteva Cerkev — in to dokazuje tudi zgodovina — posebnosti narodov v veliki meri. Povsod se prilagodi razmeram in potrebam (misijoni), seveda v mejah, ki ne zadenejo njenih  bistvenih nalog. Razumljivo je, da ne more odobravati zmot in zablod, čeprav so v narodu že dolgo ukoreninjene, čeprav so že narodovo »bogastvo«. Ne more dovoljevati, da bi se elementarna nagnjenja in nagoni rase razvijali nebrzdano in prosto v kakršni koli smeri, tudi slabi, ampak jih hoče voditi v dobri smeri in v korist naroda. Bistvena struktura človeka in posledice izvirnega greha ne dopuščajo, da bi se temne sile v človeku razvijale brez vodstva, in se razbohotile v škodo človeka samega.

Rasa in moralna dejanja

Moralna načela, ki so norme in vodila naravnega in nadnaravnega božjega zakona, so torej ista za vse ljudi in za vse človeške rase. Morala je v tem pomenu absolutna in nespremenljiva. Vendar pa je tudi v poudarjanju rasne morale zrno resnice. Isti nravni zakon veže sicer vse ljudi, a vsi ne odgovarjajo enako na njegove zahteve. Razlika ne more biti v objektivnem svetu načel, more pa biti v subjektivnem svetu človeka. Seveda spet ne v njegovem bistvu, ker je človekovo bistvo v vseh posameznikih isto: vsi so duhovna bitja, s svobodno voljo, z naravnim razumevanjem za bistvene nravne vrednote in nravno življenje. Pač pa zasledimo veliko pestrost v načinu, kako človek naravni zakon pojmuje, kako ga sprejme, kako ga spolnjuje ali ne spolnjuje, pestrost v stopnji konkretne moralnosti, v potih, po katerih, tudi v okviru nravnega zakona, hodi proti cilju. V tem smislu moremo govoriti o relativni morali, ali bolje moralnosti. Ta konkretna moralnost, ta odgovor človeka na nravni imperativ, je odvisen končno od človekove svobodne volje; le v območju njenega delovanja moremo o nravnosti govoriti. Vendar pa so odločitve svobodne volje odvisne od prav raznovrstnih in različnih činiteljev, ki voljo določujejo. Niso to le objektivni motivi, ki se jih človek zaveda in jih hladno  razumsko presodi, ampak so tudi sile v človeku, ki z elementarno močjo vabijo in nagibajo voljo, da se v njihovem smislu odloči. Moderna psihologija je odkrila in še o dkriva na tem polju nova zanimiva dejstva; ta spoznanja so zelo važna za moralno presojo človeških dejanj in za pastoralno ravnanje. Nekateri teh vplivov, ki se nam ob analizi človeške odločitve pokažejo, so le prehodni (trenutno razpoloženje, strah, notranje in zunanje okoliščine), drugi se pri tem posamezniku stalno ali vsaj neko dobo ponavljajo.

To so najprej vplivi od zunaj, ki so v človeku ostali in dajejo njegovi duševnosti poseben značaj. Okolje, v katerem živi (podnebje, družba, masa), vzgoja, ki jo je prejel, poklic, v katerem se udejstvuje, vplivajo bodisi neposredno (mišljenje, značaj) ali posredno, po telesnosti (n. pr. nervoznost), na človekovo duševnost, na njegove nravne odločitve in tako na njegovo moralnost. Način življenja (n. pr. alkohol, spolno izživljanje) in razna močna doživetja, ki so se na videz premagana skrila v podzavest, da od tam še vplivajo na človekovo razpoloženje in na njegove odločitve, večkrat vsaj deloma razkrijejo skrivnost njegovega hotenja in ravnanja.

