Suženjstvo svobode in svoboda suženjstva

V marčevski številki revije Prenova (27., 3.) avtor Andrej Justinek razmišlja o svobodi, pri čemer je to razmišljanje zelo zanimivo, ker precej dobro izrazi paradoks svobode, ki smo ga nakazali tudi na tem mestu v nekaterih predhodnih zapisih. Zanimivo pa je tudi, da se takšno razmišljanje pojavi v krogu katoliške karizmatične prenove (KKP), ki je zadnje a v resnici zares prvo mesto, kjer bi ga pričakovali. Zadnje zato, ker je KKP vse prevečkrat postavljena pred skušnjavo, da svoje pojmovanje vere in sveta črpa direktno iz Svetega pisma, ne da bi se zmenila za dolgo cerkveno tradicijo; prvo pa zato, ker je le v tako filozofsko neortodoksnem mestu, ki nima točno predpisane linije misli, mogoče odkrivati dolgo cerkveno tradicijo.

"(Osvobojenec je Kristusov suženj). Suženj, ki je poklican v Gospodu, je namreč Gospodov osvobojenec, in prav tako je tisti, ki je poklican kot svobodnjak, Kristusov suženj. 1 Kor 7,22.

Na videz kontroverzna trditev, izražena v naslovu, je globoka resnica »suženjstva« v Kristusu, v popolni podrejenosti in predanosti Božji volji."

Tako pravi Justinek. In resnica, ki se je tu le bežno dotakne je v tem, da biti svoboden v Bogu, je nekaj popolnoma drugega kot biti svoboden v svetu. Zato je "suženjstvo" oz. popolna vdanost vladanju Kristusa Kralja zares resnična osvobojenost človeka. Če je greh sužnost, je šele nezmožnost grešiti prava svoboda. Svoboda, kakor jo pojmujemo danes, ki izhaja iz realne, človeku od Boga podeljene svobode t.j. svobodne volje, pa ne more biti prava Svoboda, ker predstavlja določeno breme, četudi izhaja iz Boga in je Nanj naravnana. Vendar je to predstopnja prave Svobode v Bogu, ko je človek odvezan te zemeljske relativne svobode in je osvobojen greha iz vidika, da je nezmožen zanj se odločati.

Non posse peccare. Nezmožnost grešiti -- to je absolutna svoboda. Zato moramo danes svoje napore vlagati predvsem v to, da ločimo pravo svobodo od lažne in da natančno razčlenimo različne nivoje svobode, da bi dobili karseda izčiščeno sliko. Ločevanje negativne svobode od pozitivne svobode more končno pomeniti osnovno točko okrog katere se bo v prihodnjih časih lahko zgradila stabilna politična, socialna in osebna svoboda.

Ravno duha 1789, ki še danes, vžet v vse pore osebe, družbe in sveta, gospodari in vodi človeštvo proč od Boga, bomo premagali, če bomo pravilno presodili svobodo. Le na ta način bomo morda lahko obnovili krščanski svet, ki človeku pomaga na poti do Nebes. A o tem smo že nekoliko pisali in k temu se bomo morali nujno še vračati, na tem mestu samo opozarjamo na zanimiv članek, ki se dotakne tega paradoksa svobode in razlike med ateističnim in katoliškim pojmovanjem svobode.