So pa še druge posebnosti v človeku samem, ki utemeljujejo razliko v njegovi duševnosti in zahtevajo tako različno presojo. Govorimo n. pr, o moški in drugačni ženski duševnosti, ne sicer na podlagi drugačne duše, ampak zaradi biološke razlike spolov. Zaradi različne naloge, ki jo imata mož in žena po naravi, jima je dana različna telesna in čustvena konstitucija, ta pa vpliva tudi na najvišjo plast človeške duševnosti, tako da razum in volja drugače reagirata pri enem kakor pri drugem. Podobno je pri človeku upoštevati starostno dobo. Biološki razvoj in prehod iz otroške v mladeniško dobo posežeta, kakor znano, globoko tudi v človeško psihično plast. Upoštevati je treba v isti dobi n. pr. močan odpor proti avtoriteti, splošno nemirno iskanje in hrepenenje po razumevanju, in druge stiske tega razdobja. Podobno ima svoje psihične posebnosti zrela doba, posebno pa še doba staranja, nekakega telesnega nazadovanja in odmiranja, ki se javlja tudi v duševnosti.

Posebno pa se je zadnje čase obrnila pozornost na one značilne poteze posameznika, ki jih je prinesel na svet s seboj, kot prvo in zelo važno dediščino svojih staršev. Dedno bogastvo ali dedna obremenjenost sta za človeka kakor zaklad ali prokletstvo. Otroci so pogosto podobni staršem po licu in postavi, po značaju in talentu, po močni ali slabi volji, po raznih razpoloženjih in nagnjenjih, pogosto po napakah, boleznih in dušnih ter telesnih abnormnostih. Moderna evgenika se je zanimala predvsem za slabe in škodljive dedne lastnosti in raziskovala moč njihovega vpliva na potomstvo. Za nas je važno načelno dejstvo, da podedovana nagnjenja v znatni meri sooblikujejo človekovo duševnost in tako vplivajo na njegove svobodne odločitve in na njegovo moralno življenje.

Med podedovanimi lastnostmi pa so nekatere, ki se podedujejo od staršev, ne v kolikor so ravno ti posamezniki, ampak v kolikor pripadajo temu narodu ali tej rasi. So posebnosti, ki se prenašajo od rodu do rodu in so tako temu rodu, narodu, svojske. Te tipične lastnosti se v določeni meri pojavijo pri vseh pripadnikih ene rase in samo pri njih, tako da postanejo njeni značilni znaki, po katerih se more rasa ugotoviti. Te tako podedovane značilnosti so najprej telesne. O njih moremo danes govoriti že s precejšno jasnostjo in gotovostjo. Tako navajajo n. pr. za nordijsko raso tele značilne znake: visoka in vitka postava, z dolgimi udi in sorazmerno kratkim trupom; višina pri moškem je približno 173 cm. Lobanja je ozka in podolgovata. Obraz ima podolgovato in ozko ovalno obliko, oči leže globoko pod čelom. Ustnice so ozke in stisnjene, barva kože je rožnatobela. Koža je zelo občutljiva za sončno svetlobo, na soncu ne počrni, ampak pordeči in se vname. Mehki lasje so svetle barve, oči so svetle ali svetlomodre itd. Poleg takih telesnih značilnosti obstoje gotovo tudi duševne, ki se javljajo na več načinov v nravnem, kulturnem, socialnem in verskem življenju naroda ali rase . Vendar pa je svojska duševnost posameznih ras še prav malo raziskana. Morda je temu vzrok še relativna mladost rasnih ved, gotovo pa tudi težava vprašanja samega. Potrebne so, kadar gre za duševnost, druge znanstvene metode, po katerih bo mogoče ugotoviti vsebino in načela duhovnega dedovanja, njegovo zakonitost, stabilnost in vplivnost. Rasno psihologijo čaka tu še veliko podrobnega dela. Nekateri so že poskusili podati svojstva duševnega bogastva posameznih ras, a ne z uspehom. Bili so ali neobjektivni v presojanju, ali pa so za dedne lastnosti proglasili one, ki so le izraz klimatičnih ali gospodarskih razmer. Etnolog Schmidt je celo vrsto takih poskusov zavrnil. Ne da bi se spuščali v podrobnosti moremo reči, da se ta dediščina javlja v posebnih potezah narodovega značaja, v stopnjah nadarjenosti, v smislu za posamezne poklice (tehnika, vojaštvo), za znanost in umetnost, v nagnjenih k posebnim krepostim in v zavzemanju za posebne vrednote (čast), obenem pa tudi v razpoloženju za določene napake (Nationallaster, n. pr. pijančevanje, lahkomiselnost), v značilnem čustvovanju, v afektih in v podobnem.

Kako naj to podedovanje duševnosti razumemo in razložimo? Ali je sploh mogoče?

Najprej moramo odkloniti razlago, ki bi bila najbolj preprosta: kakor prejme človek telo od staršev, tako tudi dušo. Tako se duševne osebitosti podedujejo z dušo vred od rodu do rodu. Ta razlaga je nemogoča, ker je duša vsaka posebej in neposredno od Boga ustvarjena. Generacionizem in traducionizem je Cerkev obsodila: duša se ne rodi, kakor telo, tudi ne izhaja na kateri koli način od duše staršev. Zanimivo je, da se je k temu pojmovanju nagibal tudi sv. Avguštin prav zaradi dedovanja. Menil je, da je z dogmo o podedovanem grehu nezdružljiv nauk o neposredno ustvarjeni duši, čeprav mu je ta bolj ugajal, dočim v nauku generacionizma od te strani ni bilo težave: z dušo, ki jo otrok dobi po starših, podeduje tudi Adamov greh. Vsako mehanično podedovanje duševnih značilnosti je torej izključeno. O duši rase in o rasi duše v tem smislu ne moremo govoriti.

Razlaga mora biti torej drugod: podedovana telesnost vpliva na dušo in ji posreduje rasne ali narodne osebitosti. Toda kako?

Tipične posebnosti se nam javljajo v delovanju in udejstvovanju človekove duše. Duša pa je podstatni dej telesa: duša telo oblikuje, daje mu specifično naravo in je z njim združena neposredno in notranje v eno bitje, v en subjekt delovanja. Delovanje človekovo sicer ne izhaja neposredno iz duše, ampak iz njenih zmožnosti. Te pa so različne vrste: so zmožnosti vegetativnega (rast, množitev), sensitivnega (čutno zaznavanje, teženje, strasti) in duhovnega življenja, vendar koreninijo vse v eni in isti duši. Ena duhovna duša je počelo vsega tega življenja. Zato delovanje ene zmožnosti ni kakor osamljeno in brez zveze z ostalimi plastmi duše. Vse rastno življenje s svojim presnavljanjem in neprestanim spreminjanjem vpliva zaradi enotnosti duše tudi na duševnost. Čustva se spet izražajo v vegetativnem življenju: v utripu srca, v načinu dihanja... »Če človek mnogo misli, se utrudi... Veselje in žalost v plivata na umsko in vegetativno življenje.« Tako moremo umeti vpliv telesnosti na duhovnost, vpliv torej tudi podedovane telesnosti na odločitev volje.

Človeško življenje je tudi tako urejeno, da višja stopnja predpostavlja nižjo in se je v svojem delovanju tako ali tako poslužuje. Razumsko mišljenje in volja se opirata na čutno spoznanje in stremljenje. Um dobiva po abstrakciji pojme iz čutnih predstav. Pravilno in normalno delovanje čutov je pogoj nemotenega udejstvovanja duha. Udejstvovanje čutov pa je spet odvisno od zdravja in pravilnega ustroja ter delovanja organov, predvsem čutil, živčevja, možganov. Po tej poti se tudi v človekovi duševnosti najvišje stopnje odraža tipičen ustroj njegove telesnosti.

Dalje je človeška duševnost po najnovejših izsledkih v precejšnji meri sooblikovana po krvno-kemičnem dogajanju v človeškem telesu. Indokrine žleze izločajo in pošiljajo v kri razne sokove, ki pospešujejo (hormoni) ali zavirajo (haloni) presnavljanje celic v živčevju in vplivajo na energijo in tempo čutnega zaznavanja, doživljanja ter na temperament. Klug omenja, da disharmonija v človekovi duševnosti pogosto ni nič drugega, kakor dishormonija. Po tem biološkem procesu povzročene sile morejo močno vplivati na voljo in njene odločitve. Tako nosi konkretna nravnost znake tudi podedovane telesnosti.

Sv. Tomaž je vpliv telesnosti na duševnost dobro poznal in moderna znanost je, kakor že večkrat, njegova načela potrdila. Učil je, da ima človek že po rojstvu (ex nativitate), po naravi (ex natura), zaradi posebnega telesnega ustroja (ex corporis dispositione) posebna nagnjenja, ki po čutih vplivajo na dušo: na razum in spoznanje, pa tudi na voljo in na njene odločitve. Voljo pa tako nagnjenje ne sili in ji ne jemlje svobode. Na isti način razlaga tudi posebno naravno razpoloženje za znanost, za hrabrost, zmernost, usmiljenje in za druge kreposti.

V delovanju je torej duša na več načinov odvisna od telesa, zato kaže duševnost sama značilnosti podedovane telesnosti. Ostane še zanimivo vprašanje: ali poseduje duša, neodvisno od svojega sodelovanja s telesom, že sama te ali one, recimo, rasne posebnosti in osebitosti na sebi, ali ne. Ker vemo, da je duša naravnost od Boga ustvarjena, se vprašanje glasi: ali ustvari Bog vsako individualno dušo z nekimi posebnimi lastnostmi, enakimi, kakor so jih imeli starši, ali kakor so značilne za oni narod ali raso, kateri pripada telesnost, za katero je ustvarjena. Z drugo besedo: ali se Bog pri stvarjenju duše ozira na telo, katero naj ta duša oblikuje, ali ne?

Schlund pravilno poudarja, da bi Bog mogel tako ravnati, da pa nimamo nobenega dokaza, da Bog res tako ravna in zato o tem ničesr ne vemo.

Res, da pozitivnega teološkega odgovora na to vprašanje ne poznamo, pač pa je A. Ušeničnik z veliko bistroumnostjo pokazal na nauk sv. Tomaža, na podlagi katerega bi mogli na stavljeno vprašanje pozitivno odgovoriti.

Značilno za Tomaževo mnenje je odgovor na vprašanje, ali so vsi ljudje enako razumni, ali ne. V odgovoru poudarja, da eden bolj razume isto stvar kot drugi in to iz dveh razlogov: najprej, ker so nižje zmožnosti, katerih se um poslužuje, bolj razvite; ta razlog, ki končno izvira iz telesnosti, smo že zgoraj zasledili. Drugi pa je povsem nov: »Manifestum est enim, quod quanto corpus est melius dispositum, tanto meliorem sortitur animam... , cum etiam in hominibus quidam habeant corpus melius dispositum, sortiuntur animam maioris virtutis in intelligendo...« Tu je jasno povedano, da je duša sama že ob združitvi s telesom takšna, da odgovarja prav sposobnostim tega telesa. Bog torej ustvari dušo s takimi značilnimi zmožnostmi, ki pristojajo značilnostim telesa, torej z ozirom na telo.

Podobno razlaga sv. Tomaž duhovno sorodnost otrok in staršev, čeprav otroci ne podedujejo duše od njih. Podobni so jim duševno, najprej ker duše otrok delujejo po telesu, ki ima podoben ustroj kot telo staršev, nato pa so jim podobni tudi po duši sami: od staršev dobljeno telo zahteva sebi primerno dušo, zato pa je duša otroka podobna duši staršev.

V obeh primerih se sklicuje sv. Tomaž na dve svoji načeli: anima est forma corporis, ter: formae multiplicantur et diversificantur per materiam. Materialni del, to je del, ki ga dej oblikuje, je pri človeku telo. Torej telo nekako določuje individualnost duše. Seveda ne kot vzrok, ampak le kot neka pripravljenost in usposobljenost (secundum ultimam dispositionem); vrši se »secundum corpus«. Seveda je treba ta izraz forma pravilno umeti. Ni forma v tem smislu le nekaj specifično določenega, le vsem skupno in pri vseh enako splošno počelo, brez individualne vsebine, kakor na podlagi nekaterih mest pri sv. Tomažu sodi n. pr. Schmidt in zato ta nauk o duši kot deju telesa v celoti odklanja. Duša sama je ustvarjena z bogato individualno vsebino, ki pa se določuje po individualni, pa tudi rasni posebnosti telesa.

Po tem naziranju sv. Tomaža je razlaga rasno-dednih duševnih in tako tudi nravnih posebnosti zadovoljiva in globoka; umeti jih je iz telesa in duše. Razumljivo je tudi, kar potrjuje moderna veda, da si moremo misliti določeno dušo le združeno z določenim telesom, dušo z značilnostmi ene rase le s telesom iste rase. Dalje moremo na podlagi te razlage v nekem smislu govoriti o duši ene in druge rase, t. j. o duši, ki je ustvarjena z značilnimi potezami enega naroda.

Iz vsega je razvidno, da se vkljub istim moralnim načelom more bogato razviti in uveljaviti na več načinov v nravnem življenju svojska značilnost in osebitost naroda; umeti pa jo je mogoče, — ne da bi zašli v materializem krvi in rase, — iz povezanosti in naravne naravnanosti telesa in duše. Po tej razlagi je rešena tudi svoboda duhovne volje; rasne posebnosti jo morejo nagibati, vabiti, ovirati, ne pa siliti.

Korenina propadanja

Hote ali nehote vedno znova opažamo velik prepad razlik med nami, ki se imamo za reakcionarje in tradicionaliste in onimi, ki se imajo za katoliške tradicionaliste. Čeprav sprva marsikdo meni, da med politično katoliško reakcijo in "katoliškimi tradicionalisti", ne bi smelo biti praktično nobenih razlik, pa vseeno vedno znova presenečeni ugotavljamo, da so te razlike še kako prisotne.

Najprej pa moramo sploh vprašati, kaj vendar so "katoliški tradicionalisti" in zakaj o njih na tem mestu govorimo kot o skupini, ločeni od "splošne" katoliške reakcije. O njih ločeno govorimo zato, ker "katoliški tradicionalisti", kakor to besedno zvzeo razumemo danes, niso sami po sebi tudi politična katoliška reakcija, kaj šele revolucionarna reakcija, katero zaenkrat na tem spletnem mestu še previdno gledamo skozi meglo v daljavi. "Katoliški tradicionalisti" so na videz odlični in jih smemo brez pomisleka podpirati v njihovih zadevah in enačiti njihove nazore z našimi. Vendar pa vseeno opažamo dve bistveni stvari pri njih, ki nas naposled nujno ločujeta od njih.

Kar danes razumemo kot "katoliški tradicionalizem" je raznolika struja katoličanov, ki se je mogla izoblikovati šele po drugem vatikanskem koncilu, ko je ostala zvesta oz. se je vrnila k "staremu obredu", torej h katoliškemu bogoslužju izpred koncila. O njih sem nekoliko že pisal v blogu: "Čas, ki ga ne ustvarjamo. Refleksija ob nekem paradoksu". Bistveno kar zaznamuje "tradicionalnega katoličana" je nasprotovanje novus ordo maši, potem pa se zanj problematika že ustavi. S to prvo stvarjo pa je povezana druga, ki je v tem, da z razliko od nas, takšen katoličan ne terja politične reakcije, temveč se je pripravljen prilagoditi demokraciji. Tu pa pride do paradoksov.

Tradicionalni katoličan, kakor ga pojmujemo po tej razširjeni definiciji, smatra, da je ves problem brezbožnega sveta v višjem kleru, ki sta ga okužila liberalizem in modernizem, zato njegov boj pritiče le novus ordo katoličanom in liberalnim škofom. Tradicionalni katoličan, kot ga tu razumemo, smatra, da more ohranjati svoje katoličanstvo le v okviru družine, zato pretirano poveličuje družino in napada državo, kot tako brez razločkov. Njegov pasiven boj zoper državo, je zato bistveno moderen, ker sploh noče ali pa premalo poudarja, da je država sama po sebi dobra, nujna in da je njeno oblastništvo upravičeno, vkolikor vodi človeka k pravemu smotru t.j. Bogu. Država ni nujno v nasprotju z družino, niti država s svojim poseganjem v družino ni v nasprotju s katoliškim principom, vkolikor njeno poseganje v družino vodi dejanski katoliški smoter. Mi celo trdimo, da niti totalna država, ni v nasprotju s katoliškim principom, a o tem na drugem mestu.

To njegovo pojmovanje problema, kot nekaj nujno notranje-cerkvenega, na eni strani in njegovo zavračanje države na drugi strani, vodi nujno v nekaj, kar je nek lasten moderen sistem katolištva, ki ni le pahnjeno v "katakombe" moderne liberalne države, temveč se smatra kot lasten svetovni nazor, kot lasten sistem. Povedano drugače: pasiven upor liberalni državi in aktiven upor "modernizmu" Cerkve, je zanje nekaj permanentnega, nekaj kar naj bi izkazovalo resnično naravo katoličana. Tu pridemo do tiste točke, ko vidimo, da je "tradicionalnemu katoličanu" dovolj, da ima možnost "sodelovati" (bolje rečeno - prisostvovati, da ne bo v besedi "sodelovanje" kakšne modernistične konotacije), pri "staremu obredu", in za nič drugega se več ne zmeni. "Bori" se le proti "modernistični" Cerkvi in negotovo brska po zgodovini katoliške Evrope.

Narobe bi bil razumljen, če bi kdo menil, da govorim zoper gorečo ljubezen "tradicionalnega katoličana" do "starega obreda", ki da je duša in bistvo katolištva. Nasprotno! Vendar pa moramo nujno prezirati "moderno" "tradicionalno katoliško"  nasprotovanje državi oz. zavračanje odgovornosti za državo. Prezirati moramo njegovo prikazovanje države, kot nekaj nasprotnega družini, kot nekaj kar je inherentno v konfliktu z družino in vero. To njegovo naziranje je namreč identično naziranju katoliškega liberalca, ki svoje katolištvo postavlja kot nekaj ločenega od države in meni, da se mora uveljavljati v državi kot državljan, na katoliških načelih, in ne kot katoličan. Ta odpor do države namreč rezultira v odpovedi državi in šele tedaj se paradoks dopolni, saj potem takem sami državo razumejo kot nujno liberalno in dajejo popolno legitimiteto liberalni demokraciji.

Zakaj prihaja do tega paradoksa ne vemo. Morda izvira iz ameriškega "tradicionalnega katolištva", ki je vase dobil strup libertarizma in odklanjanja države kot regulativne sile. Vendar pa je jasno, da ta paradoks kaže na to, da je "tradicionalno katolištvo" samo po sebi nekaj modernističnega, saj jemlje v zakup le liberalno demokracijo in nanjo odgovarja s pasivnim uporom, pri čemer se, kot rečeno ne razlikuje od liberalnega katolištva. Seveda boste med "tradicionalnimi katoličani" našli tudi premnogo takšnih, ki bodo trdili, da so "monarhisti" oz. "neomonarhisti", morda pa tega ne bodo niti trdili, temveč se bodo delali, da je samoumevno, da je monarhija edina možnost. Vendar je to njihovo (ne)opredeljevanje za monarhijo le posebej priročna "krinka" za pasivnost. Monarhija v njihovih glavah ne pomeni, nekaj dejanskega, nekaj k čemur bi se oni radi vrnili, temveč je monarhija zanje neke vrste "ideal", ki ga ne moremo doseči, a moramo vedno upirati oči vanj.  Monarhija je zanje le orodje za načelno diferenciacijo z liberalno demokracijo, do katere so "pasivno uporni", kot smo rekli, vendar pa jim ne predstavlja nekega cilja. Predstavlja jim le nek "raj", iz katerega so bili vrženi, ne po lastni volji, ali volji nekega nedoločnega monarha, temveč so jih od tam izgnali njih nasprotniki.

Torej so "tradicionalni katoličani" v tem oziru na las podobni konservativnim "liberalnim katoličanom", ki nas danes prepričujejo, da so katoliški bolj kot vsi katoličani, ki so živeli osemnajst ali devetnajst stoletij pred njimi. Podobni so jim v tem, da v principu govorijo o "superiornosti" monarha in monarhizma, v praksi pa popolnoma pristajajo na liberalno demokracijo. In eni in drugi imajo veliko za povedati o verskih rečeh in pišejo dolge traktate o "aktivnemu katoličanstvu", v katerih ne povejo praktično ničesar. Naredili pa bi veliko krivico, če ne bi priznali, da je pa ravno v "tradicionalnem katolištvu" tudi mnogo odličnih mož, ki se aktivno zavzemajo za katoliško državo, pa najsi bo to monarhija ali korporativistična (republika) država. To nam kaže, da tradicionalistično katolišvo ni, v samem bistvu tega pojma, ena od oblik katolištva, temveč je tradicionalistično katolištvo katolištvo kot tako. A moderno "tradicioanlno katolištvo", kot sem ga nakazal zgoraj, pa v veliki meri odstopa od tega, da bi mu smeli reči, da je ono samo, katolištvo kot takšno.

Bistvena razlika pa ostaja med nami in njimi v tem, da različno gledamo na "krizo krščanskega sveta". Kje je korenina propadanja? Medtem, ko oni trdijo, da kriza izvira iz drugega vatikanskega koncila, iz slabih škofov in slabega nižjega klera, mi trdimo, da izvira iz katoliške nepolitičnosti. Ta problem je globok, zato bom tu ostal v tem zapisu le na površju. Namreč, če "tradicionalni katoličani" vidijo drugi vatikanski koncil kot vzrok, ga mi vidimo kot posledico. Gotovo bodo tudi oni sami priznali, da je drugi vatikanski koncil posledica tega in onega, vendar mi trdimo nekoliko drugače.

Mi trdimo, da je katoliška cerkev podala nekakšno (začasno) resignacijo in se "predala" modernemu svetu iz razloga, da je zatajilo katoliško ljudstvo, ko ni znalo formirati katoliških držav. Zakaj se je to zgodilo, je drugo vprašanje, rekel sem že, da je problem tu globlji, kot se zdi na prvi pogled. Ker so države postale liberalne in brezbožne, je imela Cerkev vse manj in manj vpliva, njena vloga je bila degradirana zaradi katoličanov, ki so postavljali vse drugo pred vero in se šli nekega humanizma, nacionalizma, demokratizma, dokler ni bila Cerkev le še glas vpijočega v puščavi. Kriza se je začela v katoliški politiki, ki je bila prešibka, ali pa je sploh ni bilo. Kriza se ni začela v Cerkvi. Cerkev ni imela več zaledja, čreda se je razkropila.

Zato ne moremo pristajati na dolge obsodbe tradicionalnih katoličanov o cerkvenem modernizmu. Te so še kako upravičene, a ne vidijo cele slike. Vedno se ob takih premislekih spomnim na Haeckerjeve besede:

"Ni namreč dobro zahtevati, da bi nekatoličani, v rokah katerih je danes neprimerljivo večja politična svetna moč, prej kakor katoličani sami, prisluhnili zahtevam Cerkve."
Theodor Haecker, 1927

Slepota je meniti, da se bodo liberalne demokracije kar same čudežno navzele katoliškega nauka in se obračale k Bogu iz nekih naravnih uvidov. Le katoliška politika more uveljaviti "zahteve Cerkve", kakor to imenuje Haecker.

"Tradicionalni katoličan" pa je že v početku podal svojo resignacijo in se veliko pritožuje nad modernim svetom, še več se pritožuje nad "zmodernizirano" Cerkvijo, a zavrača praktično vsako pobudo po katoliški državi. Zna veliko govoriti o slabosti te in one oblasti, te in one družbene ureditve, a alternative ne pokaže nobene. Zdi se kakor, da bi njegov namen bil le permanentno pritoževanje in iskanje napak in hib v vsakem političnem sistemu. Obenem pa hote ali nehote ostaja zvest liberalni formulaciji veroizpovedi, kot nečesa zasebnega, notranje-družinskega